VSL Sodba in sklep I Cpg 703/2018

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v izpodbijani 1. točki potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijani 2. točki v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 14.426,50 EUR in zakonske zamudne obresti od 14.426,50 EUR od 28. 6. 2016 dalje, ter v celoti v izpodbijani 2. točki sklepa razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 390,85 EUR s pripadki (1. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 17.218,95 EUR in zakonite zamudne obresti od 14.426,50 EUR (kar predstavlja zahtevek za plačilo uporabnine) od 28. 6. 2016 dalje in od 2.792,45 EUR (kar predstavlja zahtevek za plačilo odškodnine) od 15. 5. 2016 dalje (2. točka izreka). S sklepom je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (1. točka sklepa) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 1.422,64 EUR (2. točka sklepa).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem z odločitvijo ni uspela. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, tožena stranka pa pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

O pritožbi tožeče stranke

3Višje sodišče v celoti pritrjuje pritožnici (tožeči stranki), da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo uporabnine. Posledično so ostali dokazno neocenjeni dokazi, ki se nanašajo na vprašanje višine uporabnine, kakor tudi ni odgovorjeno na trditve tožene stranke, da tožeča stranka zaradi tega ni bila nič prikrajšana. Višje sodišče je zato sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi odločitve ne bo storjena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP).

4Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na 95. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ in 503. člen Obligacijskega zakonika – OZ, vendar zmotno.

5Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na predmetu prodaje, to je stroju bager. Tožena stranka se je zavezala, da bo kupnino plačala v dveh obrokih (še isti mesec, tj. 8. 9. 2015, 4.800,00 EUR, naslednji mesec, tj. 3. 10. 2015, še 4.270,00 EUR). Kupnine ni plačala. Tožeča stranka je zato 16. 2. 2016 odstopila od pogodbe in toženi stranki vzela bager. Ta dejstva med strankama niso sporna.

6Tožeča stranka je zahtevala plačilo uporabnine za čas od septembra 2015 (ko je bila sklenjena prodajna pogodba) do februarja 2016 (ko je prišlo do razveze prodajne pogodbe zaradi odstopa s strani tožeče stranke).

7Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo na podlagi drugega odstavka 95. člena SPZ. Ta določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastale v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ugotovilo je, da je tožeča stranka bager odpeljala in nazaj pridobila posest pred vložitvijo tožbe, da pa bi tožena stranka postala prej nedobroverna, tožeča stranka ni zatrjevala.

8Takšno materialno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Pravila vračanja v primeru razveze pogodbe so urejena v OZ (četrti odstavek 111. člena, natančneje pa 193. in 198. členu OZ) in so dopolnjena s 95. in 96. členom SPZ (prim. Nina Plavšak, Renato Vrenčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 695). Po prepričanju višjega sodišča je toženo stranko v smislu določb 95. in 96. člena SPZ treba šteti kot nepoštenega pridobitelja, saj je vzrok za razvezo pogodbe na njeni strani. Tožena stranka obveznosti plačila kupnine ni izpolnila niti v najmanjšem delu. Neizpolnitev pogodbe je posledica njene volje. Takšnega pridobitelja je treba obravnavati kot nedobrovernega lastniškega posestnika oziroma nepoštenega pridobitelja, ki ga drugi odstavek 95. člena SPZ ne varuje. Ker je bila tožena stranka v smislu določb SPZ nepošteni pridobitelj, mora vrniti koristi, ki jih je imela od tega (Plavšak, Vrenčur, str. 696 in 697), da je kar šest mesecev imela v uporabi bager, za katerega ni plačala ničesar, in ga je uporabljala za izvajanje lastne gospodarske dejavnost (če so za to izpolnjeni pogoji; 190. člen OZ). Razlog sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka ne ukvarja z oddajanjem bagra v najem, ne more biti odločilen. Posledično je višje sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine (14.426,50 EUR s pripadki), ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi popravila stvari (po pritožbi za znesek 2.792,45 EUR s pripadki). Med strankama ni bilo sporno, da je ta popravila opravila tožeča stranka sama. Zanje je toženi stranki izstavila račun št. 012/16 (A6). Bistvene za odločitev višjega sodišča v tem delu so pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje: 1. da račun obsega stroške dela tožeče stranke (urnina; tožeča stranka se ukvarja z gradnjo vodnih objektov in ne s popravili strojev – neprerekana trditev tožene stranke v vlogi z dne 14. 3. 2017; prim. prvi odstavek 214. člena ZPP) in stroške materiala; 2. da premoženje tožeče stranke za tako zaračunane ure ni bilo zmanjšano; 3. da iz računa tudi ni razviden potreben material in njegova višina (kar bi sicer po ugotovitvi sodišča prve stopnje eventualno lahko predstavljalo škodo).

10Pritožba je v začetnem delu obrazložitve nejasna, saj tožeča stranka ne pove jasno, ali v tem delu izpodbija tisti del odločitve, ki se nanaša na uporabnino ali tisti del odločitve, ki se nanaša na škodo zaradi popravila stvari. Po presoji višjega sodišča je edini konkreten pritožbeni očitek, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vračilo škode zaradi popravila stvari ta, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju (predzadnji odstavek pritožbenih razlogov na 2. strani pritožbe). S tem tožeča stranka ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v za tožečo stranko ugodilnem delu sodbo oprlo na račun družbe D., d. o. o. (stroški popravila batnice prvega cilindra in menjava tesnila), ker je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je bilo njeno premoženje v višini, ki ga ta račun izkazuje, zmanjšano. Razlogi za ugoditev temu delu zahtevka so različni od tistega, ki je bil odločilen za zavrnitev preostalega dela zahtevka.

11Odškodninski zahtevek temelji na že nastalih stroških popravila, zato so odločilni dejansko nastali stroški, tj. stroški v višini cene, ki jo je oškodovanka za to plačala oziroma je bilo zmanjšano njeno premoženje. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno oprlo na 243. člen OZ, ki ga je treba uporabiti skupaj s tretjim in četrtim odstavkom 164. člena OZ. Tožena stranka je upravičena do povračila tiste škode, ki se kaže v zmanjšanju premoženja ali v izgubljenem dobičku. Ker tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča, da zmanjšanja premoženja oziroma izgubljenega dobička v zvezi z lastnim delom ni zatrjevala, je pritožba v tem delu neutemeljena iz tega razloga. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je po tem računu ostalo nekonkretizirano, kateri materialni stroški in v kakšni višini so nastali, pritožbeno ni napadena.

12Kolikor pa tožeča stranka v tem delu sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo oziroma sodbo presenečenja, s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti. Tožeča stranka namreč navaja, da je sodišče na naroku 21. 11. 2017 postavilo izvedenca za oceno višine tožbenega zahtevka, zato je sklepala, da sodišče sledi njenim navedbam glede temelja zahtevka. Čeprav tožeča stranka sprašuje, zakaj je sodišče ni pozvalo k dopolnitvi trditev, če je že štelo, da so njene trditve pomanjkljive, pa je že iz same pritožbe očitno, da je sodišče prve stopnje vendarle stranko opozorilo na pomanjkljive navedbe. Čeprav to ni del zapisnika, iz pritožbene trditve tožeče stranke izhaja, da je bilo tožeči stranki stališče sodišča prve stopnje znano, pa čeprav izraženo le kot opazka, kot to navaja v pritožbi. Zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka (285. člen ZPP) ni podana.

13Glede izvedenskega mnenja višje sodišče odgovarja, da se denarni zahtevek v tem delu glasi na povrnitev škode za že nastale stroške popravila, kar se dokazuje z dejansko nastalo škodo in ne oceno vrednosti le-teh. Kakšnih drugačnih trditev tožeča stranka glede uporabljenega materiala ni dala.

O pritožbi tožene stranke

14Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v delu, ki se nanaša na prisojen odškodninski zahtevek ugovarjala le, da ni jasno, ali so bila ta dela (popravilo batnice prvega cilindra in menjava tesnila) res potrebna. Da so bila in da so bila posledica dejstva, da je tožena stranka bager uporabljala, je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedencem, na podlagi izpovedbe tožeče stranke in prič K. (ta je tudi povedal o poškodovanem cilindru) ter P. Tožena stranka v pritožbi dokaznega sklepa sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija, zgolj pavšalna navedba, da je od odvzema do popravila stroja minilo mesec in pol, ne spremeni odločitve višjega sodišča.

15Škoda je v tej višini tožeči stranki nastala, tožena stranka pa jo je dolžna povrniti. Dejstvo, ali je tožeča stranka serviserju (družbi D., d. o. o.) plačala račun, zato ni pomembno, poleg tega gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbena trditev, da tožeča stranka trditvenega, predvsem pa dokaznega bremena v tem delu ni zmogla, po pojasnjenem ni utemeljena.

16Odločitev o zavrnitvi pritožb temelji na 353. členu ZPP. Pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, niso podani, kot tudi niso podani izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi. Odločitev o ugoditvi pritožbi tožeče stranke temelji na 355. členu ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi višjega sodišča.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.