VSL Sklep II Cp 884/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Tožnik je bil kot upnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kamniku, opr. št. In 133/2011 (ki se vodi zoper dolžnico A. A., drugo toženko v tej pravdi), napoten, da vloži tožbo za izpodbijanje terjatve drugega upnika (prve toženke B. B.) na podlagi 201. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.¹ Na podlagi napotitvenega sklepa je vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti: posojilne pogodbe, sklenjene 12. 11. 1997 med C. C. (pravno prednico B. B.) in A. A.; dogovora o ugotovitvi stanja dolga št. SV 43/2015 z dne 10. 11. 2015 in dodatka k dogovoru stanja dolga št. SV 233/2016 z dne 26. 10. 2016; oba notarska sporazuma sta sklenili toženi stranki (I. točka izreka sodbe); nadalje zahteva, da so navedena posojilna pogodba ter obe pogodbi, sklenjeni med toženkama, brez pravnega učinka na terjatev tožnika do drugotoženke, ki je bila priznana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 37/99 z dne 26. 3. 2003.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo prvemu zahtevku (na ugotovitev ničnosti), medtem ko je del tožbe z zahtevkom, da so pravni posli brez pravnega učinka do tožnikove terjatve, zavrglo (II. točka izreka sodbe) in naložilo toženkama plačilo stroškov tožniku (III. točka izreka).

3Tožnik in prvotoženka se zoper odločbo nista pritožila, pritožuje se zgolj druga toženka (zoper del, s katerim ni uspela – I. in III. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da 201. člen ZIZ daje upniku pravico izpodbijanja terjatve drugega upnika, le kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. V konkretnem primeru izpodbijani pravni posli na pravico tožnika do poplačila v izvršilnem postopku neposredno ne vplivajo, temveč vpliva le hipoteka, ki je bila ustanovljena v korist C. C. Izbrisa te hipoteke pa tožnik ni zahteval. Sodba je tudi obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,² saj sodišče ni ugotavljalo, ali je posojilna pogodba z dne 12. 11. 1997 navidezna, ali je šlo pri njeni sklenitvi za hoteno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani za izjavo volje navzven, temveč je zgolj na podlagi 39. člena Obligacijskega zakonika³ presojalo, ali je kavza nedopustna in ali je bil glavni namen sklenjenih pogodb izigrati tožnika. Sodišče ni v obrazložitvi niti na enem mestu ugotovilo, da sporni posli z zatrjevano vsebino niso bili sklenjeni oziroma, da s posojilno pogodbo dejansko ni bila sprejeta zaveza posojilodajalke, da izroči denar posojilojemalki, in zaveza posojilojemalke, da po določenem času vrne denar. Navaja še razne druge pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki pa jih sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, temveč bo na te pritožbene navedbe odgovorilo v nadaljevanju, kolikor je odgovor glede na odločitev pritožbenega sodišča potreben.

4Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku in prvi toženki, ki nanjo nista odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz spisa razvidno naslednje nesporno dejansko stanje: tožnik je oče druge toženke, s katero je že več let zapleten v številne spore in sodne postopke (pa tudi v pravde s svojo bivšo ženo, drugotoženkino materjo D. D.). Med drugim je tožnik v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kamniku uveljavljal judikatno terjatev, za izterjavo katere je bila realizirana izvršba na nepremičnine (prodano je bilo drugotoženkino stanovanje). V istem izvršilnem postopku je prijavila svojo terjatev tudi prva toženka B. B., hči pokojne C. C., ki je po svoji materi podedovala terjatev zoper drugo toženko iz naslova posojilne pogodbe z dne 12. 11. 1997, na podlagi katere je bila leta 2001 tudi vknjižena hipoteka na nepremičnino, ki je bila predmet izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Kamniku In 133/2011. Terjatev prve toženke ima boljši vrstni red od tožnikove, zato bi pri razdelitvi kupnine (ki znaša manj kot prvotoženkina sporna terjatev), bila poplačana le prva toženka, tožnik pa bi ostal praznih rok.

7Tožnik je v pravdi, na katero je bil napoten iz izvršilnega postopka, zatrjeval in dokazoval, da naj bi bila posojilna pogodba med C. C. in drugotoženko zgolj navidezna in sklenjena za potrebe potencialnih izvršilnih postopkov. C. C. drugotoženki ni posodila denarja, ki naj bi bil predmet posojilne pogodbe (vse to je povzelo sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve). Navedel je številne indice, ki naj bi izkazovali navideznost posojilne pogodbe oziroma odsotnost resničnega namena, da C. C. posodi drugotoženki sporni znesek (24 milijonov tedanjih SIT, oziroma sedaj več kot 100.000,00 EUR).

8Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je vpogledalo listine, zaslišalo stranke in pričo D. D., ter odločilo, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 255. členu OZ (v posledici česar je tožbo v tem delu zavrglo; ta odločitev ni izpodbijana in je pravnomočna). Ugodilo pa je zahtevku na ničnost posojilne pogodbe ter obeh pred notarjem sklenjenih poslov. Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenilo izvedene dokaze in nanizalo številne posredne (indične) okoliščine, ki kažejo na nenavadnost, nelogičnost in neobičajnost spornega pravnega posla, sklenjenega med C. C. in drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu skrbna, logična in metodološko pravilna.⁴

9Na podlagi rezultata dokaznega postopka sodišče prve stopnje obrazloži (22. in 36. točka obrazložitve), da sta C. C. (pravna prednica prve toženke) in drugotoženka sklenili posojilno pogodbo, prva in druga toženka pa nato še dogovor in dodatek k temu dogovoru, vse z glavnim namenom izigrati tožnika. Sodišče prve stopnje ugotovi, da je pogodba, sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje osebe oziroma oškodovati upnike, v nasprotju z moralnimi načeli, zato je kavza take pogodbe nedopustna in gre za nično pogodbo. S tem načelnim pravnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja.⁵

10Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni napravilo jasnega zaključka o tem, ali je bila posojilna pogodba med C. C. in drugotoženko sklenjena⁶ in realizirana,⁷ ali pa bi šlo zgolj za navidezno pogodbo, kot zatrjuje tožnik – torej, da sta C. C. in druga toženka zgolj podpisali listino, ki ima zunanjo obliko pogodbe, pri čemer nista imeli resničnega namena skleniti posojilne pogodbe (in pri tem tudi ni bil izročen nikakršen denar).

11Iz razlogov sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena pogodba (z namenom izigrati tožnika), je mogoče razbrati, da je bila resnično sklenjena (prava) posojilna pogodba, vendar z nedopustno, nemoralno kavzo. Pogodba, ki je sklenjena z nemoralno kavzo (v konkretnem primeru – oškodovanja upnikov), je praviloma nična. Vendar pa je mogoče govoriti o nemoralni, protipravni kavzi, ki ima za posledico ničnost pogodbe, le v primeru, ko je protipravno posledico (npr. oškodovanje upnikov) s takšno pogodbo tudi dejansko mogoče doseči. V praksi so to predvsem neodplačne pogodbe, s katerimi se na tretje osebe prenese premoženje, na katero bi lahko segli upniki; ker pri neodplačni pogodbi odsvojitelj ne pridobi nobene protivrednosti, se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. Posojilna pogodba pa ni neodplačna, zato praviloma ne more zmanjšati premoženja posojilojemalca. Če bi posojilodajalka drugi toženki resnično posodila (izročila) denar, objektivno gledano takšen posel, pa četudi je sklenjen z nemoralnim namenom, sam po sebi ne bi mogel povzročiti oškodovanja upnikov (kvečjemu obratno: dolžnica bi pridobila večjo količino denarja, ki bi ga upniki lahko zarubili).

12Povsem drugačna pa bi bila situacija, če gre za navidezno pogodbo, kot zatrjuje tožnik. Pri navidezni pogodbi sploh ni enega od osnovnih pogojev za nastanek pogodbe (soglasja volj), saj volja strank navidezne pogodbe ni usmerjena v nastanek pogodbenega razmerja (kakršno se navzven kaže), marveč zgolj v ustvarjanje videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena (15. člen OZ), saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba sploh ne obstaja, je torej neobstoječa⁸ (kar je še večja hiba kot ničnost). Sodišče prve stopnje se je na načelni ravni opredelilo do zatrjevane navideznosti (12. točka obrazložitve), vendar je njegovo stališče deloma materialnopravno zmotno, ko ugotavlja, da navidezna pogodba ni avtomatično nična, temveč (le) brez pravnih učinkov med strankama. V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da navidezna pogodba ni nična, temveč neobstoječa.⁹ OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izpodbiti. Ker take »pogodbe,« ki sicer ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za pogodbo, obstoje v zunanjem svetu in lahko vplivajo na pravni položaj različnih subjektov, jih je treba s pravnimi sredstvi izničiti (»spraviti s sveta«), za kar se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti.¹⁰

13Če bi se izkazalo, da so sporne pogodbe zgolj navidezne, da torej C. C. drugotoženki ni posodila (izročila) nobenega denarja in da slednja ne C. C. ne prvotoženki ni vračala (izmišljenega) posojila, bi bilo odškodovanje upnika (tožnika) očitno, še posebej glede na položaj v izvršilnem postopku, kjer ima (sporna) terjatev prvotoženke boljši vrstni red od tožnikove.

14Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je sicer mogoče zaznati, da se je sodišče prve stopnje nagibalo k ugotovitvi, da druga toženka ni dobila nikakršnega posojenega denarja. Vendar, kot pravilno izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje tega ni jasno in nedvoumno obrazložilo (z zaključkom, da gre za navidezno pogodbo); v sodbi večkrat zapisani razlogi o sklenjeni pogodbi, sklepanju oz. sklenitvi pogodbe itd., pa omogočajo tudi drugačne zaključke. Ko sodišče prve stopnje piše o namenu C. C., da posodi denar D. D. (materi drugotoženke; 29. točka obrazložitve), je videti, kot da bi R. imela resničen namen (nekomu) posoditi resničen denar. V nadaljevanju izpodbijana sodba razloguje, da so skušali preprečiti uveljavljanje tožnikove terjatve s »podpisom posojilne pogodbe in zavarovanjem posojila,« kar bi utegnilo kazati, da je bila pogodba sklenjena (podpisana) zgolj navidezno, vendar zaključki sodišča o tem niso jasni in enoznačni.

15Vprašanje, ali je bila pogodba z dne 12. 11. 1997 navidezna (zgolj zapisana, brez resnega namena in realizacije posojanja denarja) ali pa ne (torej, ali je C. C. drugotoženki posodila denar ali ne), je za odločitev v zadevi ključno in najbolj odločilno dejstvo. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodba morala o tem zavzeti nedoumno stališče. Ker sodišče prve stopnje razlogov o tem ni navedlo (kar je posledica napačnih materialnopravnih izhodišč o naravi navidezne pogodbe), je pritrditi pritožbi, da manjka eden od razlogov o odločilnih dejstvih, kar je kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Glede na ugotovljeno kršitev je sodišče druge stopnje na podlagi 354. člena sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker odločitev ne temelji zgolj na listinah, temveč tudi (v pomembni meri) na izpovedbah strank in prič; ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze; ker je treba za odpravo kršitve zgolj dopolniti obrazložitev sodbe (glede razlogov, ali je bila pogodba z dne 12. 11. 1997 navidezna ali ne), je bistveno bolj racionalna razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje, če bi želelo to kršitev samo odpraviti, zaradi spoštovanja načela neposrednosti, ponovno izvesti že izvedene dokaze (zaslišanje strank in priče). To bi bilo časovno bolj zamudno in torej s stališča varovanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja manj ugodno za stranke, kot pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (ki glede na ugotovljeno kršitev lahko zgolj napiše novo sodbo brez ponovnega razpisa naroka).

17Pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pojasnjuje še, da je zmotno stališče, da tožnik z zahtevkom na ničnost ne more izboljšati svojega položaja v izvršilnem postopku, ker ni zahteval (tudi) izbrisa hipoteke. Hipoteka je stvarnopravna pravica, ki je namenjena zavarovanju določene terjatve, zato ima kot akcesorna pravica enako usodo kot terjatev, ki je z njo zavarovana. Če terjatev preneha (ali sploh nikoli ni nastala), preneha oziroma izgubi svoj smisel tudi hipoteka. V takem primeru je tudi pravni posel zavarovanja (s hipoteko) zaradi neobstoječega oziroma ničnega predmeta zavarovanja ničen.¹¹ Prenehanje (in še bolj neobstoj) zavarovane terjatve kot glavne pravice avtomatično pomeni tudi prenehanje (neobstoj) akcesorne zastavne pravice. Hipoteka sicer do izbrisa še obstoji v zemljiški knjigi, vendar je njen obstoj zgolj formalne narave, saj ni terjatve, ki bi jo hipoteka varovala.¹² Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zahtevek, kot ga je formuliral tožnik (na ugotovitev ničnosti) pravilen in lahko učinkovito pripomore k izboljšanju njegovega položaja v izvršilnem postopku, zato izpolnjuje pogoje iz 201. in 202. člena ZIZ.

18Glede posameznih pritožbenih navedb, ki napadajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje še naslednje: Očitana kršitev razpravnega načela (zadnji odstavek na 4. strani pritožbe), ker naj bi sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala – konkretno o družinski povezanosti tožnika, drugotoženke in D. D., o zapletenem družinskem odnosu in številnih postopkih, ki potekajo med njimi, ni podana, saj je o vsem tem navajala drugotoženka sama (vloga brez datuma, list. št. 30b). Da naj bi tožnikova terjatev predstavljala grožnjo premoženju drugotoženke in D. D., je zaključek sodišča, ki ga je napravilo na podlagi trditve druge toženke, da si tožnik že od leta 1990 prisvaja njuno premoženje (list. št. 30b). V zvezi z ozadjem spora, ki ga je sodišče prve stopnje omenilo predvsem ilustrativno, je toženka sama predložila faks iz leta 1996 (priloga B12), ki kaže na spor oziroma terjatve tožnika proti drugotoženki in njeni materi, iz česar je seveda sodišče prve stopnje lahko napravilo logičen zaključek, da obstoji možnost, da bi se drugotoženka v letu 1997 poslužila kakšnih manevrov, s katerimi bi skušala sabotirati tožnikovo izterjavo teh terjatev.

19Glede očitka, da naj bi sodišče neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z vpogledom v listine sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 23/2006-I, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec toženk sam umaknil ta dokazni predlog (narok 13. 6. 2018, list. št. 53). Poleg tega je sodišče prve stopnje dejstva v zvezi z izročitvijo denarja E. E. ugotovilo na podlagi samih izjav toženk (vloga list. št. 34). Pravilno je sodišče tudi obrazložilo, da razmerje in posli med D. D. in E. E. niso bistvene (odločilne) okoliščine; lahko pa v določeni meri pripomorejo k celovitejši sliki dogajanja, in v tej smeri jih je sodišče prve stopnje tudi ocenjevalo.

20Deplasirana je trditev (7. stran pritožbe), da naj bi sodišče prekoračilo trditveno in dokazno podlago strank, ker tožnik ni navajal, ne dokazoval, kdaj je bila zakonska zveza med tožnikom in materjo drugotoženke razvezana; res tega ni navajal tožnik, vendar je to navedla sama toženka (list. št. 34). Sodišče pri odločanju vselej celovito presoja trditve obeh pravdnih strank in vse izvedene dokaze (8. člen ZPP). Zato se lahko zgodi, da bo sodišče trditve in dokaze ene stranke intepretiralo tudi v njeno škodo, kar pa seveda ne more pomeniti kršitve določb postopka. V zvezi z navedbami (zadnji odstavek na 8. strani pritožbe), da sodišče ni upoštevalo »zatrjevanega dejstva,« da se je pokojna C. C. ukvarjala s prodajo zemljišč in posojanjem denarja, s čimer je drugotoženka dokazovala, da je C. C. razpolagala z denarjem, ki ga je posodila drugotoženki, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bila to zgolj zatrjevana dejstva, ki so bila sporna; tožnik je ves čas trdil, da C. C. ni imela dovolj denarja, da bi posodila drugi toženki 24 milijonov SIT oziroma skoraj okoli 100.000,00 EUR. Zato jih je bilo treba šele dokazati, trditve toženk pa so se glede tega tudi bistveno spreminjale.¹³

21Pritožba še navaja, da drugotoženka ni rekla, da je potrdilo o prejemu denarja zapisala na pogodbo (kjer sodišče takega zapisa ni našlo – zadnji stavek 30. točke obrazložitve), temveč v nekakšen blok; ta pripomba je sicer resnična (list. št. 90) in naj jo sodišče prve stopnje pri ponovnem pisanju obrazložitve upošteva. V pomoč je sodišču lahko sodba VSL II Cp 57/2014 z dne 4. 6. 2014, ki nalaga strožjo presojo prepričljivosti trditev strank, ki se sklicujejo na izročanje denarja »na roke«, brez pisnih potrdil. Na preostale pritožbene navedbe sodišču druge stopnje glede na sprejeto odločitev ni treba odgovarjati.

22Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in jo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. čelna ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁴ Pripomniti velja, da je v spisu najti še več drugih neskladnosti med izpovedbami toženk in priče D. D., oziroma med izpovedbami in navedbami toženk.
⁵ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 44/2014 z dne 8. 10. 2015, II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018 in II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015.
⁶ Torej, ali je obstajala volja, da se sklene posojilna pogodba, kot je opredeljena v členih 569 do 578 OZ.
⁷ Torej, ali je C. C. drugotoženki izročila denar, ki je opredeljen v posojilni pogodbi, in ali se je drugotoženka zavezala ta denar vračati v rednih mesečnih obrokih, pa tudi, ali je kaj resnično vrnila.
⁸ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018 in številne druge.
⁹ Primerjaj npr. odločbi VSRS II Ips 96/2018 z dne 19. 7. 2018 in II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018. Glej tudi R. Vrenčur, Izbris pravic iz zemljiške knjige, Pravosodni bilten 1/2016, str. 133.
¹⁰ Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 193/2016 z dne 27. 1. 2016, II Ips 142/2015 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 121/2017 z dne 25. 1. 2018.
¹¹ Primerjaj odločbe VS RS III Ips 94/2015, II Ips 833/2009 in II Ips 421/2007 ter VSL II Ip 2518/2015.
¹² Primerjaj T. Keresteš, komentar 154. člena Stvarnopravnega zakonika v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 698.
¹³ V odgovoru na tožbo je tako npr. navedeno, da naj bi imela C. C. »veliko zemlje, ki jo je prodala in denar hranila doma« (list. št. 35), v prvi pripravljalni vlogi pa, da naj bi podedovala hišo v centru L. (list. št. 47); spet drugače pa je izpovedala prva toženka na zaslišanju, da je mama »tudi posojala denar« (list. št. 73) in da ne ve, kako točno je prišla do denarja (list. št. 75).