UPRS Sodba I U 302/2018-22

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-136/2017/2 z dne 5. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila sofinanciranje javnega kulturnega programa tožnika kot prijavitelja. Iz obrazložitve izhaja, da je na Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018 do 2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (JPR-PROG-2018-2021, Javni razpis), na področju uprizoritvene umetnosti prispelo 17 vlog, od katerih je bila ena zavržena, 16 vlog je bilo popolnih, pravočasnih, njihovi prijavitelji pa so izpolnjevali razpisne pogoje. Tožnik je na navedeni programski razpis podal vlogo za sofinanciranje programa na področju uprizoritvene umetnosti. Skladno s točko 9 razpisnega besedila je bilo najvišje možno število prejetih točk 100 točk, financirani pa so lahko programi, ki prejmejo najmanj 81 točk. Vlogo tožnika je ocenila pristojna strokovna komisija za področje uprizoritvene umetnosti. Njegova vloga je prejela 86 točk, in sicer po kriteriju Ocena referenčnosti prijavitelja 20 točk, Ocena prijavljenega programa 48 točk in Ocena finančne ovrednotenosti programa 18 točk. Prijavljeni program tožnika je sicer dosegel prag 81 točk, vendar so bili programi drugih osmih prijaviteljev ocenjeni z višjim številom točk, zato strokovna komisija ni predlagala sofinanciranja njegovega programa.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da že več kot dvajset let deluje usmerjeno h gledališkim inovacijam in v eksperimentalnem duhu, njegova raziskovalna pozicija pa se z leti intenzivno stopnjuje zaradi postgravitacijske gledališke produkcije. Pojasnjuje svojo vlogo na predmetni razpis in svoj strateški načrt za razpisno obdobje 2018 – 2021 ter s tem v zvezi predlaga zaslišanje direktorja A.A.. Meni, da je strokovna komisija oceno po podkriterijih predmetnega razpisa, pri katerih ni dosegel najvišjega možnega števila točk, obrazložila skopo in pavšalno. Dosežen tudi ni standard obrazloženosti odločbe, ki ga zahtevajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tako pomanjkljiva obrazložitev je tudi v očitnem nasprotju s tretjim odstavkom 119. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUJIK) in 12. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Pravilnik). Pomanjkljiva obrazložitev razlogov, zaradi katerih je vloga tožnika pri razpisnih podkriterijih 2.a, 2.d in 3.a izgubila 14 točk in mu je bilo posledično zavrnjeno sofinanciranje njegovega kulturnega programa, kaže ne le na formalno pomanjkljivost pri izdelavi same odločbe kot upravnega akta, ampak tudi na to, da pri ocenjevanju s strani strokovne komisije in posledično pri odločanju toženke ni bilo opravljeno vrednotenje prijavljenih programov po vsakem posameznem kriteriju, zaradi česar se vsaj vzbuja dvom v objektiven in pošten postopek. Po vsebini, z vidika splošnega ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) v povezavi z ustavno pravico do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave), morajo imeti vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture enake možnosti konkuriranja za javna sredstva. Ena temeljnih garancij za enako obravnavanje umetnikov oziroma umetniških nevladnih institucij, ki konkurirajo za javna sredstva, pa je določba prvega odstavka 120. člena ZUJIK, v povezavi s prvim odstavkom 100. člena tega zakona. Izpodbijana odločba je v bistvenih elementih ostala neobrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti, to pa je kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je absolutna ter terja odpravo izpodbijane odločbe. Poleg tega tožnik ugovarja sestavi strokovne komisije, ki po njegovem prepričanju ni bila sestavljena v skladu z določbami ZUJIK in na podlagi tega zakona izdanega Pravilnika o strokovnih komisijah glede na to, da je kot članica komisije sodelovala B.B.. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in poudarja, da je bil postopek voden pravilno in zakonito. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4V nadaljevanju je tožnik vložil še dve pripravljalni vlogi, toženka pa odgovora nanju. V bistvenem stranki vztrajata vsaka pri svojih navedbah.

5Tožba je utemeljena.

6Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa zato nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev.

7V zadevi je sporno predvsem, ali so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, ker naj bi v ocenjevalni komisiji sodelovala članica, ki bi morala biti izločena, sporna pa je tudi obrazložitev zavrnitve sofinanciranja tožnikovega projekta, s katerim se je prijavil na Javni razpis.

8Pravna podlaga predmetnega Javnega razpisa je ZUJIK. Ta v prvem odstavku 100. člena napotuje glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, na smiselno uporabo ZUP.

9Sodišče pritrjuje tožniku, da so v obravnavanem primeru očitane bistvene kršitve kršitve pravil postopka podane.

10Izpodbijana odločba temelji na strokovni oceni strokovne komisije za področje uprizoritvene umetnosti, imenovani s sklepom št. 012-28/2015/7 z dne 3. 11. 2016 (priloga B5), po kateri je tožnikov program prejel 86 točk, s čimer je sicer presegel prag 81 točk po 9. točki Javnega razpisa, vendar so bili programi drugih osmih prijaviteljev ocenjeni z višjim številom točk, zato strokovna komisija skladno z 11. točko Javnega razpisa¹ ni predlagala sofinanciranja tožnikovega programa.

11Tožnik izpodbija zakonitost sestave komisije, ki je odločala o njegovem programu.

12V zadevi ni sporno, da je bila ena izmed treh članov, ki so ocenjevali tožnikovo vlogo, tudi B.B., in sicer kot predsednica strokovne komisije. Navedeno pa sicer izhaja iz sklepa št. 012-28/2015/7 z dne 3. 11. 2016 (priloga B5) o imenovanju strokovne komisije za področje uprizoritvene umetnosti – programi in projekti NVO in samozaposlenih.

13Tožnik v tožbi navaja in dokazuje, da je B.B. v Cankarjevem domu, kjer je zaposlena, zadolžena za sodelovanje z nevladnim sektorjem, v katerem je odgovorna za zbiranje kandidatov, pri čemer jim Cankarjev dom nudi samo prostor, PR in osebje, ne pa honorarjev. Zato je po prepričanju tožnika Cankarjevemu domu močno v interesu, da so na štiriletnem programskem razpisu izbrani isti izvajalci, ki so že bili izbrani za sodelovanje s Cankarjevim domom.

14Sodišče pritrjuje tožniku, da če bi bile resnične v prejšnji točki te sodbe povzete tožbene navedbe, bi bila podana kršitev določb postopka, ki se nanašajo na izločitev uradnih oseb.

15Po presoji sodišča je namreč status strokovnih komisij primerljiv s statusom izvedencev. Tako kot izvedenci je tudi strokovna komisija strokovni organ in opravlja funkcijo posvetovalna telesa ministra za posamezna področja oziroma vidike kulture (drugi odstavek 20. člena ZUJIK). Glede izločitve izvedencev ZUP napotuje na smiselno uporabo določbe o izločitvi uradnih oseb (prvi odstavek 192. člena tega zakona). Po prvem odstavku 37. člena ZUP stranka lahko med drugim zahteva izločitev uradne osebe tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti; pri tem mora navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Prav tako 12. člen Pravilnika o strokovnih komisijah določa, da član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator, soorganizator ali kot povezana oseba.

16Toženka v odgovoru na tožbo navedeni tožbeni ugovor prereka z navedbo, da se je B.B. izločila iz obravnave vlog vseh prijaviteljev, ki so v vlogah na razpis izkazali povezanost s Cankarjevim domom, poleg tega pa da od 1. 10. 2016 na svojem delovnem mestu v Cankarjevem domu ni več zadolžena za sodelovanje z nevladnim sektorjem in ni več odgovorna za zbiranje kandidatov, zato ni bil zaznan konflikt interesov. Pavšalne trditve toženke, da se je B.B. izločila iz obravnave vlog vseh prijaviteljev, ki so v vlogah na razpis izkazali povezanost s Cankarjevim domom, sodišče ne more preizkusiti, saj toženka te trditve ni izkazala, niti ni konkretizirala, pri obravnavi katerih vlog, prejetih na Javni razpis, se je B.B. izločila, zato tudi ne more presoditi utemeljenosti tožnikovega tožbenega ugovora glede nezakonitosti sestave strokovne komisije, na katere oceni izpodbijana odločba temelji. Sodišče zgolj pripominja, da že samo delovno razmerje člana strokovne komisije pri organizatorju kulturnih prireditev, s katerim sodelujejo oziroma so povezani posamezni prijavitelji na obravnavani javni razpis, lahko vzbuja dvom v nepristranskost takšnega člana strokovne komisije, ne glede na to, ali je ta na svojem delovnem mestu neposredno, kot pristojni uslužbenec, zadolžen za, kot to zatrjuje tožnik v tem postopku, sodelovanje z nevladnim sektorjem in za izbiro kandidatov. Zato je treba natančno preučiti navedbe prijaviteljev s tem v zvezi (v obravnavani zadevi tožnika) in nanje tudi argumentirano odgovoriti ter glede na ugotovitve v konkretnem postopku tudi ustrezno ravnati za zagotovitev enakopravne obravnave vseh prijaviteljev na posameznem razpisu.

17Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Po določbah ZUP mora biti namreč odločba obrazložena (tretji odstavek 210. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP).

18Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt glede na kriterije iz Javnega razpisa prejel skupno 86 točk (od možnih 100), navedeno je tudi število točk, ki jih je prejela po posameznem od razpisnih treh kriterijev, čemur sledi splošna ocena strokovne komisije. V nadaljevanju obrazložitve odločbe sledi tudi ocena strokovne komisije po posameznem od podkriterijev, skupaj z doseženim številom točk. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve, kljub zgolj smiselni uporabi le-tega. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

19Da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti, bi toženka morala pri podkriterijih 2.a in 2.d v okviru kriterija Ocena prijavljenega programa ter pri podkriteriju 3.a v okviru kriterija Ocena finančne ovrednotonosti programa, pri katerih tožnik ni prejel maksimalnega števila točk, obrazložitev (oceno) podati tako, da bi bilo razvidno, koliko točk ter iz katerih dejanskih razlogov mu ni bilo dodeljenih. Skope in na splošni ravni podane ocene pri posameznih spornih podkriterijih, kot na primer: - pri podkriteriju 2.a z navedbo, da je „prijavljeni program po štiriletnem strateškem načrtu ustrezno opredeljen in usklajen z razvojnimi cilji“, pri čemer ni jasno, zakaj je tožnik pri tem podkriteriju izgubil 8 točk (prejel je 12 točk od možnih 20); - pri podkriteriju 2.d z navedbo, da „je komisija iz prijavljenega programa razbrala delno ustrezno zastavljeno strategijo razvoja občinstva in omejeno dostopnost“, pri čemer tudi v zvezi s tem podkriterijem ni jasno, zakaj je tožnik prejel 6 točk (od možnih 10); - pri podkriteriju 3.a z navedbo, da „je komisija ocenila, da je vsebina prijavljenega programa glede na deloma skromno produkcijo ustrezno finančno ovrednotena in meni, da bi prijavitelj s predvidenimi finančnimi sredstvi program lahko še obogatil“, ne zadostijo zahtevi po obrazloženosti odločitve, ki bi omogočala preizkus materialne zakonitosti odločbe, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni dovolj natančno opisano, kot ugovore v tej smeri utemeljeno podaja tožnik.

20Nedoločne in preohlapne so tudi navedbe strokovne komisije v splošnem delu ocene, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, ko navaja, da „je prijavljeni program tožnika po obsegu zastavljen nekoliko skromno in ne izkazuje presežkov tako v produkcijskem kot v vsebinskem smislu“ ter da „so tudi podporni programi zastavljeni nekoliko ozko, poleg tega je komisija pri kriteriju razvoja občinstva opazila neizkoriščene možnosti, saj skromno zastavljen program zapira možnosti širitve dostopnosti“, ob tem ko pri zgoraj navedenih podkriterijih vlogi ni bilo dodeljeno maksimalno število točk. Navedena uvodoma podana splošna ocena strokovne komisije tako po presoji sodišča odsotnosti ustreznih razlogov pri posameznih podkriterijih ne more nadomestiti.

21Sodišče poudarja, da je pri svoji presoji upoštevalo tudi ureditev postopka dodeljevanja sredstev, po kateri vlagatelji pred izdajo posamične odločbe s strani ministra niso pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in predlogu strokovne komisije ter nimajo možnosti izjave o navedenem.

22Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti relevantni razlogi za sprejeto odločitev podani v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati.

23Glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je v ponovnem postopku upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

24Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

¹ Po drugem odstavku 11. točke Javnega razpisa z naslovom „Predvidena vrednost sredstev“ bo ministrstvo v obdobju 2018 – 20121 v okviru Javnega razpisa sofinanciralo predvidoma 28 programov, in sicer največ 8 na osnovnem razpisnem področju uprizoritvene umetnosti.