65. člen ZZZDR-UPB1

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Ker breme prepričevanja, da je dokaz smiselno izvesti, nosi predlagatelj dokaza, česar toženka glede prič ni izpolnila, sodišče z opustitvijo njihovega zaslišanja ni kršilo njene pravice do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave RS.

Glede na to, da je tožnik v tožbi navedel, da sta oba skupna otroka pravdnih strank polnoletna, in za to predložil dokaze - izpiska iz rojstne matične knjige, sodišče prve stopnje glede na 4. točko 416. člena ZPP upravičeno tožbe ni poslalo organu, pristojnemu za socialne zadeve, da ta opravi svetovalni razgovor. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek v pritožbi, da sodišče v sodbo ni vključilo sporazuma o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med tožencema, sklenjenega pri notarki in vpisanega v register po DZ, in da ni poskrbelo za ureditev stikov med staršema in otrokoma ter da ni poskrbelo za preživljanje obeh šoloobveznih otrok. Niti po zgoraj navedenih določbah ZPP (415. - 421. člen) niti po ZZZDR sodišče ni dolžno v sodbo o razvezi zakonske zveze po tožbi vključiti sporazuma o ureditvi premoženjskopravnih razmerij med tožencema, sklenjenega pri notarki, in zato ni utemeljen očitek, da v sodbi niso navedena odločilna dejstva po členu 339 ZPP. Prav tako v predmetni zadevi sodišče ni bilo dolžno poskrbeti za ureditev stikov med staršema in otrokoma ter za preživljanje obeh otrok, saj sta slednja polnoletna, kot izhaja iz izpiskov iz rojstne matične knjige in nesporno nad njima

Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo. Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah. Predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi d

Toženka ni izkazala nenadnosti/nepredvidljivosti bolezni ali poškodbe, ki bi ji onemogočila prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega pa tudi ni predložila ustreznega opravičila, izdanega na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče prve stopnje je zato narok utemeljeno opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in ob prisotnosti njene pooblaščenke).

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.

Za razvezo zakonske zveze je dovolj, da postane zakonska zveza nevzdržna le za enega od zakoncev.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje dajejo podlago za uporabo 5. alineje točke a) prvega odstavka 3. člena Uredbe Bruselj IIa, po kateri je v zadevah razveze zakonske zveze pristojno sodišče države članice na ozemlju, katere vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge.

Na podlagi točke a in točke d člena 8. Uredba Rim III se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo države običajnega prebivališča zakoncev v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, če stranki v skladu s členom 5 ne izbereta prava, ki se uporabi, oziroma se uporabi pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem.

Na podlagi trditev in izpovedbe tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je postala zakonska zveza zanjo nevzdržna. V taki situaciji mora sodišče razvezati zakonsko zvezo kljub temu, da bi želel drugi zakonec v zakonski zvezi vztrajati. V nasprotnem primeru bi se tožnico sililo v vztrajanje v (zanjo) nevzdržni zakonski zvezi, kar bi pomenilo poseg v njeno ustavno varovano dostojanstvo.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je nevzdržna že za enega od zakoncev.

Na podlagi trditev in izpovedbe tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je zakonska zveza zanjo nevzdržna. V taki situaciji mora sodišče razvezati zakonsko zvezo kljub temu, da bi želel drug zakonec v zakonski zvezi vztrajati. V nasprotnem primeru bi se namreč tožnico sililo v vztrajanje v (zanjo) nevzdržni zakonski zvezi, kar bi pomenilo poseg v njeno ustavno varovano dostojanstvo.

Čeprav se je pravda začela kot zakonski spor z vložitvijo tožbe A. A. na razvezo zakonske zveze, je takšno pravno naravo izgubila, ko jo je prevzel njegov dedič. S tem se je spremenila tako dejanska kot pravna podlaga pravde in se je spor iz statusnega spremenil v premoženjskopravnega. Končna ocena, ali je zakonska zveza nevzdržna, namreč ni prepuščena zakoncu, ki toži na razvezo, temveč sodišču. Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru raziskovati celovito stanje v zakonu in zakonsko zvezo razvezati, kadar ugotovi vzroke in posledico nevzdržnosti.

Razvidno je, da toženka nasprotuje razvezi zakonske zveze predvsem iz razloga, ker med pravdnima strankama še niso urejena premoženjskopravna razmerja. Vendar to ni razlog, ki bi onemogočal razvezo zakonske zveze. Za razvezo zakonske zveze zadošča, da postane nevzdržna za enega od zakoncev. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da s toženko že dolgo ne živi več skupaj in da je zakonska zveza nevzdržna, ker med pravdnima strankama ni več razumevanja. Ugotovljene okoliščine izpolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika.

Podana je (tudi) pristojnost slovenskega sodišča, saj sta imela zakonca po neprerekanih navedbah tožnika zadnje skupno prebivališče v Republiki Sloveniji in je toženkino tu še vedno, čeprav dela v Avstriji, kjer ima začasno prebivališče.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da ta postane nevzdržna zgolj za enega od zakoncev.

Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora.

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.