VSL Sodba I Cpg 425/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 58.813,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.3.2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka vtožuje znesek, ki predstavlja stroške za odpravo napak, ki naj bi jih tožena stranka zakrivila pri polaganju ploščic in keramike na objektu tožeče stranke decembra leta 2012. Med pravdnima strankama je že potekala pravda v obrnjenih vlogah, kjer je tožena stranka kot izvajalec zahtevala plačilo izstavljenih računov za opravljene storitve. Tožeča stranka kot naročnik se je v tisti pravdi branila tako, da je podala ugovor znižanja kupnine zaradi stvarnih napak izvedenega dela. Sodišče je ugovor zavrnilo, ker so bile navedbe glede pravočasnega grajanja napak in uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov preskromne in presplošne. Sodba je postala pravnomočna.

6Razlog, da je tožeča stranka že neuspešno uveljavila enega od jamčevalnih zahtevkov, je bil nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je obravnavani spor pravilno podredilo pravilom o podjemni pogodbi in presodilo, da tožeča stranka uveljavlja jamčevalni zahtevek za odpravo napak. Za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov pri podjemni pogodbi veljajo posebna pravila, določena v 633. - 639. členu Obligacijskega zakonika – OZ.

7Za obravnavani spor sta bistvena predvsem 635. in 636. člen OZ. V skladu s 635. členom OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Na podlagi 636. člena OZ pa se podjemnik ne more sklicevati na kakšno določbo prejšnjih členov (roke), če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku, ali če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zamudila enoletni prekluzivni rok za sodno uveljavitev jamčevalnega zahtevka iz 635. člena OZ, saj je tožbo vložila šele marca 2016. Najpoznejši datum, ki bi ga lahko šteli za obvestilo o napakah posla pa je januar 2014, ko je tožena stranka kot izvajalec v prejšnjem postopku med strankama prejela ugovor zoper sklep o izvršbi, ki je vseboval očitke o napakah. Po navedbah tožeče stranke naj bi napake sicer grajala že v prvi polovici leta 2013. S tem je tožeča stranka več kot očitno zamudila enoletni rok za sodno uveljavitev tožbenega zahtevka.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka zavedla tožečo z obljubami, da bo napake odpravila in se zaradi tega ne more sklicevati na določbe o prekluziji iz 635. člena OZ. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 7/2011 iz katere izhaja, da kadar izvajalec začne odpravljati napako in daje vtis, da jo bo prostovoljno odpravil, zastaranje terjatve naročnika iz naslova odgovornosti za napake začne teči, ko izvajalec naročniku nedvoumno sporoči, da napake ne bo odpravil ali ko je to jasno razvidno iz konkludentnega ravnanja izvajalca. V takih primerih se uporabi splošni zastaralni rok.

10Vendar navedena odločba v danem primeru ni uporabljiva. OZ v 636. členu namreč izvajalcu odreka sklicevanje na prekluzivni rok, če je zavedel naročnika, tako da ta svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil. To pa v obravnavnem primeru ni podano, saj je naročnik (tožeča stranka) imel možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov že v prejšnjem postopku, a tam ni bil uspešen. Že same navedbe tožeče stranke ne dajejo podlage za zaključek, da je tožena stranka zavajala tako, da bi zaradi tega zamudila rok za sodno uveljavitev jamčevalnega zahtevka.

11Višje sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe 635. člena OZ ne gre razlagati na tak način, da lahko stranka s kasnejšo tožbo popravi, kar je z ugovorom pred tem zamudila. V prejšnjem postopku, ko je tožeča stranka kot naročnik podala ugovor znižanja plačila, je bil njen ugovor zavrnjen zaradi presplošnih in nekonkretiziranih navedb o pravočasnem grajanju napak in uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov. S tem je imela vso možnost uveljaviti svoje jamčevalne zahtevke že tam, pa je bila pri tem neuspešna. Okoliščina, da o ugovoru ni bilo odločeno v izreku sodbe, pri tem ne igra odločilne vloge. Sodišče je namreč odločilo, da je bila stranka kot izvajalec upravičena do celotnega plačila in ugovor naročnika, ki je imel naravo jamčevalnega zahtevka, zavrnilo. Drugačna odločitev sodišča v zdajšnjem sporu bi posegala v pravnomočno sodbo.

12Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da so bile toženi stranke napake znane oziroma ji niso mogle ostati neznane, vendar so po vsebini neutemeljene. Tožeča stranka se zavzema za uporabo izjeme glede prekluzivnih rokov iz 636. člena OZ, saj je glede na določbe OZ o nujnosti pravočasnega grajanja napak in jamčevalnih zahtevkov s tožbo prepozna. Določba 636. člena OZ, ki izvajalcu jemlje pravico sklicevanja na potek rokov, pomeni izjemo od splošnih pravil in je kot tako ni mogoče razlagati na široko. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bile napake opravljenega dela takšne, da toženi stranki niso bile neznane oziroma ji niso mogle ostati neznane. Že v sami tožbi tožeča stranka tega ni ustrezno pojasnila, saj je navajala nekatere napake, ki bi jih naj toženec nato odpravil, nekatere pa naj bi se pokazale kasneje. Zakaj in katere so bile takšne, da niso mogle ostati neznane, tožeča stranka ne pojasni. Res je, da je tožena stranka profesionalna oseba, od katere se zahteva večja skrbnost. Ampak to še ne pomeni, da ji je vsaka morebitna napaka opravljenega dela, ki se lahko pokaže, že zaradi tega znana in naročniku ni treba spoštovati zakonsko določenih rokov. Prav tako ni mogoče 636. člena OZ razumeti tako, da z obvestilom o napaki slednja postane izvajalcu znana in s tem izgubi pravico do sklicevanja na zamujene roke. Takšne razlage bi pretirano posegle v primarna pravila jamčevalnih zahtevkov pri podjemni pogodbi, ki od naročnika zahtevajo, da izvajalca o napakah obvesti v določenem roku in v predpisanem roku zahtevek tudi sodno uveljavi.

13Na podlagi navedenega je pritožba neutemeljena. Višje sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).