VSRS Sodba XI Ips 41121/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 7. 10. 2019 na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper tujca T. W. odredil (klasičen) ekstradicijski pripor zaradi izročitve Združenim državam Amerike (v nadaljevanju ZDA) do odločitve o izročitvi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 9. 10. 2019 pritožbo tujčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o ekstradicijskem priporu vlaga zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh treh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Uvodoma izpostavlja, da bi morala pred odločitvijo o izročitvi Slovenija obvestiti Nemčijo o tem, da lahko zoper tujca prevzame kazenski pregon. V nadaljevanju poudarja nesorazmernost predpisanih kazni med ameriško in slovensko zakonodajo, izkazana je tudi kršitev načela ne bis in idem, prav tako pa je kazenski pregon za očitana kazniva dejanja iz ameriške obtožnice že zastaral. Zagovornica izpodbija tudi okoliščine, ki naj bi kazale na tujčevo begosumnost, v zaključku zahteve pa uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe zaradi prekratkega roka za obrambo in zaradi neprevedene obtožnice v materin jezik tujca. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor odpravi, tujca pa izpusti na prostost. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče sprejme varščino z bivanjem tujca v Nemčiji oziroma z njegovim bivanjem v Sloveniji in javljanjem na policijski postaji.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. V odgovoru je povzel poglavitne zagovorničine navedbe in zaključil, da so na podlagi razpoložljivih spisovnih podatkov utemeljene. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, pripor odpravi oziroma ga nadomesti s ponujeno varščino.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo tujcu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Zagovornica se je v izjavi strinjala z odgovorom vrhovnega državnega tožilca in v celoti vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, tujec pa izjave ni podal.

B.

5Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve na kršitve zakona, v zvezi s katerimi je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (1. do 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) sklicevati samo, če kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnik mora tako že v pritožbi zoper odločbo, ki jo izpodbija, vsebinsko z argumenti uveljavljati kršitev zakona (procesnega ali materialnega), ki jo uveljavlja pozneje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Izredno pravno sredstvo mora tako biti izčrpano ne le formalnopravno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko (materialnopravno). Zagovornica v zahtevi uvodoma navaja, da je obtožnica brez dokazne podlage, iz prošnje za izročitev pa tudi ne izhaja, da naj bi tujec storil očitana kazniva dejanja. Tujčeva vloga v kriminalni dejavnosti se razkriva le preko elektronske pošte in odpremnih nalogov, kar pa za utemeljenost suma ne zadostuje. Pregled pritožbe zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi ekstradicijskega pripora pokaže, da zagovornica obstoja utemeljenosti suma v tej luči ni izpodbijala. Vrhovno sodišče zato predstavljenega očitka zagovornice o pomanjkanju utemeljenega suma z vidika pomanjkanja dokazov zaradi neizpolnjenega pogoja materialnopravne izčrpanosti po petem odstavku 420. člena ZKP ni vsebinsko presojalo.

6Pregled zagovorničine zahteve za varstvo zakonitosti pokaže, da pri uveljavljanju kršitev zakonitosti ne preseže vsebinskega okvirja pritožbe in ne ponudi novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi zahtevale dodatne razloge o njenih (neutemeljenih) stališčih in na katere ne bi že preiskovalni sodnik ter zunajobravnavni senat popolno in izčrpno odgovorila. V 1. točki zahteve zagovornica podaja ugovore, ki se primarno ne nanašajo na zakonitost odrejenega ekstradicijskega pripora, ampak zadevajo drugo fazo ekstradicijskega postopka, v okviru katerega o izročitvi odloča minister, pristojen za pravosodje. V fazi odreditve ekstradicijskega pripora preiskovalni sodnik namreč preveri le, če prošnja za izročitev ustreza pogojem iz 523. člena ZKP in so hkrati podani razlogi za pripor iz 201. člena tega zakona. Izpolnitev obeh pogojev šele omogoča preiskovalnemu sodniku, da odredi ekstradicijski pripor oziroma stori druge ukrepe, da zagotovi navzočnost tujca, razen če je že iz same prošnje za izročitev očitno, da izročitev ni dopustna (tretji odstavek 524. člena ZKP). Le v primeru, ko bi bilo na podlagi prošnje za izročitev določeni državi prosilki prima facie razvidno, da bo izročitev tujca tej državi v ekstradicijskem postopku zavrnjena, odreditev ekstradicijskega pripora ne bi bila skladna z zakonom. Do takšne situacije pa v konkretnem primeru ni prišlo.

7Zagovornica tako uvodoma izpostavlja, da bi morala Slovenija kot država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) o prošnji za izročitev obvestiti državo, katere državljan je tujec, torej Nemčijo, pri tem pa se sklicuje na evropsko zakonodajo in sodno prakso Sodišča EU.¹ Takšna zagovorničina trditev je sicer pravilna, protispisno pa je njeno zatrjevanje, da do obvestitve Nemčije ni prišlo. Kot izhaja iz podatkov spisa, je Okrožno sodišče v Novem mestu preko Ministrstva za zunanje zadeve obveščalo pristojno Veleposlaništvo Republike Nemčije že trikrat, in sicer ob tujčevem pridržanju dne 9. 8. 2019, ob odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora dne 16. 8. 2019 ter ob odreditvi ekstradicijskega pripora dne 9. 10. 2019.

8Prav tako iz dosedaj razpoložljivih podatkov ne izhaja, da bi prišlo do kršitve 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi nesorazmernosti predpisanih kazni med ZDA in Slovenijo. Zagovornica v zahtevi primerja predpisane prostostne kazni med ameriško in slovensko kazensko materialno zakonodajo, pri tem pa primerja le kazni, predpisane za temeljna kazniva dejanja. Ob tem spregleda, da se tujcu očita pri kaznivem dejanju goljufivega uvoza blaga v ZDA (kar bi po slovenskem KZ-1 predstavljalo kaznivo dejanje tihotapstva po 250. členu) pridobitev protipravne premoženjske koristi najmanj v višini 78 milijonov ameriških dolarjev, zato gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, primerljivo s četrtim odstavkom 250. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od treh do petnajst let in denarna kazen. Pri očitanem kaznivem dejanju uvoza spremenjenega blaga v ZDA (medu s prepovedano vsebnostjo antibiotikov), je po Kazenskem zakoniku ZDA predpisana kazen zapora do treh let, kar je enako, kot pri kaznivem dejanju onesnaženja živil po prvem odstavku 337. člena slovenskega KZ-1. Zagovorničine navedbe o ponižujočem ravnanju zaradi neprimerljivo strožjih predpisanih kazni v ZDA zato niso utemeljene.

9Drži stališče zagovornice, da po načelu ne bis in idem nihče ne sme biti za isto kaznivo dejanje ponovno kaznovan oziroma ponovno v postopku, če že obstaja pravnomočna sodna odločba. Tudi takšna situacija je lahko ovira za izročitev tujca, ki pa jo je treba vsebinsko presojati v postopku izročitve. V konkretnem primeru pa do te faze postopka ni nobenih dokazov, ki bi že na prvi pogled kazali na nedopustnost izročitve tujca ZDA zaradi pravnomočno ustavljenega postopka v Nemčiji. Edino, s čimer je ob odreditvi ekstradicijskega pripora razpolagal preiskovalni sodnik, je pisanje Državnega tožilstva v Hamburgu, iz katerega izhaja zgolj to, da je bila zoper tujca vodena preiskava zaradi utemeljenega suma kršitve živilskih predpisov, ki je bila leta 2014 ustavljena. O tem, da bi pri tem šlo za iste historične dogodke, kot sedaj izhajajo iz ameriške obtožnice, ni nobenih podatkov, tako da je zagovorničin očitek o ponovnem sojenju ameriških oblasti za isto kaznivo dejanje preuranjen in bo, kot sta utemeljeno odgovorila že preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat, to predmet nadaljnje presoje tekom ekstradicijskega postopka.

10Zagovornica sicer pravilno citira določbo 7. člena Pogodbe o izročitvi med vladama Republike Slovenije in ZDA, po kateri se izročitev ne dovoli v skladu z določbami te pogodbe, če je po zakonodaji zaprošene države nastopilo zastaranje kazenskega pregona ali izvršitve kazni za dejanje, ki ga je storila zahtevana oseba, vendar spregleda, da se tujcu ne očita storitev zadnjega dejanja dne 3. 8. 2005, temveč se mu očita, da naj bi bil od leta 2007 dalje izvršni direktor A., gospodarske družbe, pristojne za posle z medom v EU in ZDA in naj bi izvajal kriminalno dejavnost vse do januarja 2009, medtem ko je tako imenovana Velika porota v ZDA o obtožbi odločala že dne 1. 8. 2009, obtožnica pa je bila izdana dne 31. 8. 2010. Zagovorničina navedba, da je za vsa očitana kazniva dejanja kazenski pregon že zastaral, je zato neutemeljena.

11Vrhovno sodišče sprejema odgovor zunajobravnavnega senata, da že iz pritožbenih navedb, ki jih zagovornica ponovi tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, izhaja, da naj bi bila obtožnica zavrnjena le zoper pravne osebe. Iz dosedaj znanih spisovnih podatkov ne izhajajo nobeni dokazi, da bi bila obtožnica zavrnjena tudi zoper tujca kot fizično osebo, tega navsezadnje zagovornica niti ne zatrjuje. Zato odredba Sodišča severnega okrožja zvezne države Illinois v ZDA o zavrnitvi obtožnice zoper pravne osebe nima nobenega vpliva na zakonitost odrejenga ekstradicijskega pripora zoper tujca.

12Iz zagovorničinih navedb je mogoče razbrati očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi o tujčevi begosumnosti oziroma so ti pavšalni. Vrhovno sodišče njenega očitka ne sprejema, ker sta obe sodišči nižjih stopenj poudarili, da gre za tujca, ki izrecno nasprotuje izročitvi ZDA, na Slovenijo pa ga ne veže nobena navezna okoliščina (družina, zaposlitev, premoženje, prebivališče in podobno). Ob tem ne gre spregledati niti števila niti teže kaznivih dejanj, za katera so predpisane relativno visoke prostostne kazni, in sicer kazni zapora do treh, do petih oziroma do dvajsetih let. Navedene okoliščine sta sodišči nižjih stopenj ocenili tudi v luči predlagane varščine v višini 360.000,00 EUR in ocenili, da predlagani milejši omejevalni ukrep ne predstavlja zadostnega zagotovila, da bi se tujec v primeru odprave ekstradicijskega pripora in izpustitve na prostost odzival na vabila slovenskega sodišča in sodeloval v postopku izročitve. Na pravnomočno ugotovljene dejanske zaključke je Vrhovno sodišče vezano, pri tem pa sprejema obširne in razumno utemeljene razloge o ugotovljeni tujčevi begosumnosti oziroma o zavrnitvi varščine, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13Protispisna je zagovorničina navedba, da je tožilstvo utemeljevalo priporni predlog le na citiranju zakonske podlage. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je okrožna državna tožilka na pripornem naroku podala tako zakonsko podlago za priporni predlog, kot tudi njegovo utemeljitev, ki sta ji sodišči prve in druge stopnje s predhodno predstavljenimi razlogi sledili. Zagovornica ob tem spregleda ustaljeno pravilo sodne prakse, da ugotovitev neogibnosti pripora implicira odgovor, da milejši omejevalni ukrep v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sodišči nižjih stopenj zato nista bili dolžni podajati razlogov v tej smeri, z izjemo predlagane varščine, do katere sta se utemeljeno opredelili in jo, kot že zapisano, zavrnili z jasnimi in razumnimi razlogi.

14Kršitev pravice do obrambe zagovornica utemeljuje z očitkom, da sodišče tujcu ni zagotovilo osemdnevnega roka od vročitve vabila na priporni narok do njegove izvedbe. Vrhovno sodišče odgovarja, da ZKP takšnega roka za pripravo obrambe med priporno fazo ne določa. Iz tretjega odstavka 288. člena ZKP izhaja, da se mora obdolžencu vabilo na glavno obravnavo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa osem dni. Na zahtevo obtoženca ali na zahtevo tožilca s privolitvijo obtoženca se sme ta rok skrajšati. Omenjena določba postavlja dolžnost sodišču, da v okviru priprav na glavno obravnavo obtožencu zagotovi dovolj časa za pripravo obrambe, medtem ko v priporni fazi tako dolgega roka ZKP ne uzakonja, kar je tudi skladno s smislom priporne faze in obdolženčevega položaja v njej, saj mora pripor kot skrajen ukrep odvzema prostosti obdolžencu pred pravnomočnostjo sodne odločbe trajati najkrajši potreben čas (drugi odstavek 200. člena ZKP). Ob tem je naloženo vsem organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organom, ki dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro. Takšno dolžno postopanje preiskovalnega sodnika pa je iz podatkov kazenskega spisa brez dvoma razvidno. Prošnja za izročitev je na sodišče prispela dne 3. 10. 2019, pri čemer tega dne preiskovalni sodnik pripornega spisa ni imel pri sebi, ker je zunajobravnavni senat reševal zagovorničino pritožbo. Takoj naslednji dan, v petek, dne 4. 10. 2019, je preiskovalni sodnik po prejemu spisa odredil vabljenje na naslednji delovni dan, v ponedeljek, dne 7. 10. 2019, pri čemer je na izrecno prošnjo zagovornice priporni narok preložil z 9.30 ure na 12.00 uro. Zagovornica je na podlagi odredbe že v petek, dne 4. 10. 2019, prejela obtožnico v slovenskem jeziku, kot tudi v angleškem, da jo izroči tujcu. Očitki iz obtožnice tudi niso bili za obrambo neznani, saj je bila preko mednarodne tiralice z njimi seznanjena že od odreditve začasnega ekstradicijskega pripora dne 10. 8. 2019 dalje. Iz podatkov spisa zato izhaja dolžno hitro postopanje sodišča, zagovornica pa tudi konkretneje ne obrazloži, v čem je bila okrnjena kvalitetna priprava obrambe, zato do kršitve pravice do obrambe ni prišlo.

15Prav tako zaradi neprevedene obtožnice v tujčev materni jezik ni prišlo do kršitve pravice do obrambe. Zagovornica pri tem ostaja na ravni splošne trditve, ne da bi konkretneje obrazložila, zakaj naj bi bila ta pravica kršena, je pa iz podatkov spisa razvidno, da (zaenkrat) neprevedena obtožnica v angleškem jeziku ni vplivala na zakonitost odreditve ekstradicijskega pripora. Drži, da ima vsak obdolženec v postopku pravico uporabljati materni jezik oziroma jezik, ki ga razume, sicer mu je omogočena pravica do tolmačenja. Vendar zagovornica spregleda, da je bil na vseh pripornih narokih tujcu dan popolni pravni pouk, prav tako je bila vedno prisotna sodna tolmačka za nemški jezik, tujec pa je izrecno povedal, da angleščine ne samo razume, temveč jo obvlada. Tudi sicer iz dosedaj razpoložljivih spisovnih podatkov in očitkov iz obtožnice izhaja, da naj bi tujec posloval v mednarodnem okolju z uporabo angleškega jezika. Ne gre spregledati tudi dejstva, da je tujčeva zagovornica obtožnico prejela tudi v slovenskem jeziku in je nanjo podala konsistentne pripombe, medtem ko se tujec glede vsebine obtožnice in dokazov ni hotel izjasniti, je pa nasprotoval, da se ga izroči ZDA. Do kršitve pravice do uporabe jezika zato v fazi odreditve ekstradicijskega pripora ni prišlo.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ Okvirni sklep Sveta EU 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 in Okvirni sklep Sveta EU 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009, ter zadevi Sodišča EU C-182/15 z dne 6. 9. 2016 in C-191/16 z dne 10. 4. 2018.