VSRS Sklep VIII R 23/2009

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

1Tožnica je s tožbo, vloženo na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, izpodbijala (dokončno) odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 15. 3. 2007, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo K. o nepriznanju dodatka za tujo nego in pomoč po Zakonu o družbenem varstvu duševno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83 - ZDVDTP).

2Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom Ps 743/2007-2 z dne 6. 4. 2007, izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Ugotovilo je, da ne gre za nobenega od sporov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), pa tudi ne spor s področja socialnih prejemkov po 5. točki. Ne gre za socialno varstveno dajatev po 5. a točki, saj dodatek za tujo nego in pomoč po 10. členu ZDVDTP ne predstavlja socialnovarstvene dajatve, kot je opredeljena v Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007 – ZSV), torej za denarno socialno pomoč, s katero se zagotavljajo sredstva za preživetje tistim upravičencem, ki si ne morejo sami zagotoviti socialne varnosti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen ZSV). Prav tako ne gre za socialni prejemek po 5. b točki, saj ZDVDTP za priznanje te pravice ne določa pogoja socialne ogroženosti. Za priznanje tudi ni odločilen premoženjski cenzus. Tožnica zahteva presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki ga je izdalo Ministrstvo, o čemer na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu.

3Upravno sodišče pristojnosti ni sprejelo in je s predlogom z dne 21. 4. 2009 sprožilo spor o pristojnosti pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je po določilih drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) pristojno za reševanje sporov o pristojnosti med sodišči razne vrste. V predlogu navaja, da se sklep o nepristojnosti opira na preozko razlago določb 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. ZDVDTP ureja pravni položaj oziroma pravice odraslih invalidov, katerih pravni položaj (kot je navedlo Ustavno sodišče v odločbi o presoji njegove skladnosti z Ustavo) urejajo različni predpisi, med drugim ZSV kot splošen predpis s področja socialnega varstva. V prvi vrsti pa je tem invalidom namenjena prav ureditev po ZDVDTP, ki jim v okviru družbenega varstva zagotavlja tudi pravico do socialnih transferjev. Namen zakonodajalca je bil navedeni skupini invalidov zagotoviti materialna sredstva za zagotovitev minimalne socialne varnosti. Po mnenju Ustavnega sodišča so tudi na tej zakonski podlagi zagotovljeni socialni transferji namenjeni zagotavljanju eksistenčnega minimuma. Vrhovno sodišče je na podlagi prej veljavnega ZDSS sprejelo stališče, da je spor o pravici do spornega dodatka socialni spor (sklep I U 89/99 z dne 29. 8. 2002), posredno pa to izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 36/2008 z dne 12. 1. 2009.

4Predlog je utemeljen.

5Po določbi 4. točke 5. člena ZDSS je bilo socialno sodišče pristojno za odločanje o sporih s področja socialnih prejemkov, ki so zajemali tako socialno varstvene dajatve kot storitve. Vrhovno sodišče je pojem socialnih prejemkov razlagalo široko in v skladu z namenom teh prejemkov. Za socialnovarstvene pravice gre vedno, ko se upravičenost do neke dajatve ali pravice podeljuje po merilih in predpisih socialnega varstva (tako na primer sklepa VIII R 8/95 in VIII R 63/2000). Tudi v zadevi I Up 89/99 je Vrhovno sodišče štelo, da je dodatek za tujo nego in pomoč po 9. členu ZDVDTP po svoji naravi in vsebini socialni prejemek. Že iz zaradi tega ni razloga, da bi tokrat odločilo drugače.

6Z ZDSS-1 je bila pristojnost socialnega sodišča sicer deloma spremenjena. Socialno sodišče je na področju socialnih prejemkov pristojno odločati o sporih o socialno varstvenih dajatvah in o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov ob upoštevanju dodatnih pogojev (vezanost na namen in premoženjski cenzus). To pomeni, da socialno sodišče ni pristojno za odločanje o pravici do socialno varstvenih storitev, še vedno pa je pristojno za odločanje o različnih socialno varstvenih dajatvah, določenih v obliki denarnih pomoči: bodisi kot denarna socialna pomoč po ZSV bodisi denarne dajatve po posebnih predpisih, ki imajo po svoji vsebini naravo socialne pomoči. Namen in vsebina dodatka za tujo nego in pomoč po ZDVDTP pa je še vedno taka.

7Glede na navedeno je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZDSS-1, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno socialno sodišče.