VSRS Sodba III Ips 60/2019

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 63.778,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2015 dalje do plačila".

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške celotnega postopka v znesku 4.032,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 63.778,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2015. Toženi stranki je naložilo povrnitev 3.038,81 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je v relevantnem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 109/2019 z dne 26. 8. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek iz naslova sorazmernega dela prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi 18. člena ZOZP, ni zastaran, materialnopravno pravilno.

4Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6Revizija je utemeljena.

7Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), so:

- Zavarovanec tožeče stranke je bil 3. 12. 2006 poškodovan v prometni nesreči, ki je bila povzročena z vozilom, zavarovanim pri toženi stranki.

- Z odločbo tožeče stranke z dne 9. 3. 2010 je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in pridobil pravico do invalidske pokojnine od 20. 8. 2009 naprej, ki se mu do končne odločitve izplačuje kot akontacija pokojnine. Z odločbo z dne 10. 8. 2010 je bila zavarovancu priznana invalidska pokojnina v znesku 524,14 EUR mesečno od 27. 3. 2010 naprej.

- Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila 17. 1. 2013, zahtevala plačilo odškodnine iz naslova invalidskih pokojnin, izplačanih svojemu zavarovancu v letih 2010 in 2011 na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1).

- Od spremembe tožbe z dne 8. 7. 2015 pa je na podlagi 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zahtevala povrnitev škode iz naslova izpada sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v kapitaliziranem znesku za obdobje od 27. 3. 2010 do 7. 8. 2033, ko bi zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine.

- Tožena stranka je z zavarovancem tožeče stranke 14. 2. 2013 sklenila poravnavo za izplačilo materialne škode.

8V obravnavanem primeru je tožeča stranka postavila zahtevek po prvem odstavku 18. člena ZOZP, po katerem so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi zahtevki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

9Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da terjatev tožeče stranke ni zastarana zaradi poteka zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kjer je določeno, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po njunem materialnopravnem stališču je glede na prvi odstavek 336. člena OZ zastaranje začelo teči šele po zapadlosti terjatve, to pa je 14. 2. 2013, ko je tožena stranka z oškodovancem sklenila poravnavo, saj je bilo šele tedaj jasno, kolikšen je preostanek zavarovalne vsote, iz katerega se lahko poplača tožeča stranka glede na prvi odstavek 18. člena ZOZP. Stališče sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno zmotno.

10Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.¹ Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je zastaranje začelo teči po 14. 2. 2013, ko naj bi bil znan preostanek zavarovalne vsote.

11Tožeča stranka je z odločbo z dne 9. 3. 2010 svojega zavarovanca razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznala pravico do invalidske pokojnine. Najkasneje tedaj bi tožeča stranka mogla izračunati znesek, ki ji ga dolguje tožena stranka na temelju prvega odstavka 18. člena ZOZP in se določi z metodo kapitalizacije glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožeča stranka je svojemu zavarovancu z odločbo z dne 10. 8. 2010 le odmerila mesečni znesek invalidske pokojnine, kar pa z vidika uporabe prvega odstavka 18. člena ZOZP ni relevantno in posledično tudi ne z vidika pravil o zastaranju.

12Tožeči stranki so bile torej okoliščine, ki so ji omogočale oblikovati zahtevek po prvem odstavku 18. člena ZOZP, znane že 9. 3. 2010. Tožeča stranka je tako imela pravico terjati izpolnitev od 10. 3. 2010 naprej (primerjaj prvi odstavek 336. člena OZ). Za znesek, ki je predmet revizijskega postopka, je tožbo razširila 8. 7. 2015, to je po poteku petih let od nastanka njene terjatve (346. člen oziroma drugi odstavek 352. člena OZ).² Zato je njena pravica zahtevati izpolnitev obveznosti prenehala zaradi zastaranja (prvi odstavek 335. člena OZ).

13Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako nikalen. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ob pravilni uporabi materialnega prava materialnopravna presoja sodišča prve in druge stopnje zmotna. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge stopnje (v I. točki izreka) in prve stopnje (v II. točki izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena, na 154. členu in na 155. členu ZPP. Revizijsko sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka prvostopenjske odločbe in II. točka izreka drugostopenjske odločbe) in stroške celotnega postopka odmerilo povsem na novo (II. točka izreka te sodbe). Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške. Tožena stranka je upravičena do 4.032,38 EUR stroškov postopka (750,00 EUR za predlog za dopustitev revizije, 525,00 EUR za revizijo, 18,75 EUR pavšala za izdatke, 22 % DDV, 1.227,00 EUR sodne takse za pritožbo in 1.227,00 EUR sodne takse za revizijski postopek).

15Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Sodišče sme postopek, kakršen je obravnavani, prekiniti v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP, zlasti takrat, kadar je postopek med odgovornostno zavarovalnico in neposrednimi oškodovanci v teku, ali pa vprašanje preostanka zavarovalne vsote samo rešiti (13. člen ZPP).
² Za odločitev v obravnavanem primeru ni odločilno vprašanje skladnosti 18. člena ZOZP z Ustavo, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 42/2019 s sklepom z dne 10. 12. 2019 prekinilo revizijski postopek in pred Ustavnim sodiščem vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 18. člena ZOZP v delu, ki se nanaša na zahtevke zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Morebitna ugotovitev neustavnosti izpodbijane zakonske podlage bi pripeljala do enakega rezultata, to je do zavrnitve tožbenega zahtevka. Nasprotna ugotovitev Ustavnega sodišča bi sicer terjala opredelitev do pravne narave tovrstnega zahtevka. Vendar v povezavi z dopuščenim revizijskem vprašanjem v konkretnem primeru le, če bi to (lahko) vplivalo na presojo zastaranja. V primeru opredelitve odškodninske podlage zahtevka tožeče stranke bi bilo zastaranje zahtevka tožeče stranke mogoče opreti na določbo drugega odstavka 352. člena OZ, v nasprotnem primeru pa na splošno določbo 346. člena v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ.