VSRS Sklep X Ips 333/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-3271/2012/40 z dne 1. 7. 2016, s katero je bila tožnica razrešena kot sodna cenilka za področje gradbeništva, podpodročje gradbeništvo splošno (1. točka izreka odločbe).

2Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

6Revidentka zatrjuje, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer:

- za razlago določb 164. člena in 190. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi z določbami Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih glede dokazne vrednosti poročila komisije ali drugega kolektivnega izvedenskega organa ter

- za razlago pristojnosti ministra za pravosodje v zvezi z razlago in uporabo izvedenskih mnenj.

7Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji nista pomembni pravni vprašanji, zaradi katerih bi bilo revizijo mogoče dovoliti. Vprašanji ne izpostavljata kršitve Upravnega sodišča glede odločitve o uporabi (drugega odstavka) 164. člena⁴ in 190. člena⁵ ZUP ali glede pristojnosti ministra v zvezi z razlago in uporabo izvedenskih mnenj, temveč je zatrjevane kršitve mogoče razbrati zgolj iz obrazložitve revizije. Tudi sicer prvo vprašanje za odločitev v zadevi ni pomembno, saj izpodbijana sodba na teh določbah ZUP ne temelji. Iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja ugotovitev Upravnega sodišča, da navedeni določbi v postopku nista relevantni, ker je tožena stranka tudi iz mnenja komisije kot celote (ne samo iz mnenj posameznih članov strokovne komisije) lahko sklepala, da revidentka svojega dela ni opravila vestno. Poleg tega se je 1. 1. 2019 začel uporabljati nov Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 22/2018 z dne 4. 4. 2018), ki je med drugim določil, da z dnem uveljavitve tega zakona (5. 7. 2018) prenehata veljati 89. in 92. člen Zakona o sodiščih, ki sta bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, zato odgovor na drugo vprašanje tudi ne bi presegel pomena konkretne zadeve in ne bi pripomogel k razvoju prava in sodne prakse.

8Revidentka pavšalno zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba odstopa od "pravne prakse Vrhovnega sodišča in stališča Ustavnega sodišča glede standarda obrazloženosti sodne odločbe". Da bi zatrjevano lahko izkazala, bi morala najprej pravilno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, nato pa navesti sodne odločbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter primerjati dejansko in pravno stanje v teh zadevah s stanjem obravnavane zadeve, česar pa ni storila. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

9Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

10Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ Ta določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede.
⁵ V drugem odstavku 190. člena ZUP je določeno, da se za izvedence določijo osebe ali organizacije, ki imajo strokovno znanje, ki je potrebno za razjasnitev stanja zadeve. Če se za izvedenca postavi organizacija, nastopa v postopku v njenem imenu ena ali več pooblaščenih oseb.