UPRS Sodba III U 228/2018-11

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-31/2017-20 z dne 31. 7. 2018, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Komisija RS za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila pritožnici A.A. (v nadaljevanju tudi pritožnica ali stranka z interesom) kršena pravica do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) in pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu ZPacP ter se njeni zahtevi za drugo obravnavo ugodi in zdravstvenemu izvajalcu Splošni bolnišnici B. (v nadaljevanju tožeča stranka) izreče opomin ter naloži v plačilo potne stroške v višini 99,00 EUR v roku 15 dni.

2V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka navaja, da je A.A. preko svoje zastopnice pacientovih pravic vložila zahtevo za drugo obravnavo, in sicer zoper tožečo stranko zaradi kršitve pravice do spoštovanja pacientovega časa. Zahtevi je priložila tudi pritožbo, ki jo je vložila dne 30. 1. 2017. Iz te pritožbe izhaja, da je dne 20. 1. 2017 prejela dopis službe za naročanje tožeče stranke, iz katerega izhaja, da je naročena na pregled v ginekološki dispanzer pri zdravnici C.C. za dne 24. 5. 2017 ob 9.40 uri, s pripisom: zaradi prevelikega števila naročenih. Prej je bila namreč naročena na pregled za dne 25. 1. 2017. Po tem, ko se je po telefonu pozanimala o razlogu za nov datum pregleda, je dobila pojasnilo, da imajo večje število naročenih nosečnic in da je zdravnica določila, kdaj bo posamezna pacientka prišla na vrsto za pregled. Ker z odgovorom ni bila zadovoljna, se je preko elektronske pošte pozanimala o organizaciji dela, obenem pa sporočila, da se na datum, ki ji je bil določen, ne bo mogla zglasiti na pregled, saj bo takrat v tujini. Pri zdravnici C.C. se je kot pacientka sicer vpisala dne 13. 1. 2016, na vrsto za prvi pregled pa je nato prišla dne 12. 10. 2016, torej po devetih mesecih. Takrat je le izpolnila anketni vprašalnik, zdravnica pa ji ni hotela odvzeti brisa, saj naj ne bi poteklo dovolj časa od zadnjega pregleda in naj ji pregled ne bi pripadal, zato pa je bila naročena za dne 25. 1. 2017.

3A.A. je pritožbi priložila izpis ZZZS ..., iz katerega izhaja, da naj bi ji dne 12. 10. 2016 odvzeli bris in opravili ginekološki pregled, kar so tudi zaračunali, četudi tega pregleda ni bilo. Na uradni spletni strani tožene stranke je objavljena čakalna doba za ginekološki pregled v trajanju 190 dni, sama pa naj bi na pregled čakala 480 dni. Zato je dne 24. 1. 2017 navedla, naj ji sporočijo, koliko pacientk je bilo prenaročenih, kdaj so bile vpisane in kdaj so naročene. Naslednjega dne je prejela le odgovor, da je do prenaročitve prišlo zaradi večjega števila nosečnic in drugih nujnih pregledov. Preventivne preglede so zato prenaročali, ona pa naj s prenaročitvijo z odvzemom PAP brisa za leto 2017 ne bi zamujala, saj se ta jemlje vsake tri leta, če sta zadnja dva brez posebnosti. Ko je vztrajala, naj ji odgovorijo na zastavljena vprašanja, ji je bil določen nov datum pregleda za dne 29. 3. 2017.

4Predsednica senata tožene stranke je po tem, ko je tožeča stranka zanikala vse navedbe A.A., sklicala pripravljalni narok. Tožeča stranka je predložila seznam prenaročenih pacient za obdobje od januarja do maja 2017. Iz teh podatkov, ki jih tožena stranka povzema, izhaja, da ni prihajalo do množičnih prenaročanj pacientk, za A.A. pa sploh ni bilo navedeno, da je bila prenaročena, saj niti ni bila vpisana za pregled za dne 25. 1. 2017, pač pa so bili pregledi tega dne določeni za druge pacientke. Poravnava med strankama na pripravljalnem naroku ni bila mogoča, A.A. pa je vztrajala pri senatni obravnavi ter predlagala zaslišanje zdravnice, nadalje predlagala, naj se ugotovi, kdo je oseba, ki je odgovorna za sezname in kdo je odredil njeno prenaročanje ter predlagala zaslišanje D.D., to je medicinske sestre, zaposlene v službi za naročanje.

5Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzema potek senatne obravnave dne 6. 12. 2017. Najprej povzema izpoved A.A. in ugotavlja, da je izpovedovala enako, kot je dogajanje opisala že v zahtevi za drugo obravnavo. A.A. je ob zaslišanju še povedala, da je dne 15. 3. 2017 znova prejela obvestilo o prenaročitvi, in sicer iz dne 29. 3. 2017 na dan 3. 4. 2017, vendar pa se tega pregleda ni želela udeležiti. Priča D.D. je pojasnila, da je ZZZS izstavila račun za stroške preventivnega pregleda, saj je štela, da je bil ta opravljen. Po pregledu se je tudi sama pogovorila s A.A., izpolnila splošni obrazec z njenimi podatki, prav tako je A.A. opravila izbiro ginekologa. Povedala je še, da je zdravnica zabeležila, da je bil A.A. zadnji bris odvzet leta 2014 in da je takrat dobila recept, ki pa ga ni znala prebrati. Kontrolo PAP je zdravnica določila za leto 2017 in jo je zato naročila za januar, zaradi odsotnosti zdravnice pa nato prenaročila na maj 2017.

6Naslednja senatna obravnava je bila opravljena dne 17. 5. 2018, ko je senat tožene stranke zaslišal zdravnico C.C.. Ta je pojasnila, da se je s A.A. pogovarjala v oktobru 2016 in sta bili dogovorjeni, da ji bo hkrati z odvzemom brisa, ki ji je pripadal leta 2017, opravila še ginekološki pregled. E.E., zaposlena kot vodja ginekološke ambulante, je povedala, da skrbi za čakalne dobe, da pa je pred njo pa je to izvajala F.F.. O prenaročanju v spornem obdobju zato ni vedela ničesar, povedala pa je, da se pacientke praviloma ne prenaročajo, razen v izjemnih primerih, na primer, ob odsotnosti zdravnika ali vzdrževalnih delih. V primerih odsotnosti imajo prednost nosečnice v zadnjem mesecu nosečnosti, ki se ne prenaročajo, pač pa se v takih primerih pregledujejo v drugih ambulantah. Sestra, ki dela z zdravnikom, pacientke pozna in jih prenaroča, na seznamu pa je določeno ali gre za preventivne preglede. Pred predvidenim terminom pregleda A.A. sta odpadli vsaj dve ambulanti zdravnice C.C. iz upravičenih razlogov, zaradi česar je prišlo do prenaročanja pacientk, saj organizacijske možnosti včasih ne dopuščajo nadomestitve termina. Čakalne dobe za primarni nivo tudi sicer niso predpisane.

7Predlog tožeče stranke, naj komisija ponovno zasliši zdravnico C.C. v zvezi z dejstvom, da je bila A.A. edina pacientka, za katero se je pregled, določen za dne 25. 2. 2017, predoločil na drug datum, je predsednica senata zavrnila, pooblaščenka tožeče stranke pa je zato odklonila podpis zapisnika senatne obravnave.

8Tožena stranka obrazložitev izpodbijane odločbe sklene s tem, da navaja, da je bilo odločeno, da se bo senat zaradi poteka časa sestal brez navzočnosti strank. To je storil dne 14. 6. 2018, ko je pregledal vsa zaslišanja in listine v spisu ter sprejel sklep, da se tožeči stranki izreče opomin zaradi kršitve pravice do spoštovanja pacientovega časa po 14. členu ZPacP in pravice do enakega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. členu ZPacP, A.A. pa mora tožeča stranka povrniti potne stroške.

9Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču primarno predlaga, da po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek s tem, da se predsednica senata G.G. izloči iz nadaljnjega postopka. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

10Tožeča stranka navaja, da je izpodbijani upravni akt izdala G.G. kot predsednica Komisije RS za varstvo pacientovih pravic. Gre za uradno osebo, ki je sodelovala pri odločanju in vodila postopek, čeprav v skladu z določbo 35. člena oziroma določbo 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne bi smela odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Navaja, da je po tem, ko je bila zaključena obravnava, prišla do spoznanja novega dejstva, na podlagi katerega je z vlogo z dne 2. 8. 2018 na podlagi 37. člena ZUP zahtevala izločitev predsednice senata, in to zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Nekaj dni za tem, in sicer dne 9. 8. 2018, je prejela izpodbijano odločitev, datirano z dnem 31. 7. 2018, tako da njena vloga ni bila obravnavana. Tožeča stranka je zahtevo za izločitev predsednice senata vložila po tem, ko ji je bila dne 2. 7. 2018 vročena odškodninska tožba tožnikov H.H. in I.I.. Iz te tožbe je ugotovila, da ta dva tožnika zastopa prav G.G., tožečo stranko pa tožita zaradi plačila odškodnine. Tožeča stranka je zato prepričana, da okoliščina, da predsednica senata, ki odloča v predmetni zadevi, v drugi zadevi v sodnem postopku zastopa tožnike, ki tožijo tožečo stranko, vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. H.H. je bil sicer tudi stranka v postopku, ki se je vodila pred toženo stranko in v katerem je G.G. najprej izdala sklep komisije, da naj bi tožeča stranka kršila pacientove pravice, nato pa je zaradi istega dogodka kot odvetnica H.H. vložila odškodninsko tožbo zoper tožečo stranko. H.H. je pooblastilo G.G. kot odvetnici podpisal dne 19. 3. 2018, torej po tem, ko je komisija izdala odločitev v njegovi zadevi, vendar pa ta še ni bila pravnomočna. Nenazadnje, G.G. v isti zadevi zastopa toženo stranko v postopku upravnega spora, ki se vodi pri Upravnem sodišču RS pod opr. št. III U 168/2017, hkrati pa stranko H.H. zastopa v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 134/2018. Nedvomno pa je bila predsednica komisije v pooblastilnem razmerju z H.H. v času odločanja in izdaje izpodbijanega akta v predmetni zadevi. Tožeča stranka je prepričana, da vse navedeno predstavlja okoliščino, ki utemeljeno zbuja dvom o nepristranskosti predsednice komisije. To potrjuje tudi to, da zapisnika že na obravnavi dne 17. 5. 2018 ni vodila dosledno, zaradi česar je pooblaščenka tožeče stranke tudi zavrnila njegov podpis.

11Tožeča stranka nadalje ugotavlja, da izpodbijana odločitev ni obrazložena. Iz izpodbijanega upravnega akta namreč ne izhaja niti en sam razlog, na podlagi česa komisija sklepa, da so bile pacientki kršene njene pravice in se take odločitve zato ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijani akt nima razlogov o tem, na kakšen način so bile pacientki kršene pravice, torej nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12Odločitev tožene stranke tudi sicer temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj tega ne potrjujejo ne izpovedi zaslišanih prič ne izpiski o prisotnosti zdravnice C.C. za obdobje od decembra 2016 do marca 2017 in ne čakalna knjiga za čas od januarja do maja 2017. Na vsako ambulanto zdravnice C.C. je naročenih približno 38 pacientk, s telefonskimi klici in nenaročenimi pacientkami pa pregleda do 55 pacientk na dan. Dne 28. 1. 2016 je bila odsotna zaradi bolezni, dne 11. 1. 2017 pa zaradi strokovnega izobraževanja. Vse pacientke, ki so bile naročene na pregled v teh dneh, je bilo treba prenaročiti, pri čemer se morajo nosečnice prenaročiti na čim krajši možni čas, saj morajo opravljati periodične preglede vsak mesec. Ena od prenaročenih pacientk je bila tudi A.A., ki je bila naročena na preventivni pregled. Četudi je bilo v njenem kartonu navedeno, da je treba opraviti PAP test v letu 2017, pa ga je bilo treba opraviti šele v letu 2018. Njeno zdravstveno stanje s prenaročitvijo iz 25. 1. 2017 na 24. 5. 2017 tudi ni bilo z ničemer ogroženo niti ji ni nastala ali grozila kakšna škoda. Po tem, ko je sporočila, da bo v novo določenem terminu odsotna, ji je bil določen dan novega pregleda na 29. 3. 2017, zaradi odsotnosti zdravnice tega dne pa so bile vse naročene pacientke, s tem tudi tožnica, prenaročene. Pacientove pravice torej A.A. niso bile kršene, pač pa je šlo za objektivne razloge na strani tožeče stranke, zaradi katerih je bila dvakrat prenaročena, od tega enkrat po svoji volji.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Navaja, da ZUP določa razloge za izločitev uradne osebe v 35. členu ZUP in je zato predlog tožeče stranke za izločitev predsednice senata v nasprotju s to določbo. Odgovoru prilaga predlog, ki ga je v povsem drugi zadevi predsednica senata tožene stranke kot odvetnica vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Predlagala je, naj se izloči izvedenec, ki je bil v tem času predstojnik tožeče stranke, saj je zoper njega pred vrsto leti vložila kazensko ovadbo, za izvedenca pa je bil postavljen v času, ko se je po sklepu tožene stranke pri tožeči stranki opravljal strokovni nadzor. Njen predlog za izločitev izvedenca je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo, odločitvi pa nato pritrdilo Višje sodišče v Ljubljani. Sodišči sta se postavili na stališče, da zatrjevane okoliščine ne morejo vzbujati dvoma v njegovo nepristranskost. Tožena stranka meni, da morajo enaki kriteriji veljati tudi v konkretnem primeru. Obravnava se je namreč vodila v senatu, ki je tudi odločal o končni odločitvi. Glas predsednika ni močnejši, pač pa so vsi glasovi članov senata med seboj enakovredni. Pritožnica je svoji vlogi priložila podatek iz uradne spletne strani tožene stranke, iz katere izhaja, da je čakalna doba za ginekološki pregled 190 dni, na pregled pa je čakala 480 dni. Težave s kadri, na katere se sklicuje tožeča stranka, mora razreševati sama in ne pacient. Pacient, ki se ga večkrat prenaroča, je brez dvoma oseba, ki so ji kršene pravice do enakopravnega dostopa do zdravstvenih storitev in je bil zato tožeči stranki tudi izrečen opomin. A.A. je bila prenaročena kar trikrat, drugi pacienti pa ne, kar kaže na diskriminatorno ravnanje. Prenaročanje pacientov zaradi izobraževanja zdravnikov tudi sicer ni ustrezno, saj imajo zdravniki brez dvoma izobraževanja planirana vnaprej.

14Sodišče je tožbo vročilo tudi A.A. kot stranki z interesom, ki pa nanjo ni odgovorila.

15K točki I izreka:

16Tožba je utemeljena.

17Pacient, ki meni, da so mu bile kršene pravice, določene z ZPacP, ima pravico do obravnave kršitev v postopkih, ki jih ureja ta zakon, in sicer: pravico do prve obravnave pred pristojno osebo izvajalca zdravstvene dejavnosti na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve; in pravico do druge obravnave v postopku pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic na podlagi pacientove pisne ali ustne zahteve (prvi odstavek 47. člena ZPacP). V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, če z ZPacP ni določeno drugače (prvi odstavek 65. člena ZPacP). Skladno s to zakonsko določbo mora biti torej odločitev, ki jo sprejme Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, to je tožena stranka, obrazložena na način, kot to zahtevajo določbe ZUP.

18Prvi odstavek 214. člena ZUP določa kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev odločitve tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, kar pa pomeni, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka.

19Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zgolj povzela vsebino pritožbe, ki jo je vložila A.A. in njene dokazne predloge, njeno izpoved na senatni obravnavi ter izpoved zdravnic C.C. in E.E. ter D.D., obrazložitev pa je sklenila z navedbo, da je senat zaradi poteka časa brez navzočnosti strank pregledal vsa zaslišanja in listine v spisu ter sprejel odločitev, da se tožeči stranki izreče opomin. Tožena stranka pa v obrazložitvi odločitve ni pa pojasnila kakšno dejansko stanje je ugotovila na podlagi teh dokazov niti razlogov, ki so bili odločilni za njihovo presojo niti razlogov, ki utemeljujejo takšno odločitev. Prav tako ni pojasnila razlogov, zaradi katerih ni sledila dokaznemu predlogu tožeče stranke za ponovno zaslišanje zdravnice C.C., pač pa le navedla, da je predsednica senata ni želela ponovno zaslišati. Po presoji sodišča je bila zaradi pomanjkljive obrazložitve tožeči stranki kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodišče pa odločitve ne more preizkusiti, kar vse je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

20Sodišče tudi ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa razvidno, da je A.A. vložila zahtevo za senatno obravnavo zaradi očitka, da je tožeča stranka kršila določbo 14. člena ZPacP, torej da ni spoštovala pacientkinega časa. Kot že rečeno, tožena stranka ni pojasnila, na kakšni podlagi utemeljuje svoj zaključek, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s to določbo. Prav tako ni pojasnila, zakaj tožeči stranki očita tudi kršitev 7. člena ZPacP, to je prepoved diskriminacije. Tega namreč A.A. niti ni uveljavljala. Ne glede na to, pa je iz izpodbijane odločbe mogoče sklepati, da tožena stranka meni, da je tožeča stranka diskriminirala A.A. s tem, da ji ni zagotovila enake obravnave kot drugim pacientom pri zdravstveni obravnavi, kar sama opredeljuje kot kršitev pravice do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi. Iz odgovora na tožbo (ki sicer ne more nadomestiti obrazložitve) izhaja, da je tožena stranka do takega zaključka prišla zato, ker je ugotovila, da je bila prenaročena le A.A. in ne druge pacientke, kar naj bi kazalo na neenakopravno obravnavo. Zaradi nadaljnjega postopka zato sodišče pojasnjuje, da je tako tolmačenje določbe 7. člena ZPacP nepravilno. Ta zakonska določba namreč določa, da ima pacient pravico do enake obravnave pri zdravstveni obravnavi ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino. Kolikor tožena stranka meni, da je tožeča stranka kršila določbo 7. člena ZPacP, torej ne zadošča, da zgolj ugotovi, da je bila A.A. diskriminirana kot edina prenaročena pacientka, pač pa bi morala ugotoviti, da je bila prenaročena zaradi ene od okoliščin, ki jih določa ta zakonska določba, to pa ustrezno utemeljiti.

21Sodišče nadalje ugotavlja, da je nepopoln že izrek odločbe. V njem je navedeno, da se "ugotovi, da je bila pritožnici A.A. kršena pravica do spoštovanja pacientovega časa po 14. čl. ZPacP in pravica do enakega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi po 7. čl. ZPacP ter se zahtevi za drugo obravnavo, ki jo je vložila, ugodi in se zdravstvenemu izvajalcu SB B. izreče opomin". Tožena stranka torej v izreku ni navedla niti kdaj naj bi prišlo do zatrjevanih kršitev in kakšne so bile te kršitve, četudi prvi odstavek 213. člena ZUP zahteva, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank ter zato takega izreka ni mogoče preizkusiti. Prav tako je izrek odločbe nepopoln tudi v delu, ki se nanaša na plačilo potnih stroškov. Tožena stranka je namreč v izreku navedla le, da se tožeči stranki "naloži v plačilo potnih stroškov 99,00 EUR v roku 15 dni". Ta del izreka je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 213. člena ZUP, skladno s katero se v izreku, poleg tega da se določijo stroški postopka, navede tudi kdo jih mora plačati ter komu in v katerem roku. Ker teh podatkov ta del izreka nima, ga tudi ni mogoče izvršiti. Opisanih pomanjkljivosti izreka ne more odpraviti obrazložitev izpodbijane odločbe, saj se izvršuje le izrek odločbe in ne njena obrazložitev, ki pa je tudi sicer nepopolna.

22Skladno z vsemi opisanimi ugotovitvami je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Sodišče ni sledilo tožeči stranki, ki je predlagala, naj sodišče opravi glavno obravnavo ter samo odloči v zadevi. Po določbi 65. člena ZUS-1 sodišče odpravi upravni akt in s sodbo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, relevantni dokazi za odločitev v predmetni zadevi pa so bili v dokaznem postopku pred upravnim organom prve stopnje že izvedeni, le da tožena stranka svoje odločitve ni utemeljila in je zato po vsebini ni mogoče presojati. Že iz izpodbijanega akta in tožbe je namreč razvidno, da je treba ta akt odpraviti, zaradi udeležbe stranske udeleženke in glede na dejstvo, da je bil predmet obravnave prav očitek kršitve njenih pravic, pa sodišče ocenjuje, da je narava zadeve taka, da je ustrezneje ponovno obravnavo prepustiti toženi stranki, in to predvsem zaradi odprave procesnih kršitev.

23Tožeča stranka je sodišču predlagala, naj v primeru, če bo izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, določi, naj se iz ponovne obravnave izloči predsednica senata G.G.. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v ZUS-1 ni podlage za tako odločitev in je zato sodišče že iz tega razloga ne more sprejeti. Tudi sicer je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožeča stranka izločitev G.G. predlagala šele po tem, ko je senat že sprejel odločitev, pri čemer zgolj zato, ker je bil pisni odpravek vročen tožeči stranki po tem, ko je vložila zahtevo za izločitev, ni mogoče sklepati, da je bila odločba antidatirana. Predlagani odločitvi za izločitev G.G. iz nadaljnjega postopka, glede na to, da je bila ta zahteva postavljena šele sedaj in ne v upravnem postopku, ni mogoče ugoditi tudi zato, ker ta ni imela možnosti, da bi se o tem izjavila niti tega sodišče od nje ni moglo zahtevati, saj za to nima zakonske podlage. Četudi se je tožena stranka do takega predloga opredelila v odgovoru na tožbo, ki ga je podpisala prav imenovana, pa to ne pomeni, da gre za izjavo G.G., pač pa za stališče tožene stranke do tega predloga. Ne drži pa navedba tožene stranke, da je mogoče zahtevati izločitev uradne osebe, ki odloča v določeni upravni zadevi ali opravi kakšno dejanje v postopku zgolj zaradi razlogov, navedenih v 35. členu ZUP, pač pa lahko stranka tako zahtevo v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP vloži tudi zato, kadar obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Izločitveni razlogi iz 35. člena ZUP so absolutni, kar se kaže v tem, da mora uradna oseba v primeru, ko stranka iz teh razlogov zahteva njeno izločitev, takoj prekiniti z dejanji v postopku (drugi dostavek 37. člena ZUP), medtem ko so razlogi, ko stranka zahteva izločitev uradne osebe zaradi dvoma v njeno nepristranskost suspenzivnega značaja, torej učinkujejo šele, ko pristojni organ odloči, da je zahteva za izločitev uradne osebe utemeljena. Kolikor bo v ponovljenem postopku v zadevi ponovno odločala G.G., bo imela tožeča stranka možnost predlagati njeno izločitev, o čemer bo odločal za to pristojni organ. Šele kolikor taki zahtevi ne bo ugodeno in kolikor bo v zadevi sami sprožen upravni spor, pa bo lahko to vprašanje tudi predmet sodne presoje.

K točki II izreka:

24Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.