VSC Sodba Cp 331/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank; (II.1.) mladoletno hči zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožeči stranki (materi oziroma tožnici); (II.2., 3., 4. in 5.) toženi stranki (očetu oziroma tožencu) naložilo plačevanje mesečne preživnine za mladoletno hči od vložitve tožbe (19. 2. 2018) dalje v višini 150,00 EUR in plačilo neplačanih oziroma v zvezi z začasno sodno poravnavo premalo plačanih že zapadlih preživninskih obrokov v roku 15 dni od prejema sodbe;¹ (II.6.) odločilo o stikih z mladoletno hčerko, in sicer (6.) da jo bo oče prevzel vsak drugi vikend ob 14.00 uri v vrtcu/šoli in jo v nedeljo pripeljal na med staršema dogovorjeno mesto v neposredni bližini prebivališča matere; da bodo stiki med njima potekali po dogovoru med staršema tudi enkrat med tednom (na isti način od 14.00 do 19.00 ure); (7.) da bo mladoletna hči v času poletnih počitnic julija in avgusta preživela 14 dni pri enem in 14 dni pri drugem od staršev, o terminih se bosta starša dogovorila najkasneje do 30.5. za tekoče leto oziroma, če se ne bosta, bo mladoletna hči pri materi od 1.7. do 15.7., pri očetu pa od 1.8. do 15.8.; (8.) da bo mladoletna hči v času božično – novoletnih praznikov v letu 2019 za božične praznike od 24.12. do 28.12. do 15.00 ure pri materi, za novoletne praznike od 28.12. od 15. ure pa pri očetu, in sicer jo bo oče prevzel na dogovorjenem mestu in jo 2. 1. 2020 do 19.00 ure pripeljal nazaj k materi; da bo predmetno naslednje leto obrnjeno za omenjene praznike in tako izmenjaje v prihodnjih letih; (9.) da bo mladoletna hči zimske, jesenske in prvomajske počitnice preživela polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem od staršev (prvi del pri tistem, pri katerem bo predhodno na vikend stiku), pri čemer bo menjava otroka ob sredah ob 15.00 uri na dogovorjenem mestu; in da bo mati mladoletni hčeri na stike dala zraven tudi osebne dokumente (osebno in zdravstveno izkaznico); (III.) zavrnilo presežni zahtevek tožnice za plačilo preživnine v višini še dodatnih 100,00 EUR in glede predlagane ureditve stikov; (IV.) v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženca z vsebino, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe; in (V.) odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnice in se ugodi nasprotnemu zahtevku toženca, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sklicuje na vse svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji sojenja. V vlogi z dne 29. 10. 2018 je toženec podal pripombe na izvedensko mnenje in zahteval ustno dopolnitev ter podredno drugega izvedenca. Mnenje je nepopolno in nestrokovno. Izvedenka z ustnim podajanjem mnenja ni odpravila pomanjkljivosti in toženec je zahteval drugega izvedenca, a ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženec je argumentirano izpostavil diskriminatorno obravnavo s strani izvedenke. Sodišče se do diskriminatorne obravnave ni opredelilo, ampak ga je tudi samo kot očeta tako obravnavalo in mu kršilo ustavne pravice (14., 22., 53. in 54. člen Ustave Republike Slovenije (URS)). Sodišče ni izvedlo vseh s strani toženca predlaganih dokazov, s čimer je bistveno kršilo 5., 7. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. S predlaganimi dokazi (drugim izvedencem, zaslišanjem vzgojiteljic S. in T., dr. M., V. A., S. Č. in J. G.) je izpodbijal navedbe tožnice. Sodišče je dokaze neutemeljeno zavrnilo. Predlagal je drugega izvedenca, ki bi nepristransko obravnaval obe stranki in imel enaka merila in kriterije za obe. Okoliščine niso takšne, kot so bile s strani tožnice in njenih staršev prikazane izvedenki. Neenako obravnavo je argumentiral v vlogi z dne 29. 10. 2018. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo in toženec se nanje v celoti sklicuje v pritožbi. Kot negativne okoliščine so bile pri očetu obravnavane zaposlitev; dejstvo, da se je osamosvojil in živi v podnajemniškem stanovanju; da mora, ko dela, otroka peljati k babici; njegov delovni čas in negotove materialne razmere, ker je rekel, da upa, da bo obdržal službo. Dejstva, da mati nima službe, da živi v eni sobici z otrokom pri njenih starših in da nima lastnih prihodkov, razen socialnih transferjev, pa je izvedenka štela kot pozitivne okoliščine. V tem delu je sodba pomanjkljiva, sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je kršeno načelo kontradiktornosti. Izvedenka je zaključila, da bo pri materi za hči bolje poskrbljeno in da naj bi se trudila, da se osamosvoji. Niti izvedenka niti sodišče ne navedeta, katera dejanja naj bi kazala na to. Tožnica sama ne zna poskrbeti za otroka in ji ves čas pomaga mati. Pomoč njene matere je izvedenka štela kot pozitivno. Pri tožencu je omogočanje stikov z babico štelo kot negativno okoliščino. Tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Niti sodišče niti izvedenka nista navedla razlogov, ki bi kazali na pretiran zaščitniški odnos očeta, da ne zna postaviti meja otroku in da naj bi pridobival naklonjenost z dobrinami, da naj bi otroku popuščal. Ni razlogov za zaključke, da so boljši pogoji za otroka pri materi, da pri njej ni mogoče sklepati na agresivno vedenje do otroka, da naj bi znala otroku odločno postaviti meje, da naj bi si prizadevala v čim večji meri samostojno funkcionirati. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu za drugega izvedenca. Vzgojiteljici S. in T. bi povedali, da je tožnica lagala v vrtcu v zvezi z očetom (o naslovu, nasilnosti, ipd.). Ob zaslišanju teh prič bi se ugotovilo, da tožnica ni primerna skrbnica. Enako velja za zaslišanje dr. M., saj je tudi pri njej toženca predstavljala v slabi luči. Sodišče bi se lahko prepričalo, da ni resnicoljubna. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič V., Č. in G., ki so bile seznanjene z izbruhi tožnice in agresivnim vedenjem, vse vpričo otroka. Vedele bi izpovedati, da ni znala ustrezno poskrbeti za otroka (oblačenje, previjanje in ukvarjanje z otrokom). Zaključek sodišča, da že iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici ni mogoče sklepati na agresivno ravnanje, je zmoten. Toženec je utemeljeno prerekal izvedensko mnenje. Če bi sodišče zaslišalo omenjene priče in S. K., bi ugotovilo, da je bila tožnica v preteklosti agresivna in da ni znala poskrbeti za otroka. Sodišče je nekritično sledilo izvedenki in zavrnilo predlagane dokaze, s čimer je bistveno kršilo pravila postopka ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodbe se v delu, da naj bi več nestrpnosti do otroka kazal oče, ne da preizkusiti. Toženec ni imel nobenega nestrpnega ravnanja, kar bi potrdile tudi predlagane priče. Potrdile bi tudi, da ne gre za toženčevo nezadovoljstvo, ampak za upravičeno skrb. Sodišče išče opravičila za tožničina neustrezna ravnanja (neobveščanje o zdravstvenem stanju, samovoljnost z vpisom v drug vrtec, sprememba naslova otroka, zamenjava osebne zdravnice, odločitev za operacijo, ipd.). Toženec nima sovražnega odnosa do tožnice. Samo izpostavil je skrb, da njeno samovoljno ravnanje in nepredelan odnos nista v korist otroka. Zaključek sodišča, da je skrb za zdravstveno stanje otroka v domeni obeh staršev in da naj bi oče ustrezno skrb pokazal šele do zadnjega naroka, ne drži in je v nasprotju z listinami. Pri dr. M. je iskal informacije, a je naletel na aroganten odnos in mu ni želela podati informacij. Če bi bila zaslišana, bi to potrdila. Če ga mati ne seznani o operaciji, ne more slutiti, da bodo otroka tako zdravili. Sodišče se do navedb toženca o vinjenosti in grožnjah tožničinega očeta ni opredelilo. Samo na podlagi enega obiska izvedenke in CSD ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja. Zaključek, da bi v primeru alkohola in nasilja tožničinega očeta otrok imel zaščito pri materi, stari mami in teti, je nesprejemljiv. Sodišče se ne opredeli do navedb toženca, da so mu same razlagale, da so se pred njim, ko je bil v takšnem stanju, skrivale. Toženec je opisal kraj in ne ljudi, medtem ko ga je alkoholizem tožničinega očeta vedno motil. Zaključek sodišča, da se takrat tožencu alkoholizem ni zdel sporen, je zmoten. Izvedensko mnenje je v tem delu samo s seboj v nasprotju. Če so hoteli preživeti je moral toženec delati, sicer bi bila tudi nanj A. bolj navezana. Z opisovanjem negativnih lastnosti tožnice toženec ni olepševal sebe in ta zaključek ne drži. Toženec izpodbija tudi zaključke iz 21. točke obrazložitve, ki so diskriminatorni. Ustrezno socialno okolje pri tožencu predstavljata tako babica kot tudi brat in ostali sorodniki. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Ni se opredelilo do navedb, da tožnica ni nikoli delala in je podjemna pogodba le navidezna. Z ničemer ni izkazana pomoč staršev in ni izkazano, da naj bi se trudila, da se osamosvoji. Popolnoma je odvisna od staršev. Izvedenka je potrdila, da potrebuje podporo v obliki svetovalne pomoči. Da naj bi imela takšno pomoč, sodišče ni ugotovilo. Ne zna poskrbeti niti zase. Sodišče je iz istih razlogov preuranjeno ugodilo zahtevku tožnice in neutemeljeno zavrnilo nasprotni zahtevek toženca. Ob zmotnem zaključki o varstvu in vzgoji je zmotna tudi odločitev o preživnini in stikih. Iz previdnosti glede preživnine toženec navaja, da za stike kupi vse potrebščine, hrano in obleke ter čevlje (te obleke in čevlje nosi samo pri tožencu). Tožnica ne hodi na dopust z A. Kopajo se v toplicah, kar ne stane 300,00 EUR. Prav tako otroka tožnica ne vodi na prireditve in na morje. Stroški dopusta so ovrednoteni previsoko. Mesečno ji ne kupuje čevljev. V tem trenutku toženec ni zmožen plačevati 150,00 EUR preživnine. Sodišče ni upoštevalo stroškov s stiki. Brez podlage je zaključilo, da naj toženec ne bi imel zdravstvenih težav - pri zaslišanju ga o zdravstvenem stanju ni vprašalo. Ima resne težave z ledvičnimi kamni in hodi na B., kjer ima naslednji termin 8. 5. 2019. Ima stroške za gorivo in zdravila. Ima tudi še naslednje stroške: davčna uprava 83,33 EUR in 52,00 EUR zavarovanja za avto. Ni sposoben plačevati 150,00 EUR, kar ni 50%. Sodišče ne pojasni, zakaj mora plačevati več kot tožnica, ki praktično nima stroškov. Iz sodbe nikjer ne izhaja, kakšni naj bi bili prihodki tožnice po podjemni pogodbi in kakšna naj bi bila pomoč staršev. Sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Glede na razdaljo med kraji bi moralo sodišče stike določiti tako, da otroka do polovice poti pripelje tožnica. Toženec ne soglaša z zaključkom sodišča, da mora preživnino plačati za nazaj, saj otroku kupi vse potrebno za bivanje v C. in mu kupi veliko igrač ter drugih pripomočkov za športne aktivnosti. Prispeval bi za očala, a o njih ni bil niti obveščen. O izrednih stroških bi se tožnica lahko z njim dogovorila, a ni sposobna komunikacije. Določeni stiki glede na delovni čas toženca ne bodo mogoči. Glede ure prevzema bi bilo smiselno, da bi se o tem sproti dogovarjala. Sodišče je zmotno zaključilo, da je v letu 2018 A. preživela božične praznike pri tožencu. Pošteno bi bilo, da jih v letu 2019 preživi pri tožencu. Glede jesenskih in zimskih počitnic bi toženec rajši videl, da je pri njem. Glede poletnih počitnic bi bilo primernejše, da se dogovarjata, saj je toženec vezan na odobritev dopusta. Da se odpadli stiki ne nadomeščajo ni v otrokovo korist. Nepravilna odločitev o glavni stvari pomeni tudi nepravilno odločitev glede stroškov postopka.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru, s katerim se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, med drugim izpostavlja, da toženčeva zaposlitev ni bila obravnavana negativno, da so navedbe o tožničini slabi skrbi za otroka in o pomanjkanju komunikacije s tožencem neutemeljene, da toženca izvedenka ni obravnavala diskriminatorno in da gre le za njegovo nezadovoljstvo, da so stroški toženca z obleko in čevlji nepotrebni, da je potrebno upoštevati pri preživnini tudi nematerialne prispevke in da toženec uveljavlja pritožbene novote.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah (npr. sklicevanje pritožnika na vse navedbe, ki jih je podal v svojih vlogah pred sodiščem prve stopnje, in navedbe, ki jih je podal v vlogi z dne 29. 10. 2018).

6Sodišče prve stopnje je obrazloženo in utemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog po angažiranju novega izvedenca. Sodna izvedenka za psihologijo – Psihologija družine mag. M. M. je na podlagi obširno izvedenih izvedenskih aktivnosti (glej l. št. 104 in 105 spisa) izdelala izvedensko ekspertizo in je bila tudi v zvezi s pripombami toženca v zvezi z izdelano ekspertizo še dodatno zaslišana na naroku za glavno obravnavo. Toženec po zaslišanju izvedenke zanjo ni imel dodatnih vprašanj in tudi ni predlagal postavitve drugega izvedenca. Dopolnitev izvedenskega mnenja in imenovanje drugega izvedenca je predlagal le v pripombah zoper pisno ekspertizo, to je v pripombah, do katerih se je izvedenka opredelila ob ustnem zaslišanju. Pritožba že glede na povedano nekoliko nejasno prikazuje dejanske okoliščine izvedbe dokaza z izvedencem. Obširne pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene in pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je sporna ekspertiza izdelana skladno s pravili stroke, jasno in kvalitetno ter da je toženčevo lastno mnenje (njegova lastna dokazna ocena) o nestrokovnosti, nejasnosti in diskriminatornosti ekspertize neutemeljeno. Sodišče prve stopnje zaradi navedenega ni bilo dolžno angažirati novega izvedenca in je tožencu pravilno pojasnilo, da so pri odločanju o varstvu in vzgoji, preživnini ter stikih v ospredju otrokove koristi. Skladno s povedanim predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje ni bilo izdelano pristransko, in ugotavlja, da toženec ni bil diskriminatorno obravnavan niti s strani izvedenke niti s strani sodišča prve stopnje, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Predlog po angažiranju drugega izvedenca tudi ne more biti utemeljen iz razloga tožnikove lastne dokazne ocene, da naj bi tožnica in njeni starši izvedenki prikazali nekakšne drugačne okoliščine. Ker je v ospredju korist otroka in ne vprašanje, kdo od staršev ima v tem trenutku zmožnost preživeti povsem samostojno, dejstvo, da se je izvedenka oprla tudi na okoliščine toženčeve zaposlitve, njegove skrbi, da bo obdržal službo, bivanja v podnajemniškem stanovanju in varstva, ko je v službi, tudi pri toženčevi mami, ki živi drugje kot toženec, ne pomeni diskriminatorne obravnave toženca v primerjavi z nekaterimi pritožbeno izpostavljenimi okoliščinami pri materi (nezaposlenost, življenje pri starših, socialni transferji).² Naloga izvedenke v tem postopku je bila, kar je tudi sicer naloga vseh izvedencev, da s pomočjo pravil stroke, znanja in izkušenj pomaga ugotoviti dejstva, ki jih sodišče, ki nima posebnih znanj iz specialističnih strokovnih področij, ki niso pravna, samo ne more (in hkrati ne sme) ugotoviti. Sodišče prve stopnje zato v obrazložitvi sodbe ni dolžno pojasniti prav vseh ugotovitev izvedenke in jih tudi ne more pojasniti, saj ne razpolaga z ustreznim znanjem, zato so očitki pritožbe, da sodišče ni pojasnilo nekaterih ugotovitev izvedenke in da se izpodbijana sodba zato ne more preizkusiti neutemeljeni. Kot je bilo že izpostavljeno, je izvedenska ekspertiza jasna, razumljiva in popolna. Kot takšno so jo očitno, ko ni bilo več vprašanj za izvedenko, razumele tudi stranke, čeprav se sedaj toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi mu bilo treba še posebej v sodbi obširno in posebej pojasniti prav vsak dejanski (strokovni) zaključek izvedenke, ki temelji na njenem pregledu spisa, številnih razgovorih, ogledih in opravljenih psiholoških testih. Zaključki izvedenke, da mladoletna A. pri materi bolje preskrbljena ne temeljijo le na dejstvu, da tožnica nima zaposlitve, ampak tudi na drugih okoliščinah, ki jih izredno selektivna pritožba ne izpostavlja (možnost dela po podjemni pogodbi, pomoč tožničinih staršev, bivanje v hiši njenih staršev, ipd.). Izvedenka je iz razgovora s tožnico ugotovila, da se trudi osamosvojiti. Nesporno obema pravdnima strankama pri varstvu in vzgoji pomagata njuni materi, medtem ko je teza pritožbe, da tožnica sama ne more poskrbeti za otroka, le lastna in neutemeljena dokazna ocena. Pretiran zaščitniški odnos očeta, zmanjšana sposobnost postavljanja mej otroku, popuščanje, pridobivanje naklonjenosti z dobrinami, nezaupanje in nezadovoljstvo z materjo ter sovražen odnos do matere, boljši pogoji za otroka pri materi, da pri materi ni mogoče sklepati na agresivno vedenje do otroka, da zna otroku odločno postaviti meje in da si prizadeva samostojno funkcionirati so strokovni zaključki izvedenke, glede katerih sedaj pritožba neutemeljeno želi nekakšna dodatna pojasnila. Izvedenka je z vsemi za otroka relevantnimi osebami opravila razgovore (tudi psihološke teste) in med njimi sta seveda bili tudi pravdni stranki. Vseeno pa pritožbeno sodišče nenazadnje še dodaja, da so vse te okoliščine razvidne tudi iz izpodbijane sodbe in celo iz pritožbe (npr. minuciozne kritike matere in konflikt z osebno zdravnico že kažejo na pretiran zaščitniški odnos; nudenje drobnih ugodnosti (v pritožbi je govora o številnih igračah, športnih pripomočkih, drugih oblekah in čevljih pri stikih) kaže na pridobivanje naklonjenosti z dobrinami, ipd.), medtem ko je pri svojem zaslišanju izvedenka obširno oziroma na konkretnem primeru pojasnila, kaj pomeni postavljanje mej otroku. Sklepno je torej utemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da ni angažiralo drugega izvedenca.

7Sodišče prve stopnje se je opredelilo do očitka o diskriminatorni obravnavi (glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ni kršilo toženčevih ustavnih pravic. Prav tako z neizvedbo s strani toženca predlaganih ostalih pritožbeno izpostavljenih dokaznih predlogov ni kršilo 5., 7. in 8. člena ZPP. Dokazni predlogi so bili obrazloženo in utemeljeno zavrnjeni. Ker se primarno ugotavlja otrokova korist in ker predmetni pravdni postopek ni namenjen obračunavanju med staršema so bili zaslišanje vzgojiteljic v vrtcu in zaslišanje osebne zdravnice nepotrebni dokazi, kar še posebej velja ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje od vrtca in od osebne zdravnice pridobilo skupaj kar štiri poročila. Vsa se nanašajo predvsem na stanje otroka. Pri tem so okoliščine, če je morebiti mati pred omenjenimi organi toženca prikazovala v drugačni luči, nerelevantne oziroma takšne, da ne bi mogle spremeniti bistvenih ugotovitev, ki so v tem, kako je poskrbljeno za mladoletnega otroka. Konflikten odnos obeh staršev v času predmetne pravde je nenazadnje ugotovljen in ugotovljeno je še, da v tem času nobeden izmed njiju ne poskrbi za otrokovo psihološko potrebo po miru. Pritožba v tem delu zmotno meni, da je pravno relevantno razmerje med tožnico in tožencem (npr. da tožnica laže o tožencu). Pravno relevantno je namreč predvsem razmerje pravdnih strank do otroka. Podobno je sodišče utemeljeno kot nepotreben zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem prič V. A. S. Č. in J. G., pri čemer se je zopet oprlo na mnenje izvedenke. Izpovedovanje o zgoraj omenjenem konfliktnem odnosu pravdnih strank (in še to v času, ko so kot družina živeli skupaj, pa čeprav naj bi bilo to vpričo otroka) je izpovedovanje o nerelevantnih (preteklih) okoliščinah. Izvedenka oziroma sodišče prve stopnje, ki ji je sledilo, se je pravilno osredotočilo na korist otroka in dalo prednost ugotavljanju relevantnih, bistvenih in sedanjih dejanskih okoliščin pri obeh starših, deloma pa je ocenilo tudi, kakšne posledice bo sprejeta odločitev imela v prihodnosti. S toženčevo materjo je razgovor opravila izvedenka in ocenila za otroka relevantne medosebne odnose, zato je bilo tudi njeno predlagano zaslišanje utemeljeno kot nepotrebno zavrnjeno. Nenazadnje pa bi upoštevaje pritožbo tudi toženčeva mati pričala o preteklih konfliktih med pravdnima strankama in iz preteklih tožničinih ravnanj izražala nekakšno lastno mnenje in večkrat ponovljeno neutemeljeno pritožbeno mnenje, da tožnica ne zna poskrbeti za otroka. Rdeča nit pritožbe, ki je prav tako zmotna, je tudi v tem, da naj bi omenjene priče izpovedovale upoštevaje pritožbo o vsem, tudi o tistem, kar so zgoraj omenjeni strokovni zaključki izvedenke (npr. da toženec kaže več nestrpnosti do otroka; da do matere kaže nezadovoljstvo in nezaupanje, da sebe olepšuje in tožnico predstavlja v slabi luči), in nenazadnje sodišču prve stopnje ponudile še lastne dokazne zaključke o teh in drugih dejstvih.

8Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Nestrpen odnos do otroka s trani toženca je zopet strokovna ugotovitev izvedenke in zanjo velja enako kot zgoraj, pri čemer pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je bil npr. sam toženec v razgovorih z izvedenko v tem delu nekonsistenten (omemba udarca „po plenički“). Pritožbena lastna in neutemeljena dokazna ocena so tudi večkrat izpostavljeni očitki, da otrok ni primerno oblečen s strani tožnice, da mu tožnica ne daje zdravil in da ravna samovoljno. Sodišče prve stopnje ni iskalo opravičil za tožničina ravnanja, temveč jih je dokazno ocenilo in jim utemeljeno ni dalo takšne teže kot se zavzema pritožba (glej npr. predvsem razloge v 16., 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Stališče sodišča, da toženec ni pokazal pravega interesa za zdravstveno stanje otroka vse do zadnjega naroka oziroma obiska pri osebni zdravnici, je dokazna ocena, ki ne more biti v nasprotju z listinami v spisu oziroma ne more pomeniti tako imenovane protispisnosti (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno izpostavljen ″aroganten odnos zdravnice do toženca″ (lastna dokazna ocena) oziroma konflikt toženca z osebno zdravnico in lastna ocena tožničinih ravnanj kot samovoljnih pa tudi sicer omenjenega zaključka ne moreta spremeniti. Zaključki v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so pravilni. Enako velja za zaključke iz 19. točke obrazložitve. O neprimernosti okolja (pitju in agresiji tožničinega očeta) je izpovedoval in obširno izpostavlja v pritožbi le toženec in sodišče prve stopnje temu osamljenemu mnenju utemeljeno ni sledilo. Vsekakor se je do tožnikovih navedb opredelilo (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer jim ni sledilo, pri čemer pa zagotovo ni bilo dolžno odgovarjati na vsako posebej (npr. na navedbo, da so tožencu same "ženske", ki bi otroka po ugotovitvi izvedenke lahko zaščitile, pripovedovale, kako so se pred vinjenim in agresivnim očetom tožnice skrivale). Z lastno dokazno oceno, ki je tudi v tem, da naj bi sam toženec opisal le kraj in ne ljudi, pritožba ne more doseči drugačnih zaključkov. V tem delu izvedensko mnenje ni v nasprotju s samim seboj. O pravilnosti zaključkov v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma o nediskriminiranju toženca je pritožbeno sodišče razloge navedlo že zgoraj. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb, da lahko otroka, ko je toženec v službi, pazi toženčeva mati, medtem ko so v pritožbi (novota) kot ustrezno socialno okolje omenjeni še toženčev brat in „drugi sorodniki“. Odnos med otrokom in toženčevim bratom ter drugimi sorodniki očitno ni pomemben dejavnik za otrokovo korist, saj tega toženec vse do pritožbe ni posebej izpostavljal, zato tudi v tej smeri toženec ni bil diskriminatorno obravnavan. Lastna in neutemeljena dokazna ocena so tudi toženčeve nadaljnje navedbe, da je tožnica popolnoma nesamostojna, da za skrb otroka potrebuje pomoč svoje matere, da ni nikoli delala, da v podjetju pri materi ni delala in ne dela in da je podjemna pogodba le navidezna ter podobno. V spisu se nahajajo dokazi o nasprotnem in o tožničinem trudu po osamosvojitvi, in sicer gre za tožničino zaslišanje, izdelano izvedensko ekspertizo in predloženo podjemno pogodbo. V pravdnem postopku ne obstajajo (z izjemo javne listine) dokazna pravila, zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da predmetno ni izkazano, ker ne obstojijo materialni dokazi.

9Upoštevaje zgoraj povedano pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje o varstvu, vzgoji in skrbi ter posledično ugotavlja, da nasprotni tožbeni zahtevek ni bil preuranjeno (in neutemeljeno) zavrnjen in da je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločanje o plačevanju preživnine s strani toženca ter o otrokovih stikih s tožencem.

10Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o plačevanju preživnine v višini 150,00 EUR mesečno in o poplačilu razlik z že izplačano preživnino po začasni sodni poravnavi za nazaj od vložitve tožbe dalje. Toženec na s strani tožnice ocenjene potrebe mladoletne A. pred sodiščem prve stopnje ni imel pripomb, razen v zvezi s pomočjo tožničinih staršev. Šele v pritožbi neutemeljeno izpostavlja lastno dokazno oceno, da tožnica ne porabi 300,00 EUR letno za letni dopust mladoletne A. in da ne porabi 50,00 EUR mesečno za prevoze in razvedrilne dejavnosti. Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi tožnica otroku mesečno kupovala čevlje, ampak da je strošek oblačil in obutve mesečno 50,00 EUR. Celo sam toženec je potrebe otroka ocenil v nasprotni tožbi na približno 328,00 EUR mesečno, in to je tudi ena od bistvenih okoliščin, ki je sodišče prve stopnje vodila, da je ocenilo strošek preživljanja mladoletne ajde v višini okoli 290,00 EUR mesečno. V zvezi s preživnino je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo toženčevih stroškov v zvezi s stiki in tega ni prezrlo. Pritožbeno navajanje, da ima otrok v času, ko je na stiku svoje (druge) obleke in čevlje, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, saj gre za povsem nepotrebne toženčeve stroške, ki so posledica njegove lastne odločitve. Podobno velja za pritožbeno izpostavljanje nakupovanja velikega števila igrač in drugih pripomočkov za športne aktivnosti. Upoštevano je tudi dejstvo, da je toženec trenutno brez zaposlitve, vendar so njegovi prihodki vseeno bistveno višji od tožničinih, pričakuje pa tudi novo zaposlitev. O lastnih stroških je bil toženec zaslišan, a v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem ni izpostavljal nobenih posebnosti. Z zdravstvenim stanjem povezanih stroškov tudi v pritožbi ni ovrednotil in jih tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Stroške v zvezi z osebnim vozilom je omenil in so v sodbi upoštevani v višini 160,00 EUR mesečno, zato ni jasno, kaj pomeni pritožbeno izpostavljanje zavarovanja za avto. Vsekakor pa niti zavarovanje niti nekakšna na novo in brez dokazil zatrjevana obveznost do davčne uprave nista okoliščini, ki bi narekovali znižanje preživnine, ki je pravilno odmerjena glede na potrebe otroka in zmožnosti obeh staršev, oziroma zvišanje tožničinih preživninskih obveznosti. Že sodišče prve stopnje je tožencu namreč pojasnilo, da določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi dodeljenega varstva in vzgoje v pretežni meri skrbi za mladoletnega otroka). Izpodbijana sodba ima v tem delu zadostne razloge, ki omogočajo njen preizkus, pri čemer velja ponovno izpostaviti, da ne gre za matematičen izračun. Možnost tožničinega dela po podjemni pogodbi že iz razloga, ker gre za možnost, ne more biti denarno ovrednotena. Podobno velja tudi za pomoč tožničinih staršev, ki ni obvezujoča. Čeprav je pritožbeno zavzemanje, da bi se lahko pravdni stranki dogovorili o izrednih stroških otroka, samo po sebi pravilno in dobrodošlo, vendar odločitve o preživnini ne more spremeniti.

11Utemeljena in pravilna je tudi določitev stikov. Po začasni sodni poravnavi so se že ves čas postopka stiki izvajali na način, da je po mladoletnega otroka hodil toženec, in sodišče je izvajalo še obširen dokazni postopek o primernosti lokacije za prevzem otroka. Prav tako so bili stroški izvajanja stikov upoštevani pri presoji preživnine. Ob izostanku drugačnih predlogov s strani toženca in zgoraj navedenem se pritožba neutemeljeno zavzema, da naj bi se stiki izvajali na način, da tožnica otroka pripelje na polovico poti. Stiki so točneje določeni predvsem iz razloga konfliktnosti odnosov med staršema, zato pritožbeno zavzemanje za nekakšno sprotno dogovarjanje o vseh stikih, ni utemeljeno. Vsekakor pa bo in je ob vsakih, še tako konkretno določenih stikih, potreben minimum medsebojnega sodelovanja, kar je tudi razlog, da pritožbeni očitek v zvezi s toženčevim delavnikom ni utemeljen. Za razliko nekaj ur, za prevzem na dogovorjenem kraju ali v vrtcu se bosta pravdni stranki vsekakor morali tudi večkrat sproti dogovoriti. Na potrebo po dogovarjanju v zvezi s stiki je nenazadnje opozorilo tudi sodišče prve stopnje. Preživljanje božičnih in novoletnih praznikov je določeno izmenično. Okoliščina, da bo po odločitvi sodišča letošnje božične praznike otrok preživel pri tožnici, ki temelji na zmotnem zaključku, da je božične praznike v letu 2018 preživel pri tožencu, pa ni takšne narave, da bi narekovala spremembo odločitve v tem delu (v delu stikov med letošnjimi božično-novoletnimi prazniki, ki so tudi sicer in časovno izredno povezani). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča, ki ima podlago v izvedenskem mnenju, da mora del počitnic otrok preživeti tudi s staršem, ki ima dodeljeno varstvo in vzgojo. Glede poletnih počitnic je celo primarno odločeno, da se bosta starša o stikih dogovorila, in so ti stiki konkretno določeni le v primeru, ko do dogovora ne bo prišlo. Torej se bosta starša primarno lahko dogovorila drugače in upoštevaje morebitne težave toženca v zvezi z odobritvijo dopusta s strani delodajalca. V zvezi s stiki velja še izpostaviti, da so prav zaradi trenutne konfliktnosti odnosov določeni dokaj natančno in da prav iz tega razloga ni nadomeščanja odpadlih stikov, saj bo po predvidevanjih izvedenke oboje privedlo do pomiritve oziroma stabilnosti razmerij. Nadomeščanje stikov bi torej vnašalo v odnose in izvajanje stikov le dodatne konflikte in zmedo. Odločitev o stikih je torej v korist otroka, za njeno izvajanje pa bo vsekakor potreben določen minimum sodelovanja med staršema.

12Ker ob zgoraj izpostavljenih neutemeljenih pritožbenih očitkih toženec drugih trditev zoper sodbo ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 413. člena ZPP.

¹ Podrobnejši opis izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.
² Pritožba v nadaljevanju tudi sama izpostavlja, da je toženec, če so želeli preživeti, moral delati, in da je mladoletna A. več časa preživela z materjo in je nanjo zato bolj navezana, spregleda pa zopet, da se primarno upošteva otrokova korist.