VSM Sklep I Cp 474/2019

I. Pritožba zakonite dedinje M.K. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba D.G. se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine (I. točka izreka), za dediče po pokojnem določilo:

po pokojni zap. vdovi M.G. njeni dediči: 1. zap. vnukinja Z.K., do 1/12-tin dodatno najdene zapuščine, 2. zap. pravnuk N.F., 3. zap. pravnuk A.F., vsak do 1/24-tin dodatno najdene zapuščine, 4. zap. vnukinja V.B., do 1/6 dodatno najdene zapuščine;

po pokojnem zap. sinu A.G. njegovi dediči: 5. zap. snaha M.G., 6. zap. vnukinja M.P., 7. zap. vnukinja M.K., roj. G., vsaka do 1/9-tin naknadno najdene zapuščine, 8. zap. sin J.W. (prej J.G.), umrl 18.12.2014, do 1/3 dodatno najdene zapuščine (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka citiranega sklepa se pritožuje zakonita dedinja M.K. (v nadaljevanju pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Opozarja, da je sprejeta odločitev materialno pravno zmotna, prav tako pa popolnoma neobrazložena, v posledici česar uveljavlja kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni v skladu z določilom 221. člena ZD kot dediča dodatno najdenega premoženja razglasilo zgolj zapustnikovo ženo M.G. in zapustnikovega sina A.G. oz. njune dediče, ker sta oba že pokojna, in ne tudi sina J.W. (prej J.G.), ki po prvotnem sklepu o dedovanju D 191/1979 z dne 16.6.1980 ni dedoval. Razlogov za sprejem odločitve, da je tudi omenjeni pokojni dedič sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti. Nadalje pritožba opozarja, da je J.W. svoj dedni delež odstopil očetu A.G., zaradi česar ne more biti sedaj dedič novo najdenega premoženja. Pa tudi v kolikor ne bi prišlo do odstopa dednega deleža, je J.W. že pokojen, zato bi kvečjemu lahko dedovali njegov hčeri. Pritožba pa opozarja tudi na dejstvo, da je bila za dedinjo razglašena V.B., ki se zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje ni udeležila, niti je sodišče prve stopnje ni vabilo na naroke kot dedinje. S takšno odločitvijo, ko jo je razglasilo za dedinjo, je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave. Kot izhaja iz obeh zapisnikov je med dediči obstajal namreč interes po sklenitvi dednega sporazuma potem, ko so bili znani dedni deleži vsakega izmed njih. Dedni sporazum bi namreč predstavljal bolj smiselno in učinkovito rešitev. Zavzema se za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

3Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tudi D.G. (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

4Pritožba M.K. ni utemeljena, pritožba D.G. ni dovoljena.

5V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi pritožnice M.K.

6Sodišče druge stopnje v zvezi z dedovanjem dediča J.W. ugotavlja, da je dedič J.W. (prej J.G.) podal dne 22.5.1979 dedno izjavo, v kateri je zapisal, da odstopa svoj dedni delež, ki mu pripada po pokojnem očetu, bratu A.G.. Sodišče prve stopnje ga takrat ni navedlo v izreku sklepa o dedovanju D 191/79 z dne 16.6.1980, temveč je v obrazložitev napačno povzelo, da se je omenjeni dedič dedovanju odpovedal. Odločitev o tem, da omenjeni dedič, ni dedič v prvotnem zapuščinskem postopku, tako ni postala pravnomočna, kot to zmotno prikazuje pritožba (ker pravnomočen postane le izrek sklepa). O tem ali je omenjeni dedič sploh ni bilo s prvotnim sklepom o dedovanju odločeno.

7Sodišče prve stopnje je v postopku za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede na novo najdeno premoženje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da nepremičnine, ki so predmet izdaje dodatnega sklepa o dedovanju, ne predstavljajo zaščitene kmetije, v posledici česar je razdelilo novo najdeno premoženje na podlagi zakona tako, da dedujejo vdova in zapustnikova sinova, vsak do 1/3. Sodišče prve stopnje je štelo, da se dedič J.W. dedovanju po pokojnem očetu v prvotnem zapuščinskem postopku ni odpovedal, temveč je podal izjavo o odstopu dednega deleža.

8Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da je potrebno ločiti institut odpovedi dediščini, ki ga ureja ureja 133. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in institutu izjave o odstopu dednega deleža (146. člena ZD). Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič s to izjavo ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščini je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (četrti odstavek 133. člena ZD). Odpoved dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Izjavo o odstopu dednega deleža sodediču pa je po 1. odst. 146. člena ZD treba šteti kot sprejem dediščine in sočasni odstop dednega deleža sodediču. Sodedič tako odstopa svoj dedni delež na le na tedaj znanem premoženju.

9Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sprejelo načelno pravno mnenje (VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227), da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju. Določilo 221. člen ZD ureja dedovanje pozneje najdenega premoženja in jo je potrebno razlagati upoštevajoč citirano načelno pravno mnenje. Sodišče mora ob izdaji novega sklepa o razdelitvi pozneje najdenega premoženja najprej oceniti, ali je bila dana izjava po vsebini odpoved dediščini – v tem primeru razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ali pa gre za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. V tem primeru sodišče odstopa glede novo najdenega premoženja ne more upoštevati, kot je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem zapuščinskem postopku in štelo J. W. kot dediča po pokojnem.

10Ker je sodišče prve stopnje podalo pravilne razloge glede dedovanja dediča J. W., ni podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Dejstvo, da je omenjeni dedič že pokojni, ne vpliva na to, da ga ni mogoče navesti v izreku sklepa o dedovanju. S tem, ko je bil v dodatnem sklepu o dedovanju razglašen za dediča, se bo lahko opravil zapuščinski postopek po njem glede podedovanega premoženja v tem postopku.

12Glede pritožbene graje, da je bila dedičem kršena pravica do izjave, ker sodišče prve stopnje dedinje V.B. ni vabilo na zapuščinske obravnave in je ni tekom postopka štelo kot dedinje, sodišče druge stopnje pripominja, da je bila s tem kršena pravica do izjave omejene dedinje in ne preostalih dedičev. Navedena dedinja namreč spada po ugotovitvi sodišča prve stopnje v krog zakonitih dedičev, zaradi česar preostali dediči nimajo vpliva na to, ali lahko deduje ali ne. Njej je bila kršena pravica do izjave v toliko, ker ni imela možnosti podati morebitne odpovedi dediščini tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar pa bi to še vedno lahko storila v pritožbenem postopku. Ker izjave ni podala, je očitno dediščino sprejela. Preostali dediči pa v svoji pravici do izjave niso bili z ničemer tekom postopka pred sodiščem prve stopnje prikrajšani.

13Ker sodišče druge stopnje ni našlo drugih kršitev določb postopka, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 163. členom ZPP).

O pritožbi pritožnika D.G.:

14Sodišče druge stopnje glede pritožbe D.G. povzema razloge sodišča prve stopnje, ki je že pojasnilo, da je D.G. tretji in ne dedič. Za tretjega, ki trdi, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, pa velja, da zaradi takšne trditve ne postane stranka zapuščinskega postopka. Sklep o dedovanju, ki je deklaratorne narave, na njegov položaj v ničemer ne vpliva in ga tudi ne veže. Če je imel tretji kakšen zahtevek do zapustnika, ta zahtevek z izdajo sklepa o dedovanju ne ugasne, marveč ga lahko naslovi na zapustnikove univerzalne naslednike. Vendar pa to ni predmet zapuščinskega postopka (214. člen ZD). Tega, da tretji v zapuščinskem postopku ne more sodno uveljavljati vprašanja, ali neko premoženje spada v zapuščino ali ne, pa navsezadnje izhaja tudi iz besedila 212. člena ZD. Ta določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne. Tega pa ne stori tedaj, ko je tak spor med dediči in tretjimi osebami.

15Glede na navedeno torej pritožnik ni stranka postopka. Po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 163. členom ZD pa se zoper sklep v zapuščinskem postopku lahko pritožijo le stranke postopka, kar pomeni, da pritožnik te pravice nima.

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo pritožnika zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).