338. člen OZ

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je petletni zastaralni rok začel teči šele od izdaje sklepa o dedovanju, ne pa od roka, ki je bil za izpolnitev obveznosti dogovorjen v kreditni pogodbi, kot določa prvi odstavek 299. člena OZ. Pri tem je spregledalo določbo 338. člena OZ, po kateri se v zastaranje všteje tudi čas, ki je pretekel v prid dolžnikovim prednikom. Dejstvo, da je prvotni dolžnik umrl in je tožena stranka kot dedinja prevzela odgovornost na njegove dolgove tako v ničemer ne vpliva na tek zastaranja.

Pripoznava zastarane obveznosti je enostranski pravni posel, torej izjava volje dolžnika, ki povzroči materialnopravne učinke odpovedi zastaranju. Za dosego takšnih oblikovalnih učinkov oziroma spremembo, ki povzroči, da temeljno materialno upravičenje ponovno pridobi tudi pravno možnost njene prisilne izpolnitve oziroma pravovarstveni zahtevek, zato ni potrebna privolitev upnika. Prvi naslednji dan po odpovedi zastaranja, prične teči nov zastaralni rok. Razumljivo je, da takšni učinki nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstoji. Strožja oblika obličnosti (pogoj za veljavnost) je primarno namenjena varovanju dolžnikovega položaja zato, ker je slednji že pridobil ugovor zastaranja. Zakon kot pogoj določa obliko pisnosti, ne predpisuje pa njene vsebine. Bistveno je, da se dolžnik v njej na jasen, določen in brezpogojen način odpoveduje zastaranju. To lahko stori na neposreden ali posreden način. Temeljno pravilo, ki opredeljuje pričetek teka zastaralnega roka je namreč objektivizirano in ga opredeljuje pojem dospelosti oziroma zapadlosti; kdaj pa nastanejo oziroma nastopijo dejstva, ko ima upnik možnost uveljavljati pravovarstveni zahtevek (actio n

Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka s tem, kdaj postavi določeni zahtevek (vezano na vprašanje zastaranja), in kakšna je vsebina tega zahtevka, začrta smer sodnega odločanja ter v bistvenem vpliva tudi na končni izid pravde. Ker obogatitveni zahtevek temelji na povečanju vrednosti nepremičnine, začne zastaralni rok teči od dneva, ko je stranka izgubila posest nepremičnine. Pri tem se v zastaranje zahtevka zoper drugo toženko všteje tudi čas, ki je potekel v prid prve toženke.

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino, kakor tudi ne odločati o pravici tožnikov (dedičev) do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso.

Tožeča stranka pred vpisom tožene stranke v sodni register ni imela možnosti uveljavljati terjatve zoper toženo stranko. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno v korist tožene stranke šteti, da je zastaralni rok pričel teči že z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Takšna razlaga bi namreč izničila namen varstva upnikov, ki ga zasleduje 636. člen ZGD-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je z vidika zastaranja potrebno izenačiti položaja glavnega dolžnika (prenosne družbe) in novega solidarnega dolžnika na dan nastanka solidarne obveznosti, to je na dan vpisa tožene stranke v sodni register (23. 4. 2009). V korist tožene stranke bi v smislu zastaranja obveznosti šlo samo obdobje že iztečenega roka zastaranja v razmerju do glavnega dolžnika na ta presečni datum. Ker v konkretnem primeru zaradi vložene tožbe zoper glavnega dolžnika zastaranje ni teklo, to pomeni, da je v razmerju do novega solidarnega dolžnika pričel teči zastaralni rok šele od vpisa tožene stranke v sodni register. Glede na to, da je tožeča stranka tožbo zoper toženo stranko, ki je bila vpisana v sodni register 23. 4. 2009, vložila 23. 4. 2012, to pomeni, da je bila tož

V konkretni zadevi je sporno, ali je terjatev toženke do tožnikov glede vračila sredstev, ki so bila njihovemu pravnemu predniku izplačana kot akontacija za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi suše na podlagi delne odločbe z dne 26. 11. 2003, zastarala. Toženka nima prav, ko se v izpodbijani drugostopenjski odločbi sklicuje na dejstvo, da odločba o vračilu preveč plačane akontacije pokojnemu A.A. nikoli ni bila vročena. To dejstvo sicer res pomeni, da odločba z dne 22. 9. 2004 zanj ni imela nobenih pravnih učinkov, vendar pa je bila vsaj takrat ugotovljena terjatev toženke do A.A. Vsaj z izdajo odločbe z dne 22. 9. 2004 so bili namreč izpolnjeni pogoji za to, da bi toženka to terjatev lahko izterjala. V ponovljenem postopku bo moral pritožbeni organ v zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje te terjatve ter o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ponovno odločiti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo stališče, po katerem družba, ki je izbrisana iz sodnega registra, nima univerzalnih pravnih naslednikov, kateremu pritožbeno sodišče pritrjuje. Tudi singularnega pravnega nasledstva, ki je po pravni teoriji nasledstvo, ki temelji na pogodbi, iz naslova v zakonu določene obveznosti aktivnih družbenikov ni mogoče izpeljati. Pritožbeno sodišče za drugačno opredelitev pravnega nasledstva kot sta univerzalno in singularno, ne najde pravne podlage.