183. člen ZKP

Sodbo je dopustno opreti na posreden, edini ali odločilni dokaz, le če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče (ali soobdolženca) nikakor ni več mogoče, zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu. V položaju, ko je zagovor soobdolženega dokaz, na katerega se sodba opira v odločilni meri, uporaba zapisnika o zagovoru obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, ob dejstvu, da se na glavni obravnavi ni hotel zagovarjati, pomeni kršitev pravice do zaslišanja „obremenilne priče“. Sodišče mora v postopku storiti vse, da se presodi zanesljivost odločilnega dokaza.

Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na obdolženkino izpovedbo na zaslišanju, kjer je povedala, da je policistu v razgovoru zaradi zmedenosti res priznala, da je v kritičnem času vozila očetovo vozilo, in na izpovedbo policista, ki je njeno izpovedbo potrdil. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ne izhaja, da bi policist obdolženko v postopku zbiranja obvestil o storilcu prekrška pred razgovorom poučil o ustavni pravici, da ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Sodba sodišča prve stopnje se tako opira na nedovoljen dokaz, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1.

Določba 183. člena ZKP omogoča razlago, da sodišče tudi v nadaljnjem postopku ocenjuje, ali je treba stranke in zagovornika posebej seznaniti z dokaznim gradivom (konkretno z izdelanim izvedenskim mnenjem). Po drugi strani imata obdolženec in zagovornik pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete. Ker jima je bila v obravnavani zadevi vročena odredba o postavitvi izvedenca, sta bila seznanjena, da bo izdelano izvedensko mnenje. Zato bi se z vpogledom v spis ali s predlogom za vročitev lahko seznanila z njegovo vsebino.

Za opredelitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ mora sodišče zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec povzročil eno od oblik posebno hude telesne poškodbe, predvideno v I. odst. navedenega člena, pa tudi, da je poškodovani zaradi takšne poškodbe umrl, pri čemer je njegovo smrt treba pripisati njegovemu malomarnemu ravnanju, med samo poškodbo in smrtjo pa mora biti podana tudi vzročna zveze. Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe malomarnega odnosa sploh ni ugotavljalo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je bilo zato potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Za sklep, da sta obtoženca, sicer tuja državljana, ki sta po položitvi varščine z vednostjo in dovoljenjem sodišča, potem ko sta podala obljubo po 186. členu ZKP izpuščena iz pripora odšla v svojo državo, pobegnila, zadošča že, če se enkrat v redu povabljena nista odzvala vabilu na glavno obravnavo in svoje odsotnosti nista opravičila.