VSM Sodba IV Kp 30143/2019

I. Pritožba zasebne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sodno takso v višini 200,00 EUR.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznih dejanj razžalitve po členu 158 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in žaljive obdolžitve po členu 160 KZ-1. Zasebni tožilki je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter povrnitev potrebnih izdatkov obdolženca in ji naložilo plačilo sodne takse v višini 180,00 EUR.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zasebna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo napadene sodbe iz oprostilne v obsodilno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe zasebne tožilke, s katerimi sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo temeljnim načelom kazenskega prava, ampak je postopalo po civilnem pravu, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je pravilno ugotovilo, da je izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju razžalitve označeno le z glagolom razžali, ki pa je v opisu dejanja, ki izhaja iz izreka zasebne tožbe, izostal. Zasebna tožilka sicer obdolženemu očita, da je storil več kaznivih dejanj razžalitve po členu 158 KZ-1 in žaljive obdolžitve po členu 160 KZ-1, nikjer pa ni navedeno in se ne zatrjuje, da je obdolženec zasebno tožilko s tem razžalil, kar zahteva opis kaznivega dejanja razžalitve po členu 158 KZ-1, zato navedeno kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz člena 158 KZ-1. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da opis kot ga je zasebna tožilka navedla v zasebni tožbi, ne vsebuje niti zakonskih znakov kateregakoli drugega kaznivega dejanja, tudi ne kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 160 KZ-1. Opis navedenega kaznivega dejanja izrecno ne vsebuje in zadostno ne konkretizira opredelitve izvršitvene oblike, s katero naj bi obdolženec dejanje storil, saj ne vsebuje navedb, s katerimi naj bi obdolženi kaj trdil ali raznašal, prav tako pa ne vsebuje bistvenega zakonskega znaka iz člena 160 KZ-1, to je zatrjevanja, da je šlo pri teh trditvah ali raznašanju za nekaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebne tožilke, saj ta očitek opis dejanja ne vsebuje, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Zato so vsi pomisleki zasebne tožilke, ko skuša prepričati, da ima opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj vse zakonite znake, neutemeljeni. Dejstvo, na kar posebej opozarja pritožnica, da je v zasebni tožbi navedla kvalifikacijo obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, namreč ne more nadomestiti zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so v tenorju zasebne tožbe izostali.

5Sklicevanje pritožnice na to, da je dokazni postopek potrdil, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, saj je zasebna tožilka na glavni obravnavi imela možnost poseči v opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kar pa ni storila in so tako v opisu izostali znaki očitanih kaznivih dejanj. Opis dejanskih okoliščin je namreč vselej stvar tožilca, v obravnavanem primeru zasebne tožilke, sodišče pa je pri sojenju na tak opis vezano ter ga glede bistvenih sestavin ne more spreminjati. Sodišče izreče sodbo, s katero oprosti obdolženca obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje pa ni takrat, ko opis dejanja, povzet iz obtožnega akta, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. V kazenskem postopku se namreč ugotavlja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbi in ali ga je storil obdolženec. Opis kaznivega dejanja v obtožbenem aktu je v pristojnosti upravičenega tožilca in sodišče vanj glede bistvenega dela ne more posegati, saj zakonskih znakov ne more dodajati in konkretizirati, ker bi se s tem postavilo v vlogo tožilca, zasebna tožilka pa na glavni obravnavi opisa kaznivih dejanj ni spremenila, torej je to možnost imela, pa je ni izkoristila. Zato je sodišče prve stopnje obdolženca pravilno na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe. Glede na izrek oprostilne sodbe pa je povsem nejasna pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji.

6Ker je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zasebne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Glede na takšno odločitev pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno preizkušati napadene sodbe v ostalih po pritožbi grajanih smereh, kršitev iz člena 383/I ZKP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega odstavka 96. člena ZKP in prvega odstavka 98. člena ZKP, sodno takso pa je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi.