VSL Sodba II Cp 2279/2019

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 9. 2019:

- odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 115473/2017 z dne 5. 12. 2017, razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo zneska 1.537,37 EUR, zakonskih zamudnih obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od zneska, ki predstavlja višino glavnice in stroškov v višini 1.496,36 EUR, od 27. 10. 2017 do dneva plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 41,01 EUR od dneva vložitve predloga za izvršbo 1. 12. 2017 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dneva po vročitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 115473/2017 z dne 5. 12. 2017, do dneva prenehanja obveznosti (II. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica toženkine pravdne stroške v višini 223,99 EUR v roku 15-ih dni od prejema sodbe povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, kako naj bi sodišče prve stopnje odločilo in kakšne razloge je za svojo odločitev podalo. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, saj je bila toženka v celoti seznanjena z vsebino in obsegom svoje poroštvene obveznosti (pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). V predmetni zadevi je bilo v celoti zadoščeno pogoju obličnosti, ki ga določa 1013. člen OZ, konkretneje pa ga opredeljuje sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2016 z dne 2. 2. 2017 (pritožba pojasnjuje, kaj iz omenjene odločbe izhaja). V nasprotju s primerom, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pa je bilo v konkretni zadevi pogoju obličnosti nedvomno zadoščeno (pritožba pojasnjuje, kaj naj bi bilo v poroštveni izjavi jasno navedeno). Neutemeljene so tudi navedbe iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da predmetna poroštvena izjava ni veljavna že iz razloga, ker se je tožnica zavedala, da je bila toženka ob podpisu poroštvene izjave zgolj študentka brez premoženja. Pritožnica opozarja na 1014. člen OZ, ki jasno določa, da se s poroštveno pogodbo lahko zaveže le tisti, ki ima polno poslovno sposobnost. Toženka je bila ob podpisu poroštvene izjave polno poslovno sposobna, kar niti ni bilo sporno. Za veljavno zavezo toženke kot solidarnega poroka tožnici ni bilo potrebno preverjati plačilne sposobnosti poroka, kar izhaja tudi iz relevantne sodne prakse (pritožba se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2253/2017 z dne 11. 4. 2018). Sodišče je napačno zaključilo, da je toženka predmetno poroštveno izjavo podpisala zgolj zato, ker naj bi ji bilo rečeno, da gre za formalnost, ki zanjo ne bo imela nikakršnih posledic (pritožba se sklicuje na izpovedbo priče T. K.). Prav tako se pritožnica ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da so bile listine toženki predložene v podpis, ob tem pa ji ni bilo prav nič pojasnjeno, kar naj bi potrjevali tudi listinski dokazi, na katerih je ob podpisu toženke majhen križec.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spor v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP¹). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko² odločba, s katero je končan spor v postopkih v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6V skladu s 1013. členom OZ³ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Da je zadoščeno temu pogoju obličnosti iz omenjenega člena, mora banka kot kreditodajalec (in hkrati gospodarski subjekt) poroka, ki je posameznik, pred podpisom pogodbe na nedvoumen način seznaniti z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti oziroma izkazati večjo skrbnost, sicer je takšna pogodba v skladu s 55. členom OZ nična (glej VSRS sklep II 186/2016 z dne 2. 2. 2017, na katerega se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje). Namen pisnosti oziroma predhodno omenjene (strožje) obličnosti je v varstvu poroka pred nepremišljenim podpisom poroštvene izjave.⁴ Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II 186/2016 z dne 2. 2. 2017 ne izhaja (kot to navaja pritožba), da je pisnosti poroštvene izjave zadoščeno že z s tem, da je v njej opredeljena obveznost, na katero se poroštvena izjava nanaša. Vrhovno sodišče RS je namreč v predhodno omenjeni odločbi (ob upoštevanju, da sta bila kot v konkretnem primeru pogodbenika banka kot gospodarski subjekt na eni in posameznik⁵ na drugi strani) jasno poudarilo (ne le, da izročitev praznega obrazca poroštvene izjave in sklenjene kreditne pogodbe, v zvezi s katero⁶ naj bi bilo poroštvo prevzeto, ne pomeni seznanitve poroka z vsebino in težo njegove obveze, ampak tudi), da se od banke utemeljeno pričakuje, da bo sodelovala pri sklepanju pogodbe na tak način, da druga stranka ne bo ostala v dvomu ali negotova, kakšno obveznost je prevzela oziroma kakšna je vsebina njene obveznosti (torej izkazati mora večjo skrbnost).

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedene dokazne ocene zaključilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženkine trditve, da z vsebino poroštvene izjave (z dne 31. 3. 2016) ni bila seznanjena, držijo. Enako je ugotovilo glede njenih trditev, da je poroštveno izjavo podpisala le iz razloga, ker ji je bilo (s strani bančne uslužbenke) rečeno, da gre zgolj za formalnost, da bodo njeni materi lahko odobrili kredit. Pritožbeno oporekanje zadnje navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje s pojasnjevanjem, kaj je izpovedala priča T. K. in zakaj izpovedba toženkine matere (kreditojemalke) ni bila popolnoma objektivna (zaradi česar ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti), predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki v postopku spora majhne vrednosti ni dopusten (upošteven) pritožbeni razlog.⁷ Povsem enako pa velja tudi za pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile listine toženki le predložene v podpis, ob tem pa ji ni bilo prav nič pojasnjeno (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje na eni strani vse predhodno izpostavljene (dejanske) ugotovitve sodišča prve stopnje kot na drugi stopnjo (vsebino) profesionalne skrbnosti (aktivnosti), ki jo mora banka v tovrstnih primerih izkazati (glej VSRS sklep II 186/2016 z dne 2. 2. 2017), je pritožbeno sklicevanje na vsebino (same) poroštvene izjave in (posplošeno) poudarjanje, kaj naj bi bilo v njej jasno navedeno, nebistveno, zatrjevanje, da je bilo že s tem v konkretni zadevi zahtevani obličnosti ugodeno, pa neutemeljeno.

8Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Glej V. Kranjc, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1034 - 1035, in sklep VSRS II 186/2016 z dne 2. 2. 2017.
⁵ Pri čemer sodišče prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) glede toženke ugotavlja, da je šlo za mlajšo osebo, ki je bila prava in ekonomije neuka, tožnica pa se je hkrati zavedala, da gre za študentko brez premoženja. Tega zadnjega dejstva sodišče prve stopnje (kot to zmotno meni pritožba) ni povezovalo z (ne)obstojem toženkine poroštvene sposobnosti (glej 1014. člen OZ), ampak obsegom (profesionalne) skrbnosti, ki bi jo pri izvedbi svoje pojasnilne dolžnosti oziroma seznanitvi toženke z vsebino poroštvene obveznosti (katero naj bi slednja prevzela) morala pokazati tožnica. Zato je brezpredmetno pritožničino pojasnjevanje (ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I Cp 2253/2017 z dne 11. 4. 2018), da ni bila dolžna preverjati toženkine plačilne sposobnosti.
⁶ Oziroma natančneje dolgom kreditojemalca iz takšne pogodbe.
⁷ Sam očitek o neutemeljenem preferiranju izpovedbe toženkine matere pa tudi sicer posplošen in neizkazan.