VSRS Sklep II Ips 254/2018

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za novo končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta s tožencem dne 10. 5. 2003 sklenila zakonsko zvezo, v kateri sta se jima rodila dva otroka, A. A. (roj. ...) in B. A. (roj. ...). Breme preživljanja obeh otrok je od junija 2009 nosila tožnica sama, saj toženec od julija 2009 dalje ni prejemal nobenega dohodka, je pa lastnik več nepremičnin. Stroški preživljanja obeh otrok so v obdobju od 1. 7. 2009 do 1. 6. 2017, ko je tožnica vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, dodelitve v vzgojo in varstvo, določitev preživnine ter stikov, znašali 152.000,00 EUR. Upoštevaje dolžnost preživljanja skupnih otrok v deležu ½, na posameznega starša tako odpade znesek 76.000,00 EUR. Navedeni znesek tožnica zahteva od toženca, ki je bil otroka dolžan preživljati, a tega ni storil. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da so vse navedbe tožnice v tožbi resnične ter zahtevek tožnice pripoznal. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da v konkretni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je razsodilo, da je dolžan toženec tožnici plačati znesek 76.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Vrhovno državno tožilstvo RS je zoper sodbo na podlagi pripoznave vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zatrjuje, da gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, tožnica je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Toženec je odgovor podal sam, pri čemer odgovoru ni priložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če ima opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti tako Vrhovno sodišče odgovora toženca ni upoštevalo (tretji in četrti odstavek 86. člena v zvezi s 377. in drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti

4Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vrnitvenega zahtevka iz 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni mogoče uveljavljati vselej brez pridržkov, saj je ta povezan z vzajemno zakonsko obveznostjo preživljanja otrok. Kadar živita starša skupaj v družinski skupnosti z otroki, je namreč treba vprašanja preživljanja reševati sporazumno, s tihim ali izrecnim sporazumom (48. člen ZZZDR), če to ni mogoče, pa s posredovanjem pristojnih državnih organov v zato predpisanih postopkih (105. in 105. a člen ZZZDR). V primeru skupnega življenja staršev in otrok v družinski skupnosti vprašanja preživljanja tako ni mogoče urejati s povračilnim zahtevkom za preteklo obdobje (VS RS II Ips 82/1999 in VSM I Cp 1071/2016). Iz navedb tožnice ne izhaja, da bi ta v spornem obdobju živela ločeno od toženca in ne v družinski skupnosti staršev in otrok v smislu 2. člena ZZZDR, niti da sta se pravdni stranki sporazumeli, da v navedenem obdobju ne bosta več živeli skupaj. Poleg tega se verzijski zahtevek nanaša na obdobje osmih let pred vložitvijo tožbe na razvezo zakonske zveze s tožencem. Dolžnost tožnice kot zakonite zastopnice mladoletnih otrok bi zato bila, da bi v primeru razpada družinske skupnosti s tožencem sklenila sporazum ali zoper njega vložila tožbo o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok takoj, ko bi ugotovila, da toženec ne prispeva več k njunemu preživljanju. Določbo 133. člena ZZZDR je zato treba v povezavi z ostalimi določbami o pravicah in dolžnostih staršev do otrok razumeti kot predpis prisilne narave, ki v okviru preživljanja v družinski skupnosti ne omogoča povračila za preteklo obdobje. Znotraj obstoječe družinske skupnosti medsebojnih razmerij ni mogoče urejati v nasprotju s prisilnimi pravili (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), razpolaganje z zahtevki v nasprotju z njihovim namenom pa tudi po procesnih pravilih ni dopustno (tretji odstavek 3. člena ZPP). Okoliščina, da je tožnica po lastnih navedbah vložila tožbo za razvezo zakonske zveze s predlogom o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok šele osem let po izteku spornega obdobja, na katerega se nanaša njen verzijski zahtevek, ki temelji na prisilnih določbah družinskega prava, je narekovala sodišču, da v okviru preiskovalnih pooblastil iz drugega odstavka 7. člena ZPP odloži izdajo sodbe na podlagi pripoznave in preveri, ali nimata morda stranki s pripoznavo tožbenega zahtevka namena izigrati prisilnih predpisov družinskega prava in s svojo procesno dispozicijo doseči pravne učinke, ki po materialnem pravu niso dopustni (tretji odstavek 3. člena ZPP). Z opustitvijo navedene preiskovalne dolžnosti je sodišče bistveno kršilo pravila postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost njegove odločitve. Nadalje Vrhovno državno tožilstvo v zvezi z očitanimi kršitvami postopka navaja nova dejstva in predlaga izvedbo novih dokazov, ki kažejo na sum, da pravdni stranki izkoriščata ta pravdni postopek in svojo pravico do prostega razpolaganja z zahtevkom za izigravanje prisilnih določb družinskega prava za dosego nedopustnega cilja, ki je v oškodovanju upnika, saj ima toženec neporavnane dolgove visoke vrednosti, v teku pa so oziroma so bili postopki v zvezi z ugotavljanjem obsega njegovega premoženja in razpolaganja z njim, kar bi lahko vplivalo na njegovo zmožnost poplačila s pravnomočno sodbo ugotovljenega dolga.

5V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti tožnica opozarja, da je bila zahteva vložena prepozno, saj se je rok iztekel 4. 10. 2018, Vrhovno državno tožilstvo pa je zahtevo vložilo 5. 10. 2018. Nadalje navaja, da toženec od junija 2009 ni več živel na istem naslovu kot ona in otroka, predloga za razvezo zakonske zveze pa ni vložila še v istem letu, ker je upala, da bosta s tožencem uspela zakrpati skrhan odnos. Tožnica predlaga zavrnitev zahteve, saj s tožencem v spornem obdobju ni živela v družinski skupnosti, otroka pa je tedaj v celoti preživljala sama.

Presoja pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti

6V zvezi s pravočasnostjo zahteve za varstvo zakonitosti, na katero je opozorila tožnica, Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo od 4. 6. 2018. Trimesečni rok iz prve točke petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 385. člena ZPP se je tako, upoštevaje sodne počitnice, med katerimi procesni roki, kakršen je tudi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi (tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih), ne tečejo,¹ iztekel 4. 10. 2018 (tretji odstavek 111. člena ZPP). Ker je Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti vložilo 4. 10. 2018 (skladno z drugim odstavkom 112. člena ZPP se za datum izročitve sodišču šteje datum, ko je bila priporočena pošiljka oddana na pošto), je ta pravočasna.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

7Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

8Zahteva za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) se opira na dve podlagi. Sodišču najprej očita, da je s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo zahtevku, ki temelji na 133. členu ZZZDR, ki naj bi bil prisilne narave. Zahteva vidi prisilnost te določbe v razlagi, po kateri je tak (obogatitveni) zahtevek utemeljen samo, če temelji na trditvah o ločenem življenju strank v obdobju, na katerega se zahtevek nanaša. Poleg te podlage se zahteva sklicuje na okoliščine, ki kažejo, da stranki izkoriščata možnosti razpolaganja za oškodovanje toženčevih upnikov. V ta namen je vrhovna državna tožilka predložila listinsko gradivo, ki naj bi kazalo na toženčeve poskuse izigravanja upnikov.

O razpolaganju z zahtevkom za povračilo stroškov preživljanja:

9V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti. Izraz tega načela so tudi materialne procesne dispozicije. Stranke se lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo (drugi odstavek 3. člena ZPP). Vendar sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišče mora zato odreči razpolaganje, kadar ugotovi, da bi to privedlo do učinka, kakršnega stranki po materialnem pravu sploh ne bi smeli doseči. V tem primeru, ko zahteva meni, da bi bilo mogoče zahtevek za povračilo stroškov preživljanja (133. člen ZZZDR) pripoznati samo, če bi temeljil na preživninskih izdatkih, nastalih v času, ko sta stranki živeli ločeno, se je treba vprašati, ali je po mnenju zahteve neutemeljen (natančneje, nesklepčen) verzijski zahtevek za povrnitev stroškov preživljanja mogoče pripoznati.² Odgovor daje nesporna razlaga tretjega odstavka 3. člena ZPP, po kateri namen te določbe »nikakor ni v tem, da bi strankam preprečeval možnost, da npr. pripoznajo zahtevek, ki po materialnem pravu ni utemeljen«, temveč »le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oz. prepovedi materialnega prava«.³

10Razlaga, kot jo v izhodišču ponuja Vrhovno državno tožilstvo, se, če jo podvržemo testu posplošenja, tudi logično ne izide. Če bi bilo namreč mogoče pripoznati samo utemeljene zahtevke, bi to pomenilo zanikanje pripoznave. Ta bi bila potem mogoča šele, ko bi bilo v kontradiktornem meritornem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je zahtevek utemeljen. Razlaga določbe 133. člena ZZZDR, po kateri »ne more […] eden izmed partnerjev zahtevati od drugega povračilo izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju«, zato ne pomeni, da je taka predpostavka verzijskega zahtevka (ločeno življenje strank verzijskega zahtevka) že sama po sebi kogentne narave. Taka bi bila šele, če bi zakon to neposredno, jasno in nedvoumno povedal, ali če bi bilo kogentnost mogoče razbrati iz smisla in cilja instituta, ki se zrcali v razlagani določbi.⁴

11Sodna praksa opredeljuje zahtevek za povračilo stroškov preživljanja kot svojevrstni verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava.⁵ Kot podvrsta obogatitvenih zahtevkov se zato nanaša na širše področje obveznostnega prava, torej področja, kjer prevladuje načelo avtonomije strank (2. člen OZ). Razmerje, nastalo zaradi stroškov preživljanja kake osebe med tistim, ki je preživljanje dajal in tistim, ki bi moral preživljati, je namreč premoženjskopravno razmerje, ki ga lahko stranki uredita tudi drugače, kot izhaja iz omenjene razlage 113. člena ZZZDR. Pripoznava takega zahtevka, za katerega niso izpolnjene vse predpostavke (po razlagi, na katero se opira zahteva, naj bi bilo med temi predpostavkami tudi dejstvo ločenega življenja strank), bi sicer nasprotovala materialnemu pravu, vendar ne tudi kogentnim predpisom. Predpisa, ki bi prepovedoval pripoznavo takega zahtevka namreč ni, in tudi iz smisla omenjene ureditve verzijskega zahtevka ter iz njegove splošne (obligacijsko pravne) narave kogentnost ne izhaja (2. člen OZ).

O nevarnosti oškodovanja toženčevih upnikov:

12Od tega ločeno pa je vprašanje, ali s pripoznavo neutemeljenega zahtevka stranki morda ne zasledujeta nedovoljenega cilja. V obravnavanem primeru bi šlo lahko za izigravanje toženčevih upnikov. Zahteva namreč opozarja na tako nevarnost, saj iz priložene dokumentacije izhaja, da naj bi imel toženec visoke neporavnane dolgove. Izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnosti njihovega poplačila je zaradi nemoralnosti takega cilja tudi samo nemoralno. Pri tem ni pomembno, ali bi oškodovani upnik uresničitev svoje terjatve lahko zavaroval z drugimi pravnimi sredstvi – bodisi v okviru stečaja ali po splošnih pravilih OZ. Bistveno je, da pomeni izigravanje upnikov nemoralno dejanje po sebi, zaradi česar sodišče taka razpolaganja ne upošteva (tretji odstavek 3. člena ZPP).

13Zaradi suma, da stranki izkoriščata pravdni postopek za namen, da z njim izigrata upnike, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejstva, na katera se sklicuje zahteva (drugi in tretji odstavek 316. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 388. členom, drugim odstavkom 391. člena in četrtim odstavkom 385. člena ZPP).

14Odločitev o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Gl. VS RS sodba III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003.
² Zahteva se tu sklicuje na nosilno stališče sodbe VS RS št. II Ips 82/1999 z dne 22. 4. 1999, ki se glasi: »Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je potrebno reševati vprašanja preživljanja slednjih sproti sporazumno ali s pomočjo organa za socialno delo ali s tožbo za plačilo preživnine vnaprej, ne more pa eden izmed partnerjev zahtevati od drugega povračilo izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju.« Čeprav to stališče kot očitno nesporno povzema tudi teorija (gl. B. Novak v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 664), še ne pomeni, da ga je treba nekritično sprejeti kot pravilnega, in še manj, da bi bilo potrjeno z ustaljeno sodno prakso.
³ Gl. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana 2005, str. 44, 45 in 2. knjiga, str. 81. Gl. tudi sodbo VS RS št. II Ips 831/2005 z dne 31. 1. 2008; št. II Ips 256/2010 z dne 12. 12. 2013, tč. 8.
⁴ Prim. sodbo VS RS št. II Ips 256/2010 z dne 12. 12. 2013, tč. 9, kjer je rečeno: »Načelno velja, da so določbe OZ dispozitivne narave (2. člen OZ). Del pravil pa zaradi varstva interesov strank ali širših interesov omejuje prosto urejanje obligacijskih razmerij. Ta pravila so kogentne narave. Pravilo je kogentne narave, če tako izhaja iz posamezne določbe ali iz njenega smisla. Kogentna narava je neposredno razvidna iz posamezne določbe, kadar so uporabljene besede mora; obvezno je; prepovedano je; tega s pogodbo ni mogoče izključiti; ali podobno. Kogentnost pravila je očitna tudi takrat, ko so v sami določbi določene posledice, npr. pogodba sklenjena v nasprotju s tem, je nična; pogodbena določba o tem se šteje za neobstoječo; in podobno. Kogentnost pa lahko izhaja tudi iz smisla stvari. Pri pravilih, katerih namen je varovati interese posamezne stranke ali širše interese, lahko iz smisla stvari izhaja, da so kogentne narave, čeprav kogentnost ni neposredno razvidna iz besednih izrazov.« Obrazložitev se tu sklicuje na V. Kranjc v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. člen, str. 91.
⁵ Gl. sodbo VS RS št. II Ips 554/2002 z dne 5. 2. 2003; B. Novak, prav tam, str. 662.