VSRS Sodba I Ips 31384/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni R. P. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil R. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po prvem odstavku 174. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo šestih mesecev. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo ter očitek iz obtožbe deloma zmanjšalo ter obsojencu znižalo določeno kazen v okviru pogojne obsodbe na devet mesecev zapora ter preizkusno dobo na eno leto, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka svetnica Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona ni podana, saj iz izreka sodbe izhaja konkretizacija vseh znakov kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je očitek o nekonkretizaciji izkoriščanja nadrejenega položaja ter oškodovankine podrejenosti in odvisnosti, ki je pripeljala do njene privolitve vsebinsko in utemeljeno zavrnilo v 6. točki svoje sodbe. Prav tako ne drži očitek, da bi šlo pri posnetku in uradnih zaznamkih o zbiranju obvestil za nezakonite dokaze. Vrhovna državna tožilka se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, katerim je pritrdilo pritožbeno sodišče in z njuno analizo tehtanja pravice obsojenca do zasebnosti in pravice oškodovanke do spolne integritete in osebnega dostojanstva. Prav tako ne drži očitek na račun uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, saj je pritožbeno sodišče ob sklicevanju na sodbo sodišča prve stopnje v 9. točki svoje sodbe obrambi pravilno pojasnilo, zakaj njegov očitek ne drži.

4V izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca obramba vztraja pri podani zahtevi in izraža svoje nestrinjanje z vrhovno državno tožilko.

B.

5Kršitev 1. točke 358. člena ZKP je po stališču obrambe podana v tem, da v izreku sodbe ni navedeno izvršitveno dejanje obsojenca, ki bi predstavljalo zlorabo položaja, s katerim je pripravil oškodovanko, da je ta v posledici njegovega ravnanja trpela določena spolna dejanja. V konkretnem primeru je v abstraktnem delu opisa sicer navedeno, da je obsojenec zlorabil svoj položaj in tako pripravil oškodovanko, ki mu je bila podrejena in od njega odvisna, da je trpela drugo spolno dejanje, vendar abstraktnemu opisu ne sledi potrebna konkretizacija. V konkretnem opisu dejanja je zgolj navedeno, da je bil obsojenec delodajalec in lastnik ter sprva tudi direktor, kasneje pa prokurist podjetja P., d. o. o., pri katerem je bila oškodovanka zaposlena. Takšen opis pa je po stališču obrambe pomanjkljiv, saj v njem ni konkretizirana zloraba položaja, ki mora biti opisana in se mora kazati bodisi v nudenju materialnih koristi oškodovancu ali obljubljanju teh, oziroma v grožnji, da ga bodo zadele neprijetnosti, če storilcu ne ugodi.

6Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo pritožbeno sodišče v točki 6 sodbe ter pojasnilo, da je iz izreka jasno razviden položaj obsojenca in položaj oškodovanke torej položaj nadrejenosti in podrejenosti, ki ga je obsojenec izkoristil, vsa ta dejanja pa je po stališču pritožbenega sodišča storil, ker se je zavedal, da mu to omogoča prav njegov nadrejeni položaj. Prav tako je izpolnjen zakonski znak odvisnosti od drugega glede na dejstvo, da je bila oškodovanka pri obsojencu zaposlena, da je torej morala delati tako, kot se je od nje zahtevalo, oziroma opravljati delo v skladu z zahtevami in pričakovanji delodajalca. Pritožbeno sodišče je pojasnilo še, da se je oškodovanka obsojenca bala in da bo v primeru močnega nasprotovanja takšnim pobudam izgubila službo.

7Kot izhaja iz izreka prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča je bil R. P. spoznan za krivega, da je kot delodajalec, lastnik, sprva tudi direktor ter prokurist podjetja P., d. o. o., pri katerem je bila od aprila 2000 dalje oškodovanka zaposlena kot knjigovodja v prostorih podjetja zlorabil svoj položaj s tem, da jo je točno neugotovljenega dne jeseni 2013 prijel v tesen objem, nato pa z desno roko vzel dojko iz nedrčka in jo dal v usta, točno neugotovljenega dne poleti 2014 potegnil s stolom k sebi in prišel najprej do leve dojke, jo izvlekel iz nedrčka in jo v delu bradavice dal v usta, nato pa je pokleknil in dal v usta tudi desno dojko. S takšnim ravnanjem pa je po presoji Vrhovnega sodišča očitek zlorabe dejanja konkretiziran, kot sta to presodili že nižji sodišči. Za storitev obravnavanega kaznivega dejanja se namreč ne zahteva, da bi bile žrtve teh kaznivih dejanj nemočne osebe v smislu patalogije ali kakšnih posebnih sicer nepatoloških fizioloških stanj, temveč je predmet kazenskopravnega varstva poleg spolne samoodločbe posameznika predvsem v podrejenem družbenem položaju ali odvisnosti od drugega. Položaj nadrejenosti in podrejenosti, ki ga je obsojenec izkoristil pa iz izreka jasno izhaja, kakor tudi dejstvo, da je bila oškodovanka ravno zaradi teh obsojenčevih lastnosti od njega odvisna. Okoliščini, da je bil obsojenec oškodovankin delodajalec in celo lastnik podjetja, sta obe sodišči pravilno ocenili kot okoliščini takšne narave, da izpolnjujeta tudi zakonski znak odvisnosti od drugega, še posebej, glede na ugotovitev sodišča, da je oškodovanka ravnanje obsojenca v določenem času trpela predvsem zato, ker se je bala, da bo v primeru močnega nasprotovanja takšnim pobudam izgubila službo. Zlorabo svojega položaja namreč pomenijo že sama spolna dejanja, ki jih stori nadrejeni proti volji podrejenega. Kot direktor, lastnik in kasneje prokurist obsojenec svojega položaja ni opravljal v okviru namena, ki mu je bil glede na status v podjetju dan, ampak v drugem, izrazito nasprotnem tistemu, kakor bi kot vodstvena oseba moral ravnati. Nižji sodišči sta se tako utemeljeno oprli na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 110/2003 z dne 27. 1. 2005 in I Ips 121/2008 z dne 19. 6. 2008. Vrhovno sodišče je namreč že v teh odločbah presodilo, da je nekdo podrejen drugemu, če mora zaradi formalnega položaja ali dejanskega razmerja upoštevati voljo in zahteve nadrejenega in je odvisen od njega. V sodbi I Ips 5199/2010 pa je Vrhovno sodišče jasno presodilo še, da le v primeru ko iz same opredelitve položaja oškodovanca in storilca ni jasne nadrejenosti in podrejenosti, mora biti zloraba položaja opisana z aktivnim ravnanjem, ki se kaže v grožnjah in obljubljanju koristi, med tem ko v primerih, ko je oškodovanec storilcu podrejen, za konkretizacijo zlorabe položaja zadošča že navedba avtoritete. Za takšen primer pa v konkretnem primeru gre. Zato je očitek kršitve materialnega kazenskega zakona neutemeljen.

8Zagovornik nadalje v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da sodba temelji na nezakonito in s kršitvijo Ustave pridobljenem dokazu in sicer na neupravičeno in nezakonito pridobljenem zvočnem posnetku. Mož oškodovanke M. V. dogajanja med obsojencem in oškodovanko, ki je eden od ključnih dokazov, na katerega se je oprlo sodišče pri svoji presoji, ni posnel zaradi zaščite oškodovanke, temveč zaradi ljubosumnosti, ker je bil prepričan, da ima njegova žena afero z obsojencem. Skratka, do posnetka ni prišlo zaradi zaščite žrtve in iz plemenitih nagibov, kot to skuša prikazati sodišče, temveč iz povsem drugih v bistvu moralno spornih nagibov, ki bi v določenih okoliščinah lahko predstavljali nedopustno zalezovanje svoje žene (ki jo je sicer večkrat na skrivaj hodil gledat, kaj počne v službi in ker to ni bilo dovolj, ji je na skrivaj namestil v torbico snemalno napravo). Takšno ravnanje moža oškodovanke nedvomno izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1. Zagovornik opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 198/2008, kjer je Vrhovno sodišče navedlo „da bi ugotovljeno ravnanje zasebnega tožilca (kot trdi vložnik) res pomenilo kaznivo dejanje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po 148. členu KZ, ki med drugim obsega tudi napad na ustavno zajamčeno zasebnost, sodišče na tak dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavnih določb ne bi smelo opreti sodbe, saj bi s tem kršilo 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP“. Nadalje zagovornik navaja še, da M. V. s svojim dejanjem ni nezakonito posegel samo v pravico obsojenca temveč tudi v pravico oškodovanke in tega dejstva ni moč spremeniti s tem, da oškodovanka sedaj soglaša s posegom v svojo zasebnost, zato je test sorazmernosti med pravicami oškodovanke in pravicami obsojenca, ki ga je naredilo sodišče, že iz tega razloga pravno zgrešen.

9Zakaj očitana kršitev ni podana je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 13 do 17 sodbe. Posebej je poudarilo, da je ob tehtanju neposredno kolidirajočih ustavnih pravic, skladno z načelom sorazmernosti dalo prednost pravicam oškodovanke do telesne in duševne celovitosti ter do osebnega dostojanstva in varnosti pred pravico obsojenca do lastnega glasu, kar posledično pomeni, da je bil poseg v obsojenčevo pravico na glasu dopusten in do kršitev njegovih pravic sploh ni prišlo. Sodišče je presodilo še, da v obravnavani kazenski zadevi ni pomembno, kdo je zvočni zapis napravil (oškodovanka ali tretja oseba) – posnetek, ki ga je sodišče upoštevalo kot dokaz, je namreč nastal v trenutku obtoženčevega izvrševanja kaznivega dejanja. Tem zaključkom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v točki 13. Dodalo je še, da se pravica do zasebnosti oziroma do lastnega glasu konča takrat in tam, ko se sreča z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Poseg prikritega zvočnega snemanja je tako po presoji pritožbenega sodišča v razumnem sorazmerju s ciljem, zato taka kršitev ni bila protipravna. Posnetek je nastal z namenom, da oškodovankin mož preveri oziroma ugotovi, kaj se z ženo dogaja, posledično pa, da jo zaščiti, saj kot je pojasnil sam, je snemalno napravo vstavil v ženino torbico zato, ker je zaradi njenega dlje časa trajajočega neobičajnega obnašanja sumil, da je nekaj narobe in ne zaradi ljubosumja, kot drugače od sodišča prve stopnje ocenjuje pritožnik.

10Pravica do komunikacijske zasebnosti je poleg nedotakljivosti stanovanja temeljni del splošne pravice do zasebnosti, ki je varovana v 35. členu Ustave. Človekova pravica do lastnega glasu je eden od vidikov pravic do zasebnosti in „zagotavlja vsakomur, da sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugim¹“. Ustavno sodišče je v tej odločbi zapisalo, da odločitev o sebi in svoji besedi zajema tudi odločitev o tem, kdo bo slišal vsebino komunikacije, del tega upravičenja pa pomeni tudi odločitev o tem, ali je posameznikov glas posnet in posredovan tretjim osebam. Vendar pa pravica do komunikacijske zasebnosti po 35. in 37. členu Ustave, tako kot večina pravic ni absolutna in je poseg vanjo dopusten le pod nekaterimi strogo določenimi pogoji. Je pa ta kazenskopravna dobrina disponibilna, razen v določenih primerih, ko gre na primer za opravljanje uradne dolžnosti, ki je dobrina splošnosti, torej nerazpoložljiva. Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje vsekakor pomeni tudi poseg v komunikacijsko zasebnost proti volji upravičenca, torej brez njegovega soglasja ali kljub njegovemu nesoglasju. Za izključitev protipravnosti je zato potrebno soglasje vseh sodelujočih. Zvočno snemanje tretjega in posredovanje posnetka organom pregona zaradi kazenskega pregona nedvomno pomeni poseg v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. K temeljni pravici namreč sodi tudi to, da se človek sam odloči, kdo bo slišal vsebino komunikacije – le sogovornik, določena zaključena skupina ljudi ali javnost. Odločitev o sebi in svoji besedi zajema torej tudi določitev kroga oseb, ki naj slišijo vsebino pogovora.

11V konkretnem primeru je sicer v zasebnost oškodovanke in obsojenca posegel oškodovankin soprog, saj je dogajanje posnel brez vednosti in tako tudi brez vnaprejšnjega soglasja enega ali drugega. Vendar pa ni prezreti, da je oškodovanka kasneje soglasje dala, s čimer je odvzela protipravnost ravnanju svojega moža, vsaj glede posega v njeno zasebnost. S svojo zasebnostjo namreč, kot je bilo že pojasnjeno, oškodovanka lahko razpolaga in je zato dokaz, pridobljen v zvezi z njo zakonit in ustavno skladen. Situacija se namreč v ničemer ne razlikuje od situacije, kjer bi dogajanje posnela oškodovanka sama. Vsekakor pa je bilo z opisanim ravnanjem poseženo, kot to pravilno ugotavljata nižji sodišči, v zasebnost obsojenca. Vendar pa sta nižji sodišči v nadaljevanju tudi pravilno presodili, da je ob koliziji varovanih dobrin oziroma ustavnih pravic oškodovankin ustavno in zakonsko varovan interes močnejši. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, oziroma spolne nedotakljivosti ima vsekakor prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivih dejanj.² Zato uveljavljana kršitev ni podana.

12Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik tudi glede uporabe uradnih zaznamkov o obvestilih, ki jih je policija zbrala od M. G. in R. B. Zagovorniku se zdi posebej sporen del obrazložitve, da je „sodišče kljub kvantitativni prevladi izpovedb o obtoženčevem dostojnem obnašanju poklonilo vero priči N. T., pri čemer je pri oceni verodostojnosti prič skladno s sodno prakso upoštevalo tudi njihove izjave, ki so jih podale pred policijo in so bile v skladu s 148. členom ZKP zabeležene v uradnih zaznamkih, ter ugotovilo, da sta M. G. in R. B. pred sodiščem izpovedali bistveno drugače kot v policijskem postopku, kar gre verjetno pripisati strahu pred izgubo službe“. S pomočjo navedenega pa je sodišče zavrnilo zagovor obsojenca in prič, ki so pojasnile, da je imel obsojenec z zaposlenimi profesionalen in spoštljiv odnos.

13Na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo pritožbeno sodišče v točki 9. Navedlo je, da se sme uradni zaznamek oziroma izjava priče, pridobljena v skladu s 148. členom ZKP uporabiti pri presoji verodostojnosti izjave, ki jo da priča na kasnejšem zaslišanju pred sodiščem (pri tem se je sklicevalo na sodbo VS RS v zadevi I Ips 65/2005 z dne 28. 1. 2007). V nadaljevanju je pritožbeno sodišče navedlo še, da zagovornik v podporo svojim navedbam sicer navaja še druge odločitve Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da uradni zaznamki niso dokaz, vendar so njegove navedbe brezpredmetne, saj presojo verodostojnosti zamenjuje z opiranjem sodbe na vsebino takih zaznamkov. Iz obrazložitve sodbe pa nikjer ne izhaja, da bi se izpodbijana sodba glede kakšnega odločilnega dejstva opirala na uradne zaznamke.

14Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev ni podana. Po določbi tretjega odstavka 148. člena ZKP sme policija vabiti osebe tudi k sebi in z njimi opraviti razgovor, če meni, da razpolagajo s podatki, ki bi lahko osvetlili neko dejanje, glede katerega so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Policija teh oseb ne zaslišuje kot obdolžence ali kot priče, temveč z njimi opravi le razgovor ter o tem sestavi uradni zaznamek. Tak uradni zaznamek je zatem podlaga za uvedbo preiskave ali izdajo sklepa o odreditvi pripora, ipd. To pomeni, da je uradni zaznamek lahko podlaga za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. O razgovoru z občani sestavijo policisti uradni zaznamek, ki predstavlja dokument, listino, da je ta oseba dne tega in tega policistu povedala to in to. Sodišče uradni zaznamek tudi na ta način presoja, oziroma ne presoja, ali je to, kar je določena oseba povedala policistu resnično. Listina, kot je bilo že pojasnjeno, potrjuje le, da je določena oseba, to kar je zapisano policistu povedala. Zato vsebina takšnega uradnega zaznamka ni dokaz, temveč predstavlja zaradi njegove manjše dokazne vrednosti le tako imenovani „poldokaz ali vir informacij“. Ne gre namreč za izjavo priče, zaslišane pred sodiščem, poučene o posledicah krivega pričanja, kar je za razliko od uradnega zaznamka dokaz. Sme pa sodišče, kot je to storilo v obravnavanem primeru, uporabiti uradni zaznamek za presojo verodostojnosti priče. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče tako R. B., kot M. G. predočilo vsebino uradnih zaznamkov ter za tem na podlagi navedenega ocenilo verodostojnost njunih izpovedb pred sodiščem. Sodbo pa je oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanke, ki jo je ocenilo za prepričljivo že samo po sebi ter potrjeno z izpovedbo njenega moža ter predvsem z vsebino že omenjenega posnetka dogajanja med obsojencem in oškodovanko.

15Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, naj bi storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je v 7. točki obrazložitve sodbe zaključilo, „da je do spolnih dejanj prišlo zaradi večje fizične moči obdolženca, med tem ko obravnavano kaznivo dejanje predstavlja privolitev oškodovanke“. Te kršitve obramba ni uveljavljala v pritožbi. Ker se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, Vrhovno sodišče zaradi materialnega neizčrpanja te kršitve ni presojalo

16Glede na to, da v zahtevi za varstvo zakonitosti očitane kršitve niso podane, ali pa očitek kršitev ni materialno izčrpan, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

17Odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

¹ Glej odločbo US RS št. Up-472/2002 z dne 7. 10. 2004.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017.