VSL sodba I Cp 1413/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 1.455,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da prvi tožnici plača 4.879,28 EUR, drugemu in tretjemu tožniku pa po 2.439,65 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter 151,47 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da vztraja, da drugi in tretji tožnik nista aktivno legitimirana. Iz zemljiškoknjižnega stanja namreč ne izhaja, da bi bila dediča po denacionalizacijskem upravičencu. Iz odločbe o denacionalizaciji pa izhaja le, da sta njegova sinova, ne pa, da sta dediča po njem in da je njun delež ½. Poudarja, da je zahtevala predložitev sklepa o dedovanju. V nadaljevanju vztraja, da tožniki niso podali dovolj trditev za svoj zahtevek, njihove manjkajoče podlage pa ne morejo nadomestiti ugotovitve izvedenca. Očita bistveno kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do njene trditve, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za oddajo zemljišča za namene vrtičkarstva. Svoje bolj konkretne trditve je lahko podala šele po prejemu izvedenskega mnenja. Dodaja, da namembnost prostora v navedenem območju ni omogočala vrtičkov in da tožniki niso dokazali oddajanja za namen vrtičkarstva. Vrtički na tem zemljišču so nelegalni, sicer pa gre zgolj za zeleno površino. Vztraja, da ne gre za navajanje novih dejstev, temveč zgolj za podrobnejšo pojasnitev tega, kar je pravočasno trdila. Opozarja še na občinski prostorski načrt MOL ter poudarja, da ni res, da pripomb na izvedensko mnenje ni podala. Dodaja še, da izrecno res ni nasprotovala metodi izračuna, ki pa ni pravilna, saj tožniki zemljišča ne bi mogli oddajati za namen vrtičkarstva. Izpostavlja stališče sodišča v zvezi z obrestmi narobe ter se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2010. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3Tožniki so na pritožbo pravočasno odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih za utemeljitev aktivne legitimacije drugega in tretjega tožnika navedlo sodišče prve stopnje. Zemljiškoknjižno stanje nepremičnine (tj. kdo je vpisan kot njen lastnik), ki je bila vrnjena denacionalizacijskim upravičenem in v zvezi s katero sedaj tožniki tožijo odškodnino po 72. členu ZDen, ni pomembno, saj dediščina preide na dediča v trenutku zapustnikove smrti, v primeru denacionaliziranega premoženja pa s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, zato vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave. Res je, da je tožena stranka zahtevala predložitev sklepa o dedovanju, a tožnika sta na naroku 4. 10. 2012 pojasnila (list. št. 41), zakaj do sklepa o dedovanju ne moreta priti, sodišče prve stopnje pa je tudi povsem pravilno razložilo, da to ni edini možen dokaz za dokazovanje aktivne legitimacije tožnikov in je njuno aktivno legitimacijo prepričljivo utemeljilo na podlagi drugih dokaznih listin. Pritožbene trditve, da tožnika nista edina dediča in da njuna deleža nista ½, predstavljajo širjenje dosedanje trditvene podlage in zato nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6Odškodnina po 72. členu ZDen predstavlja odmeno za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec (ali njegovi dediči) imeli, če bi takoj po uveljavitvi ZDen dobili nepremičnino v posest in bi lahko z njo prosto upravljali. Tožniki so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča (že v tožbi) podali zadostno trditveno podlago, zato so pritožbeni očitki tožene stranke v tej smeri povsem neutemeljeni, zlasti tudi očitek sodišču prve stopnje, da je manjkajočo trditveno podlago krpalo z ugotovitvami izvedenca. To ni res. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče jasno izluščiti, kaj so trditve tožnikov in kako je dokazni postopek (dokaz z izvedencem) te trditve potrdil.

7Ne drži niti očitek o bistveni kršitvi postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, češ da se ni opredelilo do trditve, da tožniki niso izkazali, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da noben predpis ne preprečuje fizičnim osebam, da bi svoje zemljišče oddajale v najem. Prvo sodišče je torej do ugovora tožene stranke zavzelo stališče, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi povsem pravilno. Na tem mestu višje sodišče še pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je tožena stranka pravočasno ugovarjala le subjektivni nezmožnosti opravljanja vrtičkarstva na sporni parceli, ni pa navedla, da vrtičkarstvo na njej sploh ne bi bilo možno. Objektivne nezmožnosti ni mogoče enačiti s subjektivno, zato ima prvostopenjsko sodišče prav, da je bila trditvena podlaga tožene stranke razširjena prepozno, pri tem pa tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj tega ni mogla storiti prej. Tožniki so v tožbi navedli, da so na sporni parceli v naravi vrtički, to se je v dokaznem postopku potrdilo z ugotovitvami izvedenca, in takó ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče tudi sprejema. Pritožbena navedba, da gre za zeleno površino, je (še ena) nedopustna pritožbena novota. Ker so bila izpostavljena dejstva zatrjevana prepozno, v zvezi z njimi ni mogoče izvajati dokazov.

8Prav tako je neutemeljena očitana bistvena kršitev postopka, češ da je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni podala pripomb na izvedensko mnenje, pa jih v resnici je podala. Sodišču prve stopnje se je v 10. točki res zapisalo, da nobena od strank ni imela pripomb, vendar je sodišče s tem očitno želelo zapisati, da pripomb ni bilo več, ko je izvedenec svoje prvotno mnenje dopolnil, kar izhaja tudi iz podatkov v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč po prejemu pripomb tožene stranke te posredovalo izvedencu, ki se je do njih opredelil, tožena stranka pa potem ni več imela pomislekov (glej izrecen zapis na naroku 6. 2. 2014 – drugi odstavek na list. št. 91 v spisu). Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje toženo stranko prekludiralo zgolj glede ene trditve (glej prejšnjo točko te obrazložitve), medtem ko so bile vse ostale pripombe predmet izvedenčevega dopolnilnega dela. Pritožbena izvajanja, ki temu oporekajo, v podatkih spisa nimajo opore.

9Glede na zgoraj navedeno, se pritožbena navedba, da metoda izračuna po cenah oddaje v najem, zmanjšana za stroške, ni primerna, ker tega zemljišča ni mogoče oddajati v najem za namen vrtičkarstva, izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da gre za eno izmed možnih metod izračuna, pri čemer je sodišče najprej ugotovilo, kolikšna je bruto cena na 1 m2 (0,80 EUR namesto zatrjevanega 1,00 EUR na m2), nato pa odštelo stroške upravljanja (0,00 EUR), vzdrževanja (1.016,77 EUR) ter še 6 % zaradi nezasedenosti in izterljivosti. Tako dobljenemu znesku pa potem (upoštevaje novejšo sodno prakso povsem pravilno) ni odštelo davka, ker gre za obveznost tožnikov. Uradni preizkus višine prisojenih zneskov se torej izkaže za pravilnega.

10Povsem nepravilno pa si pritožnica razlaga odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2010, češ da zamudne obresti od nečiste denarne terjatve pripadajo upravičencu šele od izdelanega izvedenskega mnenja dalje. Iz te odločbe (glej 9. točko) izhaja, da gredo obresti najmanj od tega dne (iz sodbe je sicer razvidno, da jih je tam tožnik od tega dne šele zahteval, pravdno sodišče pa je vselej vezano na zahtevek – 2. člen ZPP). Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 3. 11. 2011, opr. št. II Ips 313/2009, zgolj potrdi pravilnost stališča, da gredo obresti lahko že od prej, in sicer (seveda, vselej odvisno od tega, kako jih tožnik zahteva) pride dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 277. člena ZOR), v zamudo glede obveznosti, kadar izpolnitveni rok ni določen, ko upnik pisno ali ustno, z opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega izpolnitev obveznosti (324. člen ZOR). Od tedaj dalje dolguje tudi zamudne obresti. Tožniki so v tožbi navedli točen datum, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo (odtlej jim je sodišče prve stopnje tudi priznalo obresti), tožena stranka pa tega datuma ni prerekala niti ni navedla razlogov, da zamuda ni nastala tedaj, temveč kasneje.

11S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tretje toženke potrdilo (353. člen ZPP).

12Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške. Tožnikom so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 1.173,34 EUR (tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi) ter materialni izdatki v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.455,87 EUR, kar jim je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti tožena stranka, kot izhaja iz izreka te sodbe.