VSL Sklep Cst 575/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper sklep se je pravočasno in smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil stečajni dolžnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razsodi pravično. Stroškov ni priglasil.

3Na pritožbo je odgovorila upraviteljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrne. Stroškov ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru upraviteljice proti odpustu obveznosti ter mu pritrdilo. Svojo odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje najprej s tem, da je dolžnik sklenil posojilno pogodbo za skupaj 2.000 EUR brez soglasja upraviteljice, tako prejeta sredstva pa so mu bila nakazana na transakcijski račun, ki upraviteljici ni znan, nad njim upraviteljica ni imela nadzora in za katerega banka ni bila zavezana postopati skladno z izdanim sklepom o zasegu, s čimer je dolžnik samostojno razpolagal s sredstvi, ki bi lahko tvorila stečajno maso.

6Dolžnik dejstvu, da je brez soglasja upraviteljice odprl transakcijski račun, na katerega so mu bila nakazana sporna denarna sredstva, ne nasprotuje, temveč le enako kot že v odgovoru zoper ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti (p.d. 53) tudi v pritožbi navaja, da mu je navedena denarna sredstva namenil delodajalec V., Švica, in sicer znesek 1.000 EUR kot posojilo, da z njim razpolaga za potovanja na sestanke k njemu, znesek 1.000 EUR pa kot predplačilo plače, ker ni imel niti evra.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da četudi je dolžnik sredstva, ki jih je prejel od bodočega delodajalca namenil za to, da si zagotovi ustrezno zaposlitev, ga to ne odvezuje drugih obveznosti, ki jih ima v samem postopku odpusta obveznosti. Ker teh obveznosti ni spoštoval, gre za ravnanja, ki pomenijo samovoljno razpolaganje s sredstvi, ki bi lahko tvorila stečajno maso. Z začetkom postopka osebnega stečaja se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da 1. ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, in 2. brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštvo in odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa (prvi odstavek 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Kršitev obveznosti iz navedenega zakonske določbe 386. člena predstavljajo razlog za ugovor zoper odpust obveznosti. Da bi pritožnik s spornimi sredstvi, ki jih je prejel od bodočega delodajalca V., Švica v skupni višini 2.000 EUR, razpolagal s soglasjem upraviteljice, niti ne zatrjuje. S tem je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršil zgoraj navedene zakonske obveznosti, ki jih mora dolžnik spoštovati tekom postopka odpusta obveznosti. Pravica do odpusta obveznosti, ki je zakonska pravica, močno posega v ustavno pravico upnikov do poplačila njihovih terjatev, kar je del pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica do odpusta obveznosti je med drugim odvisna tudi od izpolnjevanja obveznosti, ki jih stečajnemu dolžniku nalaga zakon. Zato je potrebo kršitve teh obveznosti zaradi poseganja v ustavno pravico upnikov, obravnavati še posebej strogo¹.

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo tudi na pravno relevantno dejstvo, da je dolžnik delovno razmerje, ki ga je sklenil preko pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem V., Švica za nedoločen čas, za bruto plačo 2.000 EUR, po dveh mesecih sporazumno odpovedal, s čimer je deloval v nasprotju s prvim odstavkom 401. člena ZFPPIPP. Stečajni dolžnik mora med preizkusnim obdobjem poleg obveznosti, določenih v 383.b, 384. in 386. členu tega zakona, izpolnjevati tudi obveznost, če je zaposlen, da izpolnjuje svoje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V tem smislu ima zato sodišče prve stopnje prav, da je njegova obveznost, da si prizadeva za zaposlitev in za njeno ohranitev. Sporazumna prekinitev delovnega razmerja tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni delovanje v nasprotju z navedeno zakonsko obveznostjo.

9Sicer pa v zvezi s tem dolžnik v pritožbi le navaja, da ni imel druge izbire kot se strinjati z direktorjevim predlogom, da je želel vse upraviteljici pojasniti po telefonu, ki pa mu je telefonsko zvezo prekinila ter da naj sodišče v zvezi s tem kontaktira direktorja v Švico. Navedeni pritožbeni razlogi so povsem pavšalni in presplošni, da bi z njimi pritožnik lahko izpodbil dejstvo sporazumne prekinitve delovnega razmerja, ki ga ni niti zanikal.

10Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da dolžnik ne sodeluje več z upraviteljico, saj se ji od 25. 7. 2019 dalje ni več oglasil, s čimer je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršena določba o dolžnosti sodelovanja iz 383b. člena ZFPPIPP in hkrati obveznost poročanja iz 401. člena ZFPPIPP, kar vse pomeni dodaten razlog za utemeljenost ugovora zoper odpust obveznosti (403. člen ZFPPIPP).

11Dolžnik v pritožbi izpostavlja, da na narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ki ga je sodišče izvedlo dne 4. 10. 2019, ni pristopil zato, ker nima osebnega avtomobila, avtobusa pa si ne more plačati, saj nima denarnih sredstev, s čimer smiselno uveljavlja procesne kršitve sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je bil dolžnik na narok navedenega dne vabljen pravilno, zato ni podane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Ker iz tretjega odstavka 383.a člena ZFPPIPP izhaja, da se lahko dolžniku za pravno svetovanje in njegovo zastopanje v postopku odpusta obveznosti, če je vložen ugovor proti odpustu obveznosti, dodeli brezplačna pravna pomoč, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje dolžnika na pomanjkanje denarnih sredstev za možnost prihoda na narok. Dolžnik bi lahko zaprosil za pridobitev brezplačne pravne pomoči in si na ta način zagotovil ustrezno zastopanje v okviru tega postopka, ki teče v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti. Pritožbeno sodišče zato ni našlo morebitnih bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP.

12S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so pomembne za presojo in odločitev o pritožbi. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP vse v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP).

¹ prim. Cst 137/2019