VSL Sodba in sklep II Cp 527/2019

I. Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v III.a in V. točki izreka v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, in v III.b točki izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba prvo tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu IIIa. in V. točke izreka, ki se nanaša prvo toženo stranko, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi umika tožbe za znesek 36.853,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka) in primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (proti prvo toženi stranki) zavrnilo (II. točka izreka). Podrednemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo tako, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni v 15 dneh nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 75.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvo tožena stranka od 8. 11. 2013 do plačila, drugo tožena stranka pa od 8. 4. 2010 do plačila (III.a točka izreka) in da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti premoženjsko škodo v znesku 3.113,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2015 do plačila (III.b točka izreka). Kar je tožeča stranka s podrednim zahtevkom zahtevala več oziroma drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka) in toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.738,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti navedeni sodbi (ne pa tudi sklepu) sta se pravočasno pritožili toženi stranki (v nadaljevanju toženki). V skupni pritožbi uvodoma prva toženka trdi, da tožnik ni pravočasno podal konkretnih trditev, v čem je bilo ravnanje neznanega voznika protipravno. Zgolj zatrjevanje obstoja madeža neznane tekočine na cesti ne zadostuje. V skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme. Pravočasno podana trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe. Sodišče je z obrazložitvijo, da je protipravnost neznanega voznika podana, ker je za vožnjo očitno uporabljal vozilo, ki ni tehnično brezhibno, preseglo trditve tožnika, s tem pa vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožnik nadalje ni dokazal protipravnega ravnanja vzdrževalca ceste, ki ima zavarovano splošno odgovornost pri drugi toženki. Predložene listine (dnevnik pregleda ceste in del preglednika) in izpovedi prič dokazujejo, da zavarovancu druge toženke ni moč očitati opustitve dolžnega ravnanja pri izvajanju rednega vzdrževanja, saj je ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in dokazano izvajal redne preglede ceste ter dokazano sproti odstranjeval vse opažene pomanjkljivosti. Njegova izpoved ne pomeni (kar je zmotno štelo sodišče), da preglednik največkrat ni videl madeža, temveč da, če se za madež ni vedelo, jih je po prometni nesreči poklicala policija in so sanirali, če so madež sami zaznali, pa so ga posuli s prahom. Druga toženka je ves čas trdila, da je njen zavarovanec redno izvajal preglede in sproti odpravljal vse opažene pomanjkljivosti in če bi se razlita tekočina v času izvedenih pregledov dejansko nahajala na cestišču, je preglednik ne bi mogel spregledati in bi to zabeležil v dnevnik ter madež posul oziroma nevarnost odstranil. Da na cesti ni bilo madeža neznane tekočine, izhaja tudi iz dejstva, da druge prometne nesreče, razen tožnikove, ni bilo. Tudi, če je madež res bil, preglednik zavarovanca druge toženke ni mogel odstraniti madeža pred padcem tožnika, saj ga ob rednem pregledu le nekaj ur pred padcem tam ni bilo, prav tako ga nihče pred obravnavano prometno nesrečo ni obvestil, zato zanj ni mogel vedeti in ga odstraniti. Zavarovanec druge toženke se objektivno ne more vsak trenutek nahajati na vsakem metru ceste, saj bi le tako v popolnosti zagotovil cesto brez kakršnihkoli ovir. Vzdrževalec ceste ne more odgovarjati za stanje na cesti, ki se nepričakovano spremeni med dvema izvedenima pregledoma. Da so madeže na cesti pregledniki ob drugih prilikah opazili in jih posuli z vpojnim materialom, izhaja tudi iz izpovedi prič K. in M. Očitek prvostopnega sodišča o neustrezno izvedenih pregledih ceste in s tem nestrokovnem ravnanju zavarovanca druge toženke temelji izključno na napačnem povzetku izpovedi priče P. Zakaj bi bilo ravnanje preglednikov nestrokovno, sodišče ni navedlo.

Če sodišče zahtevka zoper obe toženki ne bi zavrnilo, ker ni dokazana protipravnost oziroma je bila presežena trditvena podlaga, toženki (podredno) trdita, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med protipravnim ravnanjem prve toženke in zavarovanca druge toženke ter nastalo škodo, temveč je za nastalo škodo izključno odgovoren tožnik sam. Da vzrok padcu tožnika ni zatrjevani madež tekočine na cestišču, smiselno izhaja iz izpovedi priče B., ki je povedal, da je vozil nekaj metrov pred tožnikom in pred ovinkom madeža sploh ni opazil, kar bi ga dejansko moral, če bi se le ta nahajal na cesti pred padcem tožnika. Toženki opozarjata na neskladnost izjav prič B. in N., ki sta poleg tega tožnikova prijatelja in njunih izpovedb že zato ni mogoče šteti za verodostojni. Skupaj s tožnikom je vozilo več motoristov in nihče razen tožnika v konkretnem ovinku ni padel, kar pomeni, da je bil vzrok škodnemu dogodku izključno neprilagojena in nepravilna vožnja tožnika. Izvedenec je sicer navedel, da je omejitev hitrosti na tem predelu 90 km/h in da je tožnik voznik vozil med 83,2 in 87,8 km/h, vendar to ni prilagojena hitrost, s katero bi moral peljati tožnik. Izvedenec tudi ni upošteval splošno znanega dejstva, da vozniki, ko zaznajo nevarnost, avtomatično zmanjšajo hitrost. Tako je tudi tožnik zagotovo v vmesnem času zmanjšal hitrost svoje vožnje, kar pomeni, da je, preden je zaznal zatrjevani madež, zagotovo vozil z višjo hitrostjo, kot jo je izračunal izvedenec. To pomeni, da je tožnik vozil celo nad najvišjo dovoljeno hitrostjo, predvsem pa, da ni prilagodil hitrosti svoje vožnje razmeram. Podredno toženki predlagata, da se navedbe glede nepravilne in neprilagojene vožnje upoštevajo kot vsaj 70 % prispevek tožnika.

Če sodišče ne bi zavrnilo tožbenega zahtevka po temelju, obe toženki (podredno) izpodbijata tudi višino prisojene odškodnine. Previsoka je odškodnina po postavki telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (32.000,00 EUR), ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je v sodbi povzelo izvedeniško mnenje tudi v delu, ki se nanaša na pravna vprašanja, na katera izvedenec ni pristojen odgovarjati. Napačno je upoštevalo mnenje izvedenca, da izpah v levem nartnem sklepu sodi med hude telesne poškodbe, saj po Fischerjevem sistemu spada v skupino srednje hudih poškodb. Tožnikove poškodbe (ki so pretežno hude poškodbe in ena srednje huda poškodba) se uvrščajo v Fischerjevem sistemu med hude primere in ne med zelo hude primere, predvsem pa ne med izredno hude primere. Sodišče je zmotno upoštevalo mnenje izvedenca glede števila opravljenih operativnih posegov, saj iz mnenja izhaja, da so se dne 27. 3., 31. 3. in 8. 4. opravili operativni posegi na več delih telesa, šlo je za po en operativni poseg na dan in eno narkozo. Pravična denarna odškodnina po tej postavki bi znašala 30.000,00 EUR. Izrazito previsoko pa je prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 36.000,00 EUR. Izvedenec je ugotovil, da pri tožniku ostaja prikrajšava noge 2,5 cm, kar presega trditveno podlago. Tožnik zatrjuje, da mu je ostala prikrajšava desne noge za 1,5 cm in tudi zaslišan kot stranka je povedal, da je desna noga centimeter krajša kot leva. Izvedenec je ugotovil, da je pritožniku ostala zmanjšana gibljivost obeh kolkov lažje stopnje, gibljivost desnega kolena je prav tako zmanjšana lažje stopnje, močno je zavrta gibljivost v desnem skočnem sklepu, v levem skočnem sklepu pa je upogib zavrt za polovico. Sodba neutemeljeno sledi ugotovitvi izvedenca, da naj bi bil tožnik praktično nesposoben za pridobitno fizično delo, saj je takšna ugotovitev v nasprotju s trditvami tožnika. Zaslišan kot stranka je povedal, da opravlja isto delo kot pred poškodbo in v podobnem obsegu. Tožnik tudi ni bil spoznan za invalida, pri njem tudi ni podana telesna okvara. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik sposoben le še za enakomerne športne rekreativne aktivnosti, pa še to v zelo omejenem obsegu, največ eno uro. Tožnik je povedal, da prekolesari v kosu 15 do 20 km, potem rabi ene 20 minut do pol ure pavze, potem pa spet, kar je splošno znano zelo intenzivno kolesarjenje in močno presega običajne zmožnosti kolesarjenja odrasle osebe. Povedal je tudi, da telovadi doma in v fitnesu. Denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša kvečjemu 23.000,00 EUR. Tudi znesek prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 4.100,00 EUR je nekoliko pretiran in bi bila pravična odškodnina 3.200,00 EUR. Tožnik trpi le lažje duševne bolečine zaradi skaženosti. Skupna primerna odškodnina za nematerialno škodo bi po mnenju toženk ob podanem polnem temelju znašal 60.000,00 EUR.

Druga toženka ugovarja tudi teku zakonskih zamudnih obresti za nematerialno škodo. Tožnik je v letu 2010 vložil le zahtevek za plačilo akontacije, saj zdravljenje takrat še ni bilo zaključeno. Tudi po ugotovitvah izvedenca je bilo zdravljenje zaključeno 30. 6. 2013. Do zamude z izpolnitvijo ne more priti še pred zapadlostjo odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode, ta pa zapade šele takrat, ko oškodovancu škoda nastane, toženka pa je lahko v zamudi šele takrat, ko sta ji znana obseg in višina škode. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in odstopilo tudi od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 945/2008).

Druga toženka izpodbija še prisojo odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči, ki je bila po 27. 11. 2012 nepotrebna in tako minimalna, da tožnik ni upravičen do odškodnine. Tožnik takrat ni več uporabljal invalidskega vozička in pomoč, ki so jo svojci nudili tožniku, ne predstavlja takšne pomoči, ki bi opravičevala prejem denarne odškodnine. Ugovarja tudi višini urne postavke, ki bi morala biti 4,00 EUR/h in ne 5,00 EUR. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine za izgubo na osebnem dohodku, ker iz obrazložitve sodbe ni jasno niti, ali je sodišče tožniku prisodilo bruto ali neto znesek.

3V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka zoper obe toženki in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba prve toženke ni utemeljena, pritožba druge toženke pa je utemeljena.

O pritožbi prve toženke

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko utemeljen na podlagi določbe prvega odstavka 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa, da če povzroči škodo voznik neznanega vozila, odgovarja Združenje za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne poškodbe ali telesne okvare, vendar največ do zavarovalne vsote, ki je bila kot najnižja predpisana na dan škodnega dogodka za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Upoštevajoč še prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik dokazal 1) obstoj škode, 2) protipravnost ravnanja voznika neznanega vozila, ki je za vožnjo uporabljal tehnično pomanjkljivo vozilo, ki je pri vožnji izpuščalo olje oziroma drugo neznano tekočino, zaradi česar je na cesti nastal madež in 3) vzročno zvezo med takim ravnanjem in nastankom škode (nesrečo). Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe prve toženke.

6Prva toženka sicer pravilno ugotavlja, da je v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo¹, vendar je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), neutemeljen. Ni namreč res, da je tožnik zatrjeval le obstoj madeža neznane tekočine na cesti, ampak je že v tožbi trdil, da je šlo za madež, ki je očitno pritekel iz neznanega motornega vozila, kot tudi (list. št. 37), da je madež kontinuirano potekal skozi levi ovinek v smeri vožnje in da zato ne more biti dvoma, da je tekočina pritekla iz neznanega vozila. Tekočina lahko izteka na cestišče le iz vozila, ki ni tehnično brezhibno,² zato že uporaba takšnega vozila v prometu predstavlja protipravnost ravnanja voznika motornega vozila. Nevarnost, ki jo iztekanje tekočine iz vozila predstavlja za druge udeležence v prometu, spada v sfero voznika takega vozila. Konkretnejših trditev o protipravnosti ravnanja neznanega voznika zato tožnik ni bil dolžan podati, še posebej glede na ugovore prve toženke, ki so bili predvsem v smeri (enako kot sedaj v pritožbi), da je škodo povzročil tožnik sam³ in da madeža na cesti sploh ni bilo, ne pa tudi, da madež na cesti ni bil posledica iztekanja tekočine iz neznanega vozila. Trditve tožnika torej niso bile pomanjkljive in tudi niso prvi toženki onemogočile „kvalitetne obrambe“, kot ta želi prikazati v pritožbi.

Glede obstoja madeža in vzročne zveze med madežem ter nastalo škodo

7Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze med madežem tekočine in padcem tožnika oziroma nastalo škodo izhajalo iz ugotovitve, da je madež tekočine dejansko obstajal. V ta dejanski zaključek pritožbene navedbe⁴ niso uspele vzbuditi upoštevnega dvoma. Če sta priči B. in N. tožnikova prijatelja, to še ne pomeni, da njuna izpovedba ni verodostojna. Priča B. je res povedal, da ko je sam prevozil ovinek, madeža ni opazil, povedal pa je tudi (kar pritožba zamolči), da je ovinek sekal in da madeža zaradi drugačne linije verjetno ni videl. Ko je opazil, da je tožnik padel, pa se je vrnil na kraj nesreče in opazil madež svetlejše barve, širine 30 cm in dolžine 15 do 20 metrov. Tudi priča N., ki je vozil za tožnikom, je povedal, da je videl madež šele kasneje in da ni bil svež. Res je, drugače kot priča B., povedal, da je bil svetlejše barve, vendar to še ne predstavlja takšnega neskladja med izpovedbama obeh prič, da jima ne bi bilo mogoče verjeti, da je madež tekočine na cestišču bil. Nenazadnje tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče izhaja, da se je madež neznane tekočine nahajal na cestišču pred nastankom obravnavane nesreče in da je tožnik nanj zapeljal, pri tem pa ga je zaneslo. Tudi sodni izvedenec za promet in raziskave prometnih nezgod je na podlagi skice⁵ in opisa poteka prometne nesreče s strani PP X zaključil, da je nedvomno obstajal madež, ki ga je najverjetneje povzročilo neznano motorno vozilo med vožnjo, saj poteka zvezno, praktično čez celotni ovinek.

8Izvedenec je nadalje ugotovil, da je hitrost vožnje tožnika pred kritičnim trenutkom znašala med 83,2 in 87,8 km/h, voznik motornega kolesa pa kritični ovinek v normalnih razmerah (suho vozišče s tornim količnikom med 0,7 in 0,75) izpelje do hitrosti 95 km/h. Hitrost vožnje je na obravnavanem odseku omejena na 90 km/h. Glede na takšne ugotovitve je povsem logičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vozil z neprilagojeno hitrostjo oziroma da je glede na ugotovljeno hitrost vožnje (ki je bila za cca 10 km/h nižja od tiste, ki bi v normalnih razmerah še omogočala varno vožnjo skozi ovinek) lahko vzrok zdrsu predstavljal le madež neznane tekočine, zaradi katerega je imela asfaltna površina nižjo tornost. Da je tožnik, ko je pripeljal do kritičnega ovinka in motorno kolo nagnil v smeri poteka ovinka (kot to narekuje vožnja z motornim kolesom) in pri tem zapeljal na madež, kar je povzročilo zdrs prednjega kolesa motornega kolesa, je ugotovil tudi izvedenec. Pritožbene navedbe, da je pred zaznavo zatrjevanega madeža tožnik zagotovo vozil z višjo hitrostjo⁶, kot jo je izračunal izvedenec, so le predvidevanja, ki nimajo opore v izvedenskemu mnenju. Tudi dejstvo, da je v skupini motoristov padel le tožnik, glede na ugotovitve izvedenca ne dokazuje, da (le) tožnik ni prilagodil načina in hitrosti svoje vožnje. Glede na povedano tudi pritožbene navedbe, da je tožnik vsaj v 70% sam odgovoren za nastalo škodo, niso utemeljene.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

9Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo⁷, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ)⁸.

10Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine v višini 32.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 36.000,00 EUR in za skaženost 4.100,00 pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

11Pritožbene navedbe glede odmerjene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so neutemeljene. Ni pomembno, kako je izvedenec razvrstil poškodbe tožnika v skupine po Fischerjevem sistemu. Odločilno je, da je tožnik v prometni nezgodi dne 15. 3. 2008 nesporno utrpel več hudih telesnih poškodb (politravmo⁹) in sicer, odprt zlom desne stegnenice v zgornjem delu, odprt zlom desne stegnenice v spodnjem delu, odprt zlom desne goleni v zgornjem delu, zlom leve stegnenice v srednjem delu, zlom leve goleni v srednjem delu, zlom desne pogačice, izpah v levem nartnem sklepu (kar vse so po ugotovitvah sodišča hude telesne poškodbe), izpah v prvem stopalnično členčnem sklepu oziroma izpah prvega prsta desnega stopala v osnovnem sklepu ter delni izpah ostalih prstov desnega stopala v osnovnih sklepih prstov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi izpah v levem nartnem sklepu sodi med hude telesne poškodbe, čemur pritožba nasprotuje¹⁰, temelji na mnenju izvedenca, poleg tega pa ta opredelitev¹¹ za odmero odškodnine v konkretnem primeru, še posebej ker gre za politravmo, ni odločilna. Le navržen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo mnenje izvedenca glede števila opravljenih operacij. Operacije dne 27.3., 31. 3. in 8. 4. 2008 niso bile upoštevane „podvojeno“, kot brez podlage trdi pritožba, vseh operacij pa je bilo 15, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in upoštevalo.

12Na podlagi dejanskih ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin (hude stalne bolečine je trpel prvih deset dni, nato pa deset dni po vsaki od naslednjih operaciji, skupno 40 dni; dve leti je trpel srednje hude bolečine, stalne in občasne skupaj; naslednji dve leti in pol pa lahke, ki jih bo čutil tudi v bodoče pri daljši fizični obremenitvi, pri hoji oziroma stanju pa lažje bolečine preidejo v bolečine srednje stopnje) in nevšečnostih med zdravljenjem¹² (takoj po nezgodi je bil prvič operiran in sprejet v Center za intenzivno terapijo, kjer je bil dva dni v umetni komi; sicer je bil v celotnem obdobju zdravljenja hospitaliziran 214 dni; 15 krat je bil operiran v splošni ali spinalni prevodni anesteziji, pet mesecev je uporabljal voziček, nato še štiri leta bergle; bil je vsaj 66 krat izpostavljen ionizirajočemu žarčenju; bil pregledan pri specialistih vsaj 47 krat in pri splošni zdravnici vsaj 150 krat; prejemal je transfuzije in infuzije, zdravila proti trombozi in številne antibiotike; opravil je 135 ambulantnih fizioterapij) odmerjena odškodnina v višini 32.000,00 EUR za opisane telesne bolečine in nevšečnosti predstavlja pravično denarno odškodnino, pritožbeno zavzemanje za 2.000,00 EUR nižjo odškodnino pa je neutemeljeno.

13Tožnik ima po nogah 300 šivov in vidne brazgotine, zaradi česar mu je neprijetno še posebej v poletnem času, če nosi kratke hlače oziroma kopalke. Brazgotine so obsežne¹³, poleg tega pa tožnik rahlo šepa, še posebej takrat, ko v desnem čevlju nima povišice. Pritožba se zaradi navedenega neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 4.100,00 EUR.

14Glede na ugotovljene trajne posledice poškodbe (na levem kolku zavrta notranja rotacija za 1/3; na desnem kolku zavrta zunanja rotacija za 1/3; zavrta gibljivost desnega kolena lažje stopnje; močno zavrta gibljivost v desnem skočnem sklepu, kjer upogib navzgor ni možen; v levem skočnem sklepu je upogib navzgor zavrt za polovico; anatomsko in funkcionalno trajno posledico predstavlja tudi to, da je palec desnega stopala povsem rigiden in v sklepu ukrivljen navzdol; tudi drugi in tretji prst desnega stopala sta praktično povsem rigidna in krempljasto deformirana) in posledične omejitve¹⁴, zaradi katerih katerih tožnik duševno trpi (tožnik se ne more več ukvarjati s tekom; ne more hoditi na dolge razdalje; izrazite težave ima pri hoji po neravnem terenu in po stopnicah zaradi slabega upogiba stopal navzgor v obeh skočnih sklepih; težave ima tudi pri vožnji, saj več kot eno uro ne more sedeti, občasno lahko le še kolesari, ne more več sodelovati pri gasilcih; praktično je nesposoben za pridobitno fizično delo), je sodišče prve stopnje s prisojenimi 36.000 EUR ob upoštevanju, da je bil tožnik v času prometne nesreče star komaj 22 let, pravilno napolnilo standard pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

15Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča, da je tožnik praktično nesposoben za pridobitno fizično delo, v nasprotju s trditvami in izpovedbo tožnika. Sodišče se je v tem delu oprlo na mnenje izvedenca, tožnik pa je res povedal, da opravlja isto delo kot pred poškodbo, vendar hkrati pojasnil, da z določenimi prilagoditvami, ki jih je lahko deležen, ker je zaposlen v bratovem podjetju. Tudi pritožbena navedba, da je izvedenec v svojem mnenju zmotno ugotovil, da je tožnikova desna noga sedaj 2,5 cm krajša od leve, tožnik pa naj bi trdil, da je krajša za 1,5 cm, nima nobenega vpliva na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dejstvo je, da mora tožnik v desnem čevlju nositi povišico vsaj 1,5 cm, da se pri hoji ne ziblje in ne krivi v desno stran.

16Skupni odmerjeni znesek 75.900,00 EUR¹⁵, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 70 takratnih povprečnih neto plač. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in skaženost ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno upoštevano. Tako odmerjena odškodnina hkrati upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

17Ker pritožbene navedbe prve toženke niso utemeljene in ker višje sodišče v razmerju do nje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v delu, ki se nanaša na prvo toženko (353. člen ZPP).

O pritožbi druge toženke

18Tožnik je trdil, da je zavarovanec druge toženke (C. d. d.) opustil dolžno skrbnost (dobrega strokovnjaka) pri vzdrževanju odseka ceste, na katerem je prišlo do prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je do zaključka, da zavarovanec druge toženke ni ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo oziroma v skladu z določbami Zakona o javnih cestah in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah na nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, prišlo predvsem zato, ker naj bi priča P. povedal, da se madeži „največkrat niso videli“ in „so jih odstranjevali šele potem, ko je prišlo do zdrsa, ko je zadevo (prometno nesrečo) obravnavala policija“. Na podlagi tako povzete izpovedbe je sodišče zaključilo, da pregledniki zavarovanca druge toženke ob svojih rednih pregledih madežev na cesti sploh niso zaznali in so bili takšni madeži odstranjeni šele po klicu policije, ko je že prišlo do zdrsa (prometne nesreče) oziroma so madeže odstranili šele po pozivu policije, navedeno pa vpisali v intervencijske dnevnike.

19Utemeljene so pritožbene navedbe druge toženke, da je sodišče prve stopnje (delno) zmotno povzelo izpovedbo priče P. Iz prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja (list. št. 116) izhaja, da je na vprašanje sodišča: „Kako so se potem ti madeži na cesti, recimo, če je kakšen madež obstojal, odkrivali pa potem odpravljali?“ odgovoril naslednje: „Največkrat, če se ni nič vedelo, da je prišlo do zdrsa, so še iz policije poklicali, da je bilo treba naknadno iti. Drugače pa posut s prahom da vpije.“ Sodišče prve stopnje je tako izpovedbo povzelo v 15. točki obrazložitve, in sicer, da je priča P. izpovedal, da „v primeru, če so bili po cestišču kakšni madeži, se največkrat ni nič videlo, in šele potem, ko je prišlo do zdrsa in ko so o tem poklicali iz policije, so šli naknadno odstraniti ta madež“.

20Obstaja torej nasprotje¹⁶ med vsebino prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče in med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe glede odločilnega dejstva¹⁷, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost).

21Ker ne gre za takšno protispisnost, ki bi jo lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo, je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo v razmerju do nje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), ker je ocenilo, da vrnitev zadeve na prvo stopnjo (glede druge toženke) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo po odpravi bistvene kršitve določb postopka lahko, če bo tako ocenilo, izdalo le novo sodbo (prim. prvi odstavek 343.a člena ZPP). V vsakem primeru, tudi če se bo odločilo za dodatna zaslišanja, pa mora nova sodba vsebovati celovito dokazno oceno glede skrbnosti zavarovanca druge toženke, o kateri so izpovedovale tudi priče, katerih izpovedb sodišče prve stopnje do sedaj v dokazno oceno ni vključilo. Če bo tudi v ponovnem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku v razmerju do druge toženke, bo moralo sodišče prve stopnje v izreku sodbe ustrezno upoštevati, da je za povrnitev nepremoženjske škode (in stroškov postopka) zavezana solidarno s prvo toženko, glede katere je sodba sodišča prve stopnje s predmetno odločbo pritožbenega sodišča postala pravnomočna.

22Ker sta imeli obe toženki tudi v pritožbenem postopku isto pooblaščenko in sta tudi za plačilo (skupnih) stroškov zavezani solidarno, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Splošno izjemo določa ZPP v drugem odstavku 7. člena ZPP: sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.
² Le tehnično brezhibno vozilo pa se lahko registrira in posledično uporablja v prometu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve.
³ V odgovoru na tožbo je prva toženka trdila, da je bil vzrok prometne nesreče neprilagojena hitrost vožnje tožnika.
⁴ Ker iz pritožbe (točka 3) ni povsem jasno, ali toženki nasprotujeta zaključku o obstoju madeža ali le obstoju vzročne zveze, se bo pritožbeno sodišče opredelilo glede obojega.
⁵ Fotografij kraja prometne nesreče ni.
⁶ Toženki predvidevata, da je tožnik v vmesnem času (med tem, ko je zagledal zatrjevani madež in zdrsom s cestišča), zmanjšal hitrost svoje vožnje, kar pomeni, da je pred zaznavo madeža zagotovo vozil z višjo hitrostjo, kot jo je izračunal izvedenec. Te pritožbene trditve temeljijo na tezi, da je tožnik, še preden je zapeljal na madež, le tega videl, kar pa v postopku ni bilo ugotovljeno.
⁷ S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.
⁸ Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
⁹ Izvedenec je pojasnil, da je politravma skupek poškodb, ki je tako hud, da je poškodovanec v t. i. šokovnem stanju in so lahko poškodbe brez ustrezne medicinske pomoči smrtne. Takoj po nezgodi je bilo za tožnika tudi poskrbljeno po principih oskrbe politravmatiziranega poškodovanca, takoj so ga relaksirali, analgezirali, intubirali in uvedli v umetno komo, dobival je infuzije elektrolitov in transfuzije krvi.
¹⁰ Pritožba trdi, da se po Fischerjevem sistemu težje izpahe s pretrganjem vezi in trajnejšimi posledicami uvršča v skupino srednje hudih poškodb.
¹¹ Opredelitve poškodb (izjemno hude, zelo hude, hude...) so le pripomoček pri opredeljevanju teže konkretne poškodbe v razmerju do drugih poškodb in tudi sicer so le orientacijske.
¹² Vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki je potekalo več kot pet let, so podrobneje opisane v 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹³ Vzdolžne brazgotine na obeh nogah, in sicer 60 cm x 1 do 2 cm, poleg tega pa so vidne še številne manj obsežne brazgotine (od 3 do 16 cm dolge različnih širin).
¹⁴ Izvedenec je pojasnil, da se stanje lahko samo še poslabša zaradi razvoja popoškodbene artroze sklepov prstov desnega stopala, desnega gležnja, desnega kolena, levega gležnja in obeh kolkov.
¹⁵ Prisojene odškodnine za strah v znesku 3.800,00 EUR pritožba ne izpodbija.
¹⁶ Glej J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarje, 3. knjiga, stran 312.
¹⁷ Sodišče prve stopnje je zaključek o neskrbnem ravnanju zavarovanca druge toženke utemeljilo izključno na izpovedbi priče P.