VSL Sodba in sklep I Cpg 501/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zneska 47.275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.3.2014 do plačila razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu (za znesek 74.725,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 31.3.2014 do plačila) se izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21678/2015 z dne 3.3.2015 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 122.000,00 EUR s pripadki in (II.) tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Dne 30.10.2018 je bil nad tožnico sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roku zanje, je višje sodišče ob smiselni uporabi 207. člena ZPP, ne glede na prekinitev postopka, izdalo odločbo, sprejeto na seji.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnica vtoževanih terjatev od družbe B. d.o.o. naj ne bi pridobila na podlagi cesije. Pritožba navaja, da zaradi takšnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in se ni opredelilo do večjega dela procesnega gradiva. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar po oceni pritožbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožbeni zahtevek temelji na dveh (različnih) terjatvah. Za prvo, v znesku 47.275,00 EUR (račun št.17, tožnica trdi, da jo je kupila od B. d.o.o., L., in da se nanaša na znesek neupravičene obogatitve, za katerega naj bi bila toženka obogatena zaradi vlaganj družbe B. d.o.o. v njeno nepremičnino. Za drugo, v znesku 74.725,00 EUR (račun št. 16), pa tožnica trdi, da se nanaša na uporabnino, ki naj bi jo toženka dolgovala tožnici, ker je neupravičeno uporabljala opremo v njeni lasti.

8Le del tožbenega zahtevka torej temelji na dejstvu, da naj bi B. d.o.o. tožnici odstopil svojo terjatev do toženke. Navedeno je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve), nato pa je kljub temu obe terjatvi obravnavalo, kot da bi ju tožnica pridobila s cesijo. Ne glede na to je sodišče prve stopnje celoten zahtevek zavrnilo (izključno) zato, ker je ugotovilo, da tožnica (oziroma njena pravna prednica) vtoževanih terjatev ni pridobila od družbe B. d.o.o. na podlagi pogodbe o odstopu terjatev. Višje sodišče soglaša s pritožbo, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo le z obstojem cesije, ne pa tudi s terjatvijo iz naslova uporabnine, za katero tožnica ne trdi, da jo je pridobila s cesijo, temveč da je lastnica skladiščne opreme, z uporabo katere je bila toženka neupravičeno obogatena. Tožbeni zahtevek je nato kljub temu zavrnilo v celoti.

9Zaradi navedenega napačnega zaključka sodišče prve stopnje svoje odločitve v delu, ki se nanaša na račun št. 16, ni obrazložilo, dejansko stanje pa je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, da se opredeli tudi do tega dela vtoževane terjatve (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče ni moglo samo odpraviti navedene pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, saj se sodišče prve stopnje v tem delu ni z ničemer opredelilo do pravno odločilnih dejstev glede utemeljenosti zatrjevane pravne podlage in višine tožbenega zahtevka. Tako bi šele višje sodišče prvič presojalo pravno odločilna dejstva o pravni podlagi in višini tožbenega zahtevka, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo, to pa bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

10V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

11Z računom št. 14 z dne 3.2.2012 tožeča stranka dokazuje, da je vlaganja v toženkino nepremičnino B. d.o.o. prodala tožnici (oziroma njeni pravni prednici L. d.o.o.). S to prodajo naj bi tožnica postala imetnica terjatve iz naslova vlaganj v toženkino nepremičnino. Od njih naj bi imela toženka neupravičeno korist, saj je bila nepremičnina zaradi vlaganj vredna več, toženka pa jo je za (višjo) najemnino dala v najem tretji osebi. To terjatev je tožnica zaračunala toženki z računom št. 17 z dne 28.2.2014 v znesku 47.275,00 EUR.

12Višje sodišče v celoti soglaša z jasno in prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni konkretno zatrjevala okoliščin, v katerih naj bi vtoževana terjatev prešla z družbe B. d.o.o. na L. d.o.o. Tožnica ni nikdar jasno in določno trdila, da je bila pogodba o odstopu terjatve sklenjena ustno in kdo naj bi za pogodbenici izrazil voljo za sklenitev pogodbe ter kdaj se je to zgodilo. Določno ni bilo navedeno niti to, kakšna je bila kupnina in ne, da je bila predmet odstopa (prav) zdaj vtoževana terjatev. Višje sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnica večji konkretnosti v zvezi z zatrjevano cesijo celo namerno izogibala (13. točka obrazložitve). Pravilno je zato sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede obstoja cesijske pogodbe.

13Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da v delu, se se nanaša na znesek 47.275,00 EUR s pripadki, uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa v tem delu izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo glede navedenega zneska potrdilo (353. člen ZPP in tretja alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

14Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

PRAVNI POUK

Zoper sklep (I. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.