VSM Sodba in sklep I Cp 493/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točkah I in III izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- v točki II izreka spremeni tako, da se iz premičnin, ki jih je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki izvzame vitrina za pijače s steklom (50 x 50 x 180 cm) ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v preostalem delu pa se ta točka izreka potrdi;

- v točki IV izreka spremeni tako, da odslej pravilno glasi:

"IV. V presežku, to je glede plačila pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje do plačila in vračila varščine v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2003 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati denarni znesek v višini 18.621,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje do plačila (točka I izreka) ter ji vrniti premičnine, ki so v njeni posesti in se nahajajo v skladišču na naslovu Kočevarjeva 15, (točka II izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 342,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

2Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. alineji prvega odstavka 338. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku posamezniku.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotni zaključek o tem, da je toženec plačal vse račune za material in delo oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je kot dokaz predlagal toženec, ni pa se opredelilo do navedb tožnika in njegovih prič, zaradi česar je izpodbijani zaključek neprepričljiv in življenjsko nesprejemljiv, saj je vse sporne račune v sodni spis predložil tožnik. Ob tem je sodišče prve stopnje povsem spregledalo dejstvo, da vseh računov ni izstavilo podjetje M. d.o.o., katerega direktor je priča G.Š., na izpovedbi katerega sicer temelji celotna sodba. Prav tako toženec v spis ni predložil niti enega računa izdanega s strani priče S.A. s.p., zaradi česar je potrebno njegovo pisno izjavo šteti kot neverodostojno. Po drugi strani pa je tožnik v spis vložil cel album fotografij iz katerih je razvidno, kako sam opravlja delo v lokalu. V tej zvezi pritožba še navaja, da je toženec lastnik več stanovanj, ki jih oddaja v najem študentom, pri čemer material za njihovo vzdrževanje nabavlja pri podjetju M. d.o.o., katerega direktor ima zato nedvomno poslovni interes za izid predmetne pravde. Nenazadnje material pri navedenem podjetju kupuje tudi gospodarska družba B. P. d.o.o., katere družbenik je toženec. V nadaljevanju pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje o pogodbeni kazni in poudarja, da je toženec tisti, ki je ravnal v nasprotju z določbami IV. člena najemne pogodbe z dne 18. 11. 2003, saj je enostransko zamenjal ključavnico na vhodnih vratih gostinskega lokala, zaradi česar je tožniku dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Sodna poravnava, opr. št. II P 4741/2012 z dne 19. 11. 2010, namreč ne vpliva na morebitne druge sodne postopke med pravdnima strankama, zato je pri presoji upravičenosti tožnika do sporne pogodbene kazni potrebno upoštevati tudi določbo 7. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

4Toženec se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene.

5Toženec sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvo pritožbene graje je, da bi sodišče prve stopnje glede na zaključek, da je tožnik v predmetnem gostinskem lokalu opravil zgolj del fizičnih del, slednjemu lahko priznalo le amortizirano vrednost gradbeno obrniških del v višini 10.027,66 EUR, ne pa celotne vrednosti vseh gradbenih in obrtniških del ter instalacij v skupni višini 18.621,87 EUR. Ne glede na navedeno pa pritožba dodaja, da tožnik v predmetnem gostinskem lokalu dejansko ni opravil nobenih fizičnih del. V tej zvezi pritožba še dodaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do davčno - računovodskih izkazov tožnika iz katerih je razvidno, da je imel v letu 2003 le 5.467,00 EUR osnovnih sredstev. Kako je lahko oprema v letu 2003 vredna le 5.467,00 EUR v letu pa 2018 pa kar 23.077,00 EUR pa sodišče prve stopnje ne pojasni. Ob tem pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo tudi, da je tožnik gostinsko opremo (inventar) nabavil šele dne 9. 10. 2003, torej po vtoževanem obdobju od 13. 6. 2003 do 16. 9. 2003, za katerega sodišče prve stopnje niti ne pojasni, kako ga je določilo. V nadaljevanju pritožba še navaja, da je sodni izvedenec dr. M.D. ni zapriseženi izvedenec za ocenjevanje strojev, opreme in premičnin, zato je njegovo izvedensko mnenje v tem delu neuporabno. V zvezi z gostinsko opremo pritožba še navaja, da je vitrina za pijače, katere vrnitev je sodišče prve stopnje naložilo tožencu v lasti P.L. d.d., zato je toženec ne more vrniti, saj je nima več v posesti. Smiselno enako velja tudi za druge premičnine, ki so deponirane pri gospodarski družbi W. P. d.o.o., Kolodvorska ulica, S.B. Nazadnje pritožba izpodbija izpodbija tudi tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice ter stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da uspeh tožnika v postopku znaša le 17,56% in ne 37,75%, kot je to zmotno izračunalo sodišče prve stopnje, ki tožencu tudi ni priznalo stroškov za delo sodnih izvedencev S.B. in dr. M.D.

6Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

9Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da sta pravdni stranki dne 18. 11. 2003 sklenili najemno pogodbo za nepremičnino z ID znakom..., ki v naravi predstavlja poslovni prostor oziroma gostinski lokal v pritličju poslovno stanovanjske stavbe na naslovu Kočevarjeva ulica 15, in aneks k navedeni najemni pogodbi z dne 19. 11. 2003. Najemno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas 10 let, in sicer za obdobje od 18. 11. 2003 do 1. 11. 2013 ter je bilo predčasno prekinjeno z dnem 2. 6. 2009, kot to izhaja iz pravnomočne sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 924/2010 z dne 19. 11. 2010.

10Tožnik v predmetnem pravdnem postopku med drugim vtožuje tudi vlaganja v predmetni gostinski lokal, katera toženec zanika in navaja, da tožnik ni opravil nobenih fizičnih del, kakor tudi ne plačal nobenega izmed spornih računov (priloga spisa A10) na katere se sklicuje, kar pa ne drži. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo priznal, da je "dela v lokalu v omejenem obsegu dejansko fizično izvajala tožeča stranka osebno", zato so sedanje kontradiktorne pritožbene navedbe neutemeljene. Nasprotno namreč izhaja tudi iz II. člena najemne pogodbe z dne 18. 11. 2003 iz katerega je razvidno, da se je predmetni gostinski lokal v času sklenitve pogodbe nahajal v V. gradbeni fazi in je bil opremljen z granit-gresom, ometom, strojnimi in drugimi inštalacijami, estrihom, vodo in centralnim ogrevanjem ter sanitarijami (stena, vrata, sanitarna oprema), torej s stvarmi za katere tožnik trdi, da jih je v soglasju s tožencem naredil pred sklenitvijo najemne pogodbe, in sicer v obdobju od 13. 6. 2003 do 11. 1. 2013. Na tem mestu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so vse pritožbene navedbe toženca v smeri, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, na kakšni pravni in dejanski podlagi je ugotovilo navedeno obdobje zatrjevanih vlaganj neutemeljene, saj je to obdobje tožnik zatrjeval že v tožbi, toženec pa mu vse do vložitve obravnave pritožbe ni nasprotoval.

11Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, "da je dela v lokalu v omejenem obsegu dejansko fizično izvajal tožnik osebno", pri tem pa (zmotno) zaključilo, da je "ves material in potrebno opremo zagotovil toženec, ki je financiral nakup potrebnega materiala" (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), bi tožniku lahko prisodilo le sorazmerni del vrednosti gradbenih in obrtniških del v (neamortizirani) višini 14.995,75 EUR, kot jo je ugotovil sodni izvedenec dr. M.D. v 1. pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 9. 1. 2018, ne pa celotne vrednosti gradbenih in obrtniških del ter inštalacij v skupni višini 18.621,87 EUR, kot to pravilno opozarja toženec. Odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe (točka I izreka) je tako v tem delu kontradiktorna obrazložitvi izpodbijane sodbe (11. točka), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še opozarja, da je toženec v odgovoru na tožbo zapisal, da je "skoraj vse sodišču predložene račune poravnala tožena stranka in ne tožeča stranka", s čimer je dejansko priznal, da je vsaj del spornih računov poravnal tudi tožnik. V tej zvezi sodišče druge stopnje namreč pritrjuje pritožbeni graji tožnika v smeri, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je zgolj en sporen račun izdan s strani S.A. s.p. in le pet računov s strani gospodarske družbe M.d.o.o.. Pisna izjava priče S.A. (s.p., list. št. 27) in izpovedba priče G.Š. - direktorja podjetja M. d.o.o. (na naroku za glavno obravnavo z dne 6. 9. 2016, list. št. 61), tako ne moreta biti zadostna razloga za prepričljivo odločitev sodišča prve stopnje, da je izključno toženec poravnal vseh 38 spornih računov. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana sodba pa ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do preostalih vtoževanih računov, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe tožnika v smeri, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič, ki bi jih naj kot dokaz predlagal tožnik, saj slednji v predmetnem pravdnem postopku ni predlagal zaslišanja nobene priče. Smiselno enako velja tudi za fotografije iz katerih bi naj izhajalo kako tožnik osebno opravlja fizična dela v predmetnem gostinskem lokalu, saj albuma s temi fotografijami v predmetnem sodnem spisu ni (slednje se namreč nahajajo kot priloga spisa B13 v že pravnomočno zaključeni pravdni zadevi sodišča prve stopnje, opr. št. II P 246/2011). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da te fotografije za odločitev v zadevi niso bistvene, saj je toženec, kot že rečeno, v odgovoru na tožbo sam priznal, "da je dela v lokalu v omejenem obsegu dejansko fizično izvajal (tudi) tožnik osebno".

14V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da vse pritožbene navedbe tožnika v smeri, da je pisna izjava priče S.A. s.p. prirejena za potrebe predmetnega pravdnega postopka oziroma, da je priča G.š. kot direktor podjetja M. d.o.o. poslovno zainteresiran za izid predmetnega pravdnega postopka, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki so pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15Glede na navedeno je sodišče druge stopnje obravnavanima pritožbama v tem delu ugodilo in točko I izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem se naj sodišče opredeli do vseh dokaznih listin in upoštevajoč zgoraj citirane navedbe toženca sprejme dokazno oceno, koliko del v gostinskem lokalu je osebno opravil tožnik in (če) koliko računov je sam poravnal ter posledično znova odloči o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (354. člen ZPP). Z meritorno odločitvijo v zadevi bi namreč sodišče druge stopnje pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Prav tako pa sprejeta odločitev, po prepričanju sodišča druge stopnje, ne bo povzročila hujše kršitve pravice pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP).

16Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plačila pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR s pripadki. Kot je namreč sodišče druge stopnje že pojasnilo v sodbi, opr. št. I Cp 756/2015 z dne 27. 10. 2015, iz besedila najemne pogodbe nedvomno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer predčasne odpovedi najemnega razmerja s strani enega izmed sopogodbenikov (IV. točka najemne pogodbe). Upoštevajoč jezikovno razlago citiranega pogodbenega določila in nesporno dejstvo, da je najemno razmerje prenehalo s pravnomočno sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 924/2010 z dne 19. 11. 2010, sodišče druge stopnje ponovno zaključuje, da tožnik ni upravičen do vtoževane pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR, saj toženec ni enostransko odpovedal najemnega razmerja, temveč je le - to prenehalo v skladu s sporazumom pravdnih strank. Iz citiranega člena najemne pogodbe namreč izhaja, da lahko pogodbenika najemno pogodbo pisno odpovesta kadarkoli z enoletnim odpovednim rokom, za kar je v nadaljevanju dogovorjena pogodbena kazen, ali pa sporazumno brez odpovednega roka, kar sta dejansko tudi storila s sklenitvijo navedene sodne poravnave, ki temelji na prvem dostavku 23. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju: ZPSPP). Glede na navedeno so pritožbena polemiziranja o tem, katera izmed pravdnih strank naj bi bila kriva za prenehanje pogodbenega razmerja, kdo je sestavil najemno pogodbo, v čigavem interesu je sporno pogodbeno določilo in ali predmetna sodna poravnava vpliva na druge sodne postopke med pravnima strankama, nepotrebna.

17Glede na do sedaj navedeno in upoštevajoč dejstvo, da obravnavani pritožbi vsebinsko ne izpodbijata odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede vračila plačne varščine v višini 6.000,00 EUR s pripadki, uradni preizkus (350. člen ZPP) pa v tem delu ni pokazal kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeni in zaradi jasnosti zadeve po uradni dolžnosti spremenilo točko IV izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (353. člen ZPP).

18V nadaljevanju sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe toženca glede vrnitve premičnin (inventarja oziroma opreme gostinskega lokala), saj toženec tekom postopka na prvi stopnji ni prerekal navedb tožnika v smeri, da je vso notranjo opremo kupil on. Nenazadnje je tudi zaslišan kot stranka izpovedal, da je bila oprema od tožnika in da se že 7 let nahaja v skladišču ter čaka, da jo tožnik prevzame. Smiselno enako izhaja tudi iz dopisa toženca tožniku z dne 2. 7. 2009 (priloga spisa A11), s katerim ga poziva na prevzem opreme. Pritožba tako utemeljeno izpostavlja zgolj, da je toženec že tekom postopka na prvi stopnji izpostavil, da je "vitrina za pijače dimenzije 50 x 50 x 180 cm" last P.L. d.d. in ne toženca, zato je bila imenovani gospodarski družbi že vrnjena, česar tožnik ni zanikal. Posledično je sodišče prve stopnje navedeno vitrino neutemeljeno zajelo v točki II izreka izpodbijane sodbe in tožencu neutemeljeno naložilo naj jo vrne tožniku v posest, zato je sodišče druge stopnje to točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (358. člen ZPP).

19V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da nadaljnje pritožbene navedbe toženca v smeri: da je tožnik gostinsko opremo nabavil šele dne 9. 10. 2003, torej po obdobju zatrjevanih vlaganj; in za kupnino v višini 3.816,63 EUR (pogodba o finančnem leasingu št. 0753/03 z dne 9. 10. 2003), ki je nižja od vrednosti ocenjene s strani sodnega izvedenca; ter da se oprema nahaja v skladišču gospodarske družbe W. P. d.o.o., zaradi česar je ne more izročiti tožniku, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Smiselno enako velja tudi za pritožbene navedbe toženca v smeri, da sodni izvedenec dr. M.D. ni imenovan za sodnega izvedenca za ocenjevanje strojev, opreme in premičnin ter da je zgolj pavšalno ocenil vrednost vgrajenega materiala in izvedenih del, kakor tudi napačno povzel izmere gostinskega lokala. Ob tem zato sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da je toženec v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2018, s katero je odgovoril na drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 16. 5. 2018 ni nasprotoval ugotovitvam in zaključkom sodnega izvedenca in je nasprotno celo zapisal, da je po njegovi oceni "nesmiselno, da sodišče angažira in imenuje novega izvedenca, ker mnenje izvedenca za odločitev v predmetnem postopku ni in ne more biti relevantno".

20V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za vrnitev premičnin (inventarja oziroma opreme gostinskega lokala), zato njihova vrednost v času nakupa oziroma njihova vrednost v računovodskih izkazih tožnika oziroma njihova današnja amortizirana vrednost ni bistvena.

21Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnik upravičen do vrnitve inventarja (z izjemo vitrine za pijače) in do povrnitve (vsaj sorazmernega dela) vlaganj v obliki fizičnega (gradbenega in obrtniškega) dela ter opreme, obseg katerega pa bo v ponovljenem dokaznem postopku moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. V tej zvezi sodišče druge stopnje le še dodaja, da je tožnik z vlaganji pridobil verzijski zahtevek na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ, v skladu s katerim mu mora toženec povrniti vrednost dosežene koristi, ki v obravnavanem primeru predstavlja večvrednost predmetne nepremičnine, ki je posledica izvršenih vlaganj. Ob tem pa sodišče druge stopnje izpostavlja, da vrednost vlaganj ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine saj gre pri neupravičeni obogatitvi za obogatitveni (in ne vrnitveni) princip. Toženec je zato obogaten samo v primeru, če so tožnikova vlaganja povečala vrednost njegovega premoženja oziroma v obsegu, kot so ga povečala.

22Nenazadnje sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe toženca glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice, saj vse pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je izgubil posest nad predmetnim gostinskim lokalom, to je od dneva prenehanja najemnega razmerja, ki je prenehalo z dnem 2. 6. 2009.

23Nazadnje toženec utemeljeno izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in pravilno opozarja, da uspeh tožnika v predmetnem pravdnem postopku, glede na vtoževani in prisojeni znesek, znaša 15,56% in ne 37,75%, kot je to zmotno izračunalo sodišče prve stopnje. Prav tako ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravnih stroškov toženca spregledalo nagrade, ki jih je s pravnomočnimi sklepi odmerilo sodnima izvedencema S.B. s.p. in dr. M.D. (list. št. 131, 158, 178 in 211), za katere je predujme založil toženec. Vsled navedenega in upoštevajoč dejstvo, da je sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodilo že glede glavne stvari, je sodišče druge stopnje pritožbi toženca v tem delu prav tako ugodilo, izpodbijano sodbo v točki III izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.