VSK Sklep I Ip 282/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se glasi:

„I. Ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi se ugodi, sklep o izvršbi opr. št. I 35/2016 z dne 2. 2. 2016 se razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnik je dolžan dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 1.237,34 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.“

II. Upnik je dolžan v 15 dneh povrniti dolžniku 1.278,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 918,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik in navaja, da dolžnik ni soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, ni namreč podal izrecnega soglasja, da se v primeru zapadlosti dovoli izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, cenitvijo in prodajo. Notarski zapis ima bistvene pomanjkljivosti in ni izvršljiv. Sodišče tudi ne sme dovoliti izvršbe za obveznosti, ki so bile v notarskem zapisu le posplošeno navedene, brez konkretizacije njihovega obsega in zapadlosti. Dolžnik ugovarja tudi aktivni legitimaciji. Dolžnik, ne osebni dolžnik (M. d.o.o.) nista z Republiko Slovenijo (ki je vložila predlog za izvršbo) sklenila nobene pogodbe, dolžnik je res podpisal notarski zapis, vendar z nasprotno stranko Ministrstvom za gospodarstvo, ki ga je zastopal tedanji minister L.. Tudi iz kreditne pogodbe ne izhaja, kar zatrjuje upnik, poleg tega je potrebno upoštevati notarski zapis. Kreditno pogodbo je podpisal tedanji minister, ki ni imel pooblastila za zastopanje Republike Slovenje, navedena pogodba je torej najmanj neveljavna in ne zavezuje strank. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni ugodilo dolžnikovemu predlogu in zaslišalo glede podpisa pogodbe tedanjega ministra L.. Sodišče tudi ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov, niti ni zavrnitve dokazov obrazložilo, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev postopka. Terjatev iz notarskega zapisa tudi ni zapadla, niti ni upnik njene zapadlosti izkazal. V drugem odstavku 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) je določeno, da se zapadlost terjatve dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Upnik takšne kvalificirane listine ni predložil. Iz obrazložitve sklepa je sicer razbrati, da se sodišče sklicuje na tretji odstavek 20.a člena ZIZ, po katerem za dokaz zapadlosti zadošča upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Zmotno je stališče dolžnika, da zadošča, da upnik pošlje izjavo o odstopu le kreditojemalcu, ampak je bil dolžan poslati obvestilo tudi dolžniku. S sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče, notar dolžnika ni seznanil in tako slednja v konkretnem primeru ne pride v poštev. Upnik dolžnika o odstopu ni obvestil. Poleg tega ni niti izkazal, da bi poslal izjavo o odstopu dolžniku (predložil je le povratnico z napačnim imenom dolžnika), v izjavi pa tudi ni izrecno navedel, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, niti ni predložil dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti glavnemu dolžniku. Sodišče zmotno ugotavlja, da je M. d.o.o. izjavo o odstopu prejela s priporočeno pošto dne 16. 7. 2015, s čimer naj bi upnik zadostil vsem pogojem, da je terjatev zapadla. Dejstvo je, da se je nad kreditojemalcem dne 13. 4. 2015 začel stečajni postopek, kar pomeni, da je s tem dnem zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. postal stečajni upravitelj. Upnik je izjavo o odstopu pošiljal na naslov družbe, ki je bila v stečaju in torej izjava sploh ni bila vročena dolžniku, saj je bila vročena na napačen naslov, na katerem dolžnik zaradi začetka stečaja že več mesecev ni posloval in se zakoniti zastopnik z izjavo sploh ni seznanil. Izjava pa tudi ne vsebuje predpisane vsebine v skladu z določbo 20.a člena ZIZ. Ker dolžnik ni bil obveščen o odstopu od pogodbe, terjatev niti do osebnega dolžnika ni mogla zapasti v plačilo. Tudi sicer bi bil odstop od pogodbe neveljaven in nezakonit, saj upnik nima pravice, da bi odstopil od pogodbe v primeru uvedbe insolventnega postopka nad glavnim dolžnikom. Prav tako dolžnik ni nikdar dal soglasja, da bi se lahko opravilo poplačilo upnika s prodajo dolžnikove nepremičnine pred potekom sedemletnega obdobja od sklenitve pogodbe, o čemer sklep sploh nima razlogov. Dolžnik na to ni računal, niti ni mogel računati, zato gre v primeru dovolitve izvršbe za nedopusten poseg v dolžnikov ustavno pravico do pravne države. Ne drži niti ugotovitev sodišča, da je zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo M. d.o.o. dne 13. 4. 2015 izpolnitev obveznosti nemogoča. Stečajni postopek namreč še ni končan, pri čemer je bilo v stečajnem postopku že delno unovčeno premoženje dolžnika. Dokler stečajni postopek ni končan, ni mogoče govoriti, da je poplačilo terjatve nemogoče. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izjava o odstopu vročena drugemu realnemu dolžniku - K.. Stališče sodišča, da izjave ni potrebno vročiti zastavitelju, je napačno. Upnik je predložil zgolj kartico glavnice in obresti za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015, ki ni ne podpisana, ne ožigosana in overjena in je neverodostojna. Kljub temu, da naj bi bil upnik Republika Slovenija, je na tej listini naveden Slovenski podjetniški sklad, s katerim dolžnik ni bil nikdar v obligacijskem razmerju. Prav tako je bila pogodba sklenjena s tretjo osebo, ki ni ne Republika Slovenija, ne Slovenski podjetniški sklad. Upnik tudi ni izkazal, da je prijavil terjatev do osebnega dolžnika v stečajnem postopku in da mu je bila priznana. Glede na akcesornost terjatve dolžnik zaradi začetka stečajnega postopka nad osebnim dolžnikom ničesar ne dolguje. Zaradi stečaja bo prišlo do izbrisa osebnega dolžnika iz registra in bo ugasnila tudi terjatev upnika tako do osebnega dolžnika kot zastavitelja. Dolžnik se tudi ni strinjal, da bi v primeru stečaja nad osebnim dolžnikom moral karkoli izpolniti upniku. Tudi sicer ni dopustno, da bi upnik dobil dvakrat plačano. Dolžnik je predlagal tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj vpogleda v vso poslovno in računovodsko dokumentacijo upnika in osebnega dolžnika in poda mnenje o tem, da upnik ni dal nikakršnega kredita in nima terjatve do dolžnika. Nadalje je upnikov predlog nesorazmeren in neutemeljen, saj upnik ni prej pozval dolžnika, da karkoli izpolni, ampak je kar vložil predlog za izvršbo. Nedopustno je tudi, da upnik zahteva za isto obdobje poleg pogodbenih še zamudne obresti. Sodišče pa svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Dolžnik je ugovarjal tudi zastaranje terjatve. Vse terjatve in obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, so zastarane. Sodišče prve stopnje je zavzelo povsem zmotno stališče. Sodna praksa in teorija sta jasni, da obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku ne glede na to, ali glavnica zastara v tri, pet ali desetletnem zastaralnem roku. Prav tako tudi anuitete, ki so zapadle že pred razdrtjem pogodbe, zastarajo v triletnem zastaralnem roku, zgolj anuitete, ki zapadejo zaradi razdrtja pogodbe, zastarajo v petletnem zastaralnem roku. Upnikov predlog za izvršbo je bil poslan sodišču šele 25. 1. 2016, vse glavnice in obresti, zapadle pred 1. 2. 2013, so torej zastarale. V predlogu za izvršbo tudi ni navedenih bistvenih identifikacijskih podatkov v skladu s 40. in 16.a členom ZIZ. Iz predloga za izvršbo ne izhaja sedež upnika, zato sklep o izvršbi sploh ne bi smel biti izdan. Upnik tudi ni predložil original izvršilnega naslova, ne overjene konto kartice, niti ni bil dolžnik obveščen o tem, da je zastopanje upnika prevzelo Državno odvetništvo namesto Državnega pravobranilstva, niti ni upnik predložil pooblastila za zastopanje. Poleg tega je vrednost terjatve in nepremičnine nesorazmerna, saj sodišče samo navaja, da je vrednost terjatve zelo visoka, kar pomeni, da gre za očitno nesorazmerje in izvršba na dolžnikovo nepremičnino ni dopustna.

3Upnik je podal odgovor na pritožbo, v njem izrazil svoje strinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi notarskega zapisa SV 1136/2009, v katerem sta bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem kreditu (v nadaljevanju: Pogodba) in Sporazum o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), kot izvršilnega naslova. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom njegov ugovor zavrnilo.

6Dolžnik je že v ugovoru, podrobneje pa v pritožbi uveljavljal, da upnik ni predložil kvalificirane listine, na podlagi katere bi bila ugotovljena zapadlost terjatve, s čimer je uveljavljal ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da notarski zapis, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov.

7Notarski zapis je lahko izvršilni naslov, če je izvršljiv (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ). Skladno s prvim odstavkom 20a. člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20a. člena ZIZ). Če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžniku (tretji odstavek 20a. člena ZIZ).

8V konkretnem primeru je upnik zapadlost terjatve dokazoval z izjavo o odstopu od Pogodbe z dne 9. 7. 2015, ki naj bi bila osebnemu dolžniku (družbi M. d.o.o.) vročena dne 16. 7. 2015 (pril. A9-A10), torej na podlagi pravila iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Iz vsebine navedene izjave izhaja, da kreditojemalec ni plačal še nobenega obroka kredita, da drugi odstavek 9. člena Pogodbe določa, da lahko upnik odstopi od pogodbe v primeru, če je izpolnitev posameznih obveznosti nemogoča, da je bil dne 13. 4. 2015 nad njim začet stečajni postopek, zaradi česar je izpolnitev obveznosti nemogoča ter da upoštevaje navedeno kreditodajalec ugotavlja, da kreditojemalec obveznosti (to je vračila prejetega kredita) očitno ne bo izpolnil, zaradi česar odstopa od pogodbe. Glede na vsebino navedene izjave o odstopu od pogodbe je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo, da je upnik z navedeno listino dokazal zapadlost terjatve v skladu z zahtevami iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Navedena (odstopna) izjava namreč ne vsebuje navedbe o tem, da je terjatev zapadla, ne navedbe dneva zapadlosti, niti ni na podlagi njene vsebine dan zapadlosti določljiv.

9Upoštevaje navedeno tako niso izpolnjeni pogoji, da bi se predmetnemu notarskemu zapisu priznala lastnost izvršilnega naslova. Ker gre za kršitev materialnopravne določbe 2. točke prvega odstavka 17. člena v zvezi z 20.a členom ZIZ, je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi v celoti ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Ker je po spremenjeni odločitvi o ugovoru dolžnika slednji v ugovornem postopku uspel, je bilo potrebno ustrezno spremeniti tudi odločitev o njegovih stroških ugovornega postopka in jih glede na uspeh z ugovorom naložiti v plačilo upniku (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroške dolžnika je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) na 1.237,34 EUR (in sicer je priznalo 2000 točk za sestavo ugovora, 50 točk za posvet s stranko, 20 točk za poročilo, materialne stroške v višini 2% od nagrade in 22% DDV ter 55,00 EUR za plačilo sodne takse).

11Glede na uspeh s pritožbo je dolžnik upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče priznalo v višini 1.278,78 EUR (2000 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo, materialne stroške v višini 2% od nagrade in 22% DDV ter 125,00 EUR za plačilo sodne takse) in jih je upnik dolžan povrniti dolžniku v 15 dneh.