UPRS Sodba I U 1352/2018-9

I. Tožbi se ugodi, 3. točka izreka odločbe Upravne enote Škofja Loka št. DEN-321-677-62/284 z dne 12. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano 3. točko izreka odločbe zavrnila zahtevek za denacionalizacijo, ki se nanaša na pokojno A.A., za plačilo odškodnine za nepremičnine del parc. št. 617 v izmeri 5.051 m2, del parc. št. 613/1 v izmeri 1172 m2 in parc. št. 21 v izmeri 145 m2, vse k.o. ..., do 5/8.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo o zadevi pred upravnimi organi že dvakrat odločeno, in sicer so bile med drugim v korist upravičenke A.A. vrnjene predmetne nepremičnine v obliki odškodnine. Obe odločitvi pa sta bili s sodbami naslovnega sodišča odpravljeni ter zadevi vrnjeni upravnemu organu v ponovni postopek. S sodbo Upravnega sodišča I U 1991/2012 z dne 28. 5. 2013 je bila odločitev upravnega organa odpravljena ter mu zadeva vrnjena v ponovni postopek z navodilom, naj pri vsakemu upravičencu preveri izpolnitev pogoja aktivne legitimacije, torej ali so vložili zahtevo v zakonsko dopustnem roku oziroma ali oseba, ki je vložila zahtevo, razpolaga s potrebnimi pooblastili v času vložitve zahteve za zahtevano premoženje. Prav tako pa je Upravno sodišče RS s sodbo I U 77/2016 z dne 20. 12. 2016 odpravilo odločitev upravnega organa in mu vrnilo zadevo v ponovni postopek, ker bi moral tožnik zahtevo bolj določno oblikovati, torej poimenovati, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je kot vlagatelj zahteve do morebitno poimenovanih upravičencev ter izkazati svoje pravno nasledstvo do njih.

3V ponovnem postopku je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine za navedene nepremičnine v deležu, ki je bil odvzet A.A., zavrnil, saj iz nje izrecno ne izhaja, kdo je upravičenec in v kakšno je tožnikovo razmerje do njega. Glede ugovora, da se pred upravnim organom vodita dva denacionalizacijska postopka, pa prvostopenjski organ pojasnjuje, da je iz vpogleda v elektronsko evidenco ugotovil, da se pred upravnim organom res vodita dva postopka, prvi je predmetni in se vodi pod št. DEN-321-677-62/94, drugi pa se vodi pod št. DEN-321-359-75/93 IRT, v katerem je po B.B. in C.B. upravičenka D.D.. V tej zadevi ne gre za isto ali podobno dejansko stanje niti se ne odloča o istih nepremičninah. Glede tožnikove navedbe, da je oddal vlogo in priloge v rjavem ovoju, na katerem so bila navedena imena in priimki vseh solastnikov ter njihovi naslovi, kar naj bi pomenilo, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v imenu vseh upravičencev, prvostopenjski organ navaja, da bi podatke o upravičencih in razmerje vlagatelja do njih v skladu z 62. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) morala vsebovati zahteva sama in da navedba na ovitku ne more nadomestiti vloge.

4Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) in tožnikov zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov (2. točka izreka).

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni sporno, da je univerzalni pravni naslednik po pokojni materi A.A., ki je umrla pred uveljavitvijo ZDen, zato je kot njen sin in zakoniti dedič upravičen, da zanjo vloži denacionalizacijski zahtevek. Poudarja, da je s svojo zahtevo, vloženo 24. 2. 1993, v celoti izpolnil pogoje, določene v 61. členu ZDen. Zato je očitek, da zahteve za denacionalizacijo v korist pokojne matere ni vložil, neutemeljen. Poleg tega ni jasno, kako je lahko toženka zahtevek zavrnila, če ga sploh ni. Poudarja, da je od vložitve zahteve dalje vseskozi tudi upravni organ razumel in štel, da je popolna v smislu 62. člena ZDen in da je vložena tudi za premoženje, podržavljeno pokojni materi. Pri parceli 613 je izrecno navedel, naj se v celoti vrne v naravi. Iz njegove zahteve tudi izhaja, da kot upravičenca do denacionalizacije ni določil le sebe, pač pa je bila vložena v korist vseh upravičencev, kar velja zlasti za njegovo mamo, ki je umrla pred uveljavitvijo ZDen in je sama ni mogla podati, tako, da je bil do tega upravičen tožnik.

6Poudarja, da je tekom postopka priložil vse listine, ki morajo biti priložene vlogi za denacionalizacijo, vložena pa so bila tudi potrdila o državljanstvu, tudi za pokojno mater A.A., in sklep o dedovanju po njej, kar je izkazovalo njegovo pravno nasledstvo in pravno nasledstvo ostalih nacionalizirancev. Meni, da je bila njegova vloga skladna z 61. in 62. členom ZDen, v kolikor pa ne bi bila, bi ga morala toženka pozvati na popravo oziroma dopolnitev. Poudarja, da je 22. 2. 1993 pri Občini Škofja Loka vložil denacionalizacijski zahtevek za vse upravičence, saj je na rjavem ovoju za spise napisal vse upravičence (tožnika in njegove pravne prednike). Po njegovih podatkih pa je bil tudi upravni spis voden na ime A.A. in E.A., na tožnikovo ime kot upravičenca pa je bila evidentirana zadeva kot DEN-321-359/62. Meni, da bi moral upravni organ izvesti predlagani dokaz z vpogledom v ročno vodene evidence denacionalizacijskih zahtev.

7Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo v 3. točki spremeni tako, da se tudi v korist pokojne A.A. prizna odškodnina za delež 5/8 na delu parcel 617 v izmeri 5.051 m2 in delu parcele 613/1 v izmeri 1.172 m in parc. št. 21 v izmeri 145 m2, vse k.o. ..., v višini, kot je določena v odločbi z dne 8. 9. 2014, to je 110.274,20 DEM. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

9Prizadeta stranka Slovenski državni holding d. d. v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga njeno zavrnitev.

10Tožba je utemeljena.

11Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, saj se skladno s prvim odstavkom 61. člena ZDen postopek za denacionalizacijo lahko začne le na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Po drugem odstavku istega člena ima pravico do vložitve zahteve upravičenec oziroma (če upravičenec ni več živ) njegov pravni naslednik. Povedano drugače: če ni zahteve upravičene osebe (upravičenca ali njegovega pravnega naslednika), ni postopka. To izhaja tudi iz 126. člena ZUP/86, po katerem sme v stvareh, v katerih je po zakonu (v tem primeru 61. člena ZDen) za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Z zahtevo v smislu tega člena je mišljena tako formalna zahteva, to je vloga, s katero stranka zahteva začetek oziroma vodenje nekega postopka, kakor tudi zahteva v materialnem smislu, torej zahteva, ki vsebuje določen predlog ali zahtevek o tem, kako naj organ odloči o upravni zadevi.¹

12Za presojo, ali je bila v smislu prvega odstavka 64. člena ZDen vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo, je zato bistveno, da je v navedenem roku podana zahteva upravičenega vlagatelja iz 61. člena ZDen za vrnitev njemu ali njegovemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja. Pravico do vložitve zahteve imata na podlagi drugega odstavka tega člena upravičenec oziroma njegov pravni naslednik

13Že v sodbi naslovnega sodišča I U 1991/2012, ki je bila izdana v predmetni zadevi, je sodišče ugotovilo, da je tožnik pravočasno (22. 2. 1993) vložil zahtevo za denacionalizacijo in da se je nanašala na celotno premoženje, ki je bilo predmet izpodbijane odločbe (del parcele št. 617 v izmeri 5051 m2, del parcele št. 613/1 v izmeri 1172 m2 in parcelo št. 21 v izmeri 45 m2), torej premoženje, ki je bilo v času nacionalizacije v solasti tožnikove matere A.A. (do 10/16) ter tožnika in njegovih bratov ... ter sestre ... (vsakega do 1/16). Glede na dejstvo, da so bile navedene nepremičnine v času nacionalizacije v solasti navedenih oseb, je bila sporna tožnikova upravičenost za vložitev zahteve tudi v obsegu, ki se nanaša na deleže ostalih solastnikov (da je tožnik upravičen zahtevati denacionalizacijo deleža, ki je bilo podržavljeno njemu, za sodišče ni bilo sporno). Sodišče je zato zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje z napotilom, naj tožnikovo aktivno legitimacijo za vložitev zahteve v delu, ki se nanaša na premoženje, odvzeto ostalim solastnikom, razjasni, saj ji je toženka dala vsebino, ki iz nje ne izhaja (kot da so denacionalizacijski upravičenci podali svoje zahteve), predvsem, v kakšnem svojstvu je tožnik vlagal denacionalizacijski zahtevek, kot denacionalizacijski upravičenec oziroma za koga kot pravni naslednik (upoštevaje 15. člen ZDen).

14Toženka je v ponovljenem postopku ugotovila, da je imel tožnik aktivno legitimacijo za vložitev zahteve za vrnitev predmetnih nepremičnin v deležu do 1/16 kot upravičenec (kateremu so bile navedene nepremičnine podržavljene), v deležu do 5/8 pa je bil upravičen vlagatelj kot univerzalni pravni naslednik po pokojni upravičenki materi A.A., na podlagi 15. člena ZDen.

15Sodišče je navedeno odločbo odpravilo, ker je presodilo, da bi se morala toženka opredeliti do tožnikove zahteve v smislu, ali je v njej določno navedeno, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je tožnik kot vlagatelj do njih ter ali je izkazal svoje pravno nasledstvo do njih.

16Toženka je v ponovnem odločanju pri zavrnitvi zahteve v delu, ki se nanaša na premoženje, podržavljeno tožnikovi materi A.A. ugotovila, da iz zahteve ne izhaja, da se nanaša tudi na to premoženje, kar je utemeljila s tem, da tožnik v zahtevi ni navedel, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on kot vlagatelj zahteve do njih, kot to zahteva 62. člena ZDen. Hkrati pa je kot nesporno ugotovila, da se zahteva nanaša na celotno podržavljeno premoženje, torej premoženje, podržavljeno tako tožniku, kot tudi njegovi materi ter bratom in sestri

17Takšno stališče toženke, na katerem izpodbijana odločba temelji, pa je po presoji sodišča napačno, predvsem pa je tudi v nasprotju samo s sabo in z dejstvi, ki jih je kot nesporne opredelilo naslovno sodišče v sodbi I U 1991/2012.

18Kot rečeno, prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi najprej navaja, da iz tožnikove zahteve ne izhaja, da se nanaša tudi na premoženje, podržavljeno tožnikovi materi A.A.. V nasprotju s tem pa v nadaljevanju (v istem, tretjem odstavku na strani 5) navede, da iz tožnikove vloge z dne 22. 2. 1993 izhaja, da se nanaša na vso odvzeto premoženje. Poleg tega je, kot rečeno, naslovno sodišče že v sodbi I U 1991/2012 z dne 28. 5. 2013 ugotovilo, da v obravnavnem primeru ni sporno, da se zahteva nanaša na celotno premoženje, sporna je bila zgolj tožnikova aktivna legitimacija za uveljavljanje celotnega zahtevka. V tem je situacija v obravnavnem primeru drugačna, kot je bila v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Up 210/2005, I Up 2/2006 in I Up 716/2005, na katere se je sklicevala prizadeta stranka v postopku. V navedenih sodbah je šlo za primera, ko se je zahteva za denacionalizacijo nanašala zgolj na premoženje določenega upravičenca (in ne na celotno podržavljeno premoženje), za kar v obravnavnem primeru ne gre.

19Kot rečeno, je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine za nepremičnine v deležu, ki je bil odvzet tožnikovi materi A.A., ker tožnik v njej ni izrecno navedel, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on, kot vlagatelj, do njih.

20Določba 62. člena ZDen, ki določa, kaj mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, v drugem odstavku sicer res določa, da mora biti zahtevi za denacionalizacijo „priložena“ tudi navedba razmerja (vlagatelja) do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu, če zahtevo vlaga njegov pravni naslednik. Ni pa v navedeni določbi izrecno navedeno, da mora zahteva vsebovati tudi podatke o upravičencih. Še posebej pa ni določeno, da orga, če upravičenec ni izrecno naveden, kljub temu, da ni sporno, na katero premoženje se nanaša, zahtevo zavrne, ne da bi vlagatelju dalo možnost, da jo dopolni. V takem primeru bi bila zahteva, v kateri ni naveden upravičenec, lahko kvečjemu nepopolna, saj samo na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, ali je oseba, ki jo je vložila, za vložitev take zahteve upravičena. Če vlagatelj ne navede, ali vlaga zahtevo kot upravičenec na podlagi 3. člena ZDen, ali kot njegov pravni naslednik na podlagi 15. člena ZDen, pa samo to ne more biti podlaga za njegovo zavrnitev, še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko obseg zahtevanega premoženja ni sporen, tekom celotnega postopka pa tudi ni bilo sporno razmerje tožnika do A.A..

21Razlikovati je treba torej med upravičenostjo do vložitve zahteve in samo vsebino zahteve. Upravičence do vložitve zahteve opredeljujeta drugi odstavek 61. člena ZDen in 15. člen ZDen, obseg zahteve pa opredeljuje zahteva sama, glede katere velja načelo dispozitivnosti. Stranka, upravičena za vložitev zahteve, sama odloči, ali bo zahtevo podala in v kakšnem obsegu, zato ne gre za nepoplno zahtevo, če se nanaša le na del podržavljenega premoženja. Kot že večkrat poudarjeno, pa je v obravnavanem primeru sodišče že v prvem sojenju ugotovilo, da se tožnikova zahteva z dne 22. 2. 1993 nanaša na celotno premoženje, ki je bilo predmet izpodbijane odločbe, vprašljiva je bila zgolj tožnikova upravičenost do vložitve zahteve v navedenem obsegu, predvsem v obsegu, ki se je nanašal na premoženje njegovih bratov in sestre.

22Tudi, če je stališče toženke glede obsega zahteve drugačno, na kar bi bilo sklepati iz izpodbijane odločitve, pa sodišče dodaja, da toženka ni pojasnila, na podlagi česa je ugotovila, da se zahteva nanaša samo na premoženje, ki je bilo podržavljeno tožniku, ne pa tudi na premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovi materi. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Če tožnik v zahtevi ni navedel, kdo so upravičenci in v kakšnem razmerju je on, kot vlagatelj, do morebitno poimenovanih upravičencev ter ni izkazal svojega pravnega nasledstva do njih, to še ne pomeni, da se zahteva nanaša le na premoženje, podržavljeno njemu, ne pa tudi na premoženje, katerega bi bil po zakonu upravičen zahtevati. Sodišče še pripominja, da iz besedila zahteve, ki ni sporno, ne izhaja, da bi z njo tožnik (le) sebe navajal kot upravičenca, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da vlaga zahtevo le za premoženje, ki je bilo podržavljeno njemu, ampak je naveden le kot upravičeni vlagatelj zahteve. Toženka bi morala zato tožnika ob nejasni zahtevi, iz katere ni razvidno, kdo so upravičenci, pozvati na njeno dopolnitev.

23Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku se bo morala toženka najprej jasno opredeliti, na katero premoženje se tožnikova zahteva nanaša, če bo ugotovila, da se ne nanaša tudi na premoženje, ki je bilo v času nacionalizacije v solasti tožnikove matere A.A. (do 10/16), bo morala to svojo ugotovitev argumentirano utemeljiti. Če pa bo ugotovila, da se na navedeno premoženje nanaša, pa se bo morala opredeliti do tožnikovega upravičenja do vložitve zahteve v ugotovljenem obsegu. Z odločitvijo sodišča se po samem zakonu šteje za odpravljeno tudi odločitev pritožbenega organa o tožnikovemu zahtevku za povračilo pritožbenih stroškov, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o njem. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

24Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

¹ Prim. tudi Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 375, 376.