VSRS Sodba II Ips 268/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Toženca sta dolžna nerazdelno tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.811,36 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ničen Sporazum med zakoncema (v nadaljevanju Sporazum), ki sta ga sklenila toženca v obliki notarskega zapisa 15. 9. 2010, na podlagi katerega je bila pri več nepremičninah v k. o. ..., ki so bile izključna last A. A., vpisana solastninska pravica z deležem ½ v korist njegove žene B. A.. Ugotovilo je neveljavnost te vknjižbe ter odločilo o njihovem izbrisu in vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

2Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Dejansko stanje

3Sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnimi strankami niso sporna naslednja pravno pomembna dejstva:

- Družba E., d. o. o., je kot posojilodajalka z družbo F., d. o. o., kot posojilojemalko sklenila posojilno pogodbo z namenom financiranja zaloge vozil posojilojemalke. Z neposredno izvršljivo notarsko listino z dne 19. 3. 1997 sta kot solidarna poroka pogodbo podpisala C. A. in A. A.

- Posojilodajalka je predlog za izvršbo zoper A. A. vložila na podlagi menice 17. 9. 1997 in je bila izvršba dovoljena, vendar je morala zaradi pravnomočne sodbe P 327/99 z dne 5. 1. 1999 vložiti nov predlog za izvršbo, tokrat na podlagi izvršilnega naslova. Sklep o izvršbi je bil 6. 2. 2000 izdan zaradi poplačila 137.984,48 EUR, pravnomočen pa je postal 30. 11. 2000.

- Prodaja prvotoženčevih nepremičnin, katerih lastnik je bil do celote, je bila odrejena 24. 6. 2010, I. javna dražba pa določena za dne 17. 9. 2010.

- Dva dni pred I. javno dražbo, 15. 9. 2010, je A. A. sklenil s svojo ženo B. A. Sporazum, po katerem so nepremičnine, na katere je bila dovoljena izvršba, skupno premoženje zakoncev, na katerem B. A. pripada delež ½; bilo je razdeljeno in kot solastnina po enakih deležih vpisano v zemljiško knjigo z začetkom učinkovanja z dnem 20. 9. 2010.

- B. A. je dan po sklenitvi Sporazuma vložila ugovor tretjega zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je izvršilno sodišče 27. 1. 2012 zavrnilo, ugodilo pa je njenemu predlogu za odlog izvršbe do pravnomočnosti odločitve v pravdi.

4Sporen pa je bil nagib oziroma razlog za sklenitev Sporazuma. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil Sporazum sklenjen z glavnim namenom izigrati tretje, to je preprečiti poplačilo terjatve tožnika kot upnika v izvršilnih postopkih. Zaključek je zgradilo na ugotovitvah:

- Prvi toženec je vseskozi aktivno sodeloval v izvršilnih in pravdnih postopkih in poskušal storiti vse, da upnik ne bi bil poplačan.

- Sporazum z ženo, ki je za dolgove in za postopke v zvezi z izterjavo vedela, je sklenil šele po 43 letih zakonske zveze in le dva dni pred dražbo, pri čemer pred tem ni nikoli ugovarjal, da naj bi sporne nepremičnine spadale v njuno skupno premoženje.

- Upnik je bil utemeljeno prepričan, da je prvi toženec izključni lastnik spornih nepremičnin; ta je tako tudi zatrjeval.

- Prvi toženec je nepremičnine pridobil delno z izročilno pogodbo, sklenjeno s svojim očetom in delno z darilnima pogodbama, sklenjenima s teto in bratom; izročilna pogodba je bila sklenjena več kot tri leta pred sklenitvijo zakonske zveze tožencev, iz darilnih pogodb pa je razvidno, da je bil obdarjenec samo prvi tožnik.

- Pred sklenitvijo izročilne pogodbe med prvim tožencem in njegovim očetom pravdni stranki nista živeli v zunajzakonski skupnosti.

Ključni razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožencev, da tožeča stranka nima pravnega interesa za ugotovitveno (ničnostno) tožbo. Ker je bil glavni in tožencema skupen namen sklenitve Sporazuma preprečiti poplačilo tožeče stranke, ima sporazum nedopustno kavzo in je po drugem odstavku 39. člena v zvezi s 40. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ničen. Zato je nična tudi vknjižba solastninske pravice na spornih nepremičninah v korist druge toženke in je utemeljen zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

6Pritožbeno sodišče je soglašalo s prvostopenjskim, da je ugovor pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke neutemeljen. Strinjalo se je tudi z njegovimi konkretnimi dejanskimi izhodišči ter s presojo, da ta ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanu iz 40. člena OZ in da je zato Sporazum, katerega predmet ni bilo skupno premoženje zakoncev – tožencev, ničen.

Povzetek revizije tožene stranke

7Toženca uveljavljata, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ničnostnega zahtevka, za katerega tožeča stranka ni imela pravnega interesa, ni zavrglo. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditve tožencev, da tožeča stranka sploh ni pojasnila, zakaj ji Actio Pauliana ne nudi ustreznega varstva. V pritožbi sta opozorila, da je ugoditev ničnostnemu zahtevku primerna le, če bi imela za posledico izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez tega stranka ne bi mogla doseči. Vrhovnemu sodišču zato predlagata, naj zaradi neizkazanosti pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveno tožbo le-to zavrže.

8Pritožbeno sodišče je pritrdilo tožencema, da zaznamba sklepa o izvršbi pri spornih nepremičninah v celoti varuje položaj tožeče stranke kot upnice, hkrati pa je zapisalo, da je položaj upnika, ko gre za pravni posel med zakoncema, negotov. Druga toženka naj bi imela kot realna (hipotekarna) dolžnica v izvršilnem postopku (kar je postala s sklenitvijo spornega Sporazuma) poseben položaj, saj lahko uveljavlja ugovore, ki zadevajo hipoteko, poleg tega pa tudi ugovore, ki zadevajo zavarovano terjatev. Spekter možnih ugovorov je širok in druga toženka bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko dosegla celo ustavitev izvršilnega postopka oziroma izvršbe. Vseh teh stališč sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Predvsem ni pojasnjeno, zakaj naj bi se položaj tožeče stranke s sklenitvijo Sporazuma poslabšal. Učinkovati je namreč pričel z vknjižbo, to je šele po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Sicer pa je imela druga toženka na razpolago ugovor tretjega, v primeru zavrnitve ugovora tretjega pa bi lahko vložila tožbo. Poleg tega ne drži, da bi imel hipotekarni dolžnik več ugovorov od osebnega dolžnika; ima le ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da terjatev ni prešla na upnika oziroma da obveznost ni prešla na dolžnika.

9Sporazum ni v ničemer vplival na določitev hipotekarno obremenjenih nepremičnin kot zaščitene kmetije; razveljavitev javne dražbe je bila posledica odklonitve upravne odobritve prisilne prodaje, ki jo je terjal navedeni status nepremičnin in ne kaže na nedopusten nagib pri sklepanju Sporazuma.

10Pravni interes mora biti podan ves čas pravde. Tudi ob stališču, da je bil pred tem podan, je prenehal pred zaključkom postopka, saj je bil drugotoženkin ugovor tretjega pravnomočno zavrnjen, njena tožba za nedopustnost izvršbe je bila pravnomočno zavržena, roki za vse druge ugovore in za morebitno ponovno vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe pa so bili že zamujeni. Ustavitve izvršbe druga toženka ne bi mogla doseči. Na opozorilo tožencev, da se izvršba za poplačilo dolgov prvega toženca nadaljuje tudi na toženkinem deležu nepremičnin, sodišče druge stopnje ni odgovorilo.

Povzetek odgovora na revizijo

11Tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije. Njen pravni interes za vložitev ničnostne tožbe ne more biti vprašljiv in je že v tem, da ima v izvršilnem postopku le enega dolžnika, kar poveča hitrost in učinkovitost in zmanjša možnost ovir in zastojev v postopku. Poleg tega ne drži, da bi bila tožeča stranka ustrezno zavarovana z zaznambo izvršbe in zavrnitvijo ugovora druge toženke kot tretjega in zavrženjem njene tožbe za nedopustnost izvršbe. Druga toženka je kot realna dolžnica stranka izvršilnega postopka in ima na razpolago ne le vse ugovore, ki se nanašajo na hipoteko, ampak tudi ugovore, ki se nanašajo na terjatev ter sploh vsa pravna sredstva, ki jih ima dolžnik sam. V zvezi s tem povzema ključna stališča odločbe Ustavnega sodišča Up-2324/08. Druga toženka je tudi vložila številna taka pravna sredstva in ne le ugovora tretjega in tožbe za nedopustnost izvršbe. In prav to kaže na njen namen skleniti sporni Sporazum ravno zato, ker ji je zagotovil vključitev v izvršilni postopek s položajem stranke, to pa ji omogoča z vlaganjem pravnih sredstev poskušati doseči neuspešnost izvršbe. Na namen izigravanja upnice kaže tudi dejstvo, da se je po odločitvi pritožbenega sodišča pri spornih nepremičninah kot lastnik vpisal sin tožencev Č. A..

12Pravica do poplačila terjatve na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova je del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta zajema tudi pravico, da upnik pride do poplačila v razumnem roku. Ničnostna sodba v tem smislu za tožečo stranko nedvomno pomeni pravno korist, ki utemeljuje njen pravni interes za ničnostno tožbo.

13Toženca sta šele v pritožbi, torej prepozno, uveljavljala, da pogojev za ugotovitveno tožbo po določbah 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)¹ ni bilo. Gre za kršitev relativnega značaja, ki bi jo morala uveljavljati pred pritožbo, nikakor pa je ni mogoče uveljavljati z revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

14Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Glede na navedeno je bil preizkus v konkretnem primeru omejen na vprašanje dopustnosti ugotovitvene tožbe, konkretno na vprašanje pravnega interesa tožeče stranke zanjo.

15Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Obstoj te predpostavke (ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domneva) mora tožnik posebej izkazati.² Tožnik mora izkazati, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nima drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.³

16Te splošne zahteve veljajo za vse vrste ugotovitvenih tožb. Za konkreten primer je za presojo pravnega interesa za tožbo treba upoštevati, da je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev ničnosti Sporazuma, ki jo je utemeljevala s trditvijo, da je bil nagib za njegovo sklenitev nemoralen – preprečil naj bi uspeh tožeče stranke v že 14 let potekajoči izvršbi zoper prvega toženca na nepremičninah, ki so bile predmet Sporazuma. Z zahtevkom za ugotovitev ničnosti se varuje poleg zasebnega tudi javni interes;⁴ preozka razlaga pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost tožbe, za katero se zavzemata toženca, že zato ni primerna in v sodni praksi v primerljivih sporih ni uveljavljena.

17Toženca sta v pritožbi uveljavljala, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je imela tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti Sporazuma in trdila, da ga ni imela. Pritožbeno sodišče je na očitka podalo zanju neugoden odgovor, namreč, da se sodišče prve stopnje s pravnim interesom sicer res ni ukvarjalo poglobljeno, a je iz konteksta obrazložitve razvidna njegova presoja, da je podan,⁵ to presojo pa je sodišče druge stopnje ocenilo kot pravilno. V reviziji toženca vztrajata pri obeh očitkih.

18Pritrditi je treba revidentoma, da pritožbeno sodišče res ni podalo odgovora na njuno pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ustreznega varstva ne bi dosegla že z vložitvijo Actio Pauliana (255. člen OZ in naslednji). S tem pa ni kršilo procesnih pravil, na kar očitno meri: izhajalo je iz tožbenih trditev, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala zahtevek, da je (zaradi nedopustnosti kavze) Sporazum ničen. Ob takem izhodišču je bilo tehtanje in navajanje razlogov o tem, ali bi enak učinek kot z (morebitno) ugotovitvijo ničnosti (poplačilo tudi iz polovice nepremičnin, prenešenih na drugo toženko) lahko tožeča stranka dosegla s tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj tožencev, nepotrebno. V literaturi in sodni praksi se zastopa stališče, da se instituta izključujeta. Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti⁶(ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo⁷).

19Zgrešena je tudi revizijska teza, da se položaj tožeče stranke s sklenitvijo Sporazuma ni poslabšal; revidenta iz nje izpeljeta revizijskemu sodišču sugerirani zaključek, da položaja, ki se ni poslabšal, pač ni treba popravljati, zato tožeča stranka za tožbo, vloženo s takim namenom, ni imela pravnega interesa. Druga toženka, ki je le stvarna, ne pa tudi osebna dolžnica, je sicer res postala zemljiškoknjižna lastnica polovičnega deleža nepremičnin šele potem, ko je bila v času, ko je bil izključni lastnik še prvi toženec, pri teh nepremičninah (kot celoti) že zaznamovana izvršba (prisilna hipoteka). Skladno z določbo drugega odstavka 170. člena ZIZ učinkuje zastavna pravica, pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi, tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na nepremičnini.⁸ Ne drži pa revizijska trditev, da ima v takem primeru pridobitelj le ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Po tej določbi je razlog, ki preprečuje izvršbo, podan, če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika. Kot je pravilno in zadostno (ne da bi zagrešilo smiselno uveljavljano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev.⁹ Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka,¹⁰ predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na trajanje izvršbe, ni bilo nerazumno. Verjetnost pričakovanja, da bodo z ugotovitvijo ničnosti Sporazuma odpadli vsi ugovori in zahtevki druge toženke, temelječi na njeni z navedenim pravnim poslom pridobljeni (so)lastninski pravici, sam pa bo prišel do takojšnjega poplačila svoje terjatve, je utemeljevala upnikov (tožnikov) pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Upravičen interes tožeče stranke ni le, da pride z intervencijo sodišča do poplačila svoje terjatve, pač pa tudi, da poplačilo prejme v razumnem roku in za to uporabi učinkovitejše pravne možnosti.

20Zavrnitev drugotoženkinega ugovora tretjega in zavrženje tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe med obravnavano pravdo ob tedaj še vedno ne zaključeni izvršbi nista povzročili prenehanja pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitev ničnosti Sporazuma. Pritožbena trditev tožencev, da izvršba poteka na deležu druge toženke, je pomenila nedovoljeno novoto (enako kot navedba tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da je v vmesnem času postal lastnik spornih nepremičnin sin tožencev Č. A.) in sodišču druge stopnje nanjo ni bilo treba odgovarjati.

Odločitev o reviziji

21Revizijski razlogi, ki sta jih uveljavljala toženca, niso podani. Njuna revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

22Ker toženca z revizijo nista uspela, sta dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Utrpela jih je z vložitvijo odgovora na revizijo in sicer 2.288 EUR nagrade za zastopanje po tarifni številki 3210, povečane za 22 %-ni davek na dodano vrednost in 20 EUR pavšala za materialne stroške po tarifni številki 6002 Odvetniške tarife, skupaj 2.811,36 EUR.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² Glej A. Galič, v : L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 148 in 149.
³ Prav tam.
⁴ Glej A. Polajnar Pavčnik, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 507 in 508.
⁵ Primerjaj 5. točko obrazložitve: »...se je sklicevalo na toženčevo odtujitev premoženja in na izvršilne postopke ter poudarilo, da zaznamba izvršbe pred pridobitvijo lastninske pravice ne preprečuje vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti.«
⁶ Tako na primer M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja, Pravnik, let. 69, št. 11-12, Ljubljana 2014, stran 726-728; G. Dugar, Prenos premoženja na zakonca z namenom izigranja upnikov, Podjetje in delo, 1/2014, stran 96 in naslednje; B. Mrva, Nične pogodbe z namenom oškodovanja upnikov skozi sodno prakso, Pravna praksa, 13/2014. Glej še odločbe II Ips 297/2010, II Ips 259/2013.
⁷ V zadevi II Ips 259/2013; o tem pritrdilno M. Tratnik, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, Pravna praksa 31-32/2016 ; M. Ovčak Kos, Ž. Razdrih, navedeno delo, stran 728.
⁸ Taka je tudi enotna sodna praksa. Glej na primer jedro odločbe II Ips 17/2016: »Ker je tožnica lastninsko pravico na polovičnem solastniškem deležu stanovanja pridobila na pogodbenem temelju po pridobitvi toženkine prisilne hipoteke v izvršbi, z zahtevkom za nedopustnost izvršbe na njem ne more uspeti.« Sodna praksa je enotna tudi glede vprašanja pravne narave pridobitve premoženja na podlagi sporazuma med zakoncema: ta je pravnoposlovna tudi, če si zakonca do tedaj skupno premoženje razdelita tako, da določeno premoženje ali delež na njem pripade posameznemu zakoncu; prehod iz režima skupnega premoženja v solastninsko skupnost oziroma izključno lastnino ima pravnoposlovno podlago zato, ker je posledica sporazumne delitve skupne stvari, ki je pravni posel. Glej na primer odločbi II Ips 428/2011 in II Ips 17/2016.
⁹ Glej 11. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-2324/08: »Posebnost položaja hipotekarnega dolžnika pa je tudi posledica načela postranskosti (akcesornosti) hipoteke; hipoteka deli usodo zavarovane terjatve. Iz tega sledi, da hipotekarni dolžnik lahko uveljavlja zoper upnika ne le ugovore, ki zadevajo sámo pravico - hipoteko, temveč tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, čeprav ni hkrati tudi njegov osebni dolžnik. Ugovore lahko hipotekarni dolžnik uveljavlja neodvisno od tega, ali je sam zastavil nepremičnino za zavarovanje tujega dolga ali je pozneje postal lastnik zastavljene nepremičnine. Prav zaradi takšnega položaja mora imeti v izvršilnem postopku možnost, da lahko učinkovito brani svoje pravice. Njegova (lastninska) pravica na predmetu izvršbe ne preprečuje izvršbe (ni torej v položaju tretje osebe), vendar lahko (med drugim) z navedenimi ugovornimi razlogi doseže, da se izvršba ustavi, če uspešno ugovarja nastanku hipoteke ali če z razlogi glede same terjatve (t. i. opozicijskimi razlogi) doseže ustavitev postopka.«
¹⁰ Vložitev ugovora in tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe poudarjata toženca tudi v reviziji.