UPRS Sodba II U 39/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo A.A. roj. ... 1925, slovenskega in jugoslovanskega državljana vse do smrti 12. 2. 1995, nazadnje stanujočega ..., za denacionalizacijo podržavljenega premičnega premoženja, in sicer trgovine s trgovinskim inventarjem, gotovine v znesku 300.000,00 DIN ter 57 dag zlata (1. točka izreka). V 2. točki izreka je ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani, zato o njih ni odločal. V obrazložitvi navaja, da je bilo z vloženo zahtevo za denacionalizacijo (vložena po upravičencu A.A.) zahtevano vračilo podržavljenega premičnega premoženja, ki je bilo zaplenjeno s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže in sicer vračilo trgovine s trgovinskim inventarjem, gotovine v znesku 300.000,00 DIN ter 57 dag zlata. S postopkom je po smrti upravičenca nadaljeval njegov sin B.B. V postopku je bilo ugotovljeno, da terjatve in gotovina, če niso bile podržavljene kot sestavni del podjetja, ne morejo biti predmet denacionalizacije, ker to ni premoženje, za katerega Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v prvem odstavku 8. člena določa dolžnost vračanja. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz listin denacionalizacije, gotovina ni mogoča, saj je bila prejšnjemu lastniku gotovina podržavljena kot fizični osebi, kot izhaja zlasti iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, št. KŽ 223/48-3 z dne 22. 3. 1948, s katero je bila potrjena izvršena zaplemba gotovine do polovičnega zneska 37.902,50 DIN. Prav iz nobene druge listine ni razvidno, da bi bila gotovina podržavljena v sklopu podržavljenega podjetja ali kot premoženje družbe. V zvezi z denacionalizacijo gotovine upravni organ navaja, da se le-ta ne uvršča med premične stvari v smislu 8. člena ZDen, ker ne ustreza značilnosti premičnih stvari, kot izhajajo iz 17. člena ZDen, ki ureja njihovo vračanje. Navedeno stališče je bilo večkrat zavzeto tudi v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Glede denacionalizacije oz. vračila trgovinskega inventarja ter zlata upravni organ ugotavlja, da ta zaplemba trgovine ter zlata ni dokazana, saj listin, ki bi izkazovale zaplembo ni, ni jih uspel pridobit ne upravičenec, ne pravni naslednik, ne upravni organ med vodenjem postopka, zato je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen.

2Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. Pritrjuje stališču organa prve stopnje, da je bila upravičencu A.A. gotovina podržavljena kot fizični osebi (pa še to ne v takšnem znesku, kot je zahtevana), prav iz nobene listine pa ni mogoče razbrati, da je bila gotovina podržavljena v sklopu podržavljenega podjetja. Povzema določbo 8. člena ZDen ter navaja, da je v postopku denacionalizacije trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki zahteva vračanje premoženja. Ob ugotovitvi, da zaplembe trgovine s trgovinskim inventarjem in zlata, v postopku nista uspela izkazati in dokazati niti upravičenec niti pritožnik kot njegov pravni naslednik, je zato odločitev prvostopenjskega organa v tej zvezi povsem pravilna in zakonita.

3Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in navaja, da v obravnavani zadevi pravnega prednika tožeče stranke ni šlo za nacionalizacijo, ampak likvidacijo, ki je bila izpeljana pod vodstvom takratne OZNE. Zatrjuje, da je od Arhiva Republike Slovenije glede poizvedbe o podržavljenju gotovine in zlata že leta 1997 prejel odgovor, da naj bi pod številkami, ki jih je navajal v poizvedbi, te listine manjkale ali pa so bile uničene. Pojasnjuje, da je malo pred osamosvojitvijo UDBA masovno uničevala dosjeje takratnega režima, zato se mu zdi nerazumljivo, da organ zahteva listine od tožeče stranke, če so bile uničene. Prilaga tudi sodbo FLRJ iz leta 1948, kjer se vidi tistih neupravičeno pridobljenih 30.000,00 DIN in kakšen strošek je to bil za A.A. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa predložila upravne spise.

5Slovenski državni holding d.d., ki ima v postopku položaj stranke z interesom, v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in v zvezi z navedbami tožeče stranke v zvezi s samim podržavljenjem oz. po njegovem likvidacijo kot neupoštevne. V postopku denacionalizacije se ne more preizkušati zakonitosti in utemeljenosti pravnih aktov o podržavljenju. O tem da gotovina, podržavljena fizični osebi, ni premoženje v smislu 8. člena ZDen in tako ne more biti predmet denacionalizacije, obstoji že sodna praksa. Glede denacionalizacije trgovine s trgovinskim inventarjem in zlata, tožeča stranka ni uspela dokazati zaplembe. Ne glede na to, da je dokazno breme za dokazovanje na strani aktivno legitimirane stranke, pa je prvostopni upravni organ sam večkrat pri različnih arhivih in institucijah poskušal pridobiti listine o podržavljenju, vendar takih listin ni. Na podlagi navedenega zato meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka, vloženega po pravnem predniku tožeče stranke, glede premičnega premoženja (gotovina, trgovina s trgovinskim inventarjem in zlato) zaplenjenega s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni dne 4. 2. 1948 pod št. K 15/48-8, ki je bila izdana na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, kar je tožeča stranka v postopku dokazovala z odločbo Ljudske skupščine Republike Slovenije št. Kp 20/48 z dne 20. 11. 1948 o pomilostitvi pravnega prednika tožeče stranke.

8Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe tožeča stranka listin (sodbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. 15/48-8 z dne 4. 2. 1948 oziroma na njeni podlagi izdanih odločb), ki bi dokazovale zaplembo v denacionalizacijskem zahtevku navedenih premičnin ni predložila. Ne glede na dejstvo, da je v postopku denacionalizacije trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki zahteva vračanje premoženja, je navedene listine poskušala pridobiti tudi tožena stranka, ki pri tem prav tako ni bila uspešna. Tako ob pomanjkanju dokazov, ki bi izkazovali podržavljenje trgovine in trgovinskega inventarja, sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da tudi gotovina in zlato, ki ju zahteva upravičenec, nista bili podržavljeni v okviru podržavljenja trgovine, kar upoštevaje 8. člen ZDen pomeni, da ne more biti predmet denacionalizacije. V 8. členu ZDen namreč določa, da se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oz. kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb. ZDen torej priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v 3. členu. V okviru in način iz 4. in 5. člena ZDen pa je določbe mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga opredeljuje v svojem 8. členu, kar pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh premoženjskih pravic, ampak glede na opredelitev predmeta denacionalizacije v prvem odstavku 8. člena, le denacionalizacijo lastninske pravice na (v tem členu) navedenih stvari. Zato se po ZDen ne more zahtevati denacionalizacija gotovine in zlata, saj se le-ta ne uvrščata med premične stvari v smislu 8. člena ZDen, kajti že po naravi stvari gotovina in zlato ne ustrezata značilnostim premičnih stvari kot izhaja iz 17. člena ZDen, ki ureja njihovo vračanje. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v obširni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba Vrhovnega sodišča opr. št. U 659/93, U 708/93, U 94/94).

9Po povedanem je tako odločitev upravnega organa prve stopnje o zavrnitvi postavljenega denacionalizacijskega zahtevka pravilna in zakonita, zato sodišče v zvezi s tem sledi utemeljitvi odločitve, ki sta jo navedla upravna organa prve in druge stopnje (prvi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Glede na navedeno so zato za odločitev v tej zadevi nerelevantne tožbene navedbe, da ni šlo za nacionalizacijo temveč likvidacijo izpeljano pod vodstvom takratne OZNE in da naj bi se listine, ki naj bi dokazovale zaplembo premoženja pred osamosvojitvijo UDBA masovno uničevala.

11Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12Odločitev je bila sprejeta na seji na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1.