VSL Sodba in sklep II Cp 818/2019

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Potem ko je sodišče prve stopnje z delno pravnomočno sodbo z dne 24. 11. 2017 ugotovilo, da je tožnik dedič zapuščine po zapustniku V. K.¹ in sicer parcel 1891/56, 291/227 in 291/125 v deležu do polovice ter parcel 291/226 in 291/57² do celote (list. št. 117 sodnega spisa in nasl.), je odločalo še o njegovih zahtevkih po ugotovitvi lastninske pravice pri navedenih parcelah, po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, s katero se bo pri teh parcelah vknjižil kot lastnik, po izročitvi navedenih parcel, podrejeno po plačilu nadomestila oziroma odškodnine. Tožbo je v delu ugotovitvenega zahtevka, da je tožnik lastnik navedenih parcel, zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je, da mu je toženka dolžna izročiti parcelo št. 291/57 (II. točka izreka) ter da mu je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njegove lastninske pravice za parcelo 291/57 do celote, za parcelo 291/125 pa do polovice (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku za parcele 1891/56, 291/227 v deležu do polovice in 291/226 v deležu do celote plačati nadomestilo v višini 998,39 EUR z zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2015 (IV. točka izreka). V presežku je njegove zahtevke za izročitev parcel, za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in za plačilo zneska v višini 9.001,61 EUR zavrnilo (V., VI. in VII. točka izreka) ter odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti 555,81 EUR pravdnih stroškov (VIII. točka izreka).

2Tožnik sodbo in sklep izpodbija v zavrnilnem delu, torej v točkah I., V., VI., VII. in VIII. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da jo zaradi zmotnega zapisa parcele delno izpodbija tudi v točki III. Izpodbija ju iz vseh pritožbenih zakonsko dopustnih razlogov v bistvenem iz naslednjih sklopov:

- sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je ugotovitveni del zahtevka zavrglo, zavrglo pa ga je neutemeljeno. Glede na to, da je tožnik univerzalni pravni naslednik po pokojnem V. K. z učinkom ex tunc in z ničemer ni povzročil, da na parcelah poteka javna cesta, toženka pa nikoli ni izvedla postopka razlastitve, ne more biti v slabšem položaju. Tako je podan njegov posebni pravni interes za ugotovitveni zahtevek o lastninski pravici, saj bo s tem presežena domneva ovire za izročitev nepremičnin;

- izrek v točkah III., V. in VI. je zaradi zmotnega oziroma neustreznega zaporedja številk pri posameznih parcelah nerazumljiv;

- dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da parcele 1891/56, 291/226 in 291/227 v naravi predstavljajo cesto. V zvezi s tem je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z ogledom na kraju samem;

- zmotno je odločeno, da domnevna kategorizirana cesta oziroma javno dobro predstavlja prepreko za izročitev nepremičnin tožniku v naravi in izročitev v njegovo posest. Sklepi o dedovanju, na podlagi katerih je toženka uspela doseči vknjižbo lastninske pravice, nimajo nobenega učinka, saj zapuščina ni bila brez dedičev. Sklep o dedovanju pa je dekleratorne narave in nikoli ni bil pravna podlaga za prenos lastninske pravice na toženko. S sklepom o dedovanju in z izpodbijano odločitvijo je sodišče tožnika izvenzakonsko in protiustavno razlastilo za nazaj, čeprav za to ni bilo nobene pravne podlage in je tudi sodišče ne navaja. S tem mu je kršilo več ustavnih pravic;

- sodišče bi moralo tožniku vrniti in izročiti parcelo 291/125 v celoti, saj toženka navedeni zahtevi ni nasprotovala in to dejstvo ni bilo prerekano.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženka pa mu je dolžna plačati vse stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitveni zahtevek

5Tožnik je zoper toženko skladno s 141. členom Zakona o dedovanju (ZD) vložil dediščinsko tožbo. Zahtevek dediščinske tožbe je sestavljen iz dveh delov: ugotovitvenega in dajatvenega. Tožnik (dedič) v dediščinski tožbi zahteva ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine v skladu s svojim dednim deležem.³ Pravni institut dediščinske tožbe je tožniku pravilno in obširno obrazložilo sodišče prve stopnje v zgoraj citirani pravnomočni delni sodbi,⁴ obrazložilo pa ga je tudi z izpodbijano sodbo.⁵ Tožnik ima po dediščinski tožbi na voljo vmesni ugotovitveni zahtevek, da je dedič po zapustniku. S tem ugotovitvenim zahtevkom je tožnik delno uspel, kot je razvidno iz delne sodbe. Pridobil je pravni naslov, s katerim je bila ugotovljena njegova dedna pravica in nanjo oprta lastninska pravica.⁶ Ker je s tem svojo dedno pravico že dosegel, nima več pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek, da je lastnik spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo ter je ta tožnikov zahtevek pravilno zavrglo. Pravne podlage za poseben pravni interes tožnika iz razlogov, ker postopek razlastitve ni bil uveden, kot navaja v pritožbi, ni najti. Res ima v primerih dejanske razlastitve (ko odvzem lastninske pravice zaradi javnega interesa še ni bil opravljen na enega od zakonsko predpisanih načinov – sporazum ali razlastitev) zemljiškoknjižni lastnik primarno stvarnopravno varstvo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), če so zanj podani zakonski pogoji.⁷ A je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da v obravnavanem primeru ni prišlo do protipravne razlastitve, kar bo podrobno obrazloženo v nadaljevanju. Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče sklepa o zavrženju ugotovitvenega zahtevka ni obrazložilo, saj je to storilo v 9., 10. in 11. točki izpodbijane odločbe.

Oznaka parcele

6Del pritožbe o napačnem zapisu zaporedja številk parcel v izreku odločbe gre šteti za predlog za popravo sodbe po 328. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za kar je pristojno sodišče prve stopnje, ki bo lahko napačne zapise s popravnim sklepom popravilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se v prilogah sodnega spisa nahaja zemljiškoknjižni izpisek za parcelo 291/ 125 z ID znakom 0000-291/125-0 (priloga A 12), kar pomeni, da je bila na dan 17. 5. 2015 v zemljiški knjigi vodena ta parcela pod navedeno oznako. Ko je pritožbeno sodišče to oznako preverilo v podatkih zemljiške knjige v času odločanja, je ugotovilo, da je sedaj pravilna oznaka parcele 0000-291/25 (torej brez številke 0).

Cesta

7Dejansko stanje v zvezi z dejstvom, katere parcele v naravi predstavljajo cesto, je sodišče pravilno ugotovilo, sklicevanje tožnika na grafični prikaz v prilogi B 5 pa je neutemeljeno. Iz grafičnega prikaza v prilogi B 6 je razvidno, da sta bili najprej dve parceli kot zaokroženi celoti 291/57 291/125. Iz posnetka v prilogi B 6 je razvidno, da se tri manjše parcele (1891/56, 291/226 in 291/227) nahajajo neposredno ob cesti oziroma so del ceste. Predvidevati gre, da so bile nekoč del obeh večjih parcel 291/57 (zapustnik J. K.) in 291/125 (zapustnik A. K.). Da navedene tri parcele v skupnem obsegu 178 m2⁸ predstavljajo cesto in s tem javno dobro, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi potrdila Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo (priloga B 4), iz katerega izhaja, da so navedene parcele del državne ceste ... skladno z Uredbo o kategorizaciji državnih cest (Ur. l. RS, št. 102/12). To dejstvo izhaja tudi iz cenilnih zapisnikov sodnega izvedenca in cenilca A. E., ki je 19. 6. 2017 opravil ogled na kraju samem in ugotovil, da predmetne parcele v naravi predstavljajo cesto. Pritožbena navedba, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z ogledu na kraju samem je neutemeljena, saj je sodišče imelo za ugotovitev tega dejstva na razpolago dovolj drugih dokazov, ki jih je izvedlo. Poleg tega sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko ob ogledu ugotovilo obseg cestnega telesa. Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj predvidevanje tožnika, da cesta oziroma prometna površina ne poteka po celotnih navedenih treh parcelah,⁹ ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj je splošno znano, da cestnega telesa ne predstavlja samo asfaltirana (ali druga utrjena) površina namenjena vožnji z vozili, ampak tudi površina ob cesti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno navedbo, da je potrebno v lastninsko pravico posegati minimalno, a je v obravnavanem primeru dokazano, da zgoraj navedene tri parcele predstavljajo cestno telo. Glede na izvedene dokaze je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da gre pri navedenih treh parcelah v naravi za kmetijska zemljišča, kar je razvidno iz izpisov prostorskega portala. Tožnik je predložil podatke iz prostorskega portala le za dve parceli. Za parcelo 291/227 (priloga A 17) res izhaja, da naj bi šlo za kmetijsko zemljišče, vendar je z ugotovitvami izvedenca in obvestilom GURS (z dne 26. 11. 2011 – priloga B 8) dokazano, da je bila navedena parcela iz namenske rabe njive spremenjena v cesto. Medtem ko pritožbene navedbe v prostorskem portalu za parcelo 291/125 (priloga A 17) niso relevantne, saj je to parcelo tožnik dobil vrnjeno.

Zatrjevana nezakonita razlastitev

8Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi in kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka kot država zaradi izgradnje avtoceste in spremljajočih objektov v letu 2004 predlagala uvedbo zapuščinskih postopkov po J. in A. K. Iz priloženih spisov Okrajnega sodišča v Brežicah D 127/2004 in D 128/2004 izhaja, da sta bila v letu 2004 zapuščinska postopka izvedena. Ob javnem oklicu se dediči niso priglasili k dedovanju. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je njegov ded V. K. oporoko napravil v letu 2012, tožnik pa je bil z njo seznanjen ob svoji polnoletnosti v letu 2015. Nadalje je iz priloženih spisov razvidno, da je pet tu obravnavanih parcel kot zapuščina po pokojnih J. in A. K. s sklepoma o dedovanju 25. 5. 2011 postalo last toženke, zemljiškoknjižna izvedba pa je bila opravljena po uradni dolžnosti. Toženka je torej pridobila lastninsko pravico na obravnavanem premoženju na podlagi zakona (9. člen ZD). Po našem pravu pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča, res ni dedna pravica in država ni zapustnikov zakoniti dedič. Gre za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo (sui generis pridobitev) kot posledico vezi med zapustnikom in državo. Tožnik opira svoj tožbeni zahtevek na dedno pravico po pokojnem dedu V. K. oziroma njegovih prednikih A. in J. K. V trenutku njune smrti je lastninsko pravico na spornim premičninah pridobil tožnikov ded (132. člen ZD), v trenutku njegove smrti pa tožnik. V obeh primerih je prišlo torej do univerzalnega pravnega nasledstva. Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) dejansko prevzame položaj zapustnikovega dediča zaradi domneve, da (pravih) dedičev ni. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti v celoti z aktivno in pasivo in država odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Izpolniti mora volila in bremena. Njen položaj in obveznosti ob pridobitvi zapuščine (lastninske pravice) je v tem pogledu enak kot položaj dediča, le s to razliko, da se sama v nasprotju z dedičem zapuščini ne more odpovedati.¹⁰ Primer, ko se dedič zglasi potem, ko je bila zapuščina izročena državi, je zakonodajalec uredil v tretjem odstavku 130. člena ZD. Iz navedene pravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in obrazložilo,¹¹ je razvidno, da je položaj dedičev, ki so se zglasili kasneje in ki zahtevajo zapuščino po tem, ko je bila ta že prenesena na državo, drugačen kot je položaj dedičev v (rednem) zapuščinskem postopku. Oboji sicer pridobijo dediščino in na njej oprto lastninsko pravico v času zapustnikove smrti, a v primeru, ko se je dedič zglasil potem, ko je država že postala lastnica zapuščine, se ne more več vzpostaviti povezava med kasnejšim dedičem in zapustnikom brez upoštevanja vmesne lastninske pravice države, ampak ima dedič pravico, da z dediščinsko tožbo od države zahteva izročitev zapuščine. Ob povedanem je neutemeljena pritožbena navedba, da sta bila sklepa o dedovanju, s katerima je zapuščina prešla na toženko, nezakonita in ju ni mogoče upoštevati. Res je sklep o dedovanju deklaratorne narave, vendar je, ko postane pravnomočen, pravno zavezujoč. Dekleratornost sklepa pomeni le, da ima kasnejši dedič možnost svoje pravice uveljavljati v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da instituta pridobitve zapuščine brez dedičev s strani države ni mogoče enačiti z razlastitvijo (odvzemom lastninske pravice v javno korist po 69. členom Ustave RS).¹²

9Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 razveljavilo takratni 85. člen Zakona o javnih cestah (ZJC),¹³ ki je določal, da se zemljišče, ki je bilo do uveljavitve ZJC uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, a ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnine, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez pridobitve zemljiškoknjižne listine, ne glede na svojo vrednost, saj je poudarilo, da glede na določbo 69. člena Ustave RS zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov. Zato je zakonodajalec s ZJC-B¹⁴ v 19. členu predpisal poseben razlastitveni postopek, ki se skladno s 123. členom sedaj veljavnega Zakona o cestah¹⁵ uporablja še sedaj. Navedeno pomeni, da je treba za obstoječe javne ceste, ki potekajo po zasebnih zemljiščih in za katera lastninskopravna razmerja še niso bila pravilno urejena, izpeljati postopek z odvzemom ali omejitvijo lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve. A v tu obravnavanem primeru ne gre za takšen primer, saj je bila javna cesta, ki poteka po treh spornih parcelah, v času izgradnje in po njej v lasti države, zato 19. člen ZJC-B, ki določa obvezen postopek razlastitve, ne pride v poštev. Da je država postala pravno veljavna lastnica na podlagi 9. člena ZD, je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj. Tožnik tako od toženke pravilno zahteva vrnitev oziroma izročitev zapuščine (izstavitev zemljiškoknjižne listine in izročitev v posest), vendar je sodišče pravilno ugotovilo, da pri treh parcelah, na katerih poteka javna cesta, njegov zahtevek ni utemeljen na podlagi 2. točke 3. člena ZCest-1, ki določa, da so ceste javno dobro, so izven pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ni opredelilo pravne podlage za svojo odločitev, saj so pravne podlage, ki jih je zgoraj povzelo pritožbeno sodišče, iz izpodbijane odločbe razvidne.

Parcela 291/125

10Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku vrniti in izročiti parcelo 291/125 v celoti. Pritožba se sklicuje na toženkine navedbe v prvi pripravljalni vlogi, s katero je ta pojasnila, da na parcelah 291/125 in 291/57 cesta ne poteka, zato ni ovir za vračilo oziroma prepustitev teh dediču. Navedeno je pojasnila pred izdajo delne sodbe, s katero je bil ugotovljen obseg zapuščine, ki tožniku kot dediču pripada. Ker je ugotovljeno, da je tožnik podedoval polovico te parcele, njegov zahtevek za vrnitev cele parcele (v presežku nad polovico) ni utemeljen. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. točki, da ker je tožnik solastnik te parcele do polovice, neutemeljeno zahteva izročitev celotne parcele. Le dela parcele (ker gre za idealni delež) pa mu po materialnem pravu ni mogoče izročiti, glede na to, da solastnina ni razdeljena v naravi, vsi solastniki pa imajo pravico skupaj uporabljati celotno solastno stvar. Sodišče prve stopnje je tako tudi o tem zahtevku odločilo pravilno.

Sklepno

11Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

¹ V. K. je bil zakoniti dedič do polovice zapuščine po zapustniku A. K. in oporočni dedič do celotne zapuščine po zapustniku J. K.
² Vse k. o. ...
³ Prim. dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 267.
⁴ 10. in 11. točka obrazložitve.
⁵ 9. in 10. točka obrazložitve.
⁶ VSL sklep II Cp 1415/2009 in VSL sodba I Cpg 565/2011.
⁷ VSL sklep I Cp 3254/2016.
⁸ 5. točka obrazložitve.
⁹ Kar je tudi neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP).
¹⁰ VSL sodba II Cp 147/2016.
¹¹ 23. točka obrazložitve.
¹² Odločba v 10. opombi.
¹³ Ur. l. RS, št. 33/2006.
¹⁴ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, Ur. l. RS, 84/2005.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 109/2010 s spremembami (ZCes-1).