VSL Sodba VI Kp 37062/2019

I. Pritožbi obdolženca in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 425,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)¹. Za navedeno kaznivo dejanje mu je izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 72. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za kategorije B, C1, C, BE, C1E in CE. Odločilo je, da se obdolžencu ne sme izdati novo dovoljenje za čas dveh let po pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja ukrepa. Na podlagi šestega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu v izrečeni varnostni ukrep vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja od 22. 7. 2019 do pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožila obdolženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izrečeno kazen zapora spremeni v pogojno obsodbo, varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja pa ne izreče.

3Pritožbo je zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil tudi obdolženec. Višjemu sodišču je predlagal, naj spremeni kazensko sankcijo in mu izreče milejšo kazen ter odpravi izrečeni varnostni ukrep.

Prosil je, da se ga obvesti o pritožbeni seji.

Glede udeležbe na seji pritožbenega senata

4Pritožbeno sodišče opozarja na zakonsko ureditev udeležbe na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku, ki se razlikuje od ureditve le-te v rednem postopku. Predmetna kazenska zadeva se obravnava po določbah ZKP, ki urejajo skrajšani postopek. Vprašanje udeležbe na pritožbeni seji v skrajšanem postopku je urejeno v 445. členu ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Z drugimi besedami, v skrajšanem postopku predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopkom, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka mora obramba prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve, v kolikor se želi udeležiti pritožbene seje. Pri tem zakon nalaga obrambi breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi pravnih in dejanskih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi obrambe, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca in zagovornika obvesti o seji, pri čemer sta obseg in argumentacija sodišča odvisna od tega, kako je obramba utemeljila, da se jo obvesti o seji senata².

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženčev predlog za udeležbo na seji vsebinsko prazen. Obdolženec je zgolj v enem stavku prosil, da se ga obvesti o pritožbeni seji, ni pa v ničemer pojasnil zakaj bi njegova udeležba na seji pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj obravnavane zadeve. Pritožbeno sodišče ni razpolagalo z argumenti obrambe, ki bi omogočali presojo o smotrnosti udeležbe strank na pritožbeni seji. Ne predsednica senata ne senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank potrebna, zato pritožbeno sodišče obdolženčevemu nekonkretiziranemu predlogu za udeležbo na seji ni sledilo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Obdolženec in njegova zagovornica uveljavljata enake oziroma vsebinsko in smiselno podobne pritožbene očitke, zato pritožbeno sodišče nanje odgovarja strnjeno glede obeh pritožb hkrati.

Glede izrečene zaporne kazni

8V prvem sklopu pritožbenih navedb pritožnika neutemeljeno označita odločitev prvostopenjskega sodišča glede izbire kazenske sankcije za neobrazloženo in se neupravičeno zavzemata za izrek pogojne obsodbe.

9Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po tem, ko je sprejelo obdolženčevo priznanje krivde za obravnavano kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo. Pri izbiri kazenske sankcije je ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine (da obdolženec še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, da je bil že kaznovan zaradi prekrškov v cestnem prometu zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da je predmetno kaznivo dejanje storil z vožnjo pod vplivom alkohola, pri čemer je koncentracija alkohola v krvi znatno presegala predpisano mejo za očitano kaznivo dejanje) in ob njihovem pravilnem vrednotenju obdolžencu izreklo zaporno kazen, pri čemer je svojo odločitev ustrezno in določno argumentiralo in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema ter zaključuje, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Pritožnika opozarjata, da je vožnja pod vplivom alkohola kot ena najhujših kršitev cestno prometnih predpisov zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, zato na tej okoliščini ni mogoče utemeljevati izrečene zaporne kazni.

11Drži, da je vožnja pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Vendar pritožnika napačno ocenjujeta, da sodišče prve stopnje okoliščine, da je imel obdolženec v času storitve kaznivega dejanja v krvi 1,60 g/kg alkohola v krvi, ne bi smelo upoštevati pri izbiri kazenske sankcije. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je obdolženec bistveno presegel zakonsko določeno stopnjo 1,10 g/kg alkohola v krvi, kar nedvomno daje storjenemu kaznivemu dejanju večjo težo. Pritožnika neutemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje ni zadosti pojasnilo, zakaj je štelo, da je njegova koncentracija alkohola v krvi „znatno“ presegla spodnjo predpisano mejo, češ da v postopku ni bil imenovan izvedenec, ki bi ocenil obdolženčeve dejanske psihofizične sposobnosti. Po presoji pritožbenega sodišča že samo dejstvo, da je imel obdolženec kar 1,60 g/kg alkohola v krvi, zadošča za zaključek, da je vozil pod močnim vplivom alkohola. Obdolženec je namreč za več kot trikrat prekoračil dovoljeno količino alkohola v krvi za voznike v cestnem prometu (0,5 grama alkohola na kilogram krvi)³, hkrati pa tudi znatno presegel mejo 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, ki konstituira kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324 KZ-1. Splošno znano dejstvo je, da se pri takšni koncentraciji alkohola v krvi bistveno zmanjšajo vozniške sposobnosti (zmanjša se prilagojenost hitrim svetlobnim spremembam, zmanjša se zorni kot, zaznavanje in ocenjevanje globine, razdalj, reakcije voznika so prepozne oziroma napačne). Poleg tega je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije tehtno upoštevalo tudi dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan zaradi prekrškov v cestnem prometu, pri čemer je predmetno dejanje storil v času trajanja ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljena z odložitvijo izvršitve za čas od 8. 11. 2018 do 8. 11. 2019.

12Dejstvo, da v zvezi z ugotavljanjem obdolženčevih psihofizičnih zmožnosti ni bil imenovan izvedenec, je posledica obdolženčevega priznanja krivde in v ničemer ne omaja pravilne presoje prvostopenjskega sodišča. Iz enakih razlogov pritožnika ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da se obdolženec ni zavedal, da je imel v krvi toliko alkohola, saj se je počutil povsem sposobnega za vožnjo, in da je bil splet okoliščin takšen, da je prišlo do prometne nesreče. S temi navedbami obdolženec nekritično prezre bistvo obravnavane zadeve, ki je v tem, da se je močno vinjen odločil za vožnjo po avtocesti, pri čemer prometna nesreča nedvomno ni bila posledica „spleta okoliščin“ ampak njegove nespametne odločitve. Predvsem pritožnika s temi pritožbenimi navedbami uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v primeru sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, po zakonu ni dovoljen (drugi odstavek 370. člena ZKP).

13Pritožnika neutemeljeno navajata, da izpodbijana sodba nima razlogov o sorazmernosti izrečene kazenske sankcije z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in storilčevo osebnostjo, pri čemer poudarita, da je imelo kaznivo dejanje za posledico le materialno škodo in ne telesno poškodbo ali celo hujšo posledico.

14Res je imelo kaznivo dejanje za posledico materialno škodo, ne pa telesnih poškodb ali smrti kakšne osebe. Ni pa ta okoliščina odločilna pri izbiri kazenske sankcije, kot zmotno meni zagovornica. Obdolžencu se namreč očita, da je s svojim dejanjem povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, s tem da je vozil pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, ne pa da je njegovo ravnanje imelo za posledico telesne poškodbe ali smrt kakšne osebe. V kolikor bi do takšnih posledic prišlo, bi se obdolžencu očitala storitev kvalificirane oblike kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem, četrtem ali petem odstavku 324. člena KZ-1, v katerih so predpisane strožje kazenske sankcije. Povedano drugače, sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije utemeljeno ni upoštevalo dejstva, da je pri kaznivem dejanju nastala zgolj materialna škoda, ker nastanek posledice v smislu telesnih poškodb ali smrti ni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

15Pritožnika se neutemeljeno zavzemata za izrek pogojne obsodbe, pri čemer navajata, da formalno ni ovir za izrek sankcije opominjevalne narave. Opozarjata, da si je obdolženec uredil življenje in pomaga sinu in bolnemu očetu, da še ni bil kaznovan, da je dejanje priznal in obžaloval, da je do dejanja kritičen, ter da je povrnil vso škodo in prenehal piti, ter da je zaposlen.

16Po presoji pritožbenega sodišča izpostavljene okoliščine v ničemer ne omajejo pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča, da izrek pogojne obsodbe ni na mestu. Obdolženec je namreč ob visoki stopnji alkoholiziranosti v času trajanja ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z odlogom izvršitve sedel v vozilo, zapeljal na avtocesto in s svojim dejanjem neposredno ogrozil življenje in telo treh oseb, zato ne more biti deležen zaupanja, ki je potrebno za izrek pogojne obsodbe, česar s strani obrambe nanizane okoliščine v ničemer ne spremenijo. Dejstvo, da obdolženec še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije upoštevalo v zadostni meri. Obdolženčevemu priznanju in obžalovanju kaznivega dejanja (pa tudi nekaznovanosti) je ustrezno težo pripisalo pri določitvi višine zaporne kazni. Pomoč sinu in bolnemu očetu se od starša oziroma otroka pričakuje in tako ne more predstavljati tehtne okoliščine v prid izreku pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče sicer pozdravlja obdolženčevo odločitev, da preneha s pitjem alkohola, a upoštevajoč okoliščine storitve kaznivega dejanja, dejstvo, da je od njegove storitve minilo manj od pol leta in glede na to, da obdolženec z ničemer ni izkazal, da alkohola ne uživa več, niti ta okoliščina ne utemeljuje izreka pogojne obsodbe. Takšne teže nima niti pritožbena trditev (sicer neizkazana), da je obdolženec povrnil vso povzročeno škodo.

17Spremembe vrste kazenske sankcije v korist obdolženca ne narekujejo pritožbene navedbe v zvezi s posledicami, ki bi jih izvršitev kazni zapora imela na obdolženčevo sicer urejeno življenje (negativen vpliv na sina, izguba zaposlitve, otežena življenjska pot). Nevšečnosti, ki jih izpostavljata pritožnika, so imanentne nastopu zaporne kazni, ko je obdolženec okrnjen v svoji svobodi ravnanja, na njih pa mora računati že tedaj, ko se odloči za storitev kaznivega dejanja. Navedene okoliščine niso takšne narave, da bi upravičevale izrek pogojne obsodbe, saj bi obdolženec moral na posledice prestajanja zaporne kazni pomisliti preden je močno vinjen zapeljal na avtocesto in ogrožal telesno celovitost oziroma življenja drugih udeležencev v prometu.

18V drugem sklopu pritožbenih navedb pritožnika grajata razloge sodišča prve stopnje v zvezi z odmero zaporne kazni. Navajata, da je odmera kazni nesorazmerna glede na težo dejanja in vse relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine, pri čemer poudarjata, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo vrsto olajševalnih okoliščin oziroma se do njih ni opredelilo, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do pravnega sredstva.

19Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse okoliščine, od katerih je odvisna (izbira in) odmera kazenske sankcije, jih ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen desetih mesecev, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna. Višje sodišče pojasnjuje, da se mora prvostopenjsko sodišče opredeliti do okoliščin, ki jih navaja obramba in so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Niso pa vse okoliščine, ki jih je obdolženec navajal na naroku za izrek kazenske sankcije (in jih obramba ponavlja v pritožbah) relevantne v zvezi z izrekom kazenske sankcije. Pritožnika tako izpostavljata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je k nesreči pripomogla obdolženčeva utrujenost in dejstvo, da ga je zaslepilo sonce. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v luči dejstva, da je obdolženec kaznivo dejanje priznal, ta okoliščina, ki tudi ni zatrjevana v opisu kaznivega dejanja, nima nobene teže pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, zato se do slednje sodišče prve stopnje ni opredelilo v smislu olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni opredelilo do s strani pritožnikov izpostavljenih okoliščin, da obdolženec pomaga sinu, in da je imel zasebne težave (ločitev, bolezen očeta), saj ne gre za takšne okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na odmero kazni, zato uveljavljeni kršitvi procesnega zakona nista podani.

Glede izrečenega varnostnega ukrepa

20Pritožnika se neutemeljeno zavzemata za odpravo izrečenega varnostnega ukrepa. Izhajata iz napačnega stališča, da je bilo v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vezano na kaznovalni predlog tožilstva.

21Dne 24. 9. 2019 je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je obdolženec priznal krivdo po obtožnem predlogu. Sodišče je obdolženčevo priznanje krivde sprejelo. V nadaljevanju je sodišče izvedlo dokaze v zvezi z odločitvijo o kazenski sankciji. Šele v besedi strank je državni tožilec predlagal izrek desetmesečne zaporne kazni in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B, C1, C, BE, C1E in CE za čas enega leta.

22Drži, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo kaznovalnemu predlogu državnega tožilca, saj je obdolžencu poleg desetmesečne zaporne kazni izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let. Ne drži pa, da je s tem prekoračilo svoja pooblastila oziroma kršilo šesti odstavek 285.č člena ZKP. Ta določa, da v sodbi, s katero se obdolženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Pritožnika spregledata, da je navedena določba umeščena v poglavje o predobravnavnem naroku, pri čemer omejitev iz citiranega člena velja, v kolikor je obdolženec krivdo priznal po danem kaznovalnem predlogu tožilstva. Z drugimi besedami, sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo izreči strožje kazenske sankcije samo, v kolikor bi kaznivo dejanje priznal po tem, ko bi bil že seznanjen s kaznovalnim predlogom državnega tožilca. Dejstvo, da je v obravnavani zadevi slednji v končni besedi prvič podal kaznovalni predlog, ne pomeni, da bi mu moralo sodišče slediti oziroma obdolžencu izreči predlagano ali milejšo kazensko sankcijo. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana.

23Obdolženec opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 54331/2011-106 z dne 26. 9. 2013, po kateri sodišče ne more izreči stranske kazni, če je ni predlagal državni tožilec v okviru kaznovalnega predloga. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne gre za primerljivo procesno situacijo. V citirani odločbi je državni tožilec na glavni obravnavi predlagal le izrek zaporne kazni, torej le glavno kazen, sodišče pa je obsojencu poleg te izreklo še stransko kazen (čeprav v času odločanja za obsojenca strožja določba o obvezni določitvi stranske denarne kazni ni več veljala) in je s takšnim ravnanjem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev 5. točke 372. člena v zvezi s šestim odstavkom 385.č člena ZKP). Obravnavano je bilo torej vprašanje predpisane kazni oziroma glavne in stranske kazni za nadaljevano kaznivo dejanje. Državni tožilec v konkretni zadevi pa je v končni besedi predlagal izrek stranske kazni, ki je sodišče ni izreklo (niti ni bilo zavezano izreči predlagane ali milejše kazenske sankcije, kot pojasnjeno zgoraj).

24Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obdolženčeva nadaljnja udeležba v prometu pomeni nevarnost za javni promet, zato mu je utemeljeno izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja B, C1, C, BE, C1E in CE kategorije, tako da se mu ne sme izdati novo vozniško dovoljenje v obdobju dveh let. Za svojo odločitev, ki jo je prilagodilo obdolženčevi osebnosti, je navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, in da je kaznivo dejanje storil v času trajanja ukrepa prenehanja vozniškega dovoljenja z odložitvijo izvršitve prepričljivo kaže na ustaljen negativen vedenjski vzorec obdolženca, zaradi katerega ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Dosedanji postopki pri obdolžencu evidentno niso dosegli svojega namena, to je, da postane odgovoren voznik in ne ogroža ostalih udeležencev v prometu z vožnjo pod vplivom alkohola. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo obdobje dveh let dovolj dolgo, da se bo izkazalo ali je namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen.

25Držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do dejstva, da je obdolžencu odvzelo vozniško dovoljenje za vse navedene kategorije. A vendar glede na to, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, ker je ugotovilo, da je nevaren voznik, po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja tehten razlog, da se mu ne bi odvzelo vozniško dovoljenje za vse navedene kategorije. Obdolženca je glede na vse ugotovljene okoliščine, pretekla in sedanja ravnanja, potrebno povsem izločiti iz cestnega prometa za določen čas. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni argumentirano opredelilo do odvzema vozniškega dovoljenja posameznih kategorij motornih vozil, ne predstavlja kršitve procesnega zakona, za kar se neutemeljeno zavzemata pritožnika. Pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja namreč ne gre samo za omejevanje pravice do vožnje motornega vozila, ker je bilo storjeno kaznivo dejanje⁴, ampak tudi zato, da ne bi bilo storjeno novo.⁵ Povedano drugače, ker je obdolženec nedvomno nevaren voznik, ga je treba začasno izločiti iz prometa, torej mu onemogočiti vožnjo vseh kategorij vozil, za katera ima vozniško dovoljenje, z namenom varovanja vseh udeležencev v cestnem prometu.

26Pritožnika tudi v zvezi z izrekom varnostnega ukrepa neutemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje prezrlo številne olajševalne okoliščine (zaposlitev, skrb za sina, nastanek zgolj materialne škode, nekaznovanost). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izrekom varnostnega ukrepa upoštevalo vse relevantne okoliščine, pri čemer s strani obrambe izpostavljene okoliščine v ničemer ne omajejo pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec nevaren voznik, ki do svojega ravnanja ni vzpostavil potrebne kritičnosti in je zato izrečeni varnostni ukrep na mestu.

Glede predloga za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist

27O pritožbenem predlogu, da obdolženec kazen zapora opravi z delom v splošno korist, pa višje sodišče v tem pritožbenem postopku ne more odločati, ker mora obdolženec tak predlog najprej podati sodišču prve stopnje, ki je izreklo sodbo. To lahko stori v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe (drugi odstavek 129.a člena ZKP).

Sklepno

28Po obrazloženem in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

29Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 425,00 EUR. Sodno takso je sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki za kazen zapora do enega leta določa znesek takse v razponu od 140,00 do 340,00 EUR, pri čemer se je sodišče, upoštevajoč trajanje in zamotanost zadeve, izrečeno kazen desetih mesecev zapora, dejstvo, da je obdolženec zaposlen z mesečnim zaslužkom okrog 800,00 EUR, da je lastnik vozila znamke Chrysler letnik 2002 in kombiniranega vozila Fiat Ducato letnik 2011, ter da po lastni izjavi preživlja sina in finančno pomaga sinu bivše žene, odločilo za znesek takse v višini 250,00 EUR. Sodišče je upoštevalo še tar. št. 7122 ZST-1, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5, kar skupaj znaša 375,00 EUR. Sodišče je obdolžencu odmerilo še sodno takso v skladu s tar. št. 71110 ZST-1, ki za izrek enega ali več varnostnih ukrepov določa znesek takse v razponu 35,00 do 85,00 EUR, pri čemer se je sodišče upoštevajoč vse zgoraj navedene okoliščine odločilo za znesek takse v višini 50,00 EUR. Skupno torej sodna taksa za obdolženca znaša 425,00 EUR.

¹ Pravilno: po prvi točki prvega odstavka 324. člena KZ-1.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018, sodba Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) VII Kp 29038/2018 z dne 26. 2. 2019, sodba VSL VII Kp 22995/2017 z dne 17. 1. 2019.
³ Gre za mejo za „običajne“ voznike, medtem ko je za določene kategorije voznikov (poklicni vozniki, vozniki začetniki idr.) zahtevana popolna treznost (0,0 grama alkohola na kilogram krvi).
⁴ Kot pri stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila.
⁵ mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 397.