25. člen ZPP

Okrajno sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je menilo, da je za odločanje v obravnavani zadevi pristojno delovno sodišče ter pred Vrhovnim sodiščem sprožilo spor o pristojnosti. Slednji v dani fazi postopka še ni podan, saj delovno sodišče svoji pristojnosti doslej (še) ni nasprotovalo.

Ker tožnika in drugi toženec niso niti v razmerju delavca in delodajalca niti ne gre za pravico, ki bi izvirala iz pravnega nasledstva med tožnikoma in delavcem drugega toženca, spora med njimi ni mogoče uvrstiti med spore, za katere bi bilo pristojno delovno sodišče.

V obravnavani zadevi je tožnik kot solastnik zoper toženko kot drugo solastnico vložil tožbo, s katero zahteva izročitev solastne nepremičnine v souporabo (in sicer konkretno z izročitvijo ključa in omogočanjem nemotenega dostopa in uporabe). Tak zahtevek je stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, saj temelji na določbi 100. člena v zvezi z 92. členom SPZ, ki solastniku daje pravno varstvo solastninske pravice na delu stvari. Spor zaradi varstva stvarnih pravic spada v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah, za tovrstne spore pa je po prvem odstavku 57. člena ZPP izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina.

Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.

Ne glede na določbo prvega odstavka 309. člena ZPP, ki govori o okrajnem sodišču, je za sklenitev sodne poravnave, ki se nanaša na ureditev razmerij iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, pristojno delovno sodišče, ki je stvarno pristojno za reševanje takšne zadeve.

Okrožno sodišče v Kopru se je izreklo za krajevno nepristojno, še preden je tožeča stranka dopolnila tožbo in preden je tožena stranka lahko odgovorila na tožbo, torej v fazi postopka, v kateri procesne predpostavke za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti po prvem odstavku 22. člena ZPP niso bile podane. Sodišče bi se zato lahko izreklo za krajevno nepristojno le pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZPP, ki pa niso izpolnjeni, saj izključna krajevna pristojnost drugega sodišča ni določena.

V konkretnem primeru je bila izvršba predlagana tudi na nepremičnine. Zato se krajevna pristojnost za odločitev o predlogu za izvršbo ravna po krajevni pristojnosti za odločitev o izvršbi na nepremičnine. Zmotno je stališče Okrajnega sodišča v Ljutomeru, da je v tem primeru za samo izvršbo na delež družbenika pristojno sodišče, na območju katerega je sedež družbe v skladu s 164. členom ZIZ. Prvi odstavek 35. člena ZIZ določa, da je sodišče, ki je pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih v izvršbi, če zakon ne določa drugače. Predpisana je splošna pristojnost dovolilnega sodišča za vsakršno odločanje v izvršbi, torej tudi za opravo izvršbe. Izjema od tega pravila pri izvršbi na delež družbenika ni določena. V četrtem odstavku 165. člena ZIZ je določeno, da se za izvršbo na delež družbenika smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi na nepremičnine, vendar ta določba v pravila o krajevni pristojnosti ne posega.

Sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je drugo sodišče izključno krajevno pristojno za odločanje v zadevi. Ker v konkretnem primeru ne gre za to - saj je predvidena izbirna in ne izključna pristojnost - Okrožno sodišče v Celju za svojo odločitev ni imelo procesnopravne podlage. Predlagatelji so namreč izmed pristojnih sodišč; tj. celjskega in mariborskega sodišča; z vložitvijo predloga uresničili dano možnost izbire pristojnosti. Njihovo izbiro bi moralo sodišče - ne glede na razloge o smotrnosti, ki jih je navajalo v sklepu - spoštovati. Vrhovno sodišče je odločilo glede na naknadno izkazano voljo predlagateljev in nujnost postopka po ZPND, ki se je z odločanjem o kompetenčnem sporu že tako zavlekel, še bolj pa bi se s ponovnim odstopom zadeve drugemu sodišču.

Ker se Okrožno sodišče v Celju ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v odgovoru na tožbo njegovi pristojnosti ni ugovarjala, je prišlo do ustalitve pristojnosti in Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.

Na podlagi prvega odstavka 100. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče.

Če ležijo nepremičnine na območju različnih sodišč, je krajevno pristojno za dovolitev izvršbe tisto sodišče, na območju katerega je nepremičnina, ki je kot predmet izvršbe v predlogu za izvršbo navedena na prvem mestu, za sámo izvršbo pa vsako posamezno sodišče, na območju katerega je nepremičnina (drugi odstavek 166. člena ZIZ).

Krajevna pristojnost v izvršbi je izključna pristojnost. Če upnik predlaga več sredstev ali več predmetov izvršbe, je po drugem odstavku 35. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) krajevno pristojno za odločitev o predlogu tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvo navedenem sredstvu izvršbe. V tem primeru je to izvršba na dolžnikove premičnine. V skladu s 77. in 78. členom ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari, če upnik ne navede kje so stvari, pa sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.

Predlog za obnovo postopka je podan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato je zanj pristojno izvršilno sodišče, ki nadaljuje že dovoljeno izvršbo.

Tožnica v obravnavani zadevi zahteva vrnitev zneska 4.080,000 EUR, ki predstavlja povrnitev str0škov preživljanja skupne hčerke, ker toženec ni plačeval preživnine. Gre za zahtevek na podlagi 199. člena DZ, ki je po svoji pravni naravi verzijski zahtevek in gre zato za premoženjskopravni spor. Stvarna pristojnost v premoženjskopravnih sporih pa se določi po vrednosti spornega predmeta (30. in 32. člen ZPP).

Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je gospodarski spor tudi spor o zakupu ali najemu nepremičnin med subjekti, ki veljajo za subjekte gospodarskega spora. Drugi odstavek 481. člena ZPP v predmetni zadevi namreč ne izključuje narave gospodarskega spora, saj gre nedvomno za spor iz najema nepremičnine, in ne za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah ali za spor zaradi motenja posesti.

Po določbi prvega odstavka 164. člena ZIZ je za odločitev o predlogu za izvršbo na delež družbenika v družbi in za samo izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je sedež družbe. Gospodarska družba B., d. o. o., v kateri ima dolžnik poslovni delež, ki je predmet izvršbe, ima poslovni naslov ..., torej na območju Okrajnega sodišča na Jesenicah. Zato Okrajno sodišče v Kranju pravilno navaja, da ni pristojno za vodenje postopka oprave izvršbe na poslovnem deležu dolžnika v navedeni gospodarski družbi, temveč je to Okrajno sodišče na Jesenicah.

Okrožno sodišče v Kopru, ki mu je bila zadeva odstopljena po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je poslalo dopis Vrhovnemu sodišču s predlogom za določitev Okrajnega sodišča v Piranu. To sodišče pa svoji pristojnosti za odločanje v obravnavani zadevi (še) ni nasprotovalo. Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi.