VSRS Sklep III Ips 44/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1Pravna prednica tožeče stranke (A., d. d.)¹ je s predlogom za izvršbo na podlagi menice uveljavljala plačilo 253.393,75 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zaradi vloženega ugovora tožene stranke je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju presojalo utemeljenost zahtevka tožeče stranke. V ponovljenem sojenju je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 10.787,59 EUR (II. točka izreka sodbe).

2Sodišče druge stopnje je na seji senata ugodilo pritožbi tožeče stranke ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obdržalo v veljavi kondemnatorni del sklepa o izvršbi, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 253.393,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2013 dalje ter izvršilne stroške v znesku 70,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2013 dalje do plačila (točka I.1. izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 846.725,95 EUR (točka I.2 izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje v višini 18.464,96 EUR (točka I.3 izreka sodbe) ter stroškov pritožbenega postopka v višini 6.546,55 EUR (II. točka izreka sodbe).

3Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 140/2018-9 z dne 19. 3. 2009 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov?

4Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da reviziji ugodi in izda sodbo, s katero bo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, podrejeno temu pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe določb ZPP in obsega revizijskega preizkusa

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, vključno z določili ZPP-E.

7V skladu s 371. členom ZPP v primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni dolžno opredeljevati do revizijskih navedb, ki se nanašajo na drugačno presojo sodišča druge stopnje glede ničnosti menice. V tem delu namreč revizija presega dopuščeno revizijsko vprašanje. Tudi sicer se potem, ko je tožena stranka zoper zahtevek tožeče stranke na podlagi lastne menice uveljavljala dopustne ugovore iz temeljnega posla, kot odločilno izkaže predvsem vprašanje obstoja obveznosti iz temeljnega posla.

Relevantno dejansko stanje

8Pravdni stranki sta 16. 2. 2009 sklenili prvo Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 9 za znesek 200.000,00 EUR, ki je bil nakazan tožeči stranki na njen transakcijski račun. V 9. členu te pogodbe je bilo navedeno, da so vse obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe (glavnica, obresti, stroški) zavarovane s tremi bianco podpisanimi menicami kreditojemalca z generalno podpisano menično izjavo, desetimi bianco podpisanimi menicami B., d. d. s podpisano generalno menično izjavo ter poleg tega še s pogodbo o direktnem odstopu terjatev št. 1, ki jo podpišejo tožeča in tožena stranka ter B., d. d.

927. 7. 2009 sta pravdni stranki sklenili drugo Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 3, s katero sta zgolj podaljšali kreditno razmerje iz prve pogodbe v istem znesku odobrenega kredita. V 9. členu pogodbe je bil določen enak način zavarovanja kot v prvi pogodbi.

10Z aneksom št. 1 z dne 9. 11. 2009 sta pravdni stranki podaljšali rok vračila na 29. 4. 2010. Tožena stranka iz naslova odobrenega kratkoročnega kredita tožeči stranki ni plačala ničesar. Po obračunu tožeče stranke je obračunana terjatev do tožene stranke na dan 16. 1. 2013 znašala 253.393,75 EUR, kar je predmet tožbenega zahtevka.

11Dne 27. 7. 2009 je bila sklenjena tudi Pogodba o odstopu terjatev št. 1081/09, ki so jo podpisali tožeča stranka, tožena stranka kot odstopnik in B., d. d. kot dolžnik. Po vsebini je pogodba identična pogodbi št. 1, ki je bila sklenjena ob sklenitvi prve kreditne pogodbe dne 16. 2. 2009.

12Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali sta bili obe pogodbi o odstopu terjatev sklenjeni v zavarovanje plačila obveznosti po kreditnih pogodbah ali pa je bila druga pogodba (št. 8) sklenjena kot odstop terjatev v poplačilo obveznosti tožene stranke iz kreditne pogodbe št. 3. Če bi se izkazalo, da je bila Pogodba o odstopu terjatev št. 8 sklenjena z namenom poplačila terjatve iz kreditne pogodbe in ne zgolj v njeno zavarovanje kot fiduciarna cesija, bi s prehodom odstopljene terjatve v premoženjsko sfero tožeče stranke njena terjatev do tožene stranke iz naslova kreditne pogodbe št.3 prenehala.

Zavzeta stališča sodišča prve stopnje

13Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je šlo pri Pogodbi o odstopu terjatev št. 8 za poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi št. 3 in ne zgolj za njeno zavarovanje. Takšen zaključek je oprlo na naslednje ugotovitve izvedenca dr. D. D. o razumevanju sklenjenih poslov med pravdnima strankama in na lastne ugotovitve:

- V prvi kreditni pogodbi št. 9 je bil kredit dodatno zavarovan z odstopom terjatve v zavarovanje in ne v poplačilo, kar naj bi bilo razvidno iz okoliščine, da je dolg ostal neporavnan v višini celotne glavnice, obresti pa je poravnal B., d. d. (42. točka obrazložitve sodbe);

- Iz zapisa v 9. členu Kreditne pogodbe 3 o dodatnem zavarovanju je sodišče prve stopnje sklepalo, da so bile terjatve tožene stranke do dolžnika B., d. d. odstopljene v zavarovanje, ne pa v poplačilo dolga iz kredita, saj je toženec že prej posloval s tožečo stranko na način, da je prodajal svoje terjatve do B., d. d. tožeči stranki (43. točka obrazložitve sodbe).

- Na naravo odstopa terjatev v poplačilo obveznosti in ne zgolj v zavarovanje je sodišče sklepalo iz določb 2. do 4. člena Pogodbe o odstopu terjatve št. 8 z dne 27. 7. 2009. Tako naj bi pogodbo razumel tudi toženec (44. točka obrazložitve sodbe). Na naravo odstopa terjatve v poplačilo je sodišče prve stopnje sklepalo tudi iz dogovora v Aneksu št. 1 z dne 17. 11. 2009, da bo dolžnik namesto odstopnika banki mesečno poravnaval obresti, kar je navedeno tudi v 1. členu kreditne pogodbe. Obračune obresti naj bi zato tožeča stranka pošiljala toženi stranki v nasprotju s pogodbo. Kljub zapisu „odstop terjatev v zavarovanje“ naj bi nadaljnji pripisi z opisom tehnike (načina) poravnavanja obveznosti imeli vsebino odstopa terjatve v poplačilo.

- Na naravo odstopa terjatve v poplačilo je sklepalo tudi na osnovi ugotovitve, da je B., d. d. obveznosti iz odstopljenih terjatev iz računov tožene stranke že leta 2008 preknjižil na konto „odkupi bankam in faktoringom“.

- Na naravo odstopa terjatve v poplačilo naj bi kazalo tudi, da je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku nad B., d. d., saj bi v primeru odstopa v zavarovanje terjatev morala prijaviti tožena stranka.

- Iz listin v spisu in izpovedi toženca ter prič naj bi izhajalo, da je bila volja toženca vseskozi, da banka odkupi njegove terjatve do družbe B., d. d. Že večkrat naj bi bil sklenjen posel med B., d. d. ter tožečo in toženo stranko, ki naj bi bil izpolnjen tako, da banka odkupi njegove terjatve do B., d. d. in nakaže potem sredstva tožencu, B., d. d. pa se kot dolžnik na podlagi cesijske pogodbe zaveže banki plačati terjatev ob dospelosti. Narava odstopa terjatve v poplačilo naj bi bila tako razvidna iz samih določil pogodbe o odstopu terjatev. Če ne bi bilo tako, tožena stranka v pogodbi o odstopu terjatev ne bi jamčila, da prosto in neomejeno razpolaga s terjatvijo in da ima vsa potrebna soglasja za veljavni odstop terjatve.

Zavzeta stališča sodišča druge stopnje

14Sodišče druge stopnje je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje in ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na naslednje razloge:

- V obeh pogodbah o kratkoročnem kreditu je bilo v 9. členu poleg ostalih oblik zavarovanja obveznosti kreditojemalca jasno dogovorjeno tudi dodatno zavarovanje na osnovi pogodbe o direktnem odstopu terjatev do dolžnika B., d. d. Tako jasna določila pogodbe je treba razlagati kot glasijo, to je s kavzo sklenjenih poslov, ki je bila v osnovi kreditiranje tožene stranke s spremljajočim zavarovanjem kreditnih obveznosti, ki je vsakdanja oblika bančnega poslovanja.

- Nelogično je stališče sodišča prve stopnje, da po vsebini in namenu identični pogodbi o odstopu terjatev (številki 1 in 8) prva pomeni odstop terjatev v zavarovanje, druga pa odstop v plačilo. Sodišče prve stopnje je pri tem nekritično sledilo sklepanju sodnega izvedenca o pravni naravi pogodb o odstopu terjatev, kar ni bilo v njegovi pristojnosti.

- Da gre za fiduciarno cesijo, naj bi izhajalo tudi iz jasnih določb pogodb o kratkoročnem kreditu ter ugotovitev izvedenca, da sta imeli pravdni stranki v svojih evidencah še vedno vzpostavljeno dolžniško upniško razmerje. Na drugačno presojo ne vpliva niti dogovor v Pogodbi o kratkoročnem kreditu 3, da se obračun obresti mesečno pošilja v B., d. d., podjetniku (toženi stranki) pa v vednost.

- Tožena stranka ni uveljavljala ničnosti sklenjenih poslov, niti ni uveljavljala izpodbojnih zahtevkov zaradi napake volje pri sklepanju pogodb. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze in izpovedi prič zmotno ocenilo.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

15Osnovni kriterij za usmeritev sodišča druge stopnje glede potrebnosti izvedbe pritožbene obravnave je opredeljen v drugem in tretjem odstavku 347. člena ZPP. Takšno postopanje je med drugim predvideno v primeru dvoma o pravilnosti ocene izvedenih dokazov. Predpostavka temu je, da je pritožnik s pritožbenimi navedbami povzročil dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je mogoče odpraviti s ponovitvijo vseh ali le nekaterih izvedenih dokazov. Pomen izvedbe pritožbene obravnave je predvsem v zagotavljanju načela neposrednosti izvajanja dokazov in možnosti strank, da na ta način sodelujejo v postopku izvajanja dokazov.

16Sodišče druge stopnje se je pri opredeljevanju do narave Pogodbe o odstopu terjatev št. 8 kot pogodbe o fiduciarni cesiji oprlo predvsem na besedno razlago po njegovem mnenju jasnih pogodbenih določil sklenjenih pogodb med pravdnima strankama (12. točka obrazložitve sodbe). Pri tem je uporabilo osnovno razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sledenje pomenu zapisanega besedila pogodbe bi izhajalo tudi iz domneve o popolnosti listine (prvi odstavek 56. člena OZ). V delu, v katerem je ugotavljalo naravo pogodbe iz vsebine pogodbenih določil in s primerjanjem dogovorjene vsebine sklenjenih preostalih pogodb, je sklepanje sodišča druge stopnje v sferi uporabe materialnega prava.² Drugačna pa je narava sklepanja sodišča druge stopnje v tistem delu, v katerem je preizkušalo dokazno sklepanje sodišča prve stopnje o tem, kakšen je bil glede na okoliščine, v katerih so bile sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, njun dejanski pogodbeni namen. V tem delu gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Iskanje skupnega namena pogodbenih strank je potrebno pri uporabi dopolnilnega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, ko gre za razlago spornih določil pogodbe. Da je sodišče druge stopnje razumelo pogodbena določila, ki opredeljujejo naravo pogodbe o odstopu terjatev, kot sporna, izhaja že iz napotka v razveljavitvenem sklepu Cpg 172/2017 z dne 22. 11. 2017 (11. točka obrazložitve), s katerim je sodišču prve stopnje naložilo ugotavljanje namena pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, pri čemer bi moralo izhajati iz jasne vsebine sklenjenih pogodb.

17Sodišče prve stopnje je opredelitev do narave cesijske pogodbe oprlo tudi na dokazno oceno izpovedi tožene stranke in prič, ki jih je zaslišalo v dokaznem postopku. Sodišče druge stopnje je brez izvedene pritožbene obravnave takšno dokazno oceno opredelilo kot zmotno. Drugačen dokazni zaključek je utemeljilo z drugačnim ovrednotenjem izpovedi, ki so bile podane pred sodiščem prve stopnje.

18Utemeljen je revizijski očitek, da bi v primeru, da je sodišče druge stopnje dvomilo v pravilnost dokazne ocene izpovedi toženca in prič, moralo izvesti pritožbeno obravnavo in na njej ponoviti te dokaze. Izvedba dokaza z zaslišanjem prič in strank je že po naravi povezana z dokaznimi nevarnostmi, ki so povezane z osebnimi lastnostmi in spoznavnimi zmožnostmi take osebe. Zato ima načelo neposrednosti izvajanja takšnega dokaza še toliko večji pomen. Sodišče druge stopnje, ki preizkuša prepričljivost dokazne ocene takšnega dokaza, mora biti v enakem spoznavnem položaju kot sodišče, ki je takšen dokaz izvedlo. Zato svoje odločitve ne more opreti na drugačno ovrednotenje izpovedi prič, ki so jih podale pred sodiščem prve stopnje.

19Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je brez opravljene pritožbene obravnave drugače dokazno ocenilo izvedene dokaze, v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in s tem kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov. S tem je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Takšna kršitev predstavlja dopusten revizijski razlog iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

Glede odločitve o reviziji

20Glede na izkazan revizijski razlog je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču druge stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ugotovljeno kršitev pravdnega postopka odpraviti tako, da bo v primeru dvoma o pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izvedenih personalnih dokazov, to lahko preizkusilo le s ponovitvijo teh dokazov na pritožbeni obravnavi.

21Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno.

Glede stroškov postopka

22Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Vrhovno sodišče v nadaljevanju uporablja enoten pojem tožeča stranka tudi za njeno pravno prednico.
² F. Testen, Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni bilten št. 3/2003, str. 12.