VSM Sodba IV Kp 417/2019

I. Pritožba zagovornice obdolženega F.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 84,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 25. 9. 2019 obdolženega F.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovana gospodarska družba s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka. Navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 417/2019.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi, kot je zapisala, vseh izpodbojnih razlogov izrecno pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je izpovedba priče A.Š. o tem, da je obdolženi vanj vrgel kamen, kot je navajal policistom, v nasprotju z izpovedbo priče J.J. na glavni obravnavi. Pritožnica uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitev 183., 299., 16. in 17. člena ZKP, saj ni bilo izvedeno zaslišanje predlaganih prič T.P., ki se je v času dogodka nahajala na dvorišču, in ki je slišala pogovor med obdolženim in pričo A.Š. ter M.P. in njegove partnerke, ki živita v neposredni bližini objekta, v katerega bi naj obdolženi metal kamenje.

5Kršitvi nista podani. S prvo pritožnica očitno meri na tako imenovano protispisnost, ki je v neskladju med vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah kot izhaja iz razlogov sodbe ter njihovo dejansko vsebino in ne v neskladju dokazov oziroma vsebin, ki so bile s temi dokazi posredovane. Gre za dve različni stvari, pri čemer je pritožbeno sodišče zatrjevano nasprotje v izpovedbah prič A. Š. in J. J. preizkusilo znotraj uveljavljenega izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6V zvezi z drugo kršitvijo po pritožbeni obrazložitvi najprej ni jasno, v čem bi naj bil kršen 183. člen ZKP, pri katerem gre za seznanitev s pomembnimi dokazi, ko stranke ali zagovornik niso bili navzoči pri posameznih preiskovalnih dejanjih, medtem ko v 299. členu ZKP ni nikjer določeno, da je sodišče dolžno vsakemu dokaznemu predlogu ugoditi. V drugem odstavku tega člena je predpisana le splošna dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razišče in hkrati odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari. Da je s slednjim zajeta tudi zavrnitev neutemeljenih dokaznih predlogov je jasno, kot po drugi strani niti po pritožbeni obrazložitvi znova ni znano, kaj konkretno odločilnega sta obdolženčev sin ter njegova partnerka v zvezi z obravnavanim dogodkom zaznala in ne, v čem je odločilnost pogovora med obdolženim ter pričo A. Š., kot ga je po pritožbeni obrazložitvi slišala obdolženčeva žena. Še zlasti, ker ta v zagovoru ni bila omenjena, priča pa je bila glede navzočnosti drugih oseb pri dogodku povsem določna (l. št. 65). Zavrnitev dokaznih predlogov zaradi neodločilnosti predlaganih dokazov in dodatno zaradi neizkazane navzočnosti potencialnih prič na kraju dejanja, je zato po vsem ugotovljenem pravilna.

7Kot rečeno, pritožnica zatrjuje še kršitev 16. in 17. člena ZKP, ki sta načelni določbi in niti tedaj ne pove, v katerem delu glavne obravnave v širšem smislu (pripravah, sojenju ali izdaji sodbe) in s čem konkretno je bil obdolženi prikrajšan v razmerju do državnega tožilca ali v pravici do navajanja dejstev ter predlaganja dokazov, ki so mu v korist in ne, zakaj tako imenovana obremenjujoča in razbremenjujoča dejstva po sodišču prve stopnje niso bila v enaki meri preizkušena. Pomeni, da je pritožba v tem delu nepopolna, pritožbeno sodišče pa predpisanih meja preizkusa iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni moglo prestopiti.

8Podobno velja še v zvezi s kršitvami kazenskega zakona, ki so v drugem odstavku pritožbene obrazložitve najprej naštete, nakar je po nadaljevanju razbrati, da pritožnica meri le na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP in še to kot posledico nedokazanosti kaznivega dejanja. To ne gre, ker so kršitve kazenskega zakona po vrsti tako raznolike, da enotno ne morejo biti obravnavane in sploh, ker so lahko preizkušene le po dokazanih odločilnih dejstvih oziroma, ko je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Če ni, niti do pravilne ali napačne uporabe kazenskega zakona ne more priti.

9Pritožnica nepopolno ugotovljenih in zmotno ugotovljenih odločilnih dejstev v pritožbeni obrazložitvi ni razmejila, v splošnem pa izhaja iz ocene, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je videla obdolženega metati kamenje v pločevinasto steno, medtem ko so v ostalem njihove izpovedbe neskladne z zbranimi obvestili v predkazenskem postopku, potem z ugotovitvami z ogleda kraja dejanja, končno pa se tudi medsebojno se razlikujejo.

10Čeprav pritožbeno sodišče ne more nasprotovati pritožničini oceni, da v obravnavani zadevi ni bil pridobljen ali izveden dokaz, po katerem bi bilo obdolženčevo ravnanje razvidno od začetka do konca dejanja, po drugi strani glede tega v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Obdolženčevo sklicevanje na točo je bilo izključeno z določno izpovedbo priče A. Š., ki je obdolženčevo ravnanje zaznal, v delu slušno in v delu vidno, neskladje z vsebino zbranega obvestila pa ni odločilno. Razlika je le glede načina zaznavanja obdolženčevega ravnanja, medtem ko je to po vrsti po obeh virih enako. Še manj je odločilno neskladje med izpovedbo priče J. J. in zbranim obvestilom od priče, saj imenovani niti v kazenskem postopku ni povedal, da je obdolženčevo ravnanje zaznal vidno, ampak da je del ravnanja zaznal slušno ter da je ostalo izvedel od prej navedene priče. To za ugotovljeno skladnost izpovedb prič zadostuje, kot zadostuje povezava z izpovedbo priče T. K., ki obdolženčevega ravnanja neposredno na noben način ni zaznal, posredno pa je bil o tem, kot prijavitelj, nedvomno seznanjen.

11Še bolj kot glede obdolženčevega ravnanja, je izpovedba zadnje priče pomembna glede povzročenega obsega škode, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo. T. K. je namreč poškodbe na pločevinasti steni objekta neposredno zaznal, jih opisal ter dodal, da je na tleh videl ležati še kamne. Popolnoma enako izhaja iz izpovedbe prič J. J. ter A. K., ki so bile nato vse skupaj z ugotovitvami z ogleda kraja dejanja samo še zaokrožene. Zgolj neskladje med številom zaznanih poškodb na pločevinasti steni objekta in številom kamnov s tal ugotovljenega ne more spremeniti, medtem ko je bilo poškodovanje stene pred obdolženčevim ravnanjem po določni izpovedbi priče T. K. zanesljivo izključeno.

12Pritožnica se je izrecno pritožila še zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tem delu ni obrazložila. Ker pa se je predhodno pritožila zaradi kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče to odločbo samo preizkusilo (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolženemu izrečena zgolj kazenska sankcija opominjevalne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki ustrezata teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi. Drugih ali novih okoliščin, ki bi zahtevale spremembo preizkušane odločbe obdolžencu v korist, pritožbeno sodišče ni zasledilo.

13Po navedbi, da se je pritožila iz vseh izpodbojnih razlogov, je končno mogoče domnevati, da pritožnica nasprotuje tudi odločbi o stroških kazenskega postopka, vendar je potem pritožba v nadaljevanju prav tako neobrazložena, posebnega preizkusa kot zgoraj pri odločbi o kazenski sankciji pa zakon v tem primeru ne zapoveduje.

14Glede na to, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti mimo pritožbenih zatrjevanj (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženega F.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife, je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile ugotovljene že po sodišču prve stopnje.