VSRS Sodba II Ips 147/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19. 7. 2013, odpovedana in sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici 2.908,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2014 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 452,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zvrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3S sklepom II DoR 351/2017 z dne 28. 3. 2018 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali kupca, ki v zvezi s predmetom nakupa uveljavlja pravico iz naslova pogodbene garancije, zavezuje enoletni prekluzivni rok in ali ga potem, ko od pogodbe odstopi, veže isti enoletni rok, v katerem mora vložiti tožbo na vračilo danega ter plačilo odškodnine po drugem odstavku 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ali pa odstop od pogodbe pretrga tek enoletnega roka oziroma je ta vprašanja potrebno izvzeti iz področja urejanja po prvem odstavku 480. člena OZ in veljata splošna zastaralna roka za uveljavljanje kondikcijskih in odškodninskih zahtevkov.

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta nato toženca pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo v delu, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku oziroma senatu.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena tožeči stranki. Tožnica v odgovoru nanjo navaja, da revizija ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

6Tožnica je od tožencev 19. 7. 2013 kupila psa, kodrastega bišona razstavne kvalitete. Na veterinarskem pregledu 24. 9. 2013 je bilo ugotovljeno, da ima pes prirojeno razvojno napako (dermoidni sinus). Tožena stranka je bila o tem takoj obveščena. Pes je bil 29. 7. 2014 operiran in od takrat je v zadnjem delu hrom. Pes ni primeren za razplod, razstave, prav tako pa tudi ne more živeti normalnega življenja hišnega ljubljenčka. Pes ni hrom zaradi zanemarjanja tožnice, tudi njena vzgoja in skrb zanj nista vplivali na njegovo zdravstveno stanje. Tožnica je psa pustila pri tožencih, ki pa ji drugega mladička (v skladu s pogodbo) nista hotela izročiti. Tožnica je 24. 8. 2014 od tožencev zahtevala vrnitev kupnine v treh dneh, česar nista storila. 18. 11. 2014 je vložila tožbo, da se ugotovi, da je pogodba odpovedana, toženca pa sta ji dolžna vrniti kupnino in stroške zdravljenja.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica s tem, ko je zahtevala izročitev novega mladička, uveljavila jamčevalni zahtevek za izpolnitev obveznosti. Ker toženca tega nista bila pripravljena storiti, je psa pustila pri njiju in zahtevala vračilo kupnine. S tem je konkludentno nakazala, da je pogodbeno razmerje prenehalo, zaradi česar je utemeljen zahtevek glede odstopa od pogodbe. V posledici tega je vsaka stranka dolžna vrniti drugi tisto, kar je prejela, tožnica pa ima v skladu 103. členom OZ tudi pravico do odškodnine. Tako je toženi stranki naložilo vrnitev kupnine (1.800,00 EUR) ter plačilo odškodnine v višini stroškov operacije (1.027,85 EUR) in kontrolnega pregleda (80,85 EUR) v skupnem znesku 2.908,70 EUR.

8Sodišče druge stopnje je potrdilo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svoja upravičenja po 468. členu OZ in pogoje za odstop od pogodbe po 470. in 471. členu OZ. Kot zgrešeno je ocenilo pritožbeno trditev, da gre v pravdi za tipičen primer zahtevka iz naslova jamčevanja za stvarne napake, za katerega se uporabljajo pravila OZ o prodajni pogodbi, ta pravila pa naj bi sodišče prve stopnje ne uporabilo oziroma naj bi jih uporabilo napačno. Pojasnilo je, da tožnica ni zahtevala odprave stvarne napake na podlagi 468. člena OZ, ampak ugotovitev, da je od pogodbe odstopila in zahtevala vrnitev kupnine ter plačilo odškodnine kot posledico odstopa od pogodbe (8. točka obrazložitve sodbe druge stopnje). Ker tožnica ni uveljavljala pravic iz naslova odgovornosti za stvarno napako, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do trditev tožencev o zamudi enoletnega roka za vložitev tožbe, saj glede na materialnopravno podlago zahtevka ne gre za pravno relevantna dejstva (12. točka obrazložitve).

Navedbe strank v revizijskem postopku

9Toženca v reviziji ponavljata svoje, že v postopku pred sodiščem prve stopnje dane navedbe, da je bila tožba vložena po preteku enoletnega roka, ki je pričel teči od obvestila o napaki, kar je bilo po ugotovitvah sodišč 24. 9. 2013 in se je torej rok iztekel 4. 9. 2014. Opozarjata, da tožnica v tožbi sploh ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, ampak je odpoved terjala s samo tožbo, sodišče pa je na podlagi njenega konkludentnega dejanja (prepustitve psa tožencema) štelo, da je odstopila od pogodbe. Takšna ugotovitev je napačna, saj tožnica ni trdila, da je odstopila od pogodbe, ampak je le terjala tako ugotovitev. Po prepričanju tožencev je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da tožnice ni omejeval enoletni rok po prvem odstavku 480. člena OZ in da to vprašanje v danem primeru ni relevantno, ker naj bi veljali drugačni roki. Toženca menita, da enoletni prekluzivni rok velja tudi v primerih, ko kupec pravice iz 468. člena OZ uveljavlja na podlagi pogodbene garancije in je dolžan v tem roku tudi vložiti tožbo.² Teka tega roka (ne glede na to ali se uveljavljajo pravice na podlagi jamčevanja ali garancije) ne pretrga morebitni kasnejši odstop od pogodbe, rok pa velja tudi za vračilo danega po pogodbi (kondikcijski zahtevek) in za sodno uveljavljanje odškodnine po drugem odstavku 468. člena OZ. Pravilnost takega stališča vsaj posredno potrjuje sklep Vrhovnega sodišča III Ips 88/2006, v katerem je zavzeto stališče, da je iz področja urejanja 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj 480. člen OZ) mogoče izvzeti le odškodninsko odgovornost iz tretjega odstavka 488. člena (468. člena OZ) in da je le za tako škodo, ne pa tudi za škodo po drugem odstavku tega člena, ki jo uveljavlja tožnica, določeno, da se uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Odločba ne daje določnega odgovora na vprašanje, ali to velja tudi za kondikcijski zahtevek, druge prakse o tem pa še ni. Opozarja, da je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 123/2016 ugodilo predlogu za dopustitev revizije v zvezi z identičnim vprašanjem, o reviziji pa še ni bilo odločeno. V delu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev o povrnitvi škode, pa je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso, konkretno sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 88/2006.

10Tožnica v odgovoru na revizijo kot pravno napačne ocenjuje trditve tožencev, da enoletnega roka ne pretrga kasnejši odstop od pogodbe in da ta rok velja tudi za terjatev za vrnitev danega po pogodbi in za uveljavljanje odškodnine. V marsikaterem primeru se škoda v enoletnem roku od obvestila o napaki še ne pojavi oziroma izrazi. Ob takem stališču bi se povsem izvotlila splošna pravila o zastaranju kondikcijskega in odškodninskega zahtevka, kar ni namen določila 480. člena OZ. Sicer pa je treba revizijo zavrniti tudi zato, ker je tožnica v postopku zatrjevala in dokazala, da svojih pravic v roku iz prvega odstavka 480. člena OZ ni mogla uporabiti izključno zaradi prevare prodajalcev – tožencev.

Odločitev Vrhovnega sodišča

11Revizija ni utemeljena.

12Vrhovno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe omejeno na njen tisti del in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato ne odgovarja na navedbe, ki ta preizkus presegajo. Zlasti velja to za vprašanje ustreznosti trditvene podlage glede ugotovitvenega dela uveljavljenega zahtevka. Vezano je tudi na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in katerega pravilnost je bila preizkušena v pritožbenem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je vezano na ugotovitve, da je tožnica toženca obvestila o napaki 24. 9. 2013 in da je glede na vrnitev psa in zahtevo za vračilo kupnine z dne 24. 8. 2014 prišlo do odstopa od pogodbe.

13Pravica kupca, da odstopi od pogodbe, je po 3. točki prvega odstavka 468. člena OZ eno izmed upravičenj, ki spada med ti. jamčevalne zahtevke, torej zahtevke, katerih temelj je v odgovornosti prodajalca za stvarne napake prodane stvari. Tudi za uveljavitev te pravice zato velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Ker pa odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, za njegovo uresničitev in učinkovanje ni potrebno sodno uveljavljanje. Zadošča, da izjavo naslovnik prejme do izteka roka iz 480. člena OZ. Glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, izpostavljene v prejšnji točki obrazložitve, je tožnica svoje oblikovalno upravičenje uveljavila pravočasno, s tožbo pa zahtevala le ugotovitev njegovega (že prej nastalega) učinkovanja. Vrhovno sodišče se zato ne opredeljuje do vprašanja, ali so tudi pravice kupca iz pogodbene garancije vezane na enoletni prekluzivni rok, saj odgovor nanj za odločitev ni relevanten.

14Nadaljnja, z dajatvenim delom zahtevka uveljavljana upravičenja so posledice prenehanja pogodbe zaradi odstopa. Tožena stranka se pri zavzemanju za uporabo enoletnega prekluzivnega roka po prvem odstavku 480. člena OZ tudi za uveljavitev teh sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 88/2006. Vendar pa se dejanska podlaga te zadeve bistveno razlikuje od tu obravnavane: V zadevi III Ips 88/2006 je tožeča stranka zaradi napak na kupljeni stvari zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala neposredno v zvezi z jamčevalnimi zahtevki (fiksni stroški v zvezi s popravili stvari, izpad dohodka, stroški izvedenca, drugi stroški v zvezi z odpravo napak). Podlago takemu zahtevku predstavlja določilo drugega odstavka 468. člena OZ (prej 488. člena ZOR). V tu obravnavani zadevi pa ne gre za povrnitev škode zaradi napake kupljene stvari, ampak je zaradi napake stvari že prišlo do (utemeljenega) odstopa od pogodbe, tožnica pa zahteva vrnitev kupnine in povrnitev škode kot posledico prenehanja pogodbe zaradi odstopa. Stališča iz zadeve III Ips 88/2006 zato ne rešujejo relevantnih pravnih vprašanj za tu obravnavano zadevo.³

15Toženca sta v reviziji pravilno navedla, da prakse Vrhovnega sodišča glede dopuščenega vprašanja še ni (natančneje, ob vložitvi revizije je še ni bilo) in da je Vrhovno sodišče o identičnem pravnem vprašanju revizijo dopustilo, in sicer s sklepom III Dor 123/2016 z dne 26. 1. 2017. V vmesnem času od dopustitve revizije v tej pravdni zadevi (od 28. 3. 2018, ko je bil izdan sklep II DoR 351/2017) pa je Vrhovno sodišče že odločilo o reviziji, vloženi na podlagi prvega sklepa o njeni dopustitvi. S sklepom III Ips 32/2017 z dne 25. 9. 2018 je tako odločilo, da „prvi odstavek 480. člena OZ velja za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalkine odgovornosti za stvarne napake, ne pa tudi za (kondikcijske) zahtevke, ki nastanejo na podlagi kasnejšega prenehanja (razveze) prodajne pogodbe, ki jo povzroči uresničitev kupkine pravice odstopiti od prodajne pogodbe zaradi stvarnih napak dobavljenega blaga. Za takšne (kondikcijske) zahtevke namreč veljajo splošni zastaralni roki.“ Odgovor na drugi del dopuščenega vprašanja je torej, da kondikcijski zahtevki, ki so posledica prenehanja pogodbe zaradi kupčevega odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak stvari, ne sodijo med jamčevalne zahtevke in zanje ne velja enoletni prekluzivni rok iz prvega odstavka 480. člena OZ. Zanje veljajo splošna pravila o prenehanju pogodb in zastaranju terjatev.

16Pravilna je torej odločitev sodišč prve in druge stopnje glede kondikcijskega zahtevka in sta toženca dolžna tožnici vrniti plačano kupnino. Pravno podlago tega zahtevka predstavlja drugi odstavek 111. člena OZ. Ostaja le še vprašanje utemeljenosti oziroma pravočasnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka, tj. zahtevka za povrnitev stroškov, ki jih je imela tožnica zaradi zdravljenja psa kot poskusa odprave napake. Tu se toženca spet sklicujeta na zadevo III Ips 88/2006 in zatrjujeta odstop od sodne prakse, a zadeva tudi glede tega vprašanja ni primerljiva ravno zato, ker tudi uveljavljanje odškodnine ni posledica stvarne napake, ampak posledica odstopa od pogodbe. Za zahtevek, ki bi temeljil na pravilih o jamčevanju za stvarne napake, bi šlo, če bi bila operacija uspešna in s tem napaka odpravljena; povrnitev stroškov bi tedaj tožnica lahko zahtevala (le) kot odškodnino zaradi zagotovitve pravilne izpolnitve pogodbe. Ker pa napaka ni bila odpravljena in je po operaciji prišlo do odstopa od pogodbe, niso relevantna določila o jamčevanju (konkretno drugi in tretji odstavek 468. člena OZ), ampak določila o prenehanju pogodb, konkretno 103. člen OZ (v zvezi s prvim odstavkom 111. člena OZ). Nelogično bi bilo, da bi morala stranka, ki vrne stvar zaradi napak in odstopi od pogodbe, trpeti škodo, ki jo je imela v zvezi z neuspešnim poskusom odpravljanja napak vrnjene stvari. Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov kot posledice odstopa od pogodbe zaradi stvarnih napak zato rok iz prvega odstavka 480. člena ne velja. To pa je tudi dokončen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje.

17Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

18Odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker toženca z revizijo nista uspela, morata tožnici povrniti njene stroške, ki jih sestavljajo stroški odgovora na revizijo (450 odvetniških točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² Pri tem se sklicuje na sodbo VSL I Cpg 904/2011.
³ Iz istega razloga pa tudi ne iz zadeve VSL I Cpg 904/2011.