VSL Sodba in sklep I Cp 1038/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. in IV. točka izreka izpodbijane odločbe v zvezi s I. točko izreka popravnega sklepa spremenita tako, da se sedaj glasita:

„II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 77.617,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

‒ 2.401,72 EUR od 10. 11. 2011 do plačila,

‒ 26.418,89 EUR od 1. 7. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 7. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 8. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 9. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 10. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 11. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 12. 2014 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 1. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 2. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 3. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 4. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 5. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 6. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 7. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 8. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 9. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 10. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 11. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 12. 2015 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 1. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 2. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 3. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 4. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 5. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 6. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 7. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 8. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 9. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 10. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 11. 2016 do plačila,

‒ 800,57 EUR od 1. 12. 2016 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 1. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 2. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 3. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 4. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 5. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 6. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 7. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 8. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 9. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 10. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 11. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 12. 2017 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 1. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 2. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 3. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 4. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 5. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 6. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 7. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 8. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 9. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 10. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 11. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 12. 2018 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 1. 2019 do plačila,

‒ 953,06 EUR od 1. 2. 2019 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 3.911,40 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka pa je dolžna v 15 dneh povrniti 744,76 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-8450084126, s sklicem SI00 800370258218 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp 2582/2018), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. “

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se odločba in popravni sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem (I. in III. točka izreka odločbe ter II. točka izreka popravnega sklepa), a izpodbijanem delu potrdita.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti 184,81 EUR stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-8450084126, s sklicem SI00 000 (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp 468/2019), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe in toženki naložilo v plačilo 112.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila ter 7.404,44 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo. S popravnim sklepom je odpravilo očitno računsko pomoto in v II. točki zgoraj navedene odločbe popravilo dosojeni znesek (na 119.411,40 EUR) in posamezne obroke uporabnine. Toženki je naložilo v plačilo 28,56 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper odločbo in popravni sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo in popravni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe nepotreben, saj do spremembe ni prišlo. Tožnik je s tožbenim zahtevkom terjal mesečno uporabnino 1.500,00 EUR za obdobje od 1. 8. 2011 do 1. 6. 2014 ter tudi za vnaprej, za obdobje od 1. 6. 2014 do izdaje prvostopenjske sodbe. Ker je tožnik modificiral zadnji del tožbenega zahtevka zgolj z opredelitvijo uporabnine po posameznih mesecih, tožbe ni spremenil. Navedeno uporabnino je zahteval za celotno stanovanje, čeprav gre za skupno premoženje, na katerem ima tožnik 85 % delež. Svojih trditev v tej smeri ni popravil ali dopolnil, niti ni zahtevka zvišal za 15 % iz naslova nadstandardnega stanovanja. Ker je sodišče ugotovljeno tržno najemnino 1.500,00 EUR zvišalo za 15 % (na 1.725,00 EUR) in tožniku od tega zneska priznalo 85 % uporabnino (1.466,25 EUR), je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj je tožniku dejansko prisodilo več, kot je glede na svoje trditve zahteval. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo o neupravičeni pridobitvi, saj sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, zato ni prišlo do uporabe tuje stvari. Toženka vztraja, da ima glede na določbe o skupni lastnini pravno podlago za uporabo celotnega stanovanja. Tožnik se je iz stanovanja izselil prostovoljno, še pred sklenitvijo sodne poravnave v zadevi N 737/2010, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je bil prisiljen izseliti. Tožnik je zahteval izročitev vseh ključev in njeno izselitev iz stanovanja, kar vsebinsko ne predstavlja zahteve po souporabi stanovanja. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno, saj z neizročitvijo ključev tožniku ne brani souporabe stanovanja. Ker se je tožnik na podlagi sodne poravnave N 737/2010 prostovoljno izselil, po preteku petmesečnega roka pa souporabe stanovanja ni zahteval, temveč le njeno popolno izselitev in izročitev ključev, izključne lastnine stanovanja pa tudi ni dokazal, je njegove zahteve utemeljeno zavračala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o nepomembnosti dejstva, da stanovanje s toženko uporabljata tudi mladoletna otroka pravdnih strank. To izhaja iz sklepov II Ips 395/2003 in II Ips 383/2011, katera je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo. Ker je ves čas stalo na napačnem stališču, pravdnih strank v zvezi s tem ni pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage. Najemnina oziroma uporabnina ni bila upoštevana pri preživnini za otroka, tožnik pa je izpraznitev stanovanja zahteval zgolj od nje. Iz navedenega izhaja, da je konkludentno privolil v uporabo stanovanja s strani mladoletnih otrok, ki sta bila dodeljena v vzgojo in varstvo njej, zato tožnik v tem delu ni mogel biti prikrajšan. Tožnik za zagotavljanje bivanjskega prostora otrok ne prispeva ničesar, sodišče prve stopnje pa je s prisojeno uporabnino odločilo, da je breme zagotavljanja bivanjskega prostora otrok v celoti na njej, čeprav je porazdelitev preživninskega bremena drugačna. Preživnina je pravnomočno določena, tožnik pa je iztožil plačilo uporabnine, ki v potrebah otrok ni bila upoštevana, ker ni bila še določena, zato sta preživnina in porazdelitev preživninskega bremena v celoti izničena. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo potne stroške njegovega pooblaščenca, ki ima podružnico pisarne tudi v L. Popravni sklep vsebuje vsebinske spremembe sodbe, ki jih ni mogoče sanirati v obliki popravnega sklepa, neutemeljeno pa so tožniku dosojeni tudi stroški, ki so nastali s popravnim sklepom.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Vloga, ki jo je tožnik posredoval sodišču 3. 6. 2019, je bila vložena po izteku tridesetdnevnega roka za odgovor na pritožbo, zato je sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo uporabnine za stanovanje, katerega toženka uporablja brez pravne podlage in mu onemogoča uporabo. Toženka se tožbenemu zahtevku upira in vztraja, da stanovanje uporablja na dveh pravnih podlagah: (1) sodni poravnavi s tožnikovo privolitvijo v uporabo stanovanja do dokončne ureditve razmeriji med strankama ter v zvezi z izvajanjem roditeljske pravice, in (2) ker obravnavano stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank kot razvezanih zakoncev. Sodišče prve stopnje je na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločilo, da tožnik stanovanja proti svoji volji ne uporablja, da toženka nima pravne podlage za uporabo stanovanja in je z njo okoriščena, tožnik pa v takšen način uporabe stanovanja ni privolil, zato je upravičen do plačila uporabnine.

6Odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe je pravilna. Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožnik tožbo spremeni do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je tudi storil. Spremembi tožbe se je toženka uprla, a jo je sodišče utemeljeno dovolilo, ker je tožnik zvišal vtoževani znesek za zneske, ki so med dolgotrajnim postopkom že zapadli in je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

7V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). S tožbenim zahtevkom tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Sodišče mora pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka. Pravilo o vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več ali kaj drugega, kot je zahteval, ni pa ovire, da mu prisodi kaj manj od zahtevanega. V konkretnem primeru se tožnikov tožbeni zahtevek glasi na plačilo uporabnine po 1.500,00 EUR mesečno ter zakonske zamudne obresti. To je okvir, na katerega je sodišče vezano. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.231,65 EUR oziroma 1.466,25 EUR mesečne uporabnine (čeprav ta predstavlja 85 % tržne najemnine, kolikor znaša tožnikov delež na stanovanju), ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj tožniku ni prisodilo kaj več ali kaj drugega, kot je zahteval. Toženkine nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

8Dejstvo, da stanovanje ni fizično razdeljeno, ampak predstavlja skupno premoženje pravdnih strank kot bivših zakoncev, ne preprečuje terjatev iz naslova uporabnine. Kadar eden izmed skupnih lastnikov od uporabe v celoti izključuje drugega skupnega lastnika, prikrajšanemu iz naslova neupravičene pridobitve pripada uporabnina v sorazmerju z njegovim deležem na skupnem premoženju, enako kot to velja za solastnike. Odločitev o plačilu uporabnine za uporabo (delno) tuje stvari je tako mogoča, v kolikor so ugotovljeni alikvotni deli skupne lastnine. Med pravdnima strankama je bilo o deležih na skupnem premoženju že pravnomočno odločeno (v drugem postopka), in sicer znaša delež tožnika na stanovanju 85 %, delež toženke pa 15 %. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 28. 1. 2011 v postopku N 737/2010 zaradi prepustitve stanovanja po 22. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) sklenili začasno sodno poravnavo, s katero je tožnik prepustil stanovanje v izključno uporabo toženki, ki lahko v njem prebiva skupaj z mladoletnima otrokoma. Poravnava je veljala za čas petih mesecev, tj. do 30. 6. 2011, oziroma do drugačne odločitve sodišča (priloga A3 spisa). Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za toženkino izključno uporabo stanovanja prenehala 30. 6. 2011, tožnik pa ni privolil v to, da toženka celotno stanovanje uporablja tudi po preteku tega roka. Toženka je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja in v njem še vedno prebiva. Tožniku ključev vse do danes ni izročila, čeprav jo je k temu in plačilu uporabnine pozival (prilogi A5 in A6 spisa). Toženka s takšnim ravnanjem tožniku preprečuje vrnitev v stanovanje, saj je celo stanovanje prevzela v svojo posest in tožniku odvzela možnost uporabe njegovega sorazmernega dela. S tem je nase prevzela riziko oziroma tveganje, ali ji bo izključna posest stanovanja prinašala korist, tožnik pa je zaradi nezmožnosti uporabe sorazmernega dela stanovanja prikrajšan. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obogatitev toženke, prikrajšanje tožnika, vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravne podlage za prehod koristi.

9Zmotno je toženkino stališče, da je skupaj z mladoletnima otrokoma upravičena brezplačno bivati in uporabljati celotno stanovanje. Čeprav sta ji otroka dodeljena v varstvo in vzgojo in stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, ni materialnopravne podlage za zaključek, da lahko toženka (in otroka) brezplačno koristi(jo) stanovanje preko njenega idealnega deleža na stanovanju. Tožnik bi v takšno uporabo stanovanja lahko privolil, vendar, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka morebitnega dogovora s tožnikom ni zatrjevala in dokazovala. Tožnik soglasja k brezplačnemu bivanju toženke oziroma mladoletnih otrok v stanovanju očitno ni podal. Toženka v pritožbi sicer (prvič) zatrjuje, da je tožnik konkludentno privolil v uporabo stanovanja s strani mladoletnih otrok, vendar po presoji pritožbenega sodišča navedeno ne drži. Tožnik je že pred predmetno pravdo zoper toženko sprožil postopek zaradi motenja posesti (priloga B3 spisa) in postopek zaradi izpraznitve stanovanja (priloga B51 spisa). V kolikor bi tožnik s slednjim uspel, bi se morala poleg toženke iz stanovanja izseliti tudi mladoletna otroka, saj sta bila dodeljena v varstvo in vzgojo njej. Iz navedenega gre sklepati, da pravni naslov za brezplačno uporabo stanovanja v konkretnem primeru ni podan.

10Utemeljeno pa toženka kot pravno pomembno izpostavlja dejstvo, da stanovanje skupaj z njo uporabljata tudi oba skupna otroka, ki sta ji bila dodeljena v varstvo in vzgojo. Pri tem je bistveno, kako sta pravdni stranki uredili svoje razmerje glede preživljanja otrok, saj to vpliva na obseg prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani. Različne možnosti v zvezi s tem je natančno obdelalo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 383/2011, katerega je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo in zavzelo napačno materialnopravno stališče. Iz navedenega sklepa izhaja, da je obogatitev oziroma okoriščenje ene stranke in prikrajšanje druge stranke podano, kadar otrok brezplačno (so)uporablja stanovanje (v skupnem premoženju staršev) s staršem, ki mu je dodeljen v vzgojo in varstvo, ta pa za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora od drugega starša v sklopu preživnine prejema denarna sredstva. Do obogatitve/prikrajšanja pa ne pride, kadar se starša dogovorita, da se za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora ne bodo plačevala denarna sredstva v sklopu preživnine, temveč se bo ta obveznost izpolnjevala v naravi - z otrokovo brezplačno (so)uporabo sorazmernega deleža stanovanja preživninskega zavezanca. V konkretnem primeru je toženka zatrjevala in dokazala (priloga B46 in B47 spisa), da stroški uporabnine oziroma bivalnega prostora otrok pri določitvi preživnine niso bili upoštevani, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (32. točka odločbe). Kot že zgoraj obrazloženo, pa med pravdnima strankama ne obstoji izrecni dogovor o tem, da bo tožnik k stroškom bivanjskega prostora otrok namesto v denarju prispeval z dopuščanjem brezplačne (so)uporabe stanovanja. V obravnavanem primeru se dejstvo, da v stanovanju s toženko prebivata tudi mladoletna otroka pravdnih strank, ki sta ji bila dodeljena v vzgojo in varstvo, izkaže za relevantno. Tožnik ni upravičen od toženke terjati celotnega zneska uporabnine, torej tudi dela uporabnine, ki odpade na otroka. Ker je sodišče prve stopnje v navedenem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi toženke delno ugoditi in znižati dosojeni znesek uporabnine.

11Iz podatkov spisa in navedb pravdnih strank ne izhaja, koliko naj bi znašala uporabnina, ki odpade na otroka. Toženka v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo materialnega procesnega vodstva, vendar gre za relativno bistveno kršitev pravil postopka, katero bi morala toženka uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ker tega ni storila, je njena pritožbena navedba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pri presoji višine uporabnine, ki odpade na otroka in za katero je posledično treba znižati tožniku dosojeno uporabnino, uporabilo prosti preudarek (prvi odstavek 216. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo okoliščine obravnavanega primera, in sicer dejstvo, da je toženka z zamenjavo ključavnice tožnika izključila iz uporabe stanovanja v skupni lastnini, da je z otrokoma zavestno in po lastni volji ostala v nadstandardnem stanovanju, katerega vzdrževalni stroški presegajo njene finančne zmožnosti, medtem ko je tožnik prisiljen živeti v najemniškem stanovanju. Na drugi strani je pritožbeno sodišče upoštevalo dejstvo, da so tožnikove finančne zmožnosti boljše in mu omogočajo, da otrokoma nudi višji življenjski standard, ter da je njegova preživninska obveznost višja od toženkine. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče, zaradi (so)bivanja mladoletnih otrok v spornem stanovanju, dosojeno uporabnino znižalo za 35 %.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek o neustreznosti izdaje popravnega sklepa. Po prvem odstavku 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote. Tožnikov delež na stanovanju predstavlja 85 %, vendar je sodišče prve stopnje pri izračunu uporabnine pomotoma uporabilo 75 %. Gre za očitno računsko pomoto, katero je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP ustrezno odpravilo. Ker je bil tožnikov predlog za izdajo popravnega sklepa utemeljen, so bili stroški, ki so mu v zvezi s predlogom nastali, za pravdo potrebni, zato mu jih je toženka dolžna povrniti (155. člen ZPP).

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v zvezi s I. točko popravnega sklepa spremenilo, kot to izhaja iz izreka te odločbe (5. točka 358. člena ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo odločbo (v I. in III. točki izreka) in popravni sklep (v II. točki izreka) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Zaradi delne spremembe izpodbijane odločbe v zvezi s popravnim sklepom je spremenjen tudi uspeh pravdnih strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pritrjuje toženkinemu očitku, da tožnik ni upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihode na naroke svojega pooblaščenca (skupaj z DDV 419,80 EUR), ki ima podružnico pisarne v L. (kar izhaja tudi iz njegovih vlog). Tožnik ni izkazal, da bi bili pooblaščenčevi potni stroški na relaciji C. - L. - C. potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Sicer je pritožbeno sodišče pri odločitvi upoštevalo, da je imel tožnik pred sodiščem prve stopnje 7.404,44 EUR stroškov, kar po odštetju 419,80 EUR potnih stroškov znaša 6.984,64 EUR potrebnih stroškov.

15Toženki je bila v predmetnem postopku na podlagi odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2359/2014 in Bpp 2582/2018 odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, na podlagi odločb Bpp 1793/2017 in Bpp 468/2019 pa redna brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe. V primeru dodeljene brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) se stranki oziroma odvetniku višina nagrade in izdatkov za zastopanje odmerja na podlagi določb 6. poglavja Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; določila od 32. do 40. člena ZOdvT). V 36. členu ZOdvT je tarifna preglednica, ki določa nagrade v nižjih zneskih od nagrad iz 12. člena ZOdvT, katere prejmejo odvetniki, ki strank ne zastopajo na podlagi BPP. Pri odmeri stroškov za zastopanje na podlagi dodeljene BPP je treba, ne glede na uspeh stranke, uporabiti 36. člen ZOdvT. Toženki se za postopek pred sodiščem prve stopnje tako priznajo naslednji potrebni pravdni stroški: 335,40 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 309,60 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 412,80 EUR nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210), 309,60 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102), 20,00 EUR za pavšal za poštne in telekomunikacijske stroške (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 1.692,63 EUR.

16Ob upoštevanju spremenjene odločitve znaša tožnikov uspeh v pravdi 56 %, toženkin pa 44 %.¹ Tožniku tako pripada pravica do povračila 56 % stroškov, to je do povračila zneska 3.911,40 EUR, toženki pa pravica do povračila 44 % stroškov, to je do povračila zneska 744,76 EUR. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 9. členu določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Tretji odstavek 46. člena ZBPP pa določa, da mora stranka, ki je dolžna povrniti pravdne stroške stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, namesto njej, te stroške povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče stroškov pravdnih strank zato ni pobotalo, ampak je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan sorazmerni del toženkinih pravdnih stroškov nakazati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela v 35 %, za kolikor je pritožbeno sodišče znižalo dosojeno uporabnino (sicer se je toženka zavzemala za popolno zavrnitev tožbenega zahtevka), ji je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del stroškov. Pritožbeno sodišče je toženki ob upoštevanju ZOdvT priznalo: 412,80 EUR nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210), 20,00 EUR za pavšal za poštne in telekomunikacijske stroške (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 528,02 EUR. Glede na 35 % uspeh je toženka upravičena do povrnitve 184,81 EUR pritožbenih stroškov. Skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP je tožnik dolžan navedeni znesek nakazati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Plačilo je dolžan izvršiti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Tožnik je za obdobje od 1. 7. 2011 do 1. 2. 2019 zahteval po 1.500,00 EUR mesečne uporabnine, kar skupno znaša 138.000,00 EUR, uspel pa je s 77.617,27 EUR.