VSRS Sodba I Up 93/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) po opravljeni javni glavni obravnavi ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-641/2016/14 (1312-02) z dne 31. 1. 2017, in tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodilo tako, da mu je priznalo status begunca (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2V obrazložitvi sodbe je med drugim pojasnilo, da tožena stranka ni naredila pravilne dokazne ocene glede (ne)verodostojnosti tožnika v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, in ni pravilno uporabila materialnega prava (26., 27. in 30. člen ZMZ-1 v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), ter zakaj je presodilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Odločitev je sprejelo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotovilo dejansko stanje ter zaključilo, da je že tožena stranka v postopku ugotovila, da je tožnik notranje konsistenten, prav tako se je strinjalo s toženo stranko, da je podana zunanja konsistentnost tožnika in da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Ugotovilo je (drugače kot tožena stranka), da tožniku ni mogoče očitati, da ni za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bilo mogoče oziroma, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Prav tako se ni strinjalo s toženo stranko, da je bil tožnik neprepričljiv v izjavi glede spremembe vere in je presodilo, da je podana splošna verodostojnost tožnika. Pojasnilo je med drugim, da je tožnikov krst v Republiki Sloveniji zgolj izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je tožnik zagovarjal že v izvorni državi ter zaključilo, da ne dvomi, da je tožnikova sprememba vere pristna.

3Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Izpodbija jo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Kategorično zavrača argumentacijo sodišča glede (nepravilne) implementacije (člena 5/3) Direktive 2011/95/EU v ZMZ-1 (30. člen). Poudarila je, da je v postopku podrobno presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, in ugotovila, da jih ne, ter to primerno in obširno argumentirala. Vztraja, da tožnik ni upravičen do statusa begunca in da je treba njegovo prošnjo zavrniti. Nasprotuje tudi zaključkom, da bi bil tožnik lahko ob vrnitvi soočen z dejanji preganjanja (opozarja na poročilo Danskega Sveta za begunce, da zgolj krst ne pomeni nič in če se spreobrnjenec ne izpostavlja in živi tiho življenje, potem to ne predstavlja nobenih težav, do težav pride, če začne poučevati druge ali javno izražati svoja verska stališča). Opozorila je, da je tožnik prišel s t.i. begunskim valom, prestopil meje več držav, tudi članic EU, na poti so jih spremljali predstavniki številnih nevladnih organizacij, ki so jih seznanjali z možnostmi in ne more slediti sodišču, da je pri slovenski policiji prišlo do zamika pri sprejemanju prošenj. Ne strinja se z oceno, da je podana splošna verodostojnost tožnika, in poudarja, da če prosilec le navidezno spremeni vero, ni treba ugotavljati morebitnega bodočega preganjanja in se nikakor ne more strinjati z zaključki sodišča o pristnosti spremembe vere. Meni, da je sodišče vse tožnikove izjave nekritično sprejelo za resnične. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma da sodbo razveljavi in samo odloči o stvari.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, navaja, da gre za golo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi iz razloga pripadnosti določeni veroizpovedi, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Razlogi preganjanja so določeni v 27. členu ZMZ-1 in med temi razlogi je tudi pripadnost določeni veroizpovedi (druga alineja prvega odstavka).

7Razlog pripadnosti določeni veroizpovedi po tretjem odstavku 27. člena ZMZ-1 obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih, posamezno ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, pa na podlagi devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja iz 24. člena ZMZ-1 (to je: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo).

8Pritožnica je tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zaradi spremembe vere zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, kakor tudi, da so imele tožnikove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (in da njegova sprememba vere ni pristna), pri tem se je sklicevala na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 in odločila, da zato tožnik ni upravičen do podelitve statusa begunca. Iz istega razloga pa tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite, poleg tega tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9Po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca in drugače ugotovilo dejansko stanje glede pristnosti tožnikove spremembe vere, je sodišče odločilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

10Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo pritožnici, da tožnik ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi deležen dejanj preganjanja, to pa še ne pomeni, da ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma resno škodo. Pritožnica pa tudi v pritožbi vztraja, da njegova sprememba vere ni pristna.

11Nepristna sprememba vere pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja (kot sicer sam zatrjuje), zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Če je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, potem tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikrivati, s tem, da bi se moral odpovedati izvajanju verskih dejanj in obredov ali to izvajanje prikrivati. Posledično je tudi zatrjevanje strahu pred preganjanjem neutemeljeno. Taki, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato res mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj potrebam pridobitve mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljevati strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Taka stališča je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah, kjer je bila ugotovljena nepristna sprememba vere in sicer je tudi pojasnilo, da zaradi take spremembe ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.¹

12Glede na pritožbene navedbe pa Vrhovno sodišče ponovno pojasnjuje (to pa je pojasnilo že tudi v zadevi I Up 35/2019), da priznanje mednarodne zaščite sicer ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo zlorabo sistema mednarodne zaščite oziroma uporabo v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko) in ne zgolj navidezno potrebo. To je logična izpeljava določbe 23. člena ZMZ-1, po katerem mora uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upoštevati, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi. To nalaga upoštevanje (in ne izključevanje) dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika, ali bi bil prosilec zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Kot je Vrhovno sodišče tudi že pojasnilo, se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1², ampak (kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v zadevi I Up 74/2018), ker se je ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1 ugotovilo, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

13V obravnavani zadevi pa razlaga in uporaba navedenih določb ZMZ-1 niti ni odločilna (posledično tudi ne stališče izpodbijane sodbe glede pravilnosti implementacije in pritožbeni ugovori v zvezi s tem), saj je sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije, svojo odločitev je sprejelo po opravljeni glavni obravnavi, na podlagi na obravnavi ugotovljenega dejanskega stanja ter na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialno pravo.

14Sodišče je na obravnavi zaslišalo tožnika, pritožnica pa je imela možnost sodelovati pri izvajanju tega dokaza s postavljanjem dodatnih vprašanj z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se ne more uspešno sklicevati na to, da sodišče ni dovolj raziskalo dejanskega stanja, ker tožniku ni postavilo določenih vprašanj, saj bi lahko, kot navedeno, če je menila, da dejansko stanje (še) ni dovolj ali ni pravilno ugotovljeno, sama pripomogla k temu s postavljanjem ustreznih vprašanj.

15Pritožnica sicer sodišču ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje oziroma s tem povezanih procesnih kršitev, pač pa poudarja, da se ne strinja z posameznimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove verodostojnosti oziroma pristnosti njegove spremembe vere. Izraža torej nestrinjanje s tako (drugače) ugotovljenim dejanskim stanjem. S temi pritožbenimi ugovori torej uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1). V zvezi z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožnica ni predlagala izvedbe novih ali že predloženih dokazov, ki bi terjali presojo Vrhovnega sodišča.

16Del ugotovljenega dejanskega stanja je tudi dokazna ocena, ki ji pritožnica nasprotuje. Kadar dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot to določa 8. člen Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ko ta ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (sodišče ne oceni vseh dokazov posebej in nato še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Dokazna ocena in posledično sodna odločba je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, končna ocena pa mora temeljiti na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega gradiva, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku.

17Po presoji Vrhovnega sodišča je izpodbijana sodba tem zahtevam zadostila. Sodišče je pojasnilo, kaj je ugotavljalo v zvezi z vprašanjem tožnikove verodostojnosti in pristnosti spremembe vere. Iz obrazložitve je razvidno, kako je sodišče ocenilo verodostojnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o obstoju zatrjevanega razloga preganjanja. Pojasnilo je svojo oceno tožnikove izpovedbe, še posebej glede seznanjanja s krščansko vero, obrazložilo je, zakaj meni, da je njegova sprememba vere pristna ter poudarilo, da od tožnika ni mogoče zahtevati, da svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva oziroma, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi.³ Pritožnica v pritožbi poudarja, da se s takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja, jih ne sprejema, jih zavrača, vendar pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica, kot že navedeno, tudi ne očita nelogične, neskrbne ali pomanjkljive obrazložitve dokazne ocene (torej kršitve 8. člena ZPP), prav tako ne kršitve drugih pravil postopka upravnega spora.

18Pritožnica nasprotuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da je zaradi množičnih migracij po "balkanski poti" ("begunski val") prišlo do zamika pri sprejemanju prošenj in zato tožniku ni moč očitati zamude. Tudi pri tem gre za nestrinjanje z dokazno oceno tožnikove izjave in listine, na katero se je tudi oprlo sodišče (ta je bila pritožnici vročena že pred obravnavo, a se do nje ni opredelila, prav tako ji ni ugovarjala na obravnavi).

19Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

¹ Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017.
² "Če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih."
³ Glej odločitev SEU v združenih zadevah C-71/11 in C-95/11 z dne 5. 9. 2012.