VSL Sodba I Cpg 515/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da je prva toženka dolžna v roku 15 dni tožeči strani plačati znesek 618.857,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje do plačila, v II/2. točki izreka pa se delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek, da je prva toženka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 131.433,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 618.857,30 EUR od 6. 6. 2013 do 10. 9. 2013.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prva in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, prva toženka pa je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 5.246,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo, da tožeči stranki plača 621.857,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje (I. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za solidarno plačilo toženk v znesku 82.053,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje (II./1 točka izreka) in za plačilo prve toženke v znesku 128.433,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje ter za zakonske zamudne obresti od zneska 621.857,30 EUR od 6. 6. 2013 do 10. 9. 2013 (II./2 točka izreka). Zavrglo je pobotni ugovor v višini 358.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 (III. točka izreka). Prvi toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v znesku 10.903,57 EUR.

2Zoper I., III. in IV. točko izreka se pritožuje prva toženka, zoper IV. točko pa druga toženka, predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede očitka neupravičeno unovčene bančne garancije

6Prva toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni samo odločilo, katera izmed pravdnih strank je na podlagi določb Obligacijskega zakonika – OZ in izvajalske pogodbe med strankama dolžna nositi stroške odprave nekaterih napak. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da ni stvar izvedenca, da ugotavlja odgovornost, temveč da je to naloga sodišča, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa nato izhaja, da je sodišče tudi dejansko samo ocenilo obveznosti tožeče stranke glede odprave napak.

7Glede poškodb tlakov na AB ploščah (točka 1.1.2 pritožbe) pritožbeni ugovor prve toženke, da naj ne bi bilo mogoče preizkusiti njegovega izračuna, ni utemeljen. Izvedenec je podal oceno stroška z vidika predlaganih del glede na površino sanacije in predviden strošek glede na površino, s čimer je svoj izračun nedvomno ustrezno konkretiziral. Če prva toženka njegovi oceni nasprotuje, je dolžna sama ponuditi razloge za morebitno nepravilnost izvedenskega mnenja, česar pa ni storila, temveč se je zadovoljila le s pavšalno navedbo, da izračuna naj ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8Glede kapljanja vode v 1. nadstropju v gostinskem hodniku pri požarni luči (točka 1.1.3 pritožbe) je izvedenec težave pripisal naknadnim enostranskim posegom (brez vednosti izvajalca) v hidroizolacijo na strehi, na podlagi česar je sodišče prve stopnje presodilo, da ni podana odgovornost tožeče stranke za očitano napako. Prva toženka je ugotovitvi izvedenca, ki temelji tudi na opravljenem ogledu spornega mesta, v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2017 nasprotovala s pavšalno navedbo, da navedeno ne drži, ker ni prišlo do naknadnih posegov na strehi, kljub dejstvu da je naknadne posege izvedenec jasno opredelil (str. 16 izvedenskega mnenja, list. št. 227). Posledično prva toženka ni podala konkretnih argumentov, s katerimi bi ovrgla prepričljivost izvedenskega mnenja in presoje sodišča prve stopnje.

9Glede napak, ki bi naj bile posledica neopravljenih vzdrževalnih del (točka 1.1.4 pritožbe) se prva toženka neutemeljeno sklicuje na neuporabo avstrijskih standardov (ÖNORM), saj je izvedenec pojasnil (str. 17 izvedenskega mnenja, list. št. 228) da so ti standardi primerljivi s slovenskimi standardi, hkrati pa se prva toženka tudi le vsebinsko prazno sklicuje na te standarde, ne da bi hkrati konkretizirala, kateri standard naj bi domnevno ravnanje tožeče stranke kršilo. Glede navedbe, da bi morala tožeča stranka uporabiti kvalitetnejše materiale, pa prva toženka ne ponuja nobenega dokaza za svoje trditve, da delo ni bilo izvedeno skladno s standardi, pri čemer višje sodišče poudarja, da je pritožbena navedba, da so bili dogovorjeni standardi ÖNORM ter DIN, kolikor so višji od slovenskih, bistveno presplošna in dokazuje le nestrinjanje prve toženke z izvedenskim mnenjem, s čimer pa v pritožbenem postopku ne more uspeti. Na tem mestu ni podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je v 14. točki obrazložitve opredelilo do pripomb prve toženke, zato v sodbi ne manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, tudi sicer pa nasprotje med razlogi sodbe in vsebino dokazov niti ne pomeni kršitve iz 14. točke, temveč kvečjemu iz 15. točke, pa tudi ta ni podana, ker sodišče ni napačno povzelo ugotovitev izvedenca.

10Glede temnega madeža v tlaku (točka 1.1.5 pritožbe) prva toženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi moral izvedenec ugotavljati razlog nastanka madeža. Izvedenec je pojasnil, da to zaradi časovne odmaknjenosti od časa nastanka ni v celoti mogoče, kar je po presoji višjega sodišča tudi logično. Pritožbena navedba, da bi se naj na tem mestu v času gradnje objekta nahajala delavnica inštalaterjev ter da so se madeži prenašali na granit, ni z ničemer dokazana, zato ji višje sodišče ne sledi. Izvedenec je namreč v izvedenskem mnenju pojasnil, da iz razpoložljive dokumentacije ne izhaja, da bi bil madež zaznan že ob primopredaji objekta. Posledično prva toženka z dokazno nepodprto navedbo o nastanku madeža v času gradnje objekta ne more uspeti.

11Glede hodnika sanitarije (točka 1.1.6 pritožbe) je izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja popravil svojo napako, česar pa sodišče prve stopnje pri izračunu ni upoštevalo. Posledično je višje sodišče v tem delu sledilo pritožbi in izrek v I. točki delno spremenilo na način, da je znesek neupravičeno unovčene garancije znižalo za znesek 2.500,00 EUR s pripadajočim DDV ter posledično v II/2. točki izreka ustrezno zvišalo zavrnitveni del tožbenega zahtevka, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

12Glede stoječe vode po dežju pri vrtu S. (točka 1.1.7 pritožbe) je prva toženka v pripombah na izvedensko mnenje z dne 30. 3. 2017 izrecno zatrdila, da je izvedensko mnenje napačno in da posedanje ni povzročilo nastale težave. Pritožbena navedba, da pa je dejansko razlog za nastanek te težave neenakomerno posedanje terena, je tako pritožbena novota prve toženke, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

13Glede odpadanja stekel (točka 1.1.8 pritožbe) prva toženka poda le pavšalen ugovor, da izvedenčevega izračuna naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izvedenec je podal oceno stroška z vidika vsebine potrebnih del in predvidene cene le-teh. Če prva toženka njegovi oceni nasprotuje, je dolžna sama ponuditi razloge za morebitno nepravilnost izvedenskega mnenja, česar pa ni storila, zato višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sledi izvedencu.

14Glede očitka ocene stroškov zamenjave tlaka v pritličju in I. nadstropju (točka 1.1.1 pritožbe) ter glede celotnega stroška odprave vseh napak (točka 1.1.9 pritožbe) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izvedenec upošteval stroške za drobna nepredvidena dela pri vsaki postavki, prva toženka stranka pa s pavšalnimi navedbami o potrebi po upoštevanju dodatnih stroškov po presoji višjega sodišča ne more spremeniti pravilnosti dokazne ocene.

15Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker izvedenca ni pozvalo na (dodatno) dopolnitev izvedenskega mnenja glede na pripombe prve toženke. Določba 254. člena ZPP v zvezi z dopolnitvami izvedenskega mnenja določa, da mora stranka za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za dopolnitev dokazovanja z novim izvedencem pri sodišču vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Takega utemeljenega dvoma pavšalne navedbe prve toženke (do česar se je višje sodišče podrobneje opredelilo v zgornjih točkah, v katerih je odgovarjalo na pritožbene navedbe glede posamičnih napak) niso vzbudile, pri čemer prva toženka svojih pavšalnih očitkov v zvezi z izvedenskim mnenjem ne more uspešno utemeljevati na njenem pomanjkanju strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izvedensko mnenje v okoliščinah konkretne zadeve prepričljivo in strokovno utemeljeno, zato mu je sledilo, na pripombe prve toženke pa je po presoji višjega sodišča pravilno in popolno odgovorilo v obrazložitvi sodbe, iz pritožbenih navedb prve toženke izhaja zgolj nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, ki pa ni razlog za dopolnjevanje postopka dokazovanja z izvedencem.

Glede zadržanja sredstev v višini 200.000,00 EUR

16Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje zadržanega zneska 200.000,00 EUR ne bi smelo upoštevati pri izračunu kritja stroškov neodpravljenih napak. Višje sodišče ne sledi navedbi prve toženke, da gre določili 1. in 2. člena Dogovora iz decembra 2008 razlagati na način, da prva toženka zadrži 200.000,00 EUR do odprave vseh napak, ne da bi se ta znesek porabil za odpravo teh napak, za ta namen pa naj bi služil izključno znesek, pridobljen z unovčenjem bančne garancije. Za kaj takega prva toženka ni podala nobenih trditev. Sama je v odgovoru na tožbo (str. 12) znesek zadržanih sredstev prištela k njenemu izračunu stroškov odprave napak in ni zatrjevala, da ima zadržani znesek 200.000,00 EUR pravno naravo pogoja, neodvisnega od stroškov odprave napak. Višje sodišče soglaša z navedbo tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da bi stališče, ki ga zatrjuje prva toženka, pomenilo, da bi prva toženka unovčila bančno garancijo, sredstva pridobljena z unovčenjem bančne garancije porabila za odpravo napak, 200.000,00 EUR pa, glede na dejstvo da tožeča stranka, ki je v stečaju in torej napak ne bi mogla odpraviti, preprosto zadržati.

17Navedbe v zvezi z domnevno drugačno naravo zadržanega zneska 200.000,00 EUR so tudi pritožbene novote, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo. Prva toženka je v odgovoru na tožbo na str. 2 res navedla, da zadržuje 200.000,00 EUR na podlagi Dogovora, vendar po njenih navedbah (str. 12 odgovora na tožbo) ta znesek skupaj z unovčenim zneskom bančne garancije služi odpravi napak, katerih vrednost po njeni navedbi znaša vsaj 1.001.913,14 EUR. V postopku pred sodiščem prve stopnje torej prva toženka ni podala nobenih navedb niti ni videla težav v tem, da se znesek zadržanih sredstev, namenjenih za odpravo pomanjkljivosti, ne bi smel prišteti k ugotovljenem znesku stroškov odprave napak, zaradi katerih je bila unovčena bančna garancija. Še več, prva toženka je celo sama navedena zneska seštevala pri izračunu stroškov odprave napak, kar jasno potrjujejo njeni izračuni na 12. strani odgovora na tožbo. Na podlagi vsega navedenega nedvomno izhaja, da je pritožbena navedba, da obeh virov sredstev ni mogoče seštevati pri izračunu stroška odprave napak, nedovoljena pritožbena novota.

O zavrženju pobotnega ugovora

18Sodišče prve stopnje je zavrglo pobotni ugovor na podlagi dejstva, da je bilo o terjatvi družbe T., d. d., že pravnomočno odločeno, saj je bila ta terjatev družbi T., d. d., priznana v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko, z dnevom zapadlosti terjatve 11. 12. 2016. Dodatno je sodišče prve stopnje zavrženje pobotnega ugovora utemeljilo na ugotovitvi, da je prva toženka za priznano terjatev v postopku prisilne poravnave izvedela najkasneje z dopisom tožeče stranke z dne 7. 10. 2013, sodno poravnavo z družbo T., d. d., pa je sklenila 20. 2. 2014. Ker je torej vedela, da je o terjatvi družbe T., d. d., že pravnomočno odločeno in ker je že v dopisu z dne 4. 7. 2013 tožeči stranki predlagala, da se bančno garancijo uporabi tudi za zavarovanje terjatve, ki bi jo morala na podlagi Dogovora družbi T., d. d., plačati prva toženka, je sodišče prve stopnje presodilo, da te okoliščine utemeljujejo sklep, da je prva toženka nastalo škodo povzročila namerno, terjatev iz naslova namerno povzročene škode pa se po določbi 3. točke 316. člena OZ ne more pobotati. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje pri obeh zavzetih stališčih zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa je višje sodišče iz drugih materialnopravnih razlogov v povezavi z načelom prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP) odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora kljub temu potrdilo.

19Glede možnosti uveljavljanja v pobot terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, prva toženka v pritožbi pravilno opozarja, da je v pravni teoriji in v novejši sodni praksi zavzeto stališče, da dejstvo, da je bilo o terjatvi že pravnomočno odločeno, ni ovira, da se takšna terjatev uveljavlja v pobot. V takšni situaciji odpade druga točka tričlenskega izreka sodne odločbe (odločitev o obstoju v pobot uveljavljene terjatve) ter sodišče ugotovi zgolj obstoj tožnikove terjatve in izreče pobotanje.¹

20Glede namerno povzročene škode po presoji višjega sodišča okoliščine obravnavane zadeve ne ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 3. točke 316. člena OZ. Po navedeni določbi ne more prenehati terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode. Komentar² navedene določbe navaja situacijo, ko bi terjatev, ki jo ima upnik, to terjatev uveljavljal v pobot odškodninski terjatvi dolžnika, nastali, ker mu je upnik namerno povzročil škodo. Ker pobotni ugovor v pravdi po naravi stvari lahko poda zgolj tožena stranka, v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, ki jo predvideva zakon. Slednji namreč ureja le situacijo, ko bi poskušala tožena stranka s pobotnim ugovorom znižati svojo obveznost do tožeče stranke, ki ji jo je sama povzročila z namerno povzročeno škodo. V navedeni zadevi pa tožeča stranka od prve toženke ne terja odškodnine zaradi namerno povzročene škode, temveč terja vrnitev sredstev iz po njenem prepričanju brez pravne podlage unovčene bančne garancije. V obravnavanem primeru tako ne gre za odškodninski zahtevek tožeče stranke, temveč za vrnitveni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. To pomeni, da s pobotom terjatev ne bi prenehala terjatev tožeče stranke iz naslova namerno povzročene škode in se določba 3. točke 316. člena OZ ne more uporabiti.

21V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma o tem, da prva toženka ni zatrjevala izvenpravdnega pobota oziroma ugovora ugasle pravice, temveč je izrecno postavila le eventualni ugovor pobotanja v pravdi (procesni pobot), pri katerem vztraja tudi v pritožbi. Nad tožečo stranko se je dne 17. 10. 2016 začel stečajni postopek (sklep na list. št. 208). Po določbi prvega odstavka 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP v primeru, ko ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Datum začetka stečajnega postopka je pomemben, ker je za razmerje med pravdnim pobotanjem (po pravilih procesnega prava) in zakonskim pobotanjem (po pravilih insolvenčnega prava) odločilen čas enega ali drugega pobotanja. Tisto pobotanje, ki učinkuje prvo (in povzroči ugasnitev obeh nasproti si stoječih terjatev), namreč prepreči drugo (saj ni več kaj pobotati). Po pravilih procesnega prava se pobotanje opravi šele, ko ga sodišče izreče s sodno odločbo. V pravdi pa je mogoče uveljavljati ugovor zaradi pobota le pod pogojem, da v času odločanja (to je ob koncu glavne obravnave) obe terjatvi še vedno obstajata.³ Ker se je stečajni postopek nad tožečo stranko (17. 10. 2016) začel pred koncem glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (30. 1. 2018), bi prvo učinkovalo zakonsko pobotanje po ZFPPIPP, kar pomeni, da iz tega razloga ugovor pobotanja v pravdi ni dopusten. Hkrati bi se z dopustitvijo procesnega pobotanja, ki bi učinkovalo po začetku stečajnega postopka, kršilo načelo enakega obravnavanja upnikov v postopkih zaradi insolventnosti (46. člen ZFPPIPP), saj bi prva toženka z uspešno uveljavljenim ugovorom pobotanja v pravdi svojo terjatev prejela poplačano v celoti, ne glede na obseg stečajne mase in siceršnji delež poplačila terjatev preostalih upnikov. Glede na vse navedeno je višje sodišče, upoštevajoč ugovore tožeče stranke, presojalo (le), ali obstajajo ovire za izvedbo pobotanja po ZFPPIPP na dan začetka stečajnega postopka.

22Ustaljeno stališče sodne prakse⁴ je, da možnost pobota po določbi 261. člena ZFPPIPP ne izključuje uporabe določbe 316. člena OZ glede pobotljivosti terjatev. To pomeni, da se kljub določbi 261. člena ZFPPIPP vsakršne terjatve med dvema strankama ne morejo pobotati. Po presoji višjega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. točke 316. člena OZ, na katero se je svojih pravočasnih vlogah sklicevala tožeča stranka, to pa izključuje pobot po 261. členu ZFPPIPP.

23Na podlagi določbe 2. točke 316. člena OZ ne more prenehati s pobotom terjatev stvari ali vrednosti stvari, ki so bile dolžniku dane v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal. Komentar navedene določbe⁵ navaja, da se domet te določbe razširja tudi na druge pravne posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, kot so npr. bančni in komisijski posli. Ni utemeljen v postopku podan ugovor prve toženke (str. 4 pripravljalne vloge z dne 17. 11. 2014), da se obravnavani spor ne nanaša na bančne posle oziroma da se določba 2. točke 316. člena OZ nanaša le na "terjatev stvari", ne zgolj na "terjatev", kar naj bi vsebovalo tudi denarni znesek. Iz besedila komentarja izhaja, da se domet te določbe razširja na pravne posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju. Bančna garancija, zlasti pa abstraktna (neodvisna) bančna garancija je nedvomno bančni posel, ki temelji na medsebojnem zaupanju, zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanega zneska po takšni bančni garanciji pa je nedvomno neločljivi del takšnega posla. Tega ne spremeni dejstvo, da je aktivno legitimirana stranka za zahtevek za vrnitev neupravičeno izplačanega zneska bančne garancije naročnik bančne garancije in ne banka, ki je izplačala garantirani znesek. S tovrstnim zahtevkom naročnik garancije od upravičenca terja vračilo, ki si ga je ta pridobil z zlorabo medsebojnega zaupanja na način, da je brez pravne podlage unovčil bančno garancijo. Ugovor, da se 2. točka 316. člena OZ nanaša le na terjatev stvari (z izjemo bančnega posla hrambe denarnega depozita), pa prav tako ovrže že v komentarju citirana sodba Vrhovnega sodišča III Ips 41/96 z dne 6. 11. 1996, v kateri Vrhovno sodišče na podlagi prav te določbe (oziroma takrat veljavne identične določbe 2. točke 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR) ne dopusti pobotanja dveh denarnih terjatev.

24V sodni praksi⁶ je zavzeto stališče, da zahtevek za plačilo sredstev iz naslova neupravičeno unovčene bančne garancije nima narave odškodninskega zahtevka, saj ob neupravičenem unovčenju ne gre niti za protipravno ravnanje upravičenca niti za kršitev obveznosti iz temeljne pogodbe, temveč ima naravo neupravičene pridobitve po določbi 190. člena OZ, kar pomeni, da gre za vrnitveni zahtevek. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva toženka pridržala prisojeni znesek v I. točki izreka brez pravne podlage in ker po uveljavljenem pravilu,⁷ da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega, vse navedeno po presoji višjega sodišča utemeljuje zaključek, da je pobot terjatev v obravnavanem primeru izključen. Sicer dejstvo, da je pobot terjatev po določbi 2. točke 316. člena OZ izključen, narekuje zavrnitev pobotnega ugovora, vendar pa, glede na dejstvo, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila le prva toženka, sodišče odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora ni spreminjalo, saj bi s tem odločilo v škodo prve toženke, ki je pritožnica, kar bi bilo v nasprotju z določbo 359. člena ZPP.

O pritožbi zoper stroškovni del

25Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. niti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na stroškovniku v spisu je tožeča stranka zaznamovala tudi postavki sodne takse po odmeri sodišča ter izvedenine po odmeri sodišča.⁸ Ob vpogledu v spis, ki ga dopušča prvi odstavek 150. člena ZPP in ki ga je pooblaščenec toženih strank tudi opravil, bi slednji lahko v sodnem spisu razbral tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse in podatek o plačilu tega zneska (list. št. 13) in podatke o izvršenih plačilih postavljenima izvedencema (list. št. 153, 243 in 291). Tako je iz sodnega spisa jasno, kako je sodišče priznalo pravdne stroške. Ob upoštevanju tudi teh stroškov je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške tožeče stranke in ga je mogoče preizkusiti, hkrati pa vsebina obrazložitve ni v nasprotju z zaznamovanim stroškovnikom tožeče stranke.

26Glede stroškov druge toženke iz predloženega stroškovnika izhaja, da drugo tožena stranka stroškov postopka ni izrecno priglasila oziroma jih pooblaščenec obeh toženih strank ni specificiral tudi za drugo toženko (vložen je le en stroškovnik), zato jih sodišče prve stopnje drugi toženki upravičeno ni posebej odmerjalo.

27Glede na vse navedeno je višje sodišče v izpodbijani I. in II/2. točki izreka izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem delu pa je pritožbo prve in druge toženke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženki nista uspeli s pritožbo, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, prva toženka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT je višje sodišče tožeči stranki priznalo stroške nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 v znesku 4.280,00 EUR, ter materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupno 4.300,00 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je dolžna prvo tožena stranka tožeči stranki povrniti 5.246,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. Višje sodišče je odločilo, da druga toženka ni dolžna povrniti stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj se odgovor na pritožbo ni nanašal na pritožbene navedbe druge toženke (ta se je pritožila le zoper IV. točko izreka – odločitev o stroških) in torej odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi o pritožbi druge toženke.

¹ Wedam Lukić, D., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, (2009), str. 159 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014.
² Juhart, M., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 2. knjiga, (2003), str. 407.
³ Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014.
⁴ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 389/2015 z dne 7. 7. 2015 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011.
⁵ Juhart, M., nav. delo, str. 407.
⁶ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1202/2010 z dne 20. 10. 2010 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 441/2016 z dne 28. 9. 2016.
⁷ Juhart, M., nav. delo, str. 407.
⁸ Ne gre spregledati, da tudi prvo tožena stranka zneska izvedenin ni priglasila v točnem znesku, temveč je zapisala "po odmeri sodišča", zato gre pri njeni navedbi, da ni jasno, na kakšen način je sodišče prve stopnje glede na priglašen stroškovnik tožeče stranke izračunalo znesek pravdnih stroškov, zgolj za sprenevedanje.