UPRS Sodba III U 59/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Kmetijski inšpektor Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območne enote Koper, Izpostave Postojna (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo z dne 11. 8. 2016 pod 1. točko izreka tožniku, lastniku kmetijskih zemljišč s parc. št. 7085/3 in 7088 k. o. A.¹, odredil, da s parc. št. 7085/3 odstrani položene tlakovce, tlakovce v hrambi, otroško gugalnico, mizo, stole in senčnike ter da s kmetijskega zemljišča s parc. št. 7088 odstrani leseno lopo z verando, vključno z mizo, pletenimi stoli in kovinsko klopjo, in na tem delu parcel vzpostavi izključno kmetijsko rabo. Odločeno je bilo še, da je rok za izvršitev 1. točke izreka najkasneje 60 dni od prejema odločbe (2. točka izreka), da bo o morebitnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ pri 15. 4. 2014 opravljenem pregledu kmetijskih zemljišč s parc. št. 7085/3, 7088 in 7089, ki so v lasti tožnika, ugotovil, da je na parc. št. 7085/3 zgrajen v brežino vkopan objekt, da je pred objektom zemljišče tlakovano, tlakovanje deloma sega tudi na parc. št. 7088, da je nad tlakovanim delom zemljišča kovinska konstrukcija - pergola, na tlakovanem delu pa so mize, stoli, senčniki in cvetlični lonci, da je jugovzhodno od vkopanega objekta na tlakovanem delu v vogalu podpornih zidov zidana kuhinja (prostor za kuho - žar, zidan pult in zidano pomivalno korito), na parc. št. 7088 je na betonski plošči postavljena lesena lopa, ob njej pa so postavljena otroška igrala. Prvostopenjski organ je pridobil lokacijsko informacijo Občine Piran z dne 29. 4. 2019, iz katere je bilo razvidno, da se obravnavana kmetijska zemljišča nahajajo na 1. območju kmetijskih zemljišč. Tožnik je po prejemu zapisnika z ugotovitvami pregleda na terenu s pozivom, naj poda izjavo glede nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, podal pisne pripombe z dne 14. 5. 2014 in dopolnilo k njim. Glede na njegove navedbe je prvostopenjski organ opravil poizvedbe pri gradbeni inšpekciji, ki je pojasnila, da so bili tožniku z odločbo, št. 06122-745/2013/29 z dne 11. 3. 2014, izrečeni ukrepi v zvezi s posegom na kmetijsko zemljišče s pare. št. 7085/3 in 7088. Po prejemu sklepa o ustavitvi postopkov gradbene inšpekcije, št. 06122-745/2013 z dne 22. 4. 2016 in št. 06122-1665/2016 z dne 3. 5. 2016, je prvostopenjski organ ta postopek nadaljeval s ponovnim pregledom obravnavanih kmetijskih zemljiščih. Pri tem je ugotovil, da se parcela št. 7089 in pretežni del parcele št. 7088 uporablja kot obdelan oljčnik in ekstenzivni sadovnjak, da je na severovzhodnem delu parc. št. 7088 na lesenih tramovih postavljena lesena lopa z verando, bruto površine 10,5 m2, na verandi so miza in trije pleteni stoli, severno od lesene lope pa je na naravni podlagi postavljena kovinska klop, da so tla pred vkopanim zidanim objektom na parc. št. 7085/3 utrjena s tlakovci v površini cca. 65 m2, da je nad tlakovanim delom zemljišča kovinska pergola, po kateri so rasle rastline kivija, na tlakovanem delu zemljišča je miza velikosti 3 x 1 m in štirje stoli ter dva velika senčnika, da je teren okrog vkopanega objekta utrjen z zidanim kamnitim zidom, del zidu vzhodno od objekta predstavlja kuhinjski del z žarom, pomivalnim koritom in delovnim pultom, da so na zahodnem delu parc. št. 7085/3 odloženi tlakovci, poleg njih pa je postavljena otroška gugalnica. Stanje na terenu je bilo fotodokumentirano. Prvostopenjski organ pojasni, da je o ugotovitvah z zapisnikom obvestil tožnika in kaj je ta navedel v svojem odgovoru, ter da je organ pri Občini Piran pridobil novo lokacijsko informacijo, iz katere je razvidno, da namenska raba obravnavanih zemljišč ni spremenjena, gre torej za 1. območje kmetijskih zemljišč.

3V nadaljevanju prvostopenjski organ obrazloži, da je po 4. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Citira tudi določbe prvega odstavka 7. člena ZKZ ter 3. člena Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (v nadaljevanju: Uredba). Glede na vse navedeno ugotavlja nenamensko rabo na delu kmetijskih zemljišč s parc. št. 7085/3 in 7088, saj so po ugotovitvah postopka tam shranjeni tlakovci, postavljeni lesena lopa, mize, stoli, klopi, gugalnica, senčniki in je del kmetijskega zemljišča utrjen s tlakovci, kar pomeni, da se zemljišče oziroma zemljišči v tem delu ne uporabljata v kmetijske namene. Prvostopenjski organ ni sledil tožnikovim navedbam, saj tlakovanje zemljišča ne pomeni kmetijske rabe prostora, prav tako se s postavitvijo lesene lope zavira rast rastlin. Dodaja, da se o legalnosti vkopanega objekta - kleti ter podpornega zidu, katerega del so kamniti umivalnik, kamnita miza in kamnito kurišče, ni opredelil, ker je o tem v svojem postopku odločala gradbena inšpekcija. Glede same pergole nepravilnosti ne ugotavlja, saj se uporablja v kmetijske namene, kot opora pri rasti rastlin. Ugotovljeno nenamensko rabo kmetijskih zemljišč je tožnik dolžan odpraviti na podlagi izrečenih ukrepov iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, pri čemer se prvostopenjski organ sklicuje na pooblastila in pristojnosti, ki jih ima po določbah 107. člena ZKZ in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN), ter dodaja, da je določil dovolj dolg rok, ki glede na naravo in obseg del ter letni čas tožniku omogoča nemoteno izvedbo odrejenih ukrepov v celoti. Odločitev iz 3. točke izreka temelji na četrtem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), izrek, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, pa na 30. členu ZIN.

4Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z drugostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2017 zavrnilo in ugotovilo, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi se sklicuje na določbe prvega odstavka 4. člena ter 106. in 107. člena ZKZ, citira 3a. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter določbe 4. alineje prvega odstavka 2. člena Odloka o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Občini Piran (v nadaljevanju: Odlok). Drugostopenjski organ ugotavlja, da se, kot je navedeno tudi v lokacijski informaciji Občine Piran z dne 4. 8. 2016, kmetijski zemljišči s parc. št. 7085/3 in 7088 nahajata na 1. območju kmetijskih zemljišč, povzema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in kot bistveno vidi vprašanje, ali ugotovljeno dejansko stanje na omenjenih zemljiščih pomeni kršenje prvega odstavka 4. člena ZKZ. Po presoji drugostopenjskega organa tako tlakovanje zemljišča, kot postavitev lesene lope presegata uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom ter hkrati predstavljata njegovo degradacijo. Pri čemer pojasnjuje, da kršenje prvega odstavka 4. člena ZKZ pomeni že sama uporaba kmetijskega zemljišča, ki ni v skladu z njegovim namenom, četudi pri tem ne pride do dejanskega onesnaževanja, degradiranja ali zaviranja rasti rastlin; velja pa tudi obratno, torej da morebitno onesnaževanje, drugačno degradiranje kmetijskega zemljišča ali drugačno zaviranje rasti rastlin pomeni kršitev omenjene določbe, čeprav bi bilo povzročeno pri uporabi zemljišča v kmetijske namene. Drugostopenjski organ poudarja, da Odlok v prvem odstavku 2. člena na območju najboljših kmetijskih zemljišč (1. kategorija kmetijskih zemljišč) ne dopušča postavitve kakršnekoli lope, niti take, v kateri naj bi se shranjevalo kmetijsko orodje in potrebščine. Kot nerelevantno zavrača tožnikovo navajanje, da je bilo tlakovanje pred objektom treba izvesti, ker naj bi že ob najmanjšem dežju pred kletjo zastajala voda in onemogočala normalno rabo objekta, ter pripominja, da to samo po sebi ne more upravičiti posega na kmetijsko zemljišče v obliki tlakovanja, temveč le kaže, da objekt očitno ni postavljen na ustreznem mestu. Očitek o neresnosti prvostopenjskih zaključkov glede hrambe tlakovcev na leseni paleti, ki zasedajo le 1 m2 zemljišča, drugostopenjski organ zavrača s sklicevanjem na stališča iz sodbe tega sodišča v zadevi I U 1429/2013 in na tej podlagi utemeljuje, da prvostopenjski organ ni dolžan pojasnjevati, katere rastline oziroma kmetijsko dejavnost se s tem ovira, ter pripominja, da pa je tudi tožnik sam izrecno navedel, da lahko tlakovce na leseni paleti takoj umakne. Sklepno ugotavlja, da navedbe tožnika, da so bila obravnavana zemljišča, ko je postal njihov lastnik, zaraščena, da je vložil veliko sredstev, časa in energije, da jih je očistil in odstranil veliko divje odlagališče smeti, kot tudi navedbe o lastništvu drugih kmetijskih zemljišč ne morejo vplivati na ugotovitve o nepravilnostih, povzročenih s kršenjem prvega odstavka 4. člena ZKZ.

5Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo. Kot navaja, toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer v nadaljevanju pojasni, da tožbo vlaga zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ustavi inšpekcijski postopek, oziroma podrejeno, vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu z navodilom, da mora izdati sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka; toženki pa naj tudi naloži v plačilo tožnikove stroške tega sodnega postopka.

6V tožbi tožnik navaja, da lesena lopa predstavlja pomožni kmetijski objekt. Ne drži prvostopenjska navedba, ki jo je sprejel tudi drugostopenjski organ, da bi naj bila lopa postavljena na betonski plošči - da slednja ne obstaja, je tožnik opozoril v prvostopenjskem postopku in v pritožbi. V tem delu sta upravna organa napačno ugotovila dejansko stanje. To izhaja tudi iz tožbi priloženega sklepa gradbenega inšpektorja, št. 06122-2975/2016/8 z dne 28. 7. 2016 (četrti in peti odstavek obrazložitve), ki je ob kontrolnem pregledu 15. 4. 2016 ugotovil, da je bila betonska plošča odstranjena ter da posledično lesena montažna lopa ne pomeni objekta v smislu določb ZGO-1 in je zato ustavil postopek. S tem je priznal, da je leseni objekt postavljen legalno in skladno z Odlokom. Pri čemer tožnik opozarja, da lahko na podlagi 106. člena ZKZ izvajanje 4. člena tega zakona nadzoruje tudi gradbena inšpekcija, odločitev gradbenega inšpektorja glede legalnosti objekta pa je zavezujoča tudi za kmetijsko inšpekcijo. Tožnik nadalje opozarja, da se po tretjem odstavku 2. člena Odloka lahko na območju vseh kmetijskih zemljišč, tudi t.i. prvovrstnih, postavijo pomožni kmetijski objekti, namenjeni kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju. Sam je v upravnem postopku navedel, da je lesena lopa namenjena vrtnarjenju, čemur upravna organa nista oporekala. S tem, ko nista uporabila tretjega odstavka 2. člena Odloka, sta torej napačno uporabila materialno pravo. Hkrati je inšpekcijski organ odločitev glede tlakovanega dela zemljišča oprl izključno na to, da lopa ni legalna oziroma da krši 4. člen ZKZ. Kot je bilo navedeno, pa Odlok dovoljuje postavitev takšne lesene lope. Posledično je dovoljeno tlakovanje iz razlogov, ki jih je navedel tožnik v prvostopenjskem postopku oziroma v pritožbi: da je bilo tlakovanje treba izvesti za odvodnjavanje oziroma normalno funkcionalno rabo objekta. Temu drugostopenjski organ ne nasprotuje, ampak raje zaključi - brez ogleda na terenu oziroma izvajanja dokazov oziroma pridobitve mapne kopije - da je objekt postavljen na napačnem kraju.

7Glede umika palete tlakovcev, otroške gugalnice, mize, stolov, senčnikov in kovinske klopi pa naj sodišče samo oceni, ali zgolj občasna raba raba premičnih predmetov dejansko preprečuje rabo kmetijskega zemljišča, oziroma predstavlja njegovo degradacijo ali onesnaženje. Drugostopenjski organ je v odgovor na te pritožbene navedbe citiral sodno prakso, ki pa se nanaša na primer, ko je bilo zgrajeno kurišče, torej zidan objekt, in ki zato ni uporabljiva v danem primeru, ko gre za premične stvari, ki se po potrebi prenašajo oziroma odstranjujejo, tudi glede na letne čase (pozimi niso v uporabi). Dejansko odločitev inšpekcijskega organa pomeni, da tožnik na parceli ne sme imeti niti premičnih stolov, na katerih se lahko spočije po delu, kar ni razumno, kaj šele človeško. To ne more biti v nasprotju s 4. členom ZKZ, ki je napisan za hujše kršitve oziroma trajnejše spremembe na kmetijskem zemljišču. Tožnik je tožbi priložil izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter omenjeni sklep gradbenega inšpektorja z dne 28. 7. 2016, kot dokaze za svoje trditve pa je v tožbi navedel: izpodbijano in drugostopenjsko odločbo, vpogled v upravni spis zadeve, zaslišanje tožnika, zaslišanje inšpektorja B.B., ki vodil postopek na prvi stopnji (glede tega, kako je ugotovil obstoj betonske plošče, ki dejansko ne obstaja) in ogled na kraju samem (glede dejanske uporabe objekta).

8Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede na tožbene navedbe pojasnjuje, da po 106. členu ZKZ določbe 4. člena tega zakona nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji, vendar v skladu s svojimi pristojnostmi. To torej ne pomeni, da na isti parceli in za isti objekt ne bi smel inšpekcijskega nadzora opraviti tudi kmetijski inšpektor glede izvajanja predpisov s področja kmetijstva. Glede na navedeno tudi ne drži razlogovanje, da je odločitev gradbenega inšpektorja, ki je ustavil inšpekcijski postopek, zavezujoča za kmetijskega inšpektorja, saj vsak od njiju vodi inšpekcijski postopek v okviru svojih pristojnosti. Iz lokacijske informacije Občine Piran z dne 4. 8. 2016 izhaja, da parceli št. 7085/3 in 7088 ležita v prvem območju kmetijskih zemljišč, ki zajema najkvalitetnejša zemljišča, ki so trajno varovana za intenzivno kmetijsko proizvodnjo. V prvem odstavku 2. člena Odloka so navedeni objekti, ki jih je dovoljeno postaviti na prvem območju kmetijskih zemljišč, med katerimi pa ni nobenih lop ali tlakovcev. V isti določbi Odloka je določeno, da je na zemljiščih v prvem območju kmetijskih zemljišč dovoljena tudi postavitev začasnih objektov, ki pa so izrecno navedeni, in sicer je začasne objekte dovoljeno postaviti le za potrebe obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, dovoljeni pa so tudi začasni posegi na kmetijskih zemljiščih v času javne prireditve, ko je mogoče postaviti npr. montažni šotor in podobne začasne konstrukcije. Glede na navedeno torej na obravnavanih tožnikovih parcelah ni dovoljeno postavljati nobenih vrst lop, tudi ne lop z verando, prav tako ne tlakovcev, otroških gugalnic, miz, stolov, senčnikov in klopi.

K I. točki izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku, v katerem je bila izdana, pa tudi ni bilo nepravilnosti, ki bi zahtevale njeno odpravo. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče lahko sledi razlogom, ki sta jih v utemeljitev odločitve navedla upravna organa, in jih zato ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodi tudi, da ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, do drugačne odločitve ne morejo pripeljati.

11ZKZ v 2. členu opredeljuje, kaj so kmetijska zemljišča po tem zakonu. Med strankama ni sporno, da v zadevnem inšpekcijskem postopku obravnavana zemljišča spadajo med takšna zemljišča.

12V prvem odstavku 4. člena ZKZ določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. V skladu s 106. členom ZKZ izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji, v delu, ki se nanaša na gozd, pa gozdarski inšpektorji; določbe 4. člena tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, pa nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Po 107. členu ZKZ ima kmetijski inšpektor poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, tudi pooblastilo pregledovati zemljišča in primerjati dejansko stanje kmetijskih zemljišč s stanjem v registrih in uradnih evidencah, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča (1. alineja točke A tega člena), ter pristojnost prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku (1. alineja točke B tega člena) pa tudi prepovedati onesnaževanje oziroma degradiranje kmetijskih zemljišč pri njihovi rabi in odrediti vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja oziroma degradiranja ali lastnika kmetijskih zemljišč, če se ugotovi njegova odgovornost (6. alineja točke B tega člena).

13Sodišče najprej - v zvezi s tožbenim ugovorom, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno v delu, ko upravna organa navajata, da je lesena lopa na parc. št. 7088 postavljena na betonski plošči, čeprav je bila ta plošča odstranjena - pojasnjuje, da je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in spisov zadeve (zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 4. 2014), kmetijski inšpektor ob tem prvem pregledu sicer res navedel takšno ugotovitev, ki jo je drugostopenjski organ nato nenatančno oziroma nepravilno povzel v svojo obrazložitev, kar pa do ugoditve tožbi ne more privesti. Že iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe (zadnji odstavek na str. 2 oziroma prvi odstavek na str. 3 te odločbe) namreč dovolj jasno izhaja, da je ob ponovnem pregledu (zapisnik o tem inšpekcijskem pregledu z dne 16. 5. 2016 je bil tožniku tudi vročen) kmetijski inšpektor ugotovil, da je lesena lopa postavljena na lesenih tramovih. Ob ponovnem pregledu torej ne ugotavlja več, da bi šlo za na betonski plošči postavljen objekt, kar se sklada z ugotovitvami gradbenega inšpektorja (iz sklepa z dne 28. 7. 2016, na kar se sklicuje tožnik), ki je zato zaključil, da ne gre za objekt v smislu določb ZGO-1 (točko 1. prvega odstavka 2. člena) in posledično ne za zadevo v pristojnosti gradbenega inšpektorja, ki je tako svoj postopek ustavil. Kar pa ne pomeni, da zato kmetijski inšpektor ni imel podlage za svoj nadzor in izrek ukrepov za odpravo v njem ugotovljenih nepravilnosti. Kot je razvidno iz predhodno opisane zakonske ureditve (106. člena ZKZ), namreč izvajanje določb ZKZ in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji; določbe 4. člena tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, pa nadzorujejo tudi gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Pri čemer gradbeni inšpektor glede zadevne lesene lope ni sprejel nobene vsebinske odločitve (saj je menil, da njeno obravnavanje ne sodi v njegovo pristojnost), na katero bi bil nato drug organ (kmetijski inšpektor) vezan.

14Prav tako niso utemeljeni ugovori, s katerimi tožnik oporeka zaključku, da mu Odlok na obravnavanem kmetijskem zemljišču ne dovoljuje postavitve pomožnega kmetijskega objekta v obliki lope, pri čemer se sklicuje na tretji odstavek 2. člena Odloka in zatrjuje, da je, ker ga upravna organa nista uporabila, nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ugotovitev, da se parcela št. 7088, kot tudi parcela št. 7085/3, nahaja na območju najboljših kmetijskih zemljišč (1. kategorija kmetijskih zemljišč), pri tem v zadevi ni sporna (tožnik je konkretizirano ne prereka).

15Iz prvega odstavka 1. člena Odloka izhaja, da je v Občini Piran na območju kmetijskih in gozdnih zemljišč dovoljena samo postavitev objektov, ki so opredeljeni v 2. in 3. členu Odloka. 2. člen Odloka, ki ureja dovoljene pomožne objekte na kmetijskih zemljiščih, v prvem odstavku predpisuje, da je na območju najboljših kmetijskih zemljišč (1. kategorija kmetijskih zemljišč) dovoljena postavitev naslednjih pomožnih objektov: - vodni zadrževalniki za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč, - objekti za začasne ureditve za potrebe obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, - začasni posegi na kmetijska zemljišča, ki jih je mogoče postaviti le v času javne prireditve, in sicer: pokriti prostor z napihljivo konstrukcijo, montažni šotor, oder z nadstreškom (sestavljen iz montažnih elementov), začasna tribuna za gledalce na prostem, - naslednji pomožni kmetijski objekti: rastlinjaki, poljske poti, ograje za pašo živine, obore za rejo divjadi, ograje in opore za trajne nasade in opore za mreže proti toči, premični čebelnjaki, podporni zidovi (ki so potrebni za ohranjanje konfiguracije terena, grajeni iz lokalnega kamna ali obloženi z lokalnim kamnom, višine do 1,5 metra; če so podporni zidovi višji od 1,5 metra, morajo biti izvedeni z medsebojnimi zamiki vsaj 1 metra, pas med zidovi mora biti zapolnjen z zemljo in zazelenjen; lahko so tudi višji v primeru rekonstrukcije zidu ali v primerih zelo strme konfiguracije terena) ter pešpoti in kolesarske poti. Lesena lopa, kot je obravnavana z izpodbijano odločbo, glede na navedeno ne pomeni katerega od zgoraj navedenih objektov, tudi začasnih, katerih postavitev je po Odloku dovoljena na območju najboljših kmetijskih zemljišč (1. kategorija kmetijskih zemljišč).

16V tretjem odstavku 2. člena Odloka, na katerega se sklicuje tožnik, je določeno, da je na območju vseh kmetijskih zemljišč izključno za potrebe kmetijskih proizvajalcev za opravljanje kmetijske dejavnosti dovoljena postavitev pomožnih kmetijskih objektov, namenjenih kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki niso namenjeni prebivanju, kot so: rastlinjak, strojna lopa, sortirnica, prostor za embalažo in hladilnica; objekti so lahko tudi združeni. Pri tem pa je treba upoštevati določbo drugega odstavka 1. člena Odloka, po kateri mora biti investitor objektov, navedenih v tretjem odstavku 2. člena, kmetijski proizvajalec. Za kmetijskega proizvajalca se v skladu s tretjim odstavkom 1. člena Odloka štejejo naslednje osebe: - fizična oseba kot nosilec kmetije v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, ki je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot kmet na podlagi zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali kmečki upokojenec (to je upokojenec, ki je bil v času upokojitve zavarovan kot kmet in je še vedno nosilec ali član kmetije); v obeh primerih mora priložiti mnenje pristojne kmetijske svetovalne službe o dejanskem opravljanju kmetijske dejavnosti na območju Občine Piran; - kmetijsko gospodarstvo, organizirano kot samostojni podjetnik ali pravna oseba, ki je v letu pred vložitvijo vloge za postavitev objekta z opravljanjem kmetijske dejavnosti v Občini Piran doseglo najmanj 60 odstotkov svojega letnega prihodka, pri čemer mora biti ta prihodek večji od 30.000 EUR; priložiti mora mnenje pristojne kmetijske svetovalne službe o dejanskem opravljanju kmetijske dejavnosti na območju Občine Piran; - v primeru zadruge mora zadruga v letu pred vložitvijo vloge za postavitev objekta z opravljanjem kmetijske dejavnosti doseči najmanj 50.000 EUR svojega letnega prihodka; priložiti mora mnenje pristojne kmetijske svetovalne službe o dejanskem opravljanju kmetijske dejavnosti na območju Občine Piran. Iz ugotovitev postopka in tožnikovih navedb ne izhaja, da bi tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe spadal med tako opredeljene kmetijske proizvajalce (izhaja kvečjemu nasprotno, saj je navajal, da ima kmetijska zemljišča posajena za lastno uporabo oziroma rabo družine ter da šele nameravajo vzpostaviti profesionalno kmetijsko dejavnost), zato se ne more z uspehom sklicevati na tretji odstavek 2. člena Odloka. Glede na navedeno tožniku tudi ni mogoče slediti, ko v tožbi razloguje, da je posledično (ker bi naj mu bila postavitev obravnavane lesene lope na zemljišču dovoljena na podlagi tretjega odstavka 2. člena Odloka, kar ne drži) dovoljeno tudi tlakovanje zemljišča, ki da ga je bilo treba izvesti za normalno funkcionalno rabo objekta. Pri čemer se tudi sicer v tožbi zgolj splošno sklicuje na razloge, ki jih navedel v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbi (odvodnjavanje), ne da bi te ugovore v tožbi konkretiziral, kar za njihovo vsebinsko sodno presojo - glede na določbo prvega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb - ne zadošča. Tako sodišče odgovarja zgolj, da glede na navedeno ni zadostne podlage, na kateri bi bilo mogoče zaključiti, da tlakovanje kmetijskega zemljišča na območju najboljših, trajno varovanih kmetijskih zemljišč v izmeri kar 65 m2 pomeni uporabo takšnega zemljišča v skladu z njegovim namenom.

17Manjkajoče trditvene podlage v tožbi ne more nadomeščati izvajanje dokazov. Predlog za izvedbo t.i. informativnega dokaza je dopusten le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki bi jih morala zatrjevati, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Pri čemer sodišče v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje kmetijskega inšpektorja B.B. dodaja, da to, kako je inšpektor ugotovil obstoj betonske plošče (kar naj bi se dokazovalo z njegovim zaslišanjem), glede na (kot je bilo obrazloženo) drugačno ugotovitev ob ponovnem pregledu, za odločitev ni pomembno. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika ni substanciran (saj ni navedeno, katera konkretna dejstva naj bi s tem dokazovala), pa tudi sicer je podan šele v tožbi, ne da bi tožnik opravičil, zakaj takšnega dokaznega predloga ni podal oziroma ne bi mogel podati že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Navedeno velja tudi za dokazni predlog za ogled na kraju samem. Pri čemer sodišče dodaja, da je kmetijski inšpektor pred izdajo izpodbijane odločbe dvakrat (15. 4. 2014 in 16. 5. 2016) opravil pregled na kraju samem in z zapisnikoma, katerih sestavni del so fotografije stanja, seznanil tožnika, ki je imel možnost na ugotovitve podati pripombe, kar je tudi storil, pri čemer pa predloga za (ponovni) ogled na kraju samem v upravnem postopku ni podal.

18Glede na dejanske ugotovitve postopka in predhodno opisano zakonsko ureditev po ZKZ je odločitev pravilna in zakonita tudi v delu, v katerem se tožniku odreja odstranitev tlakovcev v hrambi, otroške gugalnice, miz, stolov, senčnikov in kovinske klopi ter nalaga, da tudi na tem delu parcel vzpostavi izključno kmetijsko rabo. Tožnik v tožbi ne uspe utemeljiti, da bi bili omenjeni predmeti potrebni za rabo kmetijskih zemljišč v skladu z njihovim namenom, torej za njihovo kmetijsko rabo, ampak zgolj poudarja, da gre za premične stvari, medtem ko se v drugostopenjski odločbi omenjena sodna zadeva nanaša na zgrajeno kurišče, torej zidan objekt. V tej zvezi je treba povedati, da je sodna praksa že zavzela stališče, da tudi na kmetijsko zemljišče odložene premične stvari lahko pomenijo njegovo nenamensko rabo (npr. sodba tega sodišča v zadevi I U 1213/2014, pa tudi sodba v zadevi III U 109/2015). V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da gre za zgolj občasno rabo, sodišče pripominja, da iz ugotovitev postopka, povzetih v izpodbijani odločbi, izhaja, da so bili miza, stoli, senčniki, otroško igralo na obravnavanih zemljiščih postavljeni tako ob prvem (15. 4. 2014), kot tudi ob ponovnem pregledu (16. 5. 2016). Predvsem pa tudi ni mogoče spregledati, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za stole, na katerih bi se tožnik spočil po opravljenem delu, ampak za večje število opisanih predmetov, kar kot celota daje podlago za presojo, da se v tem delu kmetijski zemljišči nista uporabljali v skladu z njihovim namenom, in s tem podlago za izrečeni ukrep kmetijskega inšpektorja. Drugih tožbenih ugovorov pa tožnik v tožbi nima.

19Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

20Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja dokazov, in sicer na podlagi določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožnik v tožbi navajal zgolj takšna nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) oziroma ki glede na zavzeta pravna stališča na odločitev ne morejo vplivati. Tožnik se je namreč le splošno skliceval na upravne spise zadeve, med katerimi sta tudi izpodbijana in drugostopenjska odločba, priložil je sklep gradbenega inšpektorja z dne 28. 7. 2016 ter podal dokazne predloge za svoje zaslišanje in zaslišanje kmetijskega inšpektorja B.B. ter ogled na kraju samem, za katere pa je bilo že predhodno obrazloženo, zakaj jih sodišče ne more upoštevati oziroma zakaj za odločitev niso pomembni.

K II. točki izreka:

21Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Vse parcele, navedene v obrazložitve te sodbe, se nahajajo v k.o. A.; v nadaljevanju se zato navajajo le s številko, brez (ponavljanja) imena k.o.