VSL Sklep I Cp 1206/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo.

2Tožnika sta zoper navedeni sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je izpodbijano odločitev sprejelo brez izvedbe predlaganih dokazov, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega je sklep obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, saj ne vsebuje adekvatnih razlogov oziroma so vsebovani razlogi kontradiktorni (do pravnega posla sploh ni prišlo), pomanjkljivi (6. točka obrazložitve) ter v nasprotju s predloženimi listinami (za obstoj pravnomočnosti ni nobenih dokazov). Nasprotujeta zaključku, da je učinek ničnega in neobstoječega pravnega posla enak, saj sodišča in državni organi v RS izpodbijano listino štejejo kot zakonito in veljavno sklenjeno sodno poravnavo ter jo upoštevajo kot perfektno (štejejo jo kot dokaz in nanjo opirajo svoje odločitve). Sodna poravnava kot pravni posel sploh ni nastala, saj niso bili izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Oporekata razlogom v 3. točki obrazložitve in sklicevanju na sodno prakso v opombi št. 2, saj citirani zadevi VSL I Cp 1691/2018 in II Ips 363/2011 obravnavata drugačni situaciji. Listina z imenom sodna poravnava z njune strani ni bila nikoli podpisana, zato sodna poravnava ni bila sklenjena, ne obstoji in nima pravnih učinkov, zato je tudi nista mogla izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom, ki je predvideno zgolj za primere, ko je bila sodna poravnava vsaj obličnostno sklenjena po določilih ZPP. Poudarjata, da ne izpolnjujeta pogojev za uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbojnosti sodne poravnave po določilih ZPP. Zaključek, da se neobstoj pravnega posla obravnava kot ničnostni razlog, je brez pravne podlage, saj gre za obličnostno strožji posel, ki mu zakon pripisuje učinke sodne odločbe (situacijo primerjata z nepodpisanim osnutkom notarskega zapisa). Trdita, da v skladu z obstoječo zakonodajo nimata druge pravne možnosti kot vložiti tožbo "sui generis", da bi spravila s sveta izpodbijano listino, ki jo vsi državni organi štejejo kot sodno odločbo. Zato ne gre za nedovoljeno obliko sodnega varstva. Za stališče, da se primer neobstoječe sodne poravnave obravnava po pravilih ničnosti, sodišče ni navedlo materialnopravne opore, citirana sodna praksa pa ni v nobeni zvezi z dejanskim stanjem. Izpostavljata, da neobstoječa sodna poravnava ne more postati pravnomočna in je ni mogoče šteti kot pravnomočne sodne odločbe. Trdita, da je po Obligacijskem zakoniku (OZ) primarna predpostavka za obravnavanje ničnosti, da je pravni posel sploh sklenjen. Sodišču prve stopnje očitata, da je nepravilno izhajalo iz neizpolnjevanja predpostavk za vložitev ugotovitvene tožbe po prvem in drugem odstavku 181. člena ZPP. S tožbenim zahtevkom nista zahtevala le ugotovitve dejstva (da sodna poravnava ni bila sklenjena, ker ni bila podpisana), zahtevala sta ugotovitev neobstoja sodne poravnave kot pravnega razmerja. Poleg tega oporekata zaključku sodišča glede neobstoja oziroma neizkazanosti njune pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo njuna pojasnila v tožbi, zakaj sodna poravnava ne obstoji in zakaj je posledično nista mogla izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi po ZPP. V tožbi sta tudi izrecno navedla, da je na citirano sodno poravnavo razloge za svojo odločitev oprlo Okrajno sodišče v Domžalah v drugem sporu med istima strankama, ter da jima ta sodna poravnava škoduje tudi na drugih pravnih področjih (upravni postopek pri GURS). Zato poudarjata, da izkazujeta pravni interes za vložitev tožbe. Oporekata še zaključku sodišča, da je razveljavitev sodne poravnave mogoče doseči le z oblikovalno tožbo. Trdita, da jima interpretacija sodišča, po kateri nimata pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, jemlje pravico do učinkovitega sodnega varstva. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnika sta s tožbo zahtevala, da se ugotovi: (1) da med strankama v nepravdnem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v ... N .../2011, ni bila sklenjena in ne obstoji sodna poravnava z vsebino, opisano v tožbenem zahtevku in (2) da posledično ne obstoji veljaven odpravek sodne poravnave in nima nobenih učinkov.

5Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, „ker tožnika zahtevata nedovoljeno obliko sodnega varstva“. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo že ob prehodnem preizkusu (kot nedovoljeno), tožbenega zahtevka ni obravnavalo vsebinsko, zaradi česar tudi ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka. Očitana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana.

6Prav tako nista podani očitani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep vsebuje dovolj jasnih in argumentiranih razlogov, da ga je mogoče preizkusiti. Poleg tega se sodišče prve stopnje pri sklicevanju na učinke pravnomočnosti sodne poravnave v 4. točki obrazložitve sklepa ni oprlo na konkretno sodno poravnavo, temveč se je do pravnomočnosti opredeljevalo na splošno (kot do ustavne kategorije in lastnosti), zato ni podano nasprotje med razlogi sklepa in predloženo sodno poravnavo.

7Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso v opombi št. 2 izpodbijanega sklepa (II Ips 363/2011 in VSL I Cp 1691/2018) ni neustrezno, saj navedeni odločbi obravnavata povsem primerljiv pravni položaj. Kot je razvidno iz opombe št. 9, je sodišče prve stopnje pri citiranju odločbe VSL I Cp 1691/2018 storilo zgolj očitno pisno pomoto (pravilno: VSL sklep I Cp 1619/2018 z dne 30. 10. 2018), kar bi moralo biti tožnikoma znano, saj gre (kot je razvidno iz podatkov vpisnika pritožbenega sodišča) za pravdno zadevo med istimi strankami, v kateri sta si že neuspešno prizadevala za ugotovitev neobstoja iste sodne poravnave.

8Iz tožbenih trditev izhaja, da je med tožnikoma kot predlagateljema in toženko kot nasprotno udeleženko pred Okrajnim sodiščem v ... pod opr. št. N ../2011 tekel nepravdni postopek zaradi sodne ureditve meje. Na zadnjem naroku na kraju samem v prisotnosti sodnega izvedenca dne 9. 5. 2012 se zapisnik ni pisal neposredno, in tudi prepis zapisnika z naroka, v katerem je besedilo sodne poravnave, tožnikoma ni bil neposredno vročen. Trdita, da na naroku ni bil dosežen noben sporazum o meji, da se nista strinjala s predlogom izvedenca in da sta z dopisom z dne 16. 5. 2012 izrecno zavrnila določitev meje z dne 9. 5. 2012. Iz navedenega dopisa (priloga A11) izhaja, da sta tožnika po daljšem prepričevanju njunega odvetnika in izvedenca pristala, da se zabijejo mejniki in opravi preizkus vožnje. Izvedenec jima je grozil, da bo vzpostavil mejo preko stare hiše, kot so to hoteli vzpostaviti prejšnji merilci, zato sta ustno privolila v postavitev meje. Po tehtnem premisleku sta se tožnika odločila, da meritev ovržeta in sta z dopisom z dne 16. 5. 2012 predlagala določitev meje po katastru iz leta 1868. Po prejemu odpravka sodne poravnave sta tožnika z dopisom z dne 4. 6. 2012 sodišče obvestila, da zavračata odpravek sodne poravnave in vztrajata pri določitvi meje po katastru.

9Tožnikoma je bilo glede na povedano (odpravek sodne poravnave sta prejela) znano, da se je nepravdni postopek končal, da je bila meja na naroku zakoličena in tudi evidentirana v katastru. Sodna poravnava je ne glede na to, kako je do nje prišlo (ni podpisana), učinkovala¹ in ni mogoče šteti, da je neobstoječa². Tožnika sta imela možnost vložiti izredno pravno sredstvo. Na možnost vložitve tožbe ju je nenazadnje opozorilo sodišče prve stopnje s posebnim dopisom. Sodna poravnava ima dvojno pravno naravo, poleg značilnosti pogodbe ima tudi značilnosti sodne odločbe s procesnim učinkom pravnomočnosti³, ki ga je mogoče izničiti le na zakonsko posebej predviden način, to je le po določbah (in v rokih) predpisanih v 385. in 392. členu ZPP. Nasprotno stališče bi poseglo v učinek pravnomočnosti, na kar je utemeljeno opozorilo že sodišče prve stopnje. Enako stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 1619/2018 z dne 30. 10. 2018⁴, kjer je poudarilo še, da bi bila zaradi pomanjkanja volje neobstoječa le pogodba sama, medtem, ko je listina, ki pogodbeno voljo strank izkazuje navzven, nična. Nadalje je pojasnilo, da se napake volje uveljavljajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ničnost pa preko izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče tudi v obravnavani zadevi tem stališčem pritrjuje in enako ugotavlja, da se s tožbo, kot sta jo vložila tožnika, učinka sporne sodne poravnave ne da odpraviti.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Tožnika utemeljujeta svoj pravni interes za vložitev predmetne ugotovitvene tožbe zlasti s poudarjanjem, da sodišča in drugi državni organi v RS izpodbijano listino štejejo kot zakonito in veljavno sklenjeno sodno poravnavo ter jo upoštevajo kot perfektno (štejejo jo kot dokaz in nanjo opirajo svoje odločitve). Navedeno kaže, da so konkretni sodni poravnavi očitno navzven priznani učinki pravnomočne sodne odločbe, takšno sodno odločbo pa je dovoljeno izpodbijati le na zakonsko predviden način.
² Zato tudi niso relevantne pritožbene navedbe glede distinkcije med neobstoječimi in ničnimi pravnimi posli.
³ Zakaj ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je zgoščeno argumentirano v 13. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 268/2011 z dne 3. 4. 2014: "Zakonske določbe, da se s sodno poravnavo pravda konča, da sodišče na to ves čas pazi po uradni dolžnosti, da nova tožba o istem predmetu ni dopustna in jo sodišče zavrže (308. člen ZPP) in da je sodba o zahtevku, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava, obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), skupaj z določbami o izpodbijanju sodne poravnave (samo) z izrednimi pravnimi sredstvi kažejo na sistemsko rešitev, da ima sodna poravnava po veljavnem ZPP učinke (procesne posledice) pravnomočne sodbe."
⁴ Iz odločbe izhaja, da je tekel spor med istimi strankami, z bistveno enakim tožbenim zahtevkom in bistveno enakimi pritožbenimi navedbami. Tudi ta tožba je bila zavržena s sklepom Okrožnega sodišča P 730/2018-II z dne 21. 5. 2018, pritožba tožnikov pa zavrnjena s sklepom I Cp 1619/2018.