VSL Sodba I Cpg 265/2019

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 3.180,00 EUR EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna drugotožnici v roku 15 dni plačati znesek v višini 494.150,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (II. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 11.402,10 EUR po preteku določenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka dalje do plačila.

2Zoper zoper 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in mu vrne zadevo v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi višje sodišče drugič odloča. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovljalo odločilna dejstva glede razlage spornih pogodbenih določil.

6Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da sta prva tožnica in toženka sklenili Pogodbo o storitvah razvoja trgovine na drobno na bolgarskem trgu z dne 30. 10. 2007 (v nadaljevanju Pogodba 1, priloga spisa A9), k njej pa še štiri anekse ter dodatno pogodbo z dne 17. 12. 2010, s katero sta pogodbene pravice in obveznosti iz pogodbe iz leta 2007 prenesli iz prve tožnice na drugo tožnico. Pravilno je tudi ugotovilo, da je pri Pogodbi 1 šlo za posredniško pogodbo (XX. poglavje Obligacijskega zakonika, OZ). Na podlagi te pogodbe je bila tožeča stranka dolžna za potrebe najema ali nakupa iskati objekte za trgovinsko dejavnost tožene stranke.

Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema pogodbena določila bistvena za to zadevo:

V prvem odstavku 6. člena Pogodbe 1 je določeno;

- Da je tožnica upravičena mesečno dobiti vsoto v višini 5.000,00 EUR za splošne svetovalne storitve

- Za storitve pridobivanja zmogljivosti na drobno s hrano preko najemnih pogodb ali z nakupom je upravičena do doplačila za uspešen zaključek v višini 20 EUR na kvadratni meter (regular success fee).

- Če X. pridobi preko pravno zavezujočih pogodb o najemu ali z nakupom vsaj 5 hipermarketov v mestih, ki predstavljajo interes od 30. 6. 20008 (z aneksom podaljšano do 31. 12. 2008) je upravičena dobiti plačilo za uspešen zaključek v višini 10,00 EUR na kvadratni meter bruto površine v teh hipermarketih (additional success fee).

V tretjem odstavku 6. člena Pogodbe 1 se X. zavezuje plačati nagrade določene v prvem dostavku 6. člena kot sledi:

- mesečna nagrada za splošne svetovalne storitve v roku 15 dni od dne izdaje fakture, ki bo izdana po koncu vsakega meseca,

- redno doplačilo za uspešen zaključek (regular success fee) v roku 15 dni od dne, kadar X. bo plačal prvo dogovorjeno neto najemnino za najem zmogljivosti za trgovino na drobno ali kupnine za določen objekt. Datum plačila bo določen v podpisani pogodbi, na podlagi katere X. pridobi pravico do najema ali nakupa zmogljivosti trgovine na drobno.

- doplačilo za uspešen zaključek (additional success fee) do 31. 7. 2008 (z aneksom podaljšano do 31. 1. 2009), če tožnica zadosti pogojem za pridobitev pravice do prejemanja doplačila za uspešen zaključek.

7Tožeča stranka je trdila, da je bilo dogovorjeno, da obveznost nastane ob sklenitvi najemne pogodbe med toženo stranko in najemodajalcem na bolgarskem trgu, da pa plačilo provizije – nagrade za sklenitev najemne pogodbe zapade takrat, ko bo tožena stranka plačala prvo najemnino najemodajalcu. V štirih primerih, iz katerih izhaja zahtevano plačilo iz tožbe, do plačila prve najemnine nikoli ni prišlo, ker je najemne pogodbe z najemodajalci, preden bi prišlo do plačila, tožena stranka razvezala.

8Tožena stranka je trdila, da tako nikoli ni nastala njena obveznost za plačilo nagrade tožeči stranki, ker je nastanek obveznosti plačila nagrade vezan na njeno plačilo najemnine najemodajalcu. Tožeča stranka pa je menila, da je obveznost rednega doplačila za uspešen zaključek (regular success fee) nastala v trenutku sklenitve najemne pogodbe med X. in najemodajalcem, saj to izhaja iz pogodbe in same narave posredniške pogodbe, kot jo ureja OZ. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bila obveznost doplačila za uspešen zaključek vezana na realizacijo najemnih pogodb, da pa do tega ni prišlo v časovnem okviru, kot je bil določen v 4. členu Pogodbe 1 (do 31. 12. 2009), ker so najemodajalci zamujali z izgradnjo ali odprtjem trgovskih centrov. Med strankama je torej bila sporna razlaga 6. člena Pogodbe 1, ki ureja doplačilo za uspešen zaključek (regular success fee).

9Pritožnica je zatrjevala spornost pogodbenih določil 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pogodbe 1, kjer je zapisano, da je (sedaj druga) tožnica upravičena do nagrade s strani tožene stranke „za storitve pridobivanja zmogljivosti za trgovino na drobno s hrano preko najemnih pogodb ali z nakupom na vsak m2 bruto površine najetih ali kupljenih zmogljivosti do doplačila za uspešen zaključek v višini 20,00 EUR (regular success fee).“ v povezavi z 2. alineo drugega odstavka 6. člena, kjer je zapisano, da se tožena zavezuje plačati tožeči stranki „nagrado, kot je določena v 1. odstavku tega člena (1. odstavek 6. člena Pogodbe 1) kot redno doplačilo za uspešen zaključek v roku 15 dni od dne, kadar bo X. plačal prvo dogovorjeno neto najemnino za najem zmogljivosti.“

10Iz določbe 82. člena OZ izhaja, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek) in da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek).

11Za sporno pogodbeno določilo gre, ko mu pogodbeni (pravdni) stranki pripisujeta različen pomen. V takšnem primeru mora sodišče ugotavljali skupni namen pogodbenikov upoštevaje načela obligacijskega prava. Skupni namen pogodbenikov se lahko ugotavlja tudi na podlagi pogajanj pred sklenitvijo pogodbe, poteka pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe itd.¹ Seveda razlaga pogodbenih določil ni odvisna zgolj od subjektivne zaznave ene stranke, ali tega kar je ona imela v mislih, pač pa mora stranka konkretizirati sporna pogodbena določila in opisati okoliščine - dejstva ter predlagati dokaze, ki tezo spornosti pogodbenih določil potrjujejo, da sme sodišče uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, torej pravila o razlagi spornih pogodbenih določil.

12Že v prvem postopku se je pokazalo kot sporno to, ali je s tem, ko je X. z najemodajalci sklenil najemne pogodbe, ob tem postal zavezan za plačilo (dodatne) nagrade tožeči stranki ali pa je postal zavezan šele s plačilom (prve) najemnine. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov, s katerimi je ugotavljalo razlago spornega 6. člena Pogodbe 1 (zaslišanje takratnega predsednika uprave tožene stranke in dveh prič, ki sta sodelovali pri poslu ter zakonitega zastopnika tožeče stranke), zaključilo, da je prvi odstavek 6. člena Pogodbe 1, kjer je bilo določeno upravičenje do nagrade (torej njen nastanek), treba razlikovati od druge alineje tretjega odstavka 6. člena Pogodbe 1, kjer je določena zgolj zapadlost te nagrade.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je treba pogodbena določila razlagati tako, da je tožeča stranka pridobila pravico do plačila nagrade takrat, ko je tožena stranka z najemodajalci, ki jih je poiskala tožeča stranka, sklenila najemno pogodbo, da pa je ta nagrada zapadla v plačilo šele takrat, ko je X. plačal prvo najemnino. Zaradi ravnanja X., ki je odpovedal najemne pogodbe pred plačilom prve najemnine, je postala izpolnitev na rok plačila prve najemnine nemogoča, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kdaj je zapadla (dodatna) nagrada za delo tožeče stranke, ki jo je sicer pravno okvalificiralo kot poslovno odškodninsko odgovornost.

14Pritožnica ne more s ponavljanjem trditev iz predhodnega postopka izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje. Prav tako nima pritožnica prav, ko zatrjuje kršitev 14. točke 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je sodišče nepravilno oblikovalo izrek, ko je tožbeni zahtevek prisodilo drugi tožnici, v drugem odstavku pa le pavšalno zavrnilo zahtevek. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje razumljiv in izvršljiv.

15Glede pritožbenih trditev, da se sodišče prve stopnje ni upoštevalo „navodil sodišče druge stopnje“, pritožbeno sodišče odgovarja, da v primeru razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ne daje „navodil“ sodišču prve stopnje, saj je le-to pri svojem odločanju neodvisno. Upoštevaje določbo prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje zgolj opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera opozori sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V tem primeru je sodišče prve stopnje storilo ravno to, ko je odpravilo kršitev pravice do izjave tožene stranke in je izvedlo dokaze v zvezi z zatrjevanimi dejstvi o sklepanju Pogodbe 1 zaradi razlage zgoraj navedenih spornih pogodbenih določil.

16Po tako izvedem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede dejstev sklepanja pogodbe in na podlagi tega pravilno razlagalo sporna določila Pogodbe 1. Pritožnica ne more vsiliti svoje subjektivne razlage pogodbenih določil, saj je sodišče prve stopnje v točkah 8. 9. 10. in 11. obrazložitve sodbe povzelo ter ocenilo dokaze zaslišanja prič in zakonitega zastopnika tožnice. Priči A. A. in B. B. nista znali točno povedati, kdo točno je pogodbo sestavil, kako so potekala pogajanja itd. Pritožnica se v pritožbi sklicuje le na njuni izpovedbi glede pogodbenega namena, ki pa je enak trditvam toženke, ki pa še vedno kaže na subjektivno dojemanje pogodbenega namena ene stranke in ne skupnega, katerega mora ugotoviti sodišče.

17Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve pravilo ugotovilo (kar je bilo tudi sicer nesporno), da je toženka tožnici plačala za tri lokacije (ki so predmet „doplačila za uspešen zaključek (regular success fee)“ v tej zadevi) dodatno doplačilo za uspešno dokončanje (additional success fee). Namreč nesporno med strankama je, da sta v Pogodbi 1 imeli dogovor za tri vrste plačil: za splošne storitve 5.000,00 EUR mesečno, plačilo ni sporno; za storitve pridobivanja zmogljivosti doplačilo za vsak kvadratni meter najetih površin 20,00 EUR (regular success fee), kar je sporno; in še plačilo za primer, če toženka pridobi preko pravno zavezujočih pogodb o najemu ali z nakupom vsaj 5 hipermarketov v mestih interesa do 30. 6. 2008 (podaljšano do 31. 12. 2008) doplačilo 10,00 EUR za kvadratni meter (additional success fee), kar je za tri iste objekte (torej ne vse štiri), kot so tudi predmet v tej zadevi, plačala.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo sporna pogodbena določila tudi upoštevaje celotno pogodbo (predvsem 6. člen) in pravilno zaključilo, da če je toženka tožnici plačala dodatno doplačilo (additional success fee) v višini 10,00 EUR za m2 za tri lokacije (katerih plačilo za uspešno dokončanje (regular success fee) v višini 20,00 EUR na kvadratni meter najetih površin v tej pravdi zavrača in torej ni prišlo do plačila prve najemnine, s čimer uspeh pogojuje toženka), da je bil skupni namen pogodbenikov za plačilo za uspeh sklenitev najemne pogodbe in ne plačilo najemnine, kot to (subjektivno) zatrjuje pritožnica. Pritožnica sicer v pritožbi takšno ugotovitev sodišča prve stopnje obrne in trdi, da je pri dodatnem! plačilu za uspeh (additional success fee) šlo za ekonomijo obsega, ki ni bila vezana na odprtje trgovine. Pritožbeno sodišče ne razume navedb pritožnice, da že samo poimenovanju success fee kaže, da ni šlo za plačilo storitve kot take, ampak da je bila obveznost doplačila vezana na dosego določenega uspeha, ki je bil v pogodbi konkretiziran. To dodatno doplačilo (additional success fee), kot že navedeno, je toženka plačala tudi za trgovine, ki niso bile odprte (torej ni bila plačana prva najemnina). Namreč tudi pri plačilu spornega doplačila v višini 20,00 EUR na kvadratni meter (regular succes fee) gre za success fee, pa njegovo plačilo toženka odklanja. Zato njene pritožbene navedbe v tem delu niso razumljive.

18Trditve pritožnice, da sodišče ni upoštevalo izpovedb prič C. C. in B. B. glede poteka pogajanj, ne držijo. Kot že navedeno, jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, poleg tega iz izpovedbe priče B. B. (str. 11 prepisa zvočnega posnetka) izhajajo poudarki, da je bil za X. (torej toženko) projekt uspešen, ko trgovina začne poslovati, kar je še vedno subjektivna razlaga pogodbenega namena ene od strank, ki nič ne pove o skupnem pogodbenem namenu strank.

19Pravilne odločitve sodišča glede tega, kdaj je nastala pravica do doplačila tožnice (regular success fee) ne more omajati pritožnica z navedbami, da iz izpovedb prič A. A. in B. B. izhaja, da je tožnica tudi po sklenitvi najemnih pogodb sodelovala pri urejanju odnosa z najemodajalci, saj je na drugi strani zakoniti zastopnik tožnice ves čas izpovedoval, da se je s podpisom najemne pogodbe njegovo delo končalo (l. št. 57 prepisa zvočnega posnetka) in da je bil posrednik.

20Glede pritožbenega očitka sodišču prve stopnje, da je bilo pristransko, ker je verjelo nepovezani izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice, ne pa logični izpovedbi prič B. B. in A. A., višje sodišče odgovarja, da takšen očitek ne drži. Sodišče prve stopenje je ocenilo izpovedbe prič v skladu z določbami ZPP (8. člen ZPP), pri tem samo dejstvo, da sta priči toženke potrjevali njeno tezo, zakonit zastopnik pa ne, ne more pomeniti njegove neverodostojnosti. Pritožnica graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prejela pogodbo pripravljeno in da je bila pripravljena v bolgarščini in je torej glavni input pri pogodbi podala tožnica in ne toženka, vendar pa s tem ne more omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede skupnega namena pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevaje izpovedbe prič in zakonitega zastopnika, upoštevaje celoten 6. člen Pogodbe 1 ter določila OZ o posredniški pogodbi² pravilno razlagalo sporno pogodbeno določilo o nastanku! obveznosti toženke, torej nastanku pravice tožnice do plačila za posredovanje.

21Da se je toženka premislila in odpovedala najemne pogodbe, preden je plačala prvo najemnino, pa je bila izključno njena odločitev, kar je izpovedal zakoniti zastopnik tožnice (l.št. 59 prepisa zvočnega posnetka) in tudi priča B. B. (l.št. 18 zvočnega prepisa), ki je povedal, da je X. zaradi spremenjenih okoliščin (svetovne gospodarske krize) spremenil odločitev o nastopanju na bolgarskem trgu. Dodal sicer je, da so se spremenile predpostavke, ki jih je pripravljala tožnica in da sicer nihče ni mogel predvideti krize, da pa meni, da so tudi predstavniki tožnice vplivali na odločitev X.

22Pritožnica nadalje navaja, da je bilo plačilo odvisno od realizacije pogodbe in da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o nastanku obveznosti, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve natančno pojasnilo nastanek obveznosti toženke in sicer s trenutkom sklenitve najemne pogodbe toženke z najemodajalci, ki jih je našla tožnica. S tem je prišlo do realizacije Pogodbe 1.

23Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo toženkino pravico do izjave, ko je navedlo, da toženka ni podala trditev in dokazov za to, da svoje obveznosti do tožnice ni mogla izpolniti, saj je to navajala v prvi in tretji pripravljalni vlogi in sicer je to naredila zaradi hudih zamud s strani najemodajalcev, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta trditev za ugotovitev nastanka terjatve tožnice ni bistvena. Ta je nastala s sklenitvijo najemne pogodbe, dejstvo, da ni prišlo do poslovanja trgovin in da je posledično toženka odpovedala najemne pogodbe, pa je vplivalo na zapadlost plačila. Iz istega razloga ni bistven očitek pritožnice, da bi se moralo sodišče prve stopnje izreči o tem, kdaj je toženka katero najemno pogodbo odpovedala in zakaj.

24Nadalje pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je mimo trditev tožnice ugotovilo, da je podana poslovna odškodninska odgovornost toženke, ki je enaka obveznosti tožene stranke iz Pogodbe 1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obveznost toženke na doplačilo za uspešnost (regular success fee) tožnici nastala, da pa je zaradi toženkine prekinitve najemnih pogodb pred prvim plačilom (časovna) zapadlost plačila nastale obveznosti postala nemogoča. Za to je odgovorna tožena stranka in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da znaša poslovna škoda tožnice njen pozitivni pogodbeni interes, torej plačilo po pogodbi. Ne držijo pritožbene trditve toženke, da tožnica ni podala trditev in tudi dokazov za to, da ji je zaradi njenega ravnanja nastala poslovna škoda, ki je enaka izpolnitvi toženkine obveznosti, saj to izhaja iz 4. strani tožbe.

25Tožnica je po ugotoviti sodišča prve stopnje izstavila predračun z dne 28. 3. 2012 z zapadlostjo z dne 4. 4. 2012, prejem katerega toženka ni zanikala. Iz trditev tožnice (in 8. strani pritožbe toženke) tudi izhaja, da je bila prva najemna pogodba odpovedana 22. 12. 2011. Tožba je bila vložena 25. 11. 2014, torej v treh letih po odpovedi prve najemne pogodbe, kar je znotraj splošnega zastaralnega roka za terjatve iz gospodarskih pogodbo (349. člen OZ) oziroma v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi in drugi odstavek 352. člena v povezavi s 349. členom OZ). Sodišče prve stopnje je v 23. očki obrazložitve pravilno ugotovilo zapadlost plačila. Očitka, da so podana nasprotja v razlogih 19. in 22. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pritožnica na pojasni, pritožbeno sodišče pa meni, da ga ni. V 19. točki sodišče prve stopnje povzame dejstva glede izdaje predračuna, v 22. točki poda razloge, zakaj toženki ne verjame, da svoje obveznosti ni mogla izpolniti in se s tem ekskulpirati za nastalo škodo tožnice.

26Pritožničine navedbe o zastaranju so pavšalne, saj ne navede, kdaj naj bi zastaranje začelo teči. Drži pa navedba tožnice, da zastaranje ni moglo začeti teči, preden je bila plačana prva najemnina, torej je bilo odloženo do zapadlosti obveznosti toženke. Ta časovni trenutek zaradi ravnanja toženke, kot je že bilo ugotovljeno, ni nastopil, zato je zastaranje začelo teči najprej, ko je toženka odpovedala prvo najemno pogodbo. To pa je bilo manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe in torej noben del zahtevka ni zastaran.

27Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka obsegajo nagrado za postopek v višini 3.160,00 EUR (tar. št. 3210 ZodvT),³ materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT). Drugih stroškov tožena stranka v pritožbenem postopku ni priglasila. Pritožbeni stroški tožnice znašajo 3.180,00 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Glej tudi Obligacijski zakonika s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 2013, str. 492.
² Posrednik pridobi pravico do plačila tedaj, ko je sklenjena pogodba, za katero je posredoval, če ni dogovorjeno kaj drugega (prvi odstavek 847. člena OZ).
³ V obravnavani zadevi se je postopek začel dne 25. 11. 2014 z vložitvijo tožbe, torej pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; OT), tj. 10. 1. 2015, zato se za odmero nagrad in materialnih izdatkov v skladu z drugim odstavkom 20. člena OT uporablja Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – ZOdv-C; ZOdvT).