VSM Sklep II Kp 17311/2017

Pritožbi zagovornika obdolženega M.P. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 17311/2017 z dne 10. 10. 2018 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen enajst mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen dva meseca zapora, nato pa na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in ob dodatnem pogoju, da oškodovani družbi E.J. d.o.o. v roku treh let od pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravni zahtevek. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan oškodovani družbi povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 40.860,43 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso v skupni višini 483,00 EUR. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornik sicer nima prav, ko v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker je čas izvršitve kaznivih dejanj nerazumljivo naveden, in da izpodbijana sodba nima razlogov v tej smeri. Po mnenju pritožbe čas storitve kaznivega dejanja ne more trajati neskončno oziroma v nedogled, zato je časovna opredelitev, kot izhaja iz opisov kaznivih dejanj, torej od 1. 2. 2017 dalje oziroma od 31. 1. 2017 dalje, nerazumljiva.

5Kaznivi dejanji poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter zatajitve sta t.i. trajajoči kaznivi dejanji, kjer storilec ves čas protipravnega stanja napada zavarovano dobrino, kaznivo dejanje pa je dokončano šele s prenehanjem protipravnega stanja. Storilec torej povzroči protipravno stanje in ga določen čas vzdržuje, pri tem pa ni pomembno, koliko časa le-to tudi traja. Ker v obravnavani zadevi protipravni stanji, ki sta nastali 31. 1. 2017 in 1. 2. 2017, še trajata, saj obdolženec glede na očitke iz obtožbe protipravno prilaščenih stvari, ki so mu bile zaupane, še ni vrnil, je časovna opredelitev očitanih kaznivih dejanj natančno določena. Čas izvršitve kaznivih dejanj pa ne bo trajal v nedogled, kot to zmotno navaja pritožba, saj bosta kaznivi dejanji (v kolikor obdolženec zaupanih stvari prej ne bo vrnil) dokončani najkasneje s pravnomočnostjo morebitne obsodilne sodbe. Materialno je namreč trajajoče kaznivo dejanje dokončano šele s prenehanjem protipravnega stanja, česar pa v obravnavani zadevi glede na podatke spisa še ni mogoče ugotoviti. Ob obrazloženem pritožba v tem delu neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek ni nerazumljiv, izpodbijana sodba pa ima tudi razloge o časovni komponenti, kot bistveni sestavini očitanih kaznivih dejanj. Razloge v tej smeri je namreč zaslediti pri oceni izpovedbe priče T.Š..

6Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov glede nesmiselnosti višine najemnine, kot je navedena v posameznih najemnih pogodbah, saj le-ta dosega ceno novih predmetov. Razloge v tej smeri ima izpodbijana sodba v točki 20 obrazložitve. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je glede vrednosti predmetov, ki so bili obdolžencu zaupani s strani oškodovane družbe E.j. d.o.o. Sodišče prve stopnje se namreč glede vrednosti stvari, tako glede opreme za ozvočenje, kot tudi prikolice, ni z ničemer opredelilo. V točki 18 razlogov izpodbijane sodbe je povzelo zgolj izpovedbo T.Š., iz katere izhaja, da vrednost predmetov po najemnih pogodbah oziroma računih znaša 40.860,43 EUR, od tega je vrednost prikolice 987,37 (pravilno 978,37) EUR. Takšni izpovedbi je prvostopenjsko sodišče sledilo, ne da bi sploh ocenilo, ali se računi, ki jih je predložila oškodovana družba E.j. d.o.o., dejansko nanašajo na predmete, navedene v točki 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe, oziroma ali je oškodovana družba za vse navedene predmete sploh predložila račune. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti okoliščine, da so posamezne stvari (kot to izhaja iz predloženih računov) bile kupljene tudi tri leta pred kritičnim obdobjem, kar pomeni, da je vrednost stvari zaradi njihove (upo)rabe padla. Gre za t.i. strošek amortizacije, ki ga ni mogoče naprtiti obdolžencu v škodo. Res je sicer, da pri očitanih kaznivih dejanjih poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1 ter zatajitve iz prvega odstavka 208. člena KZ-1 vrednost protipravno prilaščenih stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja, vendar je, upoštevaje konkretna opisa očitanih kaznivih dejanj in oškodovani družbi prisojen premoženjskopravni zahtevek, takšno dejstvo odločilno v obravnavani zadevi, ki terja jasne razloge, teh pa v izpodbijani sodbi ni mogoče zaslediti. Pritožba pa se na tem mestu tudi utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018, po kateri lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, pri čemer mora to presojo na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora: a) formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, b) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter c) utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj mora obdolženec oškodovani družbi povrniti prisojeni znesek v navedeni višini, je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Pritrditi je pritožbi tudi v delu, ko v tej zvezi uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga zagovornika po postavitvi sodnega cenilca, ki bi ocenil vrednost zaupanih predmetov, kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev sodnega cenilca zavrnilo z navedbami, da njegovo angažiranje ni potrebno, ker je vrednost predmetov vidna iz računov, zaradi česar je tudi tožilka ustrezno spremenila obtožnico in pravno kvalifikacijo, saj vrednost premoženja ne predstavlja več velike vrednosti v smislu določbe 99. člena KZ-1. Takšna obrazložitev pa ne vzdrži kritične presoje, saj se sodišče prve stopnje, kot že navedeno, glede predloženih računov ni z ničemer opredelilo, medtem ko izkazana vrednost računov niti ni merodajna, pa tudi seštevek le-teh, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo samo, ni enak vrednosti, navedeni v izreku izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče bo tako vrednost, ki so jih zaupani predmeti imeli v času vzpostavitve protipravnega stanja, torej oprema za ozvočenje dne 1. 2. 2017, prikolica pa dne 31. 1. 2017, lahko ugotovilo šele s pomočjo strokovnega znanja sodnega cenilca ustrezne stroke, ki bo pri izdelavi svojega mnenja upošteval starost in običajno rabo primerljivih predmetov. Ker je takšna kršitev obdolženčeve pravice do obrambe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9Enako je mogoče ugotoviti glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke. Pritožbeno sodišče namreč drugače kot sodišče prve stopnje ocenjuje njegovo potrebnost za presojo dejanskega stanja. Zagovor obdolženca in izpovedba priče T.Š. sta tako nasprotna in nepodkrepljena z drugimi verodostojnimi dokazi, da je za zaključek o lastništvu zaupanih predmetov potrebno strokovno znanje. Izvedenec finančne stroke naj po pregledu poslovnih knjig oškodovane družbe E.j. d.o.o. ugotovi, ali ima družba E.j. d.o.o. predložene račune knjižene kot strošek v knjigi prejetih računov, ali ima izkazano plačilo teh računov dobaviteljem in ali ima to premoženje knjiženo kot osnovno sredstvo družbe. Prav tako naj sodišče po potrebi izvedenca pooblasti, da pri dobaviteljih zaupanih predmetov pridobi informacijo o tem, ali imajo tudi dobavitelji te račune knjižene v knjigi izdanih računov in ali imajo v svojem knjigovodstvu izkazano plačilo le-teh s strani oškodovane družbe. Šele na podlagi takšnega dokaznega postopka bo mogoče zanesljivo zaključiti glede verodostojnosti zagovora obdolženca, da so bili obravnavani računi fiktivni in da je oprema za ozvočenje dejansko njegova.

10Glede na vse navedeno in ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in presoditi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem naj še zlasti skrbno presodi, ali dejanje, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, dejansko predstavlja kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1, storjeno na škodo oškodovane družbe E.j. d.o.o. Storilec kaznivega dejanja poneverbe je namreč lahko le oseba, ki opravlja določeno delo pri gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, ali je skrbnik tujega premoženja ali pa s takšnim premoženjem ravna kot uradna oseba. Pri tem kaznivem dejanju po prvem odstavku gre za posebno obliko zatajitve glede na storilca in njegov odnos do zaupanih stvari, te so mu namreč zaupane v zvezi z njegovim delom ali pooblastili. Stvari morajo biti torej storilcu zaupane v zvezi z zaposlitvijo pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti pri gospodarski družbi ali drugi pravni osebi. To pomeni, da ima storilec na podlagi pooblastil, ki izhajajo iz ustreznih predpisov, splošnih aktov ali odločitev organov upravljanja ali pa iz narave storilčevega dela in njegovih nalog, pravico razpolagati s temi stvarmi.¹ Storilec kaznivega dejanja poneverbe je lahko le oseba, ki opravlja delo pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, oziroma drugače povedano, s poneverbo je lahko (s strani lastnega delavca) oškodovan le subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost.² Sodišče prve stopnje naj tako oceni, ali so obdolžencu obravnavani predmeti bili res zaupani v zvezi z njegovim delom pri družbi E.j. d.o.o., ki je določena kot oškodovana družba. Kot izhaja iz trenutnih opisov očitanih kaznivih dejanj, se namreč kaznivo dejanje poneverbe iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe od kaznivega dejanja zatajitve iz točke 2 izreka loči zgolj po pravni podlagi, na podlagi katere so bile obdolžencu zaupane obravnavane stvari (pri točki 1 gre za pisne najemne pogodbe, pri točki 2 pa za ustni dogovor), medtem ko drugih posebnosti v primerjavi z očitanim kaznivim dejanjem zatajitve v tem primeru ni zaznati. Sodišče prve stopnje naj zato z aktivnejšim sodelovanjem tožilstva ustrezno upošteva, da je prvotno zaupno razmerje pri najemnih pogodbah nastalo med družbo E.j. d.o.o. in A., Z. Maribor, medtem ko je bil obdolženec v zaupnem razmerju z zavodom A..

¹ Dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, str. 420 in 421.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 50523/2010-166 z dne 10. 11. 2016 in I Ips 208/1998 z dne 7. 3. 2002.