VSRS Sklep III Ips 16/2018-3

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo v stroškovnem delu, relevantnem za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, odločilo, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti 9.606,04 EUR stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom je odločilo še glede pravdnih stroškov tretje toženke, in sicer tako, da je tožnica dolžna tretji toženki povrniti 9.606,04 EUR stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

2Sodišče je o stroških odločalo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Prvi in tretji toženki je (med drugim) priznalo po tri nagrade za postopek po tarifni številki 3100, saj se je zadeva pred sodiščem prve stopnje obravnavala trikrat. Tako je prvi in tretji toženki iz naslova nagrade za postopek priznalo vsaki trikrat po 1.354,60 EUR.

3Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju tudi VDT) je zoper odločitev o stroških v sodbi in dopolnilnem sklepu sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da je tožnica dolžna prvi in tretji toženki (vsaki) povrniti stroške postopka v višini 6.300,82 EUR.

4VDT zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je prvi in tretji toženki v okviru pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje priznalo trikratno nagrado za postopek, zmotno uporabilo ZOdvT, ki je določal le eno nagrado za postopek. Ker za takšno odločitev v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov, se njegove odločitve ne da preizkusiti. O tem vprašanju ni enotne sodne prakse, medtem ko je večinska na stališču, za katerega se zavzema tudi VDT; zato (zaradi zagotovitve pravne varnosti) predlaga dopustitev obravnavanja zahteve.

5Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila prva toženka in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne s stroškovno posledico. Opozorila je, da bi se morali sicer stroški v zadevi odmeriti na podlagi Odvetniške tarife iz leta 2003, saj naj bi se postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 16. 10. 2008, ko je bila ta še v veljavi.

6Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila tudi tožnica in priglasila stroške odgovora.

Uporaba ZPP(-E)

7Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 22. 11. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Presoja zahteve za varstvo zakonitosti

8Stroškovni sklep ima naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je, da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP.

9Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 385. člena ZPP).

10Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

11Vrhovno državno tožilstvo navaja, da je „od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o uporabi Tarifne številke 3100 v zvezi s točko 4 opombe 3 ter 14. in 19. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09 –ZOdv-C, v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), kar je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in uporabe prava“.

12Vprašanje je predlagano v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi, ki se je prenehal uporabljati 9. 1. 2015. Nova Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) pa je vzpostavila drugačen način obračunavanja odvetniških stroškov (po posameznih dejanjih in ne več po fazah postopka). Zato od obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pričakovati odločitve o pravnem vprašanju, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP).

13Ker pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izpolnjen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) (I. točka izreka).

14Vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni v dispoziciji strank (temveč Vrhovnega državnega tožilstva), zaradi česar jima sodišče ne more priznati v zvezi z njo nastalih pravdnih stroškov.