VSRS Sklep I Up 2/2007

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-UPB2) v zvezi z 2. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.7.2006 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 560/2006-8 z dne 22.3.2006 in sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 613/2006-2 z dne 31.5.2006 zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. izreka) in hkrati določila tožnikom, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, ker je menilo, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka naj ne bi z zadostno stopnjo gotovosti sklepala o tem, da tožniki niso verodostojno predstavili razlogov za azil. Po presoji sodišča prve stopnje je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker tožena stranka ni z dodatnimi vprašanji in podvprašanji preverila vse dogodke, ki sta jih navajala tožnika v svojih prošnjah za azil in na zaslišanju. Tudi ocena tožene stranke, da dejanja preganjanja, ki sta jih opisovala tožnika, ne dosegajo standarda preganjanja, po presoji sodišča prve stopnje ne zadostuje za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke, saj v izpodbijani odločbi tožena stranka ni ocenila posameznih dogodkov, na podlagi katerih bi sklepala, ali dejanja nadlegovanja in preganjanja, ki jih zatrjujejo tožniki, dosegajo pravni standard preganjanja, ali ne. Prav tako tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje ni dovolj obrazložila niti razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite, niti ni navedla, zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi lahko ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnikov. Zato preizkus odločbe tudi glede tega ni bil mogoč, saj po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka ni priskrbela ustreznih aktualnih poročil o stanju v izvorni državi, niti ni priskrbela poročil, ki se nanašajo na stanje v občini zadnjega prebivališča tožnikov. Pri tem naj bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, glede na stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zdravstvenih razlogov ni mogoče šteti za resno škodo v smislu 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil, zaradi katerega v ponovnem postopku tožena stranka ni presojala niti listinskih dokazov, ki sta jih na ustnem zaslišanju predložila tožnik A.Č. in tožnica E.Č. (prvi tožnik in druga tožnica). Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo, naj v ponovljenem postopku dodatno zasliši prvega tožnika in drugo tožnico ter z dodatnimi vprašanji razčisti vse morebitne nejasnosti v zvezi z opisanimi dogodki in razčisti morebitna neskladja med izjavami prvega tožnika in druge tožnice glede opisa teh dogodkov, predhodno pa priskrbi dodatna aktualna poročila o stanju na Kosovu in o položaju etičnih, zlasti romskih manjšin, glede na uveljavljane razloge za priznanje azila v konkretnem primeru, zlasti poročilo UNHCR iz junija 2006.

Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave za izvedbo predlaganih dokazov, ker bo tožena stranka hitreje in bolj ekonomično odpravila nakazane pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločila.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in še dodaja:Ker sta tožnika pri prošnji za azil in na zaslišanju navedla zelo malo dejstev (požig hiše, Zbirni center, napad Albancev dva meseca pred odhodom iz izvorne države), čeprav mora prosilec za azil v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prislini odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, neskladje med že tako malo izjavami o izredno pomembnem dejstvu in ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov zadošča za utemeljen sum, da so tožniki lažno predstavili razloge za azil. Ob tem je upoštevala tudi stališče pritožbenega sodišča v sodbi, št. I Up 1611/2005 z dne 11.1.2006 in Direktivo Sveta ES, št. 2004/83/ES z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim priznava status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (Uradni list EU, št. L 304/2004, v nadaljevanju Direktiva), ki v e. točki 5. odstavka 4. člena določa, da mora biti ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, če njegove izjave niso utemeljene z dokumentarnimi ali drugimi dokazi. Zato nasprotuje napotilom sodišča prve stopnje, da bi morala v ponovljenem postopku tožnikoma zastaviti še več vprašanj in podvprašanj, da bi razjasnila neskladnosti v izjavah, saj je prvi tožnik že skušal pojasniti neskladje v svojih izjavah, vendar zanjo ta pojasnila niso sprejemljiva.

Zahteve sodišča, da bi morala z dodatnimi vprašanji še bolj razjasniti dogodke, ki sta jih navedla tožnika in bi pravzaprav morala iz tožnikov "izvleči" še več podatkov oziroma dogodkov preganjanja, pa se ji ne zdijo utemeljene, saj imajo prosilci v skladu s 4. odstavkom 29. člena ZAzil dolžnost sami navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Po njenem mnenju so tožniki imeli možnost navesti dogodke preganjanja pri podaji prošenj za azil in na zaslišanju. Ni njena dolžnost, da bi z dodatnimi vprašanji tožnike opominjala, da lahko navedejo še kakšen dogodek.

Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala v ponovljenem postopku pridobiti aktualna mednarodna poročila (s katerimi bo tožnike soočila), iz katerih bo razviden položaj Romov na Kosovu oziroma v občini zadnjega stalnega prebivališča tožnikov, preden bi o zadevi ponovno odločila, saj po oceni sodišča tožena stranka ni dovolj obrazložila niti razlogov za zavrnitev subsidiarne zaščite, niti ni navedla, zakaj šteje, da niso podani razlogi, ki bi lahko ogrozili varnost ali fizično integriteto tožnikov. Poudarja, da jih objektivnih okoliščin za priznanje azila v skladu s sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 731/2006 z dne 15.5.2006 sploh ne bi bilo treba ugotavljati, ker niso podane subjektivne okoliščine za podelitev azila (po njenem mnenju so navedbe tožnikov neverodostojne in se tudi zaradi tega, ker tožniki niso poiskali zaščite izvorne države, ne morejo opredeliti kot preganjanje). Ker pa je v prejšnjem postopku že uporabila poročila, jih je v skladu s sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 613/2006 z dne 31.5.2006, morala v ponovljenem postopku ponovno uporabiti in jih predočiti tožnikom in odločiti v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker je lahko zaradi neverodostojnosti tožnikov in zaradi navedb tožnikov, da zaščite izvorne države sploh niso iskali, utemeljeno odločila že na podlagi izjav tožnikov, se ji ne zdi smiselno še dodatno preverjati objektivne situacije na Kosovu.

Nasprotuje tudi mnenju sodišča prve stopnje, da je bilo v izpodbijani odločbi nepravilno uporabljeno materialno pravo, da zdravstvenih razlogov ni mogoče šteti za resno škodo v smislu 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil. Pojasnjuje, da je stališče glede zdravstvenih razlogov povzela po sodbi pritožbenega sodišča, št. I Up 1043/2006 z dne 12.7.2006, s katero je pritožbeno sodišče odločilo, da v določbah ZAzil ni določb, ki bi dajale prosilcem možnost uveljavljati prošnjo za azil zaradi zdravstvenega stanja. Takega razloga za priznanje azila ne določa ne Ženevska konvencija in ne določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Po njenem mnenju torej zdravstveni razlogi ne morejo biti predmet azilnega postopka. Glede na to, da se ustaljena sodna praksa v nobenem primeru ne more obravnavati kot predpis, meni, da je mnenje sodišča prve stopnje, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, napačno.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo tako kot v tožbi in še dodajajo:V bistvu tožena stranka v svoji pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je dala v odgovoru na tožbo, nikakor pa ne obrazloži, zakaj ni dejansko stanje v celoti raziskala, preden je izdala izpodbijano odločbo. Še zlasti tožena stranka ni ravnala zakonito, ker ni presojala njihovih listinskih dokazov, niti se o njih ni izrekla. Prav tako pa tudi ni predložila poročila o zadnjem stanju na območju njihovega stalnega prebivališča v izvorni državi, ki bi glede na njihov zahtevek bilo nujno za zakonito odločitev in v tem delu je sodišče prve stopnje na to tudi opozorilo. Pomembno je, da je potrebno toženi stranki naložiti, naj v ponovljenem postopku upošteva mednarodne konvencije, ki jih je Republika Slovenija podpisala in se zavezala, da jih bo spoštovala. V tem primeru bi torej pravice otrok, skupaj z njihovim zdravstvenim stanjem in tudi izobraževanjem, bile tiste, ki bil lahko bile odločilne tudi za subsidiarno zaščito. Meni, da je zato sodišče prve stopnje, glede na ravnanje tožene stranke in njen nezakonit postopek, utemeljeno odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Menijo, da tožena stranka tudi v svoji pritožbi nadaljuje s svojim razmišljanjem, ki nikakor ni logično niti pravno utemeljeno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je opozorilo na kršitev postopka, je potrebno upoštevati tudi zaradi tega, ker so v postopku udeleženi otroci, v zvezi s katerimi si nihče ne sme privoščiti kršitve postopka na njihovo škodo in zoper načelo uresničevanja otrokovih največjih koristi.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje že tretjič ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in toženi stranki dalo ustrezne napotke, kako naj rešuje le-to. Tožena stranka je, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, že dvakrat zaslišala prvega tožnika in drugo tožnico o okoliščinah te zadeve in o dogodkih v Kosovu. Vsakič je tožena stranka odločila, da je iz prošenj tožnikov za azil očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, z izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu pa zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Pri tem je navedla razloge, zakaj tako meni. S temi razlogi pa se tožniki ne strinjajo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odpravo izpodbijane odločbe toženi stranki naložilo, da izvede ponoven redni postopek ugotavljanja okoliščin v zvezi z prošnjami tožnikov za azil, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, predvsem glede razčiščenja okoliščin o prebivanju tožnikov v Zbirnem centru v M. in o varovanju tega centra. Sodišče prve stopnje pa ni opravilo glavne obravnave, ki so jo s tožbo predlagali tožniki, za izvedbo predlaganih dokazov, ker je menilo, da bo tožena stranka hitreje in bolj ekonomično odpravila nakazane pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločila. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem meni, da je podana podlaga, glede na podatke in listine v upravnih spisih, ki kažejo na nerazčiščene ugotovitve o navedenih okoliščinah, ki naj bi bile pridobljene v postopku pred toženo stranko, ki ga je tožena stranka na isti način izvedla že z dvakratnim zaslišanjem prvega tožnika in druge tožnice, da bi lahko sodišče prve stopnje v zvezi s tem razčiščenjem uporabilo določbo 3. odstavka 39. člena ZAzil, po kateri, če upravno sodišče ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji (pred toženo stranko) nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine ali če se je medtem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba na prvi stopnji (tožene stranke), samo dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti ter odpravi odločbo prve stopnje s svojo sodbo in samo reši stvar.

Glede na načelo o kontradiktornem postopku v upravnem sporu in ker so tožniki v tožbi predlagali glavno obravnavo ter ker je tožena stranka že tretjič izčrpno obravnavala okoliščine navedene zadeve, ki so ostale tudi po tem nerazčiščene, je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje moralo sprejeti predlog tožnikov za razpis glavne obravnave in ne odpravljati odločbe tožene stranke in ji ponovno vračati zadevo v nov postopek, saj mu je citirana določba 3. odstavka 39. člena ZAzil nudila podlago, da v konkretnem primeru v zvezi z navedenimi okoliščinami samo reši stvar.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke na podlagi 77. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi v zvezi s tem moralo opraviti glavno obravnavo in s tem kršilo določbo 10. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS, in s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek s tem, da razpiše glavno obravnavo glede razčiščenja navedenih okoliščin.

V skladu z določbo 2. odstavka 107. člena in v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZUS-1 je sodišče odločilo v tem upravnem sporu v senatu treh sodnikov.