VSL sklep I Ip 3527/2009

I. Pritožbi zoper sklep z dne 13. 8. 2009 se delno ugodi in se sklep v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se upnikovemu ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog z dne 3. 7. 2009 razveljavi; v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (t.j. v 2. odstavku izreka) pa se pritožba zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbe zoper sklep z dne 13. 8. 2009.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 18. 6. 2009 se ugodi in se sklep razveljavi.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku v roku 8 dni nadaljnje izvršilne stroške v višini 56,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za njihovo prostovoljno plačilo.

S prvim izpodbijanim sklepom z dne 18. 6. 2009 je sodišče prve stopnje izvršbo ustavilo.

Z drugim izpodbijanim sklepom z dne 13. 8. 2009 pa je ugovor upnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse zavrnilo ter odločilo, da upnik sam krije stroške vložitve ugovora po odvetniku.

Zoper oba sklepa se pritožuje upnik.

V pritožbi zoper prvi sklep navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Upnik je dne 8. 4. 2004 vložil predlog za izvršbo, v katerem je predlagal, da se zoper dolžnika dovoli izvršba z rubežem premičnin. Sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 5. 11. 2004. Dne 18. 6. 2009 pa je izdalo sklep, da se izvršba ustavi, ker upnik na poziv izvršitelja ni plačal varščine oziroma o tem ni predložil dokazila. Upnik poziva izvršitelja na plačilo varščine ni prejel. Izvršitelj je dne 21. 11. 2008 celo opravil neposredno dejanje izvršbe. Če bi izvršitelj upnika pozval k plačilu varščine in upnik le-te ne bi plačal, izvršitelj neposrednih dejanj izvršbe sploh ne bi opravljal. Zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, dolžniku po naloži plačilo pritožbenih stroškov skupaj s pripadki.

V pritožbi zoper drugi sklep upnik navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je upnikovo stališče glede veljavnosti ZST v konkretni zadevi pravilno, vendar je kljub temu obravnavalo upnikovo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse kot ugovor, ker naj bi bilo pri presoji taksne obveznosti za pritožbo treba uporabiti določbe ZST-1. Posledično je ob zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog tudi neupravičeno zavrnilo priglašene stroške zahteve za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Sodišče pri tem ni navedlo nikakršne pravne podlage za svojo odločitev. Upnik je trdnega prepričanja, ki ga je poudarjal že v dosedanjih vlogah, da v napisani zadevi plačilo takse v skladu s 39. členom ZST-1 urejata ZST in ZIZ-E. Glede na omenjeno določbo je povsem jasno, da tudi taksno obveznost za pritožbo v tej zadevi urejata ZST in ZIZ-E. V skladu s 27. členom ZST je sodišče na zahtevo stranke dolžno izdati odločbo o odmeri sodne takse in s tem upniku oziroma stranki, ki je vložila vlogo, za katero je predvidena taksa obveznost, omogočiti pravno sredstvo zoper napačno odmero takse. Glede na navedeno predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Prva pritožba je utemeljena, druga pritožba pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Ker je odločanje o prvi pritožbi odvisno od odločitve o drugi pritožbi, je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo drugo pritožbo.

1) Glede druge pritožbe (zoper sklep z dne 13. 8. 2009)

Odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za prvo pritožbo zavrne, ni pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede taksne obveznosti pritožnika.

V prehodnih določbah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, v nadaljevanju ZST-1) je določeno, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi (39. člen ZST-1). Glede na to, da je konkretni izvršilni postopek opr. št. I 625/2004 začel teči pred 1. 10. 2008 (to je pred uveljavitvijo ZST-1), bi moralo sodišče prve stopnje taksno obveznost za pritožbo zoper sklep o ustaviti izvršbe ugotoviti in jo odmeriti po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST) in noveli ZIZ-E (Ur. list RS, št. 115/06), ki je spremenila nekatere določbe ZST. Ker po določbah ZST oz. ZIZ-E za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim se izvršba ustavi, taksna obveznost ni predvidena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upniku takso za prvo pritožbo odmerilo napačno in da je bil upnik posledično neutemeljeno pozvan k plačilu te takse.

Glede na to, da bi sodišče v tem postopku moralo glede plačila taks postopati v skladu z ZST oz. ZIZ-E (ne pa po ZST-1), sodišče namreč tudi ni imelo pravne podlage za izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse po 34. členu ZST-1, temveč bi moralo v primeru, da bi bil dejansko dolžan plačati takso za pritožbo, v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena ZST, upniku poslati opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso.

Po določbi petega odstavka 34. člena ZST-1 lahko taksni zavezanec zoper plačilni nalog vloži ugovor le iz razlogov, da je taksa že plačana ali da jo je sodišče napačno odmerilo. Glede na to, da je upnik v vlogi, ki jo je naslovil kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse, navedel, da se v tej zadevi sodne takse ne plačujejo po ZST-1 ter, da je treba upoštevati ZST, ki sodne takse za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka ne predvideva in ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru glede na določbe ZST sploh ni imelo pravne podlage za izdajo plačilnega naloga za plačilo takse, je odločitev, da se upnikov ugovor zoper plačilni nalog zavrne, napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, v katerem izpodbija prvi odstavek izreka drugega sklepa, ugodilo in drugi sklep v tem odstavku spremenilo tako, da se upnikovemu ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog z dne 3. 7. 2009 razveljavi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V delu, v katerem izpodbija drugi odstavek drugega sklepa, pa upnikova pritožba ni utemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje, da upnik sam krije stroške vložitve ugovora zoper plačilni nalog po odvetniku, pravilna, kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo plačilnega naloga, saj ne gre za stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bili potrebni za izvršbo, glede na to, da so nastali zaradi pravno zmotnega ravnanja sodišča pri odmeri sodne takse (gre za naključje, ki se je primerilo upniku). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo upnika zoper drugi odstavek izreka sklepa in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ti niso bili, iz istega razloga kot stroški ugovora zoper plačilni nalog, potrebni za izvršbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

2) Glede prve pritožbe (zoper sklep z dne 18. 6. 2009)

Skladno s prvim odstavkom 38.a člena ZIZ lahko izvršitelj za zavarovanje plačila za delo in za povračilo stroškov od upnika zahteva plačilo varščine v roku in višini, določeni v tarifi iz 292. člena tega zakona. Izvršitelj mora poziv na plačilo varščine upniku vročiti osebno in z opozorilom na posledice, če varščina ne bo pravočasno plačana, in če ne bo izvršitelju predloženo dokazilo o plačilu ter z obvestilom o pravici zahtevati, da o varščini odloči sodišče (drugi odstavek 38.a člena ZIZ). Če upnik varščine ne plača na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišča ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ).

V obravnavanem primeru je izvršitelj na podlagi petega odstavka 38.a člena ZIZ sodišče prve stopnje obvestil, da je upnika pozval na plačilo varščine, ki pa je upnik ni vplačal, zaradi česar je zaključil z izvršilnimi dejanji. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega obvestila s prvim izpodbijanim sklepom izvršbo ustavilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje upniku, da navedena odločitev ni zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč pri izdaji izpodbijanega sklepa storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj, kot pravilno opozarja upnik v pritožbi, upniku poziv na plačilo varščine ni bil (pravilno) vročen. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je izvršitelj vlogo z dne 3. 3. 2009, ki naj bi predstavljala, po navedbah izvršitelja, poziv upnika na plačilo varščine, vročil neposredno upniku, namesto pravilno pooblaščenki upnika (glej fotokopijo povratnice na list. št. 19). Skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se namreč stranki, ki ima pooblaščenca, pisanja vročajo prek pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev neposredno upniku se zato ne šteje za veljavno opravljeno in pomeni zgoraj navedeno bistveno kršitev določb postopka. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, ali je izvršitelj upnika pozval na plačilo varščine skladno z drugim odstavkom 38.a člena ZIZ oziroma ali je bil poziv pravilno sestavljen, saj iz fotokopije vloge z dne 3. 3. 2009, ki jo je poslal izvršitelj sodišču prve stopnje, ni mogoče ugotoviti vsebine poziva, glede na to, da vlogo delno prekriva fotokopija povratnice (glej list. št. 19).

Ker torej izvršitelj upnika ni (pravilno) pozval na plačilo varščine, v obravnavnem primeru niso podani pogoji za ustavitev izvršbe na podlagi petega odstavka 38.a člena ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani prvi sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Izvršitelj bo moral v nadaljevanju postopka upniku pravilno vročiti poziv na plačilo varščine. Če bo upnik varščino pravočasno plačal in bo predložil dokazilo o plačilu varščine, bo moral izvršitelj z izvršilnimi dejanji nadaljevati, v nasprotnem primeru pa bo moralo sodišče izvršbo na premičnine ustaviti.

Ker je upnik s pritožbo uspel, je dolžnik dolžan povrniti njegove nadaljnje izvršilne stroške v skupnem znesku 56,18 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Gre za stroške sestave pritožbe v višini 100 točk (6. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife, Ur. l. RS št. 67/03, v nadaljevanju OT) in 2 % materialne stroške, vse povečano za 20 % DDV. Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo stroškov sodne takse za pritožbo, saj, kot je bilo obrazloženo pri obravnavi druge pritožbe, taksna obveznost za pritožbo zoper sklep o ustavitvi izvršbe z ZST ni predpisana.