VSL Sodba I Cpg 329/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dne povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.208,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 142.081,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2017 (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.414,57 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno opredelilo do nekaterih argumentov tožene stranke glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka po obeh pravnih podlagah, na kateri se je oprlo sodišče – Dogovor o delitvi premoženja – delitvena bilanca z dne 9. 3. 2000 (v nadaljevanju: Dogovor) v zvezi z Aneksom k Dogovoru o delitvi premoženja – delitveni bilanci z dne 14. 6. 2001 (v nadaljevanju: Aneks) in ustna izvensodna poravnava med pravdnima strankama in Župnijo X. – zato naj bi v izpodbijani sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih in je posledično naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve pojasnilo, da se do drugih navedb tožene stranke ni opredeljevalo, ker za odločitev niso bile bistvenega pomena. Iz navedenega je torej mogoče ugotoviti, da sodišče prve stopnje navedb tožene stranke ni prezrlo. Po stališču Ustavnega sodišča¹ pa ni nujno, da je odgovor na strankine navedbe vselej izrecen, temveč lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je mogoče razbrati vse temeljne razloge za sprejeto odločitev ter je posledično odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Iz tega razloga ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti v zvezi s tem sodišče ni kršilo ustavnih pravic oziroma jamstev tožene stranke. Pri obeh očitkih gre po vsebini za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje oziroma nasprotovanje materialnopravni presoji dejanskih ugotovitev. To pa pomeni uveljavljanje katerega izmed drugih dveh pritožbenih razlogov ter se bo višje sodišče do pritožbenih navedb v tej zvezi opredelilo v nadaljevanju.

Glede vsebine Aneksa

6Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da vtoževane terjatve ni mogoče šteti med obveznosti, ki se jih je s podpisom Aneksa zavezala izpolniti tožena stranka. Ne drži namreč, da je obveznost tožeče stranke do Župnije X., upoštevaje delno odločbo o denacionalizaciji z dne 26. 11. 2007, nastala na temelju pravnega nasledstva nekdanje Krajevne skupnosti X., ki pa ni bivša ljubljanska občina, kar pomeni, da se zanjo določila Aneksa ne uporabljajo. Višje sodišče poudarja, da tožena stranka sicer priznava (str. 5 pritožbe), da je bila Krajevna skupnost del bivše ljubljanske občine L., a naj bi bila to "le v teritorialnem smislu". S tem argumentom pa ne more uspeti. Kot pravilno izpostavlja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, krajevne skupnosti (ne glede na njihovo pravno subjektiviteto) samostojno izven občine niso mogle obstajati. Z drugimi besedami, krajevne skupnosti so bile neločljivi del občine. To po presoji višjega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo denacionalizirano premoženje del premoženja, ki ga je zajemal Dogovor – delitvena bilanca in da gre pri plačilu odškodnine Župniji X. za obveznost, ki je nastala na temelju pravnega nasledstva bivše ljubljanske občine L., ki se jo je s podpisom Aneksa zavezala izpolniti tožena stranka. Aneks tudi ne določa, da se je tožena stranka zavezala kriti le tiste obveznosti, nastale na temelju pravnega nasledstva bivših ljubljanskih občin, za katere bi bila zavezana (le) neposredno pravna oseba bivša ljubljanska občina, konkretno Občina L., ne pa tudi obveznosti, ki so jih dolžne izpolniti nekdanje krajevne skupnosti (sicer samostojne pravne osebe) znotraj bivše ljubljanske občine, niti ne vsebuje drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati drugače.

Glede ničnosti Aneksa

7Višje sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da je predmet obveznosti tožene stranke v Aneksu nedoločen oziroma nedoločljiv in je s tem Aneks ničen. Iz dikcije Aneksa, da se tožena stranka zavezuje poravnati vsako obveznost sopogodbenikov (med njimi tožeče stranke), ki je ali bo nastala na temelju pravnega nasledstva bivših ljubljanskih občin, kar je bilo v premoženjskopravnem smislu v konkretnem primeru urejeno v Dogovoru, je mogoče jasno in nedvoumno razbrati obveznost tožene stranke, ki jo je prevzela v razmerju do svojih sopogodbenic iz Aneksa.

8Tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je Aneks ničen, ker je z njegovim podpisom tožena stranka prevzela obveznosti z nasprotju s prisilnimi predpisi o obremenjevanju občinskih proračunov, konkretno v nasprotju z določbo 51. člena Zakona o javnih financah – ZJF. Po presoji višjega sodišča navedena določba ZJF ne daje nobene podlage za sklep, da ima zaveza v nasprotju s konkretno določbo posledico ničnost take zaveze. ZKF take sankcije ne predpisuje, prav tako pa je glede na naravo ničnostne sankcije kot skrajne sankcije po presoji višjega sodišča sankcija ničnosti v konkretnem primeru nesorazmerna. Z dopustitvijo ničnostne sankcije bi se proračunskim uporabnikom dejansko omogočilo izogibanje pogodbenim obveznostim (zgolj) na temelju tega, da se za izpolnitev pogodbenih zavez v proračunih ne planira sredstev, kar po presoji višjega sodišča ni namen določbe 51. člena ZJF.

9V zvezi z ničnostjo Aneksa zaradi neobstoječe podlage pa tožena stranka ni izkazala okoliščin, na podlagi katerih bi izpodbila domnevo, da imata tako Dogovor kot Aneks dopustno podlago. Po določbi tretjega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika - OZ se domneva, da ima vsaka obveznost podlago, kar pomeni, da je stranka, ki navaja nasprotno, dolžna dokazati, da podlage za zavezo ni.² To, da se tožena stranka v pritožbi sprašuje, kaj bi bila za toženo stranko podlaga zaveze v Aneksu, ne spremeni pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Le pritožbena navedba, da zaveza iz Aneksa ni smiselna, te domneve ne more izpodbiti. Dolžnost sodišča ni v tem, da presoja smotrnost zaveze pogodbenih strank, saj to spada v sfero pogodbene avtonomije pravdnih strank.

10Na podlagi vsega navedenega višje sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanega zneska na podlagi določil Dogovora in Aneksa po temelju utemeljen.

Glede ustnega dogovora

11Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni samostojno presojalo, ali je bil tripartitni dogovor v obliki ustne poravnave sklenjen ali ne, ter da je zgolj povzelo ugotovitve sodišča v zadevi VIII Pg 1667/2015. Sodišče prve stopnje je (poleg dokazne ocene predloženih listin) v dokaznem postopku tudi zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A., njegovo zaslišanje na podlagi enake izpovedi v gospodarskem sporu VIII Pg 1667/2015 ocenilo kot verodostojno, in na podlagi tega presodilo, da je do ustnega tripartitnega dogovora res prišlo (30. točka obrazložitve). Okoliščina, da se je sodišče v oceni verodostojnosti zaslišanja oprlo na to, da je zaslišani ob zaslišanjih v dveh različnih postopkih izpovedal enako, ne pomeni, da dejstev, o katerih je zaslišani izpovedoval, sodišče sploh ni presojalo, niti da dokazna ocena ni izvedena v skladu z določbo 8. člena ZPP, kot očita tožena stranka. Ob tem ni odveč opozoriti, da tožena stranka ugotovitvam sodišča v postopku VIII Pg 1667/2015 (ki so prestale pritožbeni in revizijski preizkus) odreka vsakršno veljavo v tem postopku, a se hkrati v pritožbi sklicuje na navedbe tožeče stranke o tem, da poravnava ni bila sklenjena, ki pa so se v omenjenem postopku na treh stopnjah izkazale za neutemeljene, s čimer v primerjavi postopkov prihaja v nasprotje sama s sabo.

12Glede pritožbene navedbe, da bi morala biti tripartitna pogodba o poravnavi sklenjena v pisni obliki na podlagi določbe 50. člena ZJF oziroma na podlagi dogovora med strankami po drugem odstavku 55. člena OZ, in da je zaradi pomanjkanja pisne oblike nična, je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 307/2017³ toženi stranki (v omenjeni zadevi v vlogi stranskega intervenienta – revidenta) že izrecno pojasnilo, da se ne more sklicevati na ničnost poravnave zaradi nespoštovanja pisne oblike, zaradi česar je tudi ta njen argument materialnopravno neutemeljen.

13Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na drugi pravni podlagi – tripartitnem ustnem dogovoru oziroma ustni poravnavi, sklenjeni med pravdnima strankama in Župnijo X.

Glede ugovora slabega pravdanja zaradi nasprotovanja pobotnemu ugovoru

14Okoliščina, da v postopku VIII Pg 1667/2015 Župnija X. ni nasprotovala pobotnemu ugovoru tožene stranke (v navedeni zadevi v vlogi stranskega intervenienta), sama po sebi ne pomeni, da se je z nasprotovanjem pobotnemu ugovoru tožeča stranka v tistem postopku slabo pravdala, s čimer je tožena stranka v tem postopku ugovarjala vtoževani višini tožbenega zahtevka. Ugotovljeno dejansko stanje namreč dokazuje, da je tožeča stranka pobotni ugovor tožene stranke v omenjenem postopku utemeljeno zavrnila, pri čemer terjatev, ki jo je v pobot uveljavljala tožena stranka, še ni v celoti zapadla.

15Na podlagi vlaganj v vrnjeno nepremičnino je bila do nadomestila za opravljena vlaganja upravičena tožeča stranka kot denacionalizacijski zavezanec, kar potrjuje odločba UE ... št. ... z dne 31. 5. 2011. Tožena stranka ni dokazala, da bi med strankama prišlo do dogovora, da je (preko instituta) pobota do tega zneska de facto upravičena tožena stranka v obliki zmanjšanja njene obveznosti do tožeče stranke na podlagi Aneksa. Odgovornost tožene stranke v razmerju do tožeče stranke glede povračila izplačanega zneska odškodnine Župniji X. ne temelji na določbah Zakona o denacionalizaciji – ZDen, kot trdi tožena stranka v pritožbi, temveč na določbah Aneksa. S slednjim se je (v zvezi z Dogovorom) tožena stranka zavezala pokriti obveznosti iz temelja pravnega nasledstva nekdanjih ljubljanskih občin, med njimi občine L., pod katero je spadala tudi današnja tožeča stranka. Na podlagi povedanega gre torej za dve različni pravni podlagi za zahtevek tožeče stranke do tožene stranke in za zahtevek tožeče stranke zoper Župnijo X., ki pa temelji na določbah ZDen. Posledično pri ravnanju tožeče stranke, ki je zavrnila pobotni ugovor tožene stranke, ni šlo za zlorabo njenih pravic.

16Sklicevanje na pisni osnutek poravnave, ki sicer v vsebini iz osnutka ni bila sklenjena, prav tako ne utemeljuje ugovora slabega pravdanja zaradi zavrnitve pobotnega ugovora. Domnevni dogovor o plačilu 200.000,00 EUR, ki izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika in iz besedila osnutka poravnave, bi pokril vse obveznosti med pravdnima strankama ter tudi medsebojne terjatve tožeče stranke in Župnije X. Slednje potrjuje četrta alineja 1. člena osnutka, kjer je zapisano, da se terjatev Župnije X. do tožeče stranke zaradi odškodnine zaradi nemožnosti uporabe delno pobota z nasprotno terjatvijo tožeče stranke iz naslova vlaganj v denacionalizirano nepremičnino. To v pritožbi (str. 8) zapiše tudi tožena stranka. Iz besedila osnutka poravnave torej ne gre za situacijo, ko bi navedenih 200.000,00 EUR dobila tožeča stranka, s 120.000,00 EUR bi poplačala Župnijo, 80.000,000 EUR zadržala zase, nato pa še dodatno izterjala znesek od Župnije. Po prepričanju višjega sodišča pa tudi ne gre za situacijo, v kateri se je tožena stranka tožeči stranki zavezala izpolniti le znesek, ki bi ostal po medsebojnem pobotu terjatev med tožečo stranko in Župnijo X., saj je to nelogično z vidika zapisanega zneska 200.000,00 EUR. Slednji znesek namreč ne odraža višine obveznosti tožeče stranke do Župnije X. že pred pobotom terjatve iz naslova vlaganj – 120.000,00 EUR, še manj pa po pobotu.

17Tožena stranka selektivno povzema in primerja pisno izjavo župana tožeče stranke ter njegovo izpoved. Iz pisne izjave izhaja, da se pravdni stranki o pobotu zneskov iz naslova vlaganj v denacionalizirano stavbo nista pogovarjali, saj so se vlaganja vršila izključno iz strani tožeče stranke. Iz njegove pisne izjave po presoji višjega sodišča izhaja, da tožeča stranka šteje, da do zneska vlaganj tožena stranka ni upravičena in ga torej ne more uveljavljati v pobot v razmerju do tožeče stranke. Slednje pa je nato ponovil tudi ob zaslišanju, zato ni videti nasprotja med pisno izjavo in izpovedjo.

18Ne drži niti pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bilo pred domnevno sklenitvijo ustne poravnave dogovorjeno, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala skupno 200.000,00 EUR. Takšno navedbo je tožeča stranka podala delno v 2. pripravljalni vlogi, pa tudi še v 3. pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje tudi na nobenem mestu v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da se je v sklenjeni ustni poravnavi zavezala izpolniti tudi obveznost Župnije X. do tožeče stranke iz naslova opravljenih vlaganj slednje v denacionalizirane nepremičnine. Posledično sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage in razpravnega načela, glede na to pa ni podana niti relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

19Na podlagi vsega navedenega je tožbeni zahtevek tudi po višini v celoti utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Glede pravdnih stroškov

20Ne drži pritožbena navedba, da odločitve sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 27. 2. 2019 v spis vložila specificiran stroškovnik (list. št. 153), sodišče prve stopnje se je nanj sklicevalo, pred tem pa tudi navedlo pravno podlago za izračun višine stroškov in temelj za naložitev plačila pravdnih stroškov toženi stranki. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.⁴ Zato je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Tožena stranka tudi ne more uspeti z argumentom, da 10 pripravljalnih vlog tožeče stranke zagotovo ni bilo potrebnih. Kot sama navaja v pritožbi, sta obe stranki v spis vložili preko 10 pripravljalnih vlog, torej ni šlo za večje število pripravljalnih vlog le na strani tožeče stranke, pa tudi sicer iz priglašenih stroškovnikov izhaja (le) 9 pripravljalnih vlog tožeče stranke in 10 pripravljalnih vlog tožene stranke. Logično in razumljivo je, da je na pripravljalno vlogo tožene stranke tožeča stranka odgovorila, v takšnih okoliščinah pa bi morala tožena stranka izkazati, katere pripravljalne vloge tožeče stranke v konkretnem primeru niso bile potrebne, tega pa tožena stranka ni konkretizirala. Enako velja tudi glede priznanih stroškov za naroke, saj tudi tu tožena stranka ni konkretizirala, za katere naroke tožeči stranka naj ne bi pripadla nagrada v priglašenem oziroma priznanem znesku.

22Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje toženi stranki stroškovnika tožeče stranke ni vročilo in posledično ni seznanjena s priglašenimi stroški. Vsaka stranka ima po določbi prvega odstavka 150. člena ZPP pravico do vpogleda v sodni spis, katerega del je tudi stroškovnik tožeče stranke, kar pomeni, da je imela tožena stranka nedvomno možnost, da se seznani s stroškovnikom tožeče stranke. Če tega ni storila, sama nosi odgovornost svoje opustitve.

23Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Skladno z določbami Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.625 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 v zvezi s tar. št. 18 OT, 2 % materialnih stroškov v višini 26,25 točk, skupno 1.651,25 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.208,72 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.
² Grilc, P., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 2003, str. 312.
³ Revizija stranskega intervenienta zoper sodbo in sklep VSL II Cp 279/2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v že navedeni zadevi VII Pg 1667/2015.
⁴ Vlaj, J., Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.