VSRS Sodba in sklep II Ips 69/2018

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o drugem in tretjem podrednem zahtevku (za izselitev in za plačilo 7.000,00 EUR oz. 6.600,00 EUR).

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti 1.294,00 EUR stroškov odgovora na revizijo v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je prva toženka dolžna plačati znesek 42.980,00 EUR iz naslova kupnine za povečani, mansardni del stanovanja in sicer na dveh pravnih podlagah: na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe in iz naslova neupravičene obogatitve za prejeto kupnino od druge toženke. Podredno zahteva plačilo tega zneska od druge toženke na račun obogatitve v vrednosti vlaganj v stanovanje. Z nadaljnjimi podrednimi zahtevki tožnica zahteva, naj sodišče razsodi, da je druga toženka dolžna izprazniti povečani del spornega stanovanja ter ga prostega oseb in stvari izročiti v posest tožnici, da ji je prva tožnica dolžna plačati uporabnino v znesku 7.000,00 EUR, druga toženka pa uporabnino v znesku 6.600,00 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo vse tožbene zahtevke. Zahtevek za plačilo kupnine zoper prvo toženko je zavrnilo, ker je ocenilo, da je ustno sklenjena prodajna pogodba v delu, ki se nanaša na povečan del stanovanja, nična. Ugotovilo je namreč, da pogodba ni konvalidirala, saj iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da tožnica nikoli ni bila vknjižena kot lastnica spornega dela stanovanja in zato ni mogla izdati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila prvi toženki. Tako tudi ne more zahtevati izpolnitve nasprotne obveznosti iz prodajne pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je prva toženka drugi toženki prodala samo nesporni del nepremičnine, ne pa tudi mansarde, zato prva toženka za ta del stanovanja ni dobila kupnine in ni bila v ničemer obogatena.

3Verzijski zahtevek zoper drugo toženko iz naslova povečane vrednosti stanovanja na račun vlaganj je zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da je petletni zastaralni rok za verzijski zahtevek zoper prvo toženko začel teči 21. 8. 2006, z dnem, ko je tožnica izgubila posest na stanovanju in je treba čas, ki je pretekel v prid tožene stranke na podlagi 338. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati tudi v prid druge toženke.

4Zahtevka za plačilo uporabnine je sodišče zavrnilo, ker je odločilo, da tožnice ni mogoče šteti niti za imetnico stvari. Navedlo je, da je tožnica s soglasjem etažnih lastnikov adaptirala skupne prostore in lahko le od lastnikov skupnih prostorov zahteva tisto, za kar so bili obogateni. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da bi bili za zahtevek za plačilo uporabnine lahko aktivno legitimirani kvečjemu vsi lastniki stavbe. Odločilo je, da je zastaran tudi tožbeni zahtevek za izselitev in izpraznitev spornega dela nepremičnine.

5Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izrek sodbe v stroškovnem delu spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Povzetek revizijskih navedb

6Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve in ugoditev vsaj enemu od postavljenih zahtevkov, podredno pa vrnitev v novo sojenje. Ko je sodišče ugotovilo, da se pogoj za izplačilo preostanka kupnine (torej vpis v zemljiško knjigo) ni izpolnil, bi po stališču tožnice moralo ugotoviti tudi, da je bil za izpolnitev tega pogoja postavljen rok, in da ta rok še ni potekel. Tožnica meni, da je izpolnitev obveznosti še mogoča in je odvisna od druge toženke, ki lahko kot lastnica stanovanja predlaga ureditev etažne lastnine. Tožnica navaja, da doslej ni želela urediti vpisa, saj se je bala, da ji toženki potem ne bi plačali. Sodišče bi po mnenju tožnice moralo odločiti, da je prva toženka dolžna plačati, ko bo stanovanje skupaj s povečanim delom vknjiženo v zemljiško knjigo. Odločitev, da se pogoj ni izpolnil, je arbitrarna. Tožnica poudarja, da povračilo iz neupravičene obogatitve zahteva zato, ker je pogodbena podlaga odpadla (in ne zato, ker je nikoli ni bilo), zato meni, da zastaralni rok teče drugače kot sta ugotovili nižji sodišči. V letu 2010 se je druga toženka na podlagi pogodbe vpisala kot lastnica na 1/3 dejanskega stanovanja. Meni, da z izgubo posesti stanovanja še ni mogel začeti teči zastaralni rok glede obogatitve na račun vlaganj. Opozarja, da je pogodbeno razmerje med strankama prenehalo šele s sodno poravnavo l. 2010, v kateri je bilo ugotovljeno, da ostane prodajna pogodba za stanovanje v izmeri 29 m2 v veljavi. Meni, da je bilo zastaranje pretrgano z ustno izjavo prve toženke v l. 2008, z izjavo v kazenskem postopku l. 2011 in z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku l. 2012. Opozarja, da je rezultat odločitve nižjih sodišč ta, da sta toženki brezplačno prejeli 59 m2 stanovanja, zato je njuno stališče glede zastaranja v luči življenjske situacije absolutno prestrogo, njej pa je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Glede zahtevka za vrnitev posesti povečanega stanovanja pa tožnica opozarja, da je druga toženka ena od etažnih lastnic, zato bi moral biti postavljen zahtevek vsaj v določenem delu zoper njo pravilno vložen.

7Sodišče je revizijo vročilo toženkama. Druga toženka je na revizijo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Dejanske okoliščine primera

8Bistvene dejanske okoliščine obravnavanega primera, na ugotovitev katerih je revizijsko sodišče vezano, so:

- tožnica je leta 1991 od takratnega lastnika kupila podstrešno garsonjero v A. s skupno površino 29 m2 in klet v velikosti 31,38 m2;

- s soglasjem ostalih lastnikov je stanovanje z adaptacijo razširila v podstrešne prostore, tako da je nastalo mansardno stanovanje v dveh etažah in v skupni izmeri 88 m2;

- podstrešni prostori so v solastnini vseh lastnikov stavbe in tudi po adaptaciji do sprememb pri vpisu v zemljiški knjigi ni prišlo;

- v letu 2006 je tožnica stanovanje prodala prvi toženki, pri čemer sta stranki podpisali prodajno pogodbo le za stanovanje v izmeri 29 m2 in 1/3 kupnine, o preostali kupnini za adaptirani del (v višini 42.980,00 EUR) pa sta se stranki dogovorili ustno;

- tožnica je posest na nepremičnini izgubila 21. 6. 2006;

- prva toženka je plačala 1/3 kupnine in se vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja v izmeri 29 m2, zasedla pa je celotno stanovanje;

- prva toženka je bila pripravljena od tožnice kupiti tudi sporni del stanovanja pod pogojem, da ji bo tožnica omogočila vpis v zemljiško knjigo na tem delu, vendar se ta pogoj ni izpolnil;

- prva toženka je stanovanje je l. 2010 prodala drugi toženki, ki se je vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja v izmeri 29 m2 in plačala kupnino za ta del, dejansko pa uporablja celo stanovanje;

- tožnica je že v l. 2009 zoper prvo toženko vložila tožbo z zahtevkom za razveljavitev prodajne pogodbe (stranki sta sklenili sodno poravnavo, s katero sta ugotovili, da pogodba za stanovanje v izmeri 29 m2 ostaja v veljavi) in jo v l. 2011 ovadila za kaznivo dejanje goljufije, pri čemer je bila prva toženka oproščena vseh obtožb.

Odločitev o reviziji

9Revizija glede zahtevkov za izpraznitev dela stanovanja in plačilo uporabnine ni dovoljena, glede zahtevkov za plačilo zneska 42.980,00 EUR pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije

10Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da so vrednosti spornih predmetov glede zahtevka za izpraznitev dela stanovanja 1.800,00 EUR, glede zahtevkov na plačilo uporabnine pa zoper prvo toženko 7.000,00 EUR in zoper drugo toženko 6.600,00 EUR. Podlaga teh zahtevkov je drugačna od podlage tožničinih primarnih zahtevkov za plačilo zneska 42.980,00 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

11Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če tega zneska ne presega, presega pa 2.000,00 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnica tudi glede podrednih zahtevkov za izpraznitev stanovanja in za plačilo uporabnine vložila neposredno (direktno) revizijo. To izhaja iz poimenovanja vloge in njene vsebine. Tožnica je sicer v vlogi navedla, da vlaga revizijo glede (treh) postavljenih vprašanj, vendar samo zaradi postavljenih vprašanj ni mogoče šteti, da je v tem delu vložila predlog za dopustitev revizije. Prav tako njena vloga ne izpolnjuje drugih formalnih zahtev, ki jih zakon določa za revizijski predlog (saj pomembnost postavljenih vprašanj in odstop od sodne prakse nista zatrjevana), bila pa je tudi vložena pri sodišču prve stopnje (medtem ko je predlog za dopustitev revizije treba vložiti neposredno pri Vrhovnem sodišču²).

13Ker vrednosti spornega predmeta zahtevkov za izpraznitev stanovanja in za plačilo uporabnine ne dosegajo revizijskega praga, je Vrhovno sodišče revizijo glede teh treh zahtevkov zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije

14Vrhovno sodišče glede na revizijski očitek, da nižji sodišči v zadevi nista odločili pošteno (temveč naj bi kršili načelo vestnosti in poštenja in tožničino pravico do sodnega varstva) uvodoma poudarja, da je v pravdnih postopkih sodišče pri svojem odločanju omejeno z mejami postavljenega zahtevka.³ Teh meja sodišče ne sme prestopiti. Tožeča stranka s tem, kdaj postavi določeni zahtevek (vezano na vprašanje zastaranja), in kakšna je vsebina tega zahtevka, začrta smer sodnega odločanja ter v bistvenem vpliva tudi na končni izid pravde. Morebitna (ne)poštenost ene od strank zato ne pomeni nujno uspeha nasprotne stranke v sporu; na slednji je še vedno breme, da pravočasno in pravilno oblikuje tožbeni zahtevek.

15Revidentka nasprotuje zaključku sodišča druge stopnje, da je njen zahtevek na plačilo preostale kupnine neutemeljen zato, ker se odložni pogoj ni izpolnil, čeprav hkrati priznava, da do vpisa v zemljiško knjigo res še ni prišlo, in bo to kvečjemu stvar prihodnosti in prihodnjih postopkov. Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni utemeljevalo s tem, da je rok za izpolnitev pogoja potekel (kot to zapiše tožnica v reviziji), temveč s tem, da se pogoj ni izpolnil (59. člen OZ). Čeprav bo do izpolnitve pogoja lahko prišlo v prihodnosti, sta bili obe stranki soglasni, da se do zaključka glavne obravnave pogoj še ni izpolnil. Če bi tožnica od sodišča želela, naj razsodi, da ji je prva toženka dolžna preostalo kupnino plačati, ko bo povečano stanovanje vknjiženo v zemljiško knjigo, bi morala (upoštevaje zgornje izhodišče o mejah sodnega odločanja) temu prilagoditi tudi postavljeni tožbeni zahtevek.⁴

16Neutemeljeno pa je tudi nadaljnjo revizijsko izpodbijanje odločitve o zastaranju zahtevka za plačilo 42.980,00 EUR zoper drugo toženko iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnica v tem delu le ponavlja svoje pritožbene navedbe, do katerih se je izčrpno opredelilo že sodišče druge stopnje. Ker obogatitveni zahtevek temelji na povečanju vrednosti nepremičnine, začne zastaralni rok za zahtevke tožnice - graditeljice teči od dneva, ko je izgubila posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika). Pri tem se v zastaranje zahtevka zoper drugo toženko všteje tudi čas, ki je potekel v prid prve toženke (njene pravne prednice).⁵ Ker nobena od zatrjevanih okoliščin ni takšna, da bi jo bilo mogoče šteti za pripoznavo dolga, do pretrganja zastaranja ni prišlo. Le s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja pa tožnica ne more zaobiti zakonsko določne posledice poteka zastaralnega roka – prenehanja pravice zahtevati izpolnitev obveznosti.

17Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

18Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi oz. zavrženju revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženica drugi toženki tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Te je sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi. Tožniku je priznalo skupno 1.294,00 EUR stroškov nagrade za odgovor (tar. št. 3300) ter materialnih stroškov (tar. št. 6002).

¹ Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.
² Tudi če bi vlogo obravnavali kot predlog za dopustitev revizije, je ta k naslovnemu (pristojnemu) sodišču prispel 30. 3. 2018, torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev revizijskega predloga.
³ Prvi odstavek 2. člena ZPP.
⁴ Tožba na ugotovitev pravice ali pravnega razmerja se namreč lahko vloži (če ima tožeča stranka pravno korist od tega) tudi preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja (drugi odstavek 181. člena ZPP).
⁵ Kot to jasno določa 338. člen Obligacijskega zakonika.