UPRS Sodba I U 646/2019-11

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek družbe A. d. o. o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Prvostopenjski upravni organ je s 1. točko izpodbijanega sklepa ustavil postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg ..., začet na zahtevo družbe A. d. o. o., Ljubljana (v tem upravnem sporu prizadeta stranka). Z 2. točko tega sklepa je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je pravna podlaga za odločitev o ustavitvi postopka 135. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je nosilec nameravanega posega (prizadeta stranka) umaknil zahtevek za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

3Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, odpravil pa je odločitev o stroških postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) in v tem delu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da se z ustavitvijo postopka ne posega v pravice in pravne koristi tožnice kot stranske udeleženke v tem postopku, niti ni postopka mogoče nadaljevati v javnem interesu, saj ne gre za postopek, ki bi se začel tudi po uradni dolžnosti.

4Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja, da nadaljevanje postopka ni v javnem interesu, saj je to potrebno zaradi zaščite okolja, zdravja prebivalcev in kulturne dediščine. Poleg tega je stranka z nasprotnim interesom. Navaja še, da se o umiku zahteve ni imela možnosti izjaviti ter da drugostopenjska odločba ni podpisana. Sodišču zato predlaga, naj ugotovi, da je drugostopenjska odločba neobstoječa in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

5Toženka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa priznava, da je bila tožnici vročena nepodpisana drugostopenjska odločba, zato ji je naknadno vročila podpisan izvod. Glede nadaljevanja postopka v javnem interesu navaja, da to v skladu s pravno teorijo in sodno prakso pride v poštev le, če bi se isti postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja lahko začel tudi po uradni dolžnosti.

6Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je predmetni postopek začel na njeno zahtevo, ki jo je umaknila. Stranski udeleženci v postopku pa niso stranke z nasprotnim interesom v smislu drugega odstavka 134. člena ZUP. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče uvodoma pripominja, da je štelo, da tožnica s predmetno tožbo izpodbija zgolj 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj je bila 2. točka izreka tega sklepa z drugostopenjsko odločbo odpravljena in zadeva v tem delu vrnjena prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

9V zadevi ni sporno, da je bila drugostopenjska odločba tožnici vročena nepodpisana, vendar po presoji sodišča to na odločitev v obravnavani zadevi ni vplivalo. Iz listin v upravnih spisih je namreč razvidno, da je bil prvostopenjskemu upravnemu organu poslan podpisan izvirnik drugostopenjske odločbe. Zato v konkretnem primeru drugostopenjske odločbe ni mogoče šteti za neobstoječo, je pa upravni organ z vročitvijo nepodpisane odločbe zagrešil postopkovno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj jo je z naknadno vročitvijo podpisanega izvoda drugostopenjske odločbe odpravil (t. i. relativna kršitev pravil postopka).¹ Ob tem pa je treba upoštevati, da se upravni spor v obravnavanem primeru vodi zoper prvostopenjski sklep, za katerega tožnica ne navaja, da nima vseh obveznih sestavin. V zvezi z njenim predlogom, naj sodišče iz tega razloga ugotovi, da je drugostopenjska odločba neobstoječa, sodišče zato zgolj pripominja, da bi to pomenilo le, da še ni odločeno o njeni pritožbi in bi sodišče njeno tožbo moralo zavreči kot preuranjeno. Tožbe po prejemu podpisane odločbe pa tožnica po podatkih vpisnika tega sodišča ni vložila.

10Med strankami je sporno, ali lahko tožnica zahteva nadaljevanje postopka izdaje okoljevarstvenega soglasja, potem, ko je prizadeta stranka kot nosilec predmetnega posega umaknila svojo zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.

11Tožnica zagovarja stališče, da bi moral upravni organ v skladu z njeno zahtevo na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP nadaljevati postopek, saj je to v javnem interesu.

12Po mnenju sodišča nadaljevanje postopka v javnem interesu pride v poštev le, če bi se isti postopek na podlagi določb ZVO-1 lahko začel tudi po uradni dolžnosti, in ne le na podlagi vloge stranke. V nasprotnem primeru bi prišlo do kršitve temeljnih načel dispozitivnosti in varstva pravic strank ter varstva javnih koristi.² Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,³ tožnica ni upravičena zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki pa jo je umaknila, nadaljuje. Tako bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).⁴

13Postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja tudi ni postopek, v katerem investitor uveljavlja svoj zahtevek nasproti drugi stranki oziroma konkretno nasproti tožnici. Ne gre namreč za postopek, v katerem bi upravni organ odločal med kontrarnimi zahtevki strank, ki jih torej ena stranka uveljavlja od stranke z nasprotnim interesom (kvazipravdni spor).⁵ Tožnica je v tem postopku sodelovala le kot stranska udeleženka v skladu z določbo drugega odstavka 64. člena ZVO-1, po kateri se imajo pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženec tudi nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja (prvi odstavek 153. člena ZVO-1). Zato tožnica nadaljevanja postopka ne more doseči niti zaradi varovanja lastnih pravnih koristi.

14Tožnica torej v konkretnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja ni sodelovala kot stranka z nasprotnim interesom, zoper katero bi nosilec nameravanega posega uveljavljal svojo zahtevo. V tej situaciji je zato upravni organ ravnal prav, ko od tožnice ni zahteval privolitve v umik in je o njem ni posebej obveščal (drugi odstavek 134. člena ZUP).⁶ Z umikom strankine zahteve namreč pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve (v tej zadevi) ne bo zgodilo.

15Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankami postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu⁷ in se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporabljajo za vprašanja postopka, kolikor ZUS-1 ne ureja drugače. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka je sodišču posredovala odgovor na tožbo, vendar sodišče ocenjuje, da ta ni bil pomemben za razjasnitev zadeve oziroma ni vplival na odločitev sodišča. Sodišče je zato zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.

¹ J. Breznik, Z. Štucin, J. Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 719.
² Androjna, V., Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 292-293.
³ Glej 57. člena ZVO-1
⁴ Androjna, V., Kerševan, E.: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 293.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 963/2006 z dne 27. 11. 2008
⁶ Sodba Upravnega sodišča U 2517/2008 z dne 7. 5. 2009
⁷ Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015