VSL sklep I Cp 576/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da pravilno glasi:
„Ugovoru tožene stranke se delno ugodi in se sklep o izdani začasni odredbi I P 2528/2013 z dne 21. 10. 2013 spremeni tako, da izdana začasna odredba pravilno glasi:

Toženi stranki sta takoj dolžni prenehati z uporabo, povzemanjem ali objavljanjem prisluhov pridobljenih z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov po odredbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, Preiskovalni oddelek, opr. št. Pp 9/2013, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku Pp 9/2013, ki je potekal zoper tožečo stranko v povezavi s tožečo stranko oziroma z domnevnimi prisluhi tožeči stranki ter se jima prepoveduje v tem kontekstu posegati v zasebnost in osebnostne pravice tožnika s tem, da izjavljata, trdita, zapisujeta, objavljata, predvajata ali razširjata trditve, ki temeljijo na prisluhih pridobljenih z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov po odredbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, Preiskovalni oddelek, opr. št. Pp 9/2013, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku proti tožeči stranki.

V primeru kršitve te začasne odredbe je prvotožena stranka dolžna za vsako kršitev plačati denarno kazen v višini 20.000,00 EUR, vendar skupaj ne več kot 500.000,00 EUR, drugotožena stranka pa denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, vendar skupaj ne več kot 10.000,00 EUR.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v pravdni zadevi I P 2528/2013.

V preostalem delu se ugovoru ugodi in se sklep o izdani začasni odredbi v izpodbijanem delu razveljavi in predlog zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo I P 2528/2013 z dne 21. 10. 2013. S to začasno odredbo je toženima strankama prepovedalo uporabo, povzemanje, objavljanje prisluhov, pridobljenih z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Pp 9/2013, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku, ki je potekal proti tožniku, v povezavi s tožnikom oziroma z domnevnimi prisluhi tožeči stranki ter jima v tem obsegu prepoveduje poseganje v zasebnost in osebnostne pravice tožnika s tem, da izjavita, trdita, zapisujeta, objavljata, predvajata ali razširjata trditve, ki temeljijo na teh prisluhih, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku in v povezavi s tožečo stranko. Pod točko II. izreka je naložilo toženima, da nemudoma v elektronskem mediju D. umakneta vse trditve, ki se nanašajo ali predstavljajo prepis, povzemanje ali navedbe vsebine prisluhov iz Pp 9/2013, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku, ki je potekal proti tožeči stranki in ki se nanašajo na pogovore med tožečo stranko, I. I. in O. O. ter ki so na kakršenkoli način vključeni v članke „Zdaj se je vključil tudi E. E:“, A. le del vezane trgovine, Dvojna vloga odvetnika I. I.“. Naložilo je v primeru kršitve plačilo civilne kazni. Pod točko IV je določilo čas veljavnosti začasne odredbe. Pod točko V izreka pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, v kolikor tožeča stranka zahteva, da toženi stranki nemudoma v elektronskem mediju D. umakneta naštete članke pod točko V izreka. Zavrnilo je predlog v delu, v kolikor se toženi stranki prepoveduje posegati v zasebnost in osebnostne pravice tožeče stranke s tem, da izjavljata, trdita, zapisujeta, objavljata, predvajata ali razširjata trditve, ki so v bistvenih elementih podobne trditvam navedenih v teh člankih, pridobljenih v Pp 9/2013, ki je potekal proti tožeči stranki in v povezavi s tožečo stranko.

2Proti začasni odredbi, v kolikor je predlogu tožeče stranke sodišče ugodilo, je vložila ugovor tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke zavrnilo v celoti in vzdržalo v veljavi izdano začasno odredbo.

3Proti temu sklepu vlaga pritožbo le tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Za sodišče je odločilno, da so prisluhi tajni. To ne pomeni, da njihova objava pomeni tudi protipraven poseg v tožnikovo pravico do zasebnosti. Sodišče je ocenjevalo interes javnosti, da je seznanjena z ozadjem nakupa družbe A.. Vendar je menilo, da je javnost lahko informirana tudi z objavo na drug način. Tožena stranka ne more drugače informirati javnosti o ozadju prodaje A., saj je ozadje razvidno le iz prisluhov. Delovanje neformalnih omrežij je prikrito javnosti in sodišče ne upošteva, da novinarji, če se jim prepove objavo prisluhov, nimajo česa komentirati. Komentar mora imeti oporo v dejstvih. Mnenje novinarja brez navedbe dejstev, za javnost ni relevantno. Če je prepovedana uporaba prisluhov, novinarji ne smejo prisluhov uporabiti za oblikovanje in zapis svojega mnenja o ozadju prodaje A.. Iz prisluhov je razvidno, da se o prodaji A. pogovarjajo na prijateljski ravni preko vez in poznanstev in da zasledujejo lastni interes, ki ni enak interesu družbe. Zadeva je primerljiva z zadevo Up 570/07. Tudi tam je šlo za poseben režim varstva po Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Ustavno sodišče je obrazložilo, da je sodišče onemogočilo posredovanje mnenja o obstoju prikritih interesov gospodarskih omrežij, ki z neformalno močjo lahko vplivajo na ravnanje in poslovanje bank. Sodišče je zmotno zavzelo stališče, da ne gre za podobne primere kot v citiranih sodbah ESČP. Tožnik je absolutno javna osebnost. Ima veliko neformalno moč v Sloveniji. Članki ne objavljajo podrobnosti iz tožnikovega zasebnega življenja ali posla, ki niso povezani s podjetji v državni lasti. Tudi v sodbah ESČP je šlo za vir, ki je pridobljen na nezakonit način. Sodišče prve stopnje se do odločbe Ustavnega sodišča Up 570/07 ni opredelilo. Sodišče se je pri opredelitvi nenadomestljive škode napačno postavilo na stališče, da je poseg v osebnostne pravice vselej nepopravljiv. Oškodovanec ima na voljo Zakon o medijih, lahko zahteva plačilo odškodnine, objavo sodbe ali popravka. Zmotno meni sodišče, da je škoda za tožnika tudi v kazenskem postopku. Gre za hipotezo, da bo tožnik sploh postal obdolženec in hipotezo, da bi nadaljnje objavljanje prisluhov lahko zajele prisluhe, ki so v neposredni zvezi s kazenskim postopkom in bi mu s tem onemogočilo obrambo in možnost poštenega sojenja. Tožena stranka ni nikoli objavila prisluhov, ki se nanašajo na potek predkazenskega postopka v zvezi z družbo C., d.o.o. in s strani policije ali tožilstva ni prejela zahteve, da to preneha. Sodišče zmotno meni, da ne bodo pri toženi stranki nastale hujše neugodne posledice. Začasna odredba pa nalaga umik že objavljenih prisluhov, prepoved uporabe, povzemanje, objave prisluhov ter trditev, ki temeljijo na tem. Poročanje je za javnost pomembna, če gre za aktualno temo. Po pravnomočnosti kazenske zadeve ne bo zanimivo. Ne gre le za izgubo bralcev. Treba je upoštevati svobodo izražanja, ki bo ob začasni odredbi le skrajno previdna in boječa. Začasna odredba je preveč abstraktna in nedoločena in v nasprotju s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Pri zahtevkih na opustitev je treba natančno opredeliti ravnanje, ki ga je toženec dolžan opustiti, vendar tako, da ni mogoče, da se toženec reši, če bi prepovedano ravnanje le malenkostno spremenil. V konkretnem primeru pa ni jasno, kaj mora toženec opustiti. Ni jasno kaj mora umakniti. Ali so to vse trditve, ki se nanašajo na prepis in se nanašajo na pogovore med tožnikom, I. I. in O. O. ter so vključeni v citirane članke. Ali velja za vse tri trditve, da morajo biti kumulativno izpolnjene, ali samo ena trditev zadostuje. Zagrožena kazen je previsoka.

4Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in je predlagala zavrnitev. Opozarja, da gre za velik poseg v pravico posameznika do zasebnosti in da je bilo kršeno več določb kazenske zakonodaje, ki ščiti pravico tožeče stranke do obrambe in njene osebne pravice. Poslovna skrivnost ni enako kot objavljanje prisluhov. Ne gre za podoben primer kot v Up 570/09. Sporni članek vsebuje tudi negativne vrednostne sodbe o tožeči stranki. To ne spada v svobodo izražanja. Druge odločbe ESČP pa so se nanašale na absolutno javne osebnosti. Gre v tožnikovem primeru za poseg v zasebnost tudi pri citatih: „res fejst fant, ej stari moj, res fajn, ej ti si car ...“. Ne gre samo za zatrjevano informiranje javnosti, saj je tožena stranka zapisala: „Jutri v D., kdo se je ujel v prisluhe H. H:“. Gre za razkrivanje prisluhov, ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi glede nepravilnosti pri poslovanjuC., d.o.o. in ne za izvajanje o ozadju prodaje A. ampak poročila o H. H. in novi „hobotnici“.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi varstva osebnostnih pravic, s katero zahteva umik določenih člankov tožene stranke ter javno opravičilo, opustitev dejanj, opisanih v tožbenem zahtevku in plačilo odškodnine 30.000,00 EUR od prvotožene stranke in pravdne stroške. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da gre za obstoj nedenarne terjatve oz. za umik izjav, opravičilo, na prenehanje posegov in prepoved nadaljnjih posegov po 134. in 178. členu OZ. Uveljavlja obstoj nenadomestljive škode za tožnika iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Trdi, da bo tožena stranka lahko z izdano začasno odredbo v primeru neutemeljenosti utrpela manj (hujših) neugodnih posledic kot tožeča stranka, če se začasna odredba ne izda. Navaja, da toženi stranki z začasno odredbo nastane neznatna škoda. Trdi, da lahko izgubi zaupanje poslovnih partnerjev pri poslih, ki terjajo varovanje poslovne skrivnosti in da gre za poseg v zasebnost. Tožnik je tudi trdil, da gre za škodo, saj je v hudi stiski in negotovosti, ker ne ve, katero od zasebne komunikacije namerava tožena stranka še razkriti javnosti. Meni, da gre lahko za objavljanje informacij, ki niso povezane s predmetom kazenskega postopka. Navaja tudi, da je poseženo v njegovo pravico do obrambe, saj objave lahko dosežejo morebitne priče in druge udeležence kazenskega postopka, ki ne smejo biti obremenjene z dokaznim gradivom spisa. Določene osebe pa lahko pridobijo status obdolženca in lahko kasneje izpovedujejo tako, da neutemeljeno valijo krivdo na druge udeležence. Zato to lahko vpliva na možnost obrambe in nastajanje nepopravljive posledice. Senzacionalistično objavljanje prisluhov pa po navedbah tožnika povečuje število bralcev in je že v polju rumenega tiska.

7V tem primeru gre za zahtevek zaradi kršenja osebnostnih pravic in kot tožeča stranka sama navaja, gre za predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za izdajo začasne odredbe brez izvedenega kontradiktornega postopka in da ne sme začasna odredba povzročati prejudicirano odločitev o tožbenem zahtevku. Zahtevek po določbi 134. člena je preventiven in je treba ugotoviti, ali gre za grožnjo kršitve določene osebnostne pravice, ali ponovne kršitve, ki je bila že podana. Ne gre torej za začasno odredbo, s katero bi tožnik zahteval zavarovanje bodoče izvršbe, ampak za regulacijsko začasno odredbo, ki naj prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

8Pravna podlaga za izdajo takšne začasne odredbe je 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožeča stranka je vložila tožbo v trenutku, ko je tožena stranka objavila že vrsto prispevkov, v katerih med drugim citira prisluhe iz predkazenskega postopka PP 9/2013, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožba in predlog za začasno odredbo so bili vloženi v trenutku, ko je tožeča stranka objavila: „jutri v D.: kdo se je ujel v prisluhe H. H.“ (priloga A26). V tem prispevku, ki je bil objavljen 1.10.2013, je zapisano, da bo v jutrišnji tiskani izdaji Dnevnika, tožena stranka pričela z razkrivanjem prisluhov H. H., ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi nepravilnosti v C., d.o.o.. Ker se obe pravdni stranki sklicujeta na vrsto že objavljenih sodnih odločb v „podobnih primerih“ in to v odločbah višjih, vrhovnega, ustavnega sodišča in sodišča ESČP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi dejansko stanje drugačno. Gre za izdajo začasne odredbe po prejemu tožbe, v kateri se med drugim zahteva prepoved objave prisluhov iz predkazenskega postopka. Tožena stranka pa se brani, da gre za prisluhe, ki so tajni, vendar gre za tako močan interes javnosti in željo tožene stranke po navajanju dejstev, da to izključuje element protipravnosti posegov v tožnikovo pravico do zasebnosti. Pritožba izpostavlja, da lahko o neformalnih povezavah posameznikov v ozadju prodaje družbe A. piše samo o objavljenih prisluhih. Pritožba meni, da v primeru, da novinar ne objavi teh dejstev, so informacije za javnost brez vrednosti in se opre na argumente iz zadeve pred Ustavnim sodiščem Up 570/09, ko je šlo za objavo podatkov o bančnih pologih tožnika z navedbo njegovega polnega imena in priimka in to iz podatka, ki je bil zaupne narave z oznako „poslovna skrivnost“.

9Pritožbeno sodišče se najprej strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tej fazi postopka zadostuje, da tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je njena terjatev verjetna. Tožeča stranka se opre na svoje pravice iz Ustave (35. člen), tožena stranka pa na 39. člen Ustave. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da nobena izmed odločb sodišč ne obravnava regulacijske začasne odredbe, ko gre za prepoved bodočih objavljanj. V nobeni zadevi (na katere se sklicuje pritožba) ni šlo za objavljanje prisluhov iz kazenskega postopka, ki so tudi po trditvah pritožbe lahko še tajni podatki s predkazenskega postopka (primerjaj določbe 149.a in naslednjih členov ZKP). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka relativno javna oseba. Zmotno meni pritožba, da je glede na podane navedbe obeh strank mogoče šteti, da je tožnik javni funkcionar ali nekdo, ki izvaja oblastne funkcije. Treba je tudi ugotoviti, da pritožbeno sodišče nima pred seboj informacij, na katere se sklicuje tožena stranka. Gre le za trditve, da gre za povezave v zvezi s prodajo družbe A. Ni mogoče tudi mimo navedb tožeče stranke, da so nekatere že do sedaj objavljene informacije iz prisluhov takšne, da se nanašajo tudi na oseben odnos med tožečo stranko in odvetnikom I I.. Zlasti je vprašljivo za pritožbeno sodišče dejstvo, da je tožeča stranka najavila objavljanje (večkratno!) prisluhov z naslovom, da bo objavila novice o tem, kdo vse se je ujel v prisluhe tožeči stranki. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožeča stranka z večjo stopnjo verjetnosti izkazala možnost škode, kot bi ta lahko nastala toženi stranki. Tožena stranka bi lahko v pritožbi ponudila informacije, ki so tako pomembne, da je treba tajne podatke prisluhov objaviti in da gre za takšne podatke, da ni več podane protipravnosti. Gre tudi za pravico do varstva tajnosti občil (37. člen Ustave). Ustava predpisuje, da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisanj in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Tožena stranka pa se sklicuje na 39. člen Ustave, ki ureja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Ta določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Torej je bilo treba tehtati tudi te z ustavo zagotovljene pravice.

10Za pritožbeno sodišče je bilo tudi pomembno, da se smiselno tožena stranka sklicuje na nujnost posega v demokratični družbi in trdi, da na drug način ne more seznaniti javnost z legitimnim ciljem, to je razkrivanje povezav posameznikov pri nameravani prodaji družbe A. Vendar ni mogoče mimo trditev tožeče stranke, da za dosego teh ciljev ni treba objavljati prisluhov iz predkazenskega postopka in to na tak način, da je napovedano objavljanje v „nadaljevanjih“. Tožeča stranka to imenuje za način objavljanja, ki je bližje rumenemu tisku, kot objektivnemu poročanju o posameznih dejstvih. Za pritožbeno sodišče pa je dovolj, da je objava prisluhov iz predkazenskega postopka hud poseg v tožnikove osebnostne pravice in da tožena stranka ne trdi, da gre za podatke iz kazenskega postopka, ki postanejo javni, ko se prebirajo na glavni obravnavi. Kljub temu, da je v naši državi v sedanjem času močan interes, da se javnost seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lastnini, je treba tehtati tudi tožnikove osebnostne pravice. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da ne ve, kaj bo tožena stranka objavila. Zato pri tehtanju škode pretehta zatrjevana škoda tožnika ob izkazani verjetnosti terjatev. Tožena stranka pa lahko na drug način piše o teh informacijah, če so takšne, da obstaja močan interes javnosti. Treba je tudi poudariti, da so nekateri predloženi članki takšni, ki ne vsebujejo prisluhov (npr. A21).

11Iz prakse ESČP izhaja, da to sodišče pripisuje poseben pomen novinarskemu poročanju in pravici javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. V okviru 10. člena ESČP ni varovana le vsebina idej in informacij, temveč tudi oblika, v kateri so te posredovane. Ta člen novinarjem zagotavlja, da sami odločajo o tem, ali je zaradi kredibilnosti objavljenih podatkov potrebna tudi objava določenih informacij (tudi takšnih, ki uživajo določeno stopnjo zaupnosti). Tudi ESČP poudarja odgovornost novinarjev in medijev pri poročanju. Novinarji morajo ravnati v dobri veri ter na podlagi zanesljivih dejstev ter tako zagotoviti zanesljive in točne informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja je z vidika 10. člena ESČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.¹

12Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da v nobeni izmed citiranih zadev ni šlo za objavo prisluhov v fazi, ko so ti tajni in v vseh zadevah so sodišča imela pred sabo objavljene informacije. V konkretni zadevi pa pritožbeno sodišče teh informacij nima.

13Če upoštevamo razloge iz Ustavne določbe Up 570/09, je treba opraviti tehtanje, ali drži trditev tožene stranke, da je za kredibilnost podatkov, ki jih bo v bodoče sporočala javnosti, nujno objaviti tudi vsebino prisluhov iz predkazenskega postopka. Ob primerjavi priloge A26, ko v članku tožena stranka najavlja razkrivanje prisluhov tožeči stranki, pa iz naslova sledi, da gre za objavljanje gradiv iz predkazenskega postopka, ko je to tajno, pa gre za drugačen primer, kot je bil v Up 570/09. Gre torej za fazo postopka, ko Ustava v 37. členu dopušča, da samo zakon lahko predpiše, kdaj sodišče z odločbo in za določen čas poseže v varstvo zasebnosti tožnika. Takšen način poročanja oziroma najava poročanja pa vzbuja močan dvom o tem, da je taka objava nujno potrebna, da tožena stranka v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko poroča o teh dejstvih, ki so za javnost pomembna. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti. Objava prisluhov v tem primeru, ko se najavljajo novi prispevki, pomeni prekomeren poseg v tožnikove pravice do zasebnosti. Položaj v naši družbi ni takšen, da bi moralo novinarstvo prevzeti vlogo, ki je pridržana organom predkazenskega postopka in to na podlagi odločbe sodišča. Tožena stranka lahko poroča o domnevnih povezavah iz ozadja prodaje A. tudi tako, da ne objavlja prisluhov. Ni pa mogoče, kot meni tožnik, da zaradi njegovih poslovnih povezav v zvezi z domnevnim kupcem družbe A., ne bi veljal za relativno javno osebo. Tožena stranka lahko piše o tožeči stranki, če meni, gre za interes javnosti o tem, kakšna je vloga tožnika pri prodaji A.. Vendar ne more pri tem uporabiti tajnih prisluhov.

14Pritožba ima prav, ko opozarja, kar je storila tudi v ugovoru, da je izdana začasna odredba v določeni meri nejasna in v nasprotju s prvim odstavkom 180. člena ZPP. Gre za zahtevo, da tožena stranka umakne vse trditve, ki se nanašajo, ali predstavljajo prepis, povzemanje ali navedbe vsebine prisluhov in se nanašajo na pogovore med tožečo stranko, I. I. in O. O. in ki so na kakršnikoli način način vključeni v citirane članke. Obenem pa se tožeča stranka ni pritožila na zavrnilni del predloga za izdajo začasne odredbe (V. točka), ki je veliko širše opredelil, kaj vse mora tožena stranka umakniti. Tam se celo zahteva, da se umakne tudi trditve, ki so v bistvenih elementih podobne trditvam, opisanim v V. izreka odločbe sodišča prve stopnje. Izrek je v V. pravnomočno zavrnjen. Iz II. točke sklepa ni jasno, kar opozarja pritožba, ali gre lahko samo za kumulativno podane trditve in objave iz vseh treh člankov, ali gre za posamezne objave, ki so še na spletu. Ko bo sodišče prve stopnje sodilo o zahtevku in to v kontradiktornem postopku, bo lahko ugotovilo, kaj zahteva tožnik in na katere članke meri tožbeni zahtevek.

15Pritožba nima prav v delu, ko graja višino naložene denarne kazni za primer kršitve opustitve, ki je naložena toženi stranki. Takšna višina denarne kazni je že v sodni praksi (VSLJ II Cp 2201/2012). Sodišče je pravilno ocenilo, da gre za znesek, ki mora vplivati na voljo tožene stranke, da izpolni naloženo začasno odredbo.

16Na koncu je treba odgovoriti pritožbi še na trditev, da objava prisluhov iz predkazenskega postopka ne more vplivati na tožnikovo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da hipotetično lahko to vpliva na tožnikovo pravico do obrambe in da to že zadostuje, da izda začasno odredbo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je težko podati hipotetično oceno možnega vpliva na kazenski postopek. Vendar pritožbenemu sodišču ne ostane kaj drugega, ker nima prepisa zatrjevanih bodočih objav. Zato ni mogoče presojati trditev pritožbe, da se bodoči najavljeni prisluhi ne nanašajo na konkretno kaznivo dejanje. Predvsem je pomembno, da tožena stranka ne trdi, da bi šlo že za fazo kazenskega postopka, ko se iz spisa izloči, kar ni potrebno in se to uniči, v preostalem delu pa postane to del dokaznega gradiva (primerjaj določbe ZKP o predkazenskem postopku). Zato v tej fazi pritožbeno sodišče meni, da zadostuje tožnikova zatrjevana skrb, da ne ve kaj bodo mediji objavili od pridobljenih prisluhov, kaj bo to pomenilo za njegove osebne stike in komunikacije in eventuelni kazenski postopek. Drugačno stališče bi lahko pomenilo, da imajo mediji pravico pridobiti določene informacije in jih objavljati v nadaljevankah. Le za primer je treba izpostaviti splošno znano zadevo iz Velike Britanije, ko je novinar prisluškoval določenim znanim osebam² in je bila deležna kazenske obravnave.

17Na podlagi delne uspešne pritožbe je sedaj začasna odredba jasna in prepoveduje tožeči stranki objavljanje prisluhov na kakršenkoli način in sicer tistih, ki so bili pridobljeni po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani PP 9/2013. V nadaljevanju postopka pa bo sodišče pričelo z izvajanjem dokazov in v kontradiktornem postopku bo lahko ugotovilo, ali so tožbeni zahtevki utemeljeni. Z regulacijsko začasno odredbo pa je onemogočena bodoča uporaba tajnih prisluhov, ki lahko pomenijo hujšo kršitev tožnikovih osebnostnih pravic.

18Vmes pa ima tožena stranka možnost pisati o zatrjevanih povezavah pri prodaji družbe A. na takšen način, da niso prizadete osebnostne pravice tožeče stranke.

19Odločitev temelji na določbi 365. člena ZPP. Izrek o stroških pa na določbi 165. člena ZPP.

---------------------

¹ primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 570/09 in povzetek objavljen v tej odločbi.

² www.dnevnik.si/članki: Nataša Pirc Musar o Murdochovi aferi