50. člen ZJF

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je Aneks ničen, ker je z njegovim podpisom tožena stranka prevzela obveznosti v nasprotju s prisilnimi predpisi o obremenjevanju občinskih proračunov, konkretno v nasprotju z določbo 51. člena ZJF. Po presoji višjega sodišča navedena določba ZJF ne daje nobene podlage za sklep, da ima zaveza v nasprotju s konkretno določbo posledico ničnost take zaveze. ZJF take sankcije ne predpisuje, prav tako pa je glede na naravo ničnostne sankcije kot skrajne sankcije po presoji višjega sodišča sankcija ničnosti v konkretnem primeru nesorazmerna.

Revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da brez sodelovanja pri organizaciji evropskega prvenstva toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane G. ne bi bila upravičena. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno celostno presojalo namen sklenitve dogovora, torej ne zgolj prevzema kritja stroškov kotizacije ene od soorganizatork EuroBasketa 2013, temveč tudi s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorko. Ugotovljeno je bilo, da je občina B. zagotovila dvorano, vendar se je prav zato, da bi se izognila stroškom plačila kotizacije, odpovedala pridobivanju kakršnihkoli evropskih sredstev. Tudi iz tega ugotovljenega dejstva po oceni revizijskega sodišča izhaja jasno razvidna povezanost med prevzemom obveznosti plačila kotizacije in prejetimi infrastrukturnimi sredstvi. Prav to vsebinsko povezanost poudarja sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe, da takšna povezava ni nikoli obstajala, temu stališču pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče. Sodišči prve in druge stopnje sta u

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.

Ustna pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Bistvena sestavina podjemne pogodbe (619. člen OZ) je soglasje volj glede predmeta naročila in njegovega plačila. Cena naročila ni bistvena sestavina, saj jo v primeru, da s pogodbo ni določena, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ). V primeru obstoja soglasja volj pa je nadalje bistvenega pomena vprašanje, ali je bila ustna pogodba realizirana, torej ali je tožnik izpolnil prevzete pogodbene obveznosti. Trditveno in dokazno breme glede natančne in konkretne opredelitve vsebine pogodbe oziroma novih naročil glede posameznega področja, je na tožeči stranki. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati sklenitev ustne pogodbe, da ji je torej župan ustno naročal obsežno svetovanje na vseh zatrjevanih področjih.

Zahtevana pisnost pogodb v 50. členu ZJF ni določena kot pogoj za njihovo veljavnost.

Obličnost gradbene pogodbe je predpisana zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Enako je obličnost tudi v postopkih javnega naročanja določena „le“ ad probationem. Njen namen je olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe. Na podlagi ugotovitev, da je tožeča stranka naročena dela opravila, tožena pa jih je potrdila, je pravilna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokončni obračun kot zunajsodna poravnava (lahko) globalno uredi pravna razmerja med strankama gradbene pogodbe, ne predstavlja pa izključne podlage zahtevku za plačilo izvedenih del.

Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila (zgolj) ustno sklenjena pogodba, na katero se sklicuje tožnik, nedovoljena in posledično brez učinka, ne drži. V postopkih javnega naročanja je namreč obličnost z zakonom določena zaradi dokazovanja pravnega posla (oziroma je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe) in ne kot pogoj za njegovo veljavnost. To pomeni, da je ustna pogodba veljavno sklenjena in obe stranki tudi zavezuje.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve glede uporabe 50. člena Zakona o javnih financah v zvezi z vprašanjem ničnosti ustne pogodbe.

V postopkih javnega naročanja je šteti, da je obličnost z zakonom določena „le“ ad probationem, kar pomeni, da je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe.

Pogodba, s katero se zavezuje občina kot uporabnik javnih sredstev, mora biti sklenjena v pisni obliki. Ker je tožena stranka z izvedenimi dokazi potrdila, da delo, katerega plačilo tožnik vtožuje, zanjo ni imelo koristi, torej s tem delom ni bila obogatena, je tožbeni zahtevek po materialnopravni podlagi iz 190. člena OZ neutemeljen. Če se zadevo vrne na nižjo stopnjo, se že nastala nagrada za postopek pred istim sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Ker gre tudi v primeru Pogodbe za pogodbo, ki jo je na podlagi postopka javnega naročanja sklenil neposredni proračunski uporabnik (tožena stranka), ni razloga, da bi določbo o obličnosti (pisnosti) pogodbe o oddaji javnega naročila (3. točka prvega odstavka 3. člena ZJN-1) razlagali drugače kot določbo 50. člena ZJF. Zato tudi za obravnavani primer velja, da je bila obličnost z zakonom določena „le“ ad probationem.

Res je, da ZJF v 50. členu določa, da neposredni proračunski uporabniki obveznosti prevzemajo s pisno pogodbo, razen če ni z zakonom drugače določeno. Vendar gre po mnenju revizijskega sodišča pri tej določbi za situacijo, ko iz namena predpisa izhaja nekaj drugega. Smisel te določbe ni namreč v tem, da bi zakon postavil konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, ki jo sklepa proračunski uporabnik, temveč v tem, da se evidentira obveznosti, ki bremenijo proračunske uporabnike oziroma proračun in da je podana možnost naknadne kontrole (revizije) teh postavk. Kršitev določbe 50. člena ZJF bi zato lahko imela posledice kvečjemu na upravnem področju.

Tožena stranka (zanjo Ministrstvo za kulturo) je sprejela individualni enostranski pravni akt, ki je dokončen, in kot tak ustvarja pravice in obveznosti za pravdni stranki. Na njegovi podlagi so bila tožeči stranki v letu 2004 za investicijo izgradnje knjižnice odobrena sredstva. Dejstvo, da tožena stranka ni hotela skleniti pogodbe pod pogoji iz Sklepa, ne more iti v breme tožeče stranke, ki uveljavlja že pridobljene pravice iz navedenega Sklepa.