VSM Sklep I Cp 546/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi (točka I izreka) in je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v višini 23,76 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka (v nadaljevanju toženec), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev, saj je na nepreverljiv in pomanjkljivo obrazložen način zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s čemer je bilo poseženo v toženčevo „ustavno pravico do enakega in sodnega varstva“. Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, po tem, ko je posplošeno ugotovilo, da ni utemeljen, zato toženčevi pravici do sodnega varstva ni bilo zadoščeno. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti obstoj objektivnih okoliščin opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa le pavšalno zaključiti, da „bi moral toženec pregledovati poštni nabiralnik“. Toženec je bil v spornem obdobju večkrat odsoten od doma in s strani tožnice ni bil predhodno pozvan na plačilo sedaj vtoževanega zneska, zaradi česar mu ni mogoče očitati, da neupravičeno ni podal odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje ni preverilo identitete podpisnika vročilnice. Krivde in malomarnega ravnanja tretjih oseb (družinskih članov) ni mogoče šteti kot objektivno subjektivno izpolnjene predpostavke malomarnega ravnanja ali krivdnega ravnanja toženca. Sodišče prve stopnje je storilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter je odločilo v nasprotju z namenom 116. in 117. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso, po kateri predstavlja upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje vsak resnejši dogodek, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Toženec je vrnitev v prejšnje stanje utemeljeval na podlagi izkazanih objektivno opravičljivih in zakonsko dopustnih okoliščin, tako da bi moralo sodišče prve stopnje predlogu ugoditi, upoštevaje celosten vidik obstoječih okoliščin v trenutku zamujenega dejanja. Z izpodbijano odločitvijo je tožencu kršilo njegove ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec se zavzema ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, s stroškovno posledico oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožencu z dopisom z dne 17. 9. 2018 poslan drugopis tožbe s prilogami skupaj s pozivom za odgovor na tožbo in navedbo pravnih posledic ter povabilom k postopku mediacije; dne 18. 9. 2018 mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, po preteku 15-dnevnega roka za dvig pošiljke pa mu je bilo dne 4. 10. 2018 sodno pisanje puščeno v izpostavljenem hišnem predalčniku, ki je enak za pošto toženca kot fizične osebe in poslovno pošto družbe C. C. d.o.o.; da je toženec dne 20. 11. 2018 priporočeno po pošti podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje in hkrati podal odgovor na tožbo.

7Glede na določbo prvega odstavka 116. člena ZPP¹ sodišče namreč na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja le, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da se vsebina „upravičenega vzroka“ ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. Nadalje je pravilno upoštevalo tudi merilo, ki se je izoblikovalo v sodni praksi, in sicer ga je upravičen vzrok lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje ter da bo vzrok opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se ga lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Neutemeljeno se torej pritožba sklicuje na to, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo sodne prakse. Zgolj zaradi zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožencu tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS² in pravica do sodnega varstva po 23. členu URS³, posledično pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je toženec zamudil rok za vložitev odgovora na tožbo in hkrati ni izkazal, da so izkazani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, mu ni bila kršena pravica izjave oziroma mu ni bila z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kot neuspešno zatrjuje v pritožbi ter bo moral posledice v zvezi s tem nositi sam.

8Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Sodišče prve stopnje je skrbno preverilo obstoj vseh okoliščin opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje in ni „le pavšalno zaključilo, da bi moral toženec pregledovati poštni nabiralnik“, zato so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

9Po tem, ko je ugotovilo, da je toženec pravočasno vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 117. člena ZPP⁴), je v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP⁵ opravilo narok, na katerem je med drugim zaslišalo toženca, ki je izpovedal, da se ne spomni, kdaj je bil seznanjen s tožbo; da je bil od 15. avgusta 2018 službeno odsoten, včasih po dva do tri dni skupaj, ker je moral k strankam v tujino; da se mu v isti nabiralnik vroča osebna pošta in pošta za družbo C. C. d.o.o.; da poštni nabiralnik praviloma prazni njegova izvenzakonska partnerka, ki mu je tudi vedno predajala pošto, „možno pa je, da je predmetno tožbo spregledal“. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je toženec podal navedbe, da je za tožbo izvedel šele 8. 11. 2018, ko se je vrnil iz službene in poslovne poti v tujini in da med časom od 18. 10. 2018 do dne 8. 11. 2018 poštnega nabiralnika ni praznil, tožnica pa ga o svoji nameri vložitve tožbe predhodno ni obvestila oziroma ga ni pozvala na plačilo sedaj vtoževanega zneska. Upoštevaje navedeno in izpovedbo toženčeve izvenzakonske partnerke D. D., da je v času od 18. 10. 2018 do 8. 11. 2018 pošto sprejemala ona, kot tudi prej in kasneje ter da je bil toženec v času od 3. 9. 2018 do 3. 12. 2018 veliko odsoten in da je za tožbo izvedela dne 8. 11. 2018, ko jo je našla med pregledovanjem kupov pošte, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

10Toženec namreč ni izkazal resničnosti navedb iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da „od 18. 10. 2018 do 8. 11. 2018 poštnega nabiralnika ni praznil, ker je bil v tistem času na poslovni poti v tujini“. Toženec niti ni zatrjeval, da bi bil v tem času ves čas na poti v tujini in pisanj zato ni mogel prejeti. Rezultat dokaznega postopka, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje je namreč pokazal, da ne le, da je bil toženec v zatrjevanem času v tujini le po nekaj dni skupaj, nato pa se je vrnil domov in ponovno odšel v tujino za nekaj dni, kar pomeni, da bi se lahko v vmesnem času seznanil s sodnim pisanjem, ampak je toženec tudi sam izpovedal, da je v tem času, ko ga ni bilo pošto sprejemala oziroma poštni nabiralnik praznila njegova izvenzakonska partnerka, ki ga je o prejeti pošti obveščala in da „je možno, da je predmetno tožbo spregledal“. To potrjuje tudi priča D. D., ki je izpovedala, da je ne le v predmetnem obdobju, ampak tudi prej in kasneje ona bila tista, ki je sprejemala pošto in jo pobirala iz nabiralnika in da „je za tožbo izvedela 8. 11. 2018, ko jo je našla med pregledovanjem kupov pošte“. Ugotovitvi, da je toženec „tožbo mogoče spregledal“ in izpovedba njegove partnerke, da je „tožbo našla med kupi pošte“, pa nikakor ne pomenita „objektivno izkazanega upravičenega razloga, ki ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem“, niti ne pomenita „dogodka resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje“.

11Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da je iz upravičenega vzroka zamudil opravo zamujenega procesnega dejanja (podajo odgovora na tožbo), saj je zamuda nastala zaradi vzroka, za katerega je odgovoren toženec sam ter je bilo potrebno zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti. Zamuda je bila v konkretnem primeru zakrivljena s strani toženca in ni nastala zaradi upravičenega vzroka, kar pomeni, da pogoji, ki jih določa prvi odstavek 116. člena ZPP niso bili izpolnjeni.

12Odločitev je pravilna, ne glede na to, ali je tožnica toženca pred vložitvijo tožbe pozvala na plačilo vtoževanega zneska ali ne, saj tak poziv nima nobenega vpliva na vprašanje upravičenega vzroka za zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo. Dejstvo, da toženec ni pričakoval sodnega pisanja, ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot zmotno meni pritožba. Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da bi se toženec, ob izkazani zadostni skrbnosti pregledovanja poštnega nabiralnika, glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera, s sodnim pisanjem vsekakor lahko seznanil.

13Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločitev „posplošeno in pomanjkljivo obrazložilo ter ni preverilo objektivno podanega opravičljivega razloga za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje“, saj sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje sicer ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo neutemeljeno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Ob dejanski ugotovitvi, da toženec pisanja ni dvignil v 15 dneh in je bilo po preteku 15-dnevnega roka za dvig pošiljke sodno pisanje dne 4. 10. 2018 puščeno v izpostavljenem hišnem predalčniku, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da „bi moralo sodišče prve stopnje preverjati identiteto podpisnika vročilnice“, saj je bila vročitev opravljena s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP⁶.

15Posledično je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

16Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Prvi odstavek 116. člena ZPP določa: Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.
² 22. člen URS določa: Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
³ 23. člen URS določa: Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.
⁴ Drugi odstavek 117. člena ZPP določa: Predlog se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.
⁵ Drugi odstavek 120. člena ZPP določa: Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga.
⁶ Četrti odstavek 142. člena ZPP določa: Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik na pošti pooblastil kot pooblaščenca za dvig pisanj, če je pooblastilo deponirano na pošti in se ta oseba na pošti identificira z osebnim dokumentom s fotografijo. Ta oseba na vročilnici poleg svojega podpisa pripiše besedi „po pooblastilu“. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.