VSL Sodba I Cp 2277/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1Spor med pravdnima strankama korenini v pogodbi, ki jo je v letu 1950 sklenil pravni prednik tožnic s krajevnim ljudskim odborom B. (priloga A 5 v spisu). Z njo je zaradi ustanovitve gozdne drevesnice za 30 let odstopil del svojega zemljišča (sedanji parceli št. 387/0 in 389/2 k. o. X), v zameno pa prejel parcelo št. 289 iste k. o. Menjava je bila iz začasne spremenjena v trajno z odločbama Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. s 27. 2. 1965 št. 03-603/59. Na podlagi odločb je bilo na spornih nepremičninah vknjiženo splošno ljudsko premoženje s pravico razpolaganja Kmetijske zadruge J.; v letu 1989 sprememba imena v M., v letu 2005 pa lastninska pravica prve toženke kot pravne naslednice.

175. 2001 je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 465/01-1/99 izreklo za nične tiste dele odločb Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. s 27. 2. 1965 št. 03-603/59, ki so povzročile prehod spornih parcel v splošno ljudsko premoženje.

V letu 1991 je M. za sporni parceli razpisala javno dražbo, izdražil ju je drugi toženec. Kupna pogodba je bila sklenjena 12. 7. 2005 v izvensodni poravnavi, drugi toženec pa se je vknjižil na podlagi sodbe na podlagi pripoznave P 324/2006 z 2. 8. 2006, s katero je bila prvi toženki naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.¹

2Tožnice zahtevajo izstavitev listine za vpis lastninske pravice, ugotovitev neveljavnosti vknjižb lastninske pravice drugega toženca in prve toženke, izbris teh vknjižb in vpis lastninske pravice v svojo korist.

Odločitev sodišča prve stopnje

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da sta neveljavni vknjižba prenosa lastninske pravice s prve toženke na drugega toženca, opravljena na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v ... I P 324/2006 (I. točka izreka), in vknjižba lastninske pravice na prvo toženko, opravljena na podlagi odločb Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. s 27. 2. 1965 št. 03-603/59 s 27. 2. 1965, delnega rednega izpiska iz sodnega registra s 16. 4. 2003, 34. člena Zakona o zadrugah in 3. člena ZLNDL (III. točka izreka); odločilo, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ... pri parcelah št. 387/0 k. o. X, ID znak 000 387/0, in 389/2 k. o. X, ID znak 000 389/2, izbrišeta vknjižbi lastninske pravice drugega toženca (II. točka izreka) in prve toženke (V. točka izreka). Zavrnilo pa je primarni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženko za izstavitev zemljiškoknjižne listine (III. točka izreka) in zahtevek za vknjižbo lastninske pravice tožnic (VI. točka izreka). Tožencema je naložilo, da morata tožnicam v 15 dneh plačati 4.925,72 EUR pravdnih stroškov.

4Odločitvi o zavrnitvi primarnega zahtevka zoper prvo toženko in zahtevka za vpis lastninske pravice tožnic sta postali pravnomočni.

5Zoper preostali del sodbe, s katerim je bilo tožbenim zahtevkom ugodeno, se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. Predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe. Pritožbeni razlogi bodo v izogib ponavljanju povzeti v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

6Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožb.

7Pritožbi nista utemeljeni.

O zahtevku zoper prvo toženko (to je o pritožbi prve toženke)

8Pritožnica zatrjuje, da je izpodbijana sodba zanjo presenečenje, ker je sodišče prve stopnje odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, a pred tem o predlagani spremembi tožbe ni odločilo. Zaradi tega ji ni bila dana možnost, da se izjavi. Res je, da odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe (gre za postavitev podrednega zahtevka, ki vsebuje izbrisno tožbo zoper prvo toženko), ni bilo.² A kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kljub temu ni bila storjena. Prva toženka namreč ni nasprotovala spremembi tožbe, ampak se je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 22. 3. 2016 (list. št. 68 in 69 v spisu), spustila v obravnavanje spremenjenega (podredno postavljenega) zahtevka.³ Ne drži torej, da prva toženka ni imela možnosti, da se izjavi o spremenjeni tožbi; takšno možnost je imela in jo je tudi izkoristila.

9Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (2. odstavek 185. člena ZPP). Prva toženka je torej s tem, ko se je spustila v obravnavanje spremenjenega zahtevka, ne da bi spremembi pred tem nasprotovala, privolila v spremembo tožbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče odloči o dovolitvi spremembe tožbe le, če ji tožena stranka nasprotuje; kadar se s spremembo strinja ali se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa razloga za izdajo posebnega sklepa o spremembi tožbe ni.⁴ Relativna kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. odstavkom 185. člena ZPP torej ni bila storjena.

10Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je spremembi tožbe sicer nasprotoval drugi toženec, vendar njegovo nasprotovanje prvi toženki ne koristi. Spremenjen je bil namreč le tožbeni zahtevek zoper prvo toženko⁵, ne zoper drugega toženca. Njun položaj (glede zahtevka zoper prvo toženko) ni položaj sospornikov iz 196. člena ZPP (ali celo nujnih sospornikov v smislu 4. odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1), ampak položaj sospornikov iz 195. člena ZPP, za katere velja, da je vsak samostojna stranka⁶; njegova dejanja in opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom.

11Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj pri obravnavani tožbi zoper prvo toženko ne gre za isto zadevo, kot jo je obravnavalo Temeljno sodišče v ..., enota ..., pod opr. št. P 000/91. Tožbeni zahtevek je drugačen (tokrat ugotovitveni zahtevek za neveljavnost vknjižbe in dajatvena zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in vpis; tedaj obligacijski zahtevek za sklenitev menjalne pogodbe), ne temelji na istih pravno relevantnih dejstvih, poleg tega na aktivni strani tudi ne nastopa ista pravdna stranka (sedaj vse tri dedinje F.J., tedaj le prva tožnica). Vsak od naštetih sklopov je natančno in pravilno obrazložen v 15. do 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Teh razlogov pritožnica obrazloženo ne izpodbija. Ponavlja stališče, da gre za de facto enako vsebino tožbenega predloga za pridobitev ponovnega lastništva spornih parcel, ki pa je očitno napačno.

12V nadaljevanju pritožba nesistematično izpodbija razloge sodišča o tožbenem zahtevku zoper prvo toženko in drugega toženca (le glede tega dela zahtevka sta toženca nujna sospornika v smislu določbe 4. odstavka 243. člena ZZK-1). Na pritožbene navedbe prve toženke, ki se nanašajo na zahtevek zoper drugega toženca, bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

13V zvezi z zahtevkom zoper prvo toženko ta v pritožbi napada predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali se je pravni prednik tožnic strinjal s trajno menjavo zemljišč; opozarja, da menjalna pogodba iz leta 1950 ni bila spremenjena; zdi se ji, da so za tedanji čas deplasirane ugotovitve sodišča prve stopnje, da začasna menjava lastninske pravice ni mogoča; odločbi Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. s 27. 2. 1965 št. 03-603/59 s 27. 2. 1965 pa se ji zdita zadostna podlaga za dobro vero, „ki je trajala dovolj dolgo za pridobitev pravic“.

14Najprej višje sodišče odgovarja na formalni pritožbeni očitek, ki se nanaša na izjavo oziroma zapis N. L.⁷ (priloga A 13 v spisu). Zapis N. L. res ni pisna izjava priče v smislu določbe 236.a člena ZPP. Takšnega pomena pa mu sodišče prve stopnje tudi ni dalo. Čeprav ne gre za pisno izjavo priče v smislu 236.a člena ZPP, to ne pomeni, da sodišče dokaza (gre za zasebno listino v smislu 224. člena in naslednjih ZPP) ne bi smelo izvesti in dokazno oceniti. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi,⁸ in tudi ne omejitve dokaznih sredstev⁹. Pritožbeno stališče, da je izjava neupoštevna, ker ne vsebuje procesnih predpostavk, ki jih določa 236.a člen ZPP, je torej napačno.

15Dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da pravni prednik tožnic ni soglašal s trajno menjavo nepremičnin, ki je rezultat z 8. členom ZPP skladne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pritožnica¹⁰ nasprotuje zgolj s ponavljanjem svojih trditev, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vse so dobile poglobljene odgovore v obrazložitvi izpodbijane sodbe (50. do 60. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, pritožnica je z golim ponavljanjem svojih navedb ne more izpodbiti, višje sodišče dokazni zaključek sodišča prve stopnje sprejema v celoti.

16Res je, da ugotovitev ničnosti odločb Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. št. 03-603/59 s 27. 2. 1965 ni povzročila spremembe pogodbe iz leta 1950, v kateri je bilo določeno, da pravni prednik tožnic odstopi del svojega zemljišča (sedanji parceli št. 387/0 in 389/2 k. o. X), v zameno pa prejme parcelo št. 289 iste k. o., a pritožnica vsebino pogodbe že povzame pomanjkljivo. Izpusti del, v katerem je dogovorjeno, da je menjava omejena na 30 let. Pritožnica sicer očitno meni, da je bilo v lastniškem sistemu okrog leta 1950 mogoče začasno zamenjati lastninsko pravico, a ne pojasni kako in na kakšni podlagi. Da to ni bilo mogoče, pa kaže že okoliščina, da se je pravna prednica prve toženke v zemljiško knjigo lahko vpisala šele takrat, ko je na podlagi odločb Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. št. 03-603/59 s 27. 2. 1965 začasna menjava postala časovno neomejena. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da začasna menjava lastninske pravice (zaradi njene absolutne narave oziroma obsegov upravičenj lastnika¹¹) pojmovno ni (in tudi ni bila) mogoča. Dogovor o začasni menjavi tako ni mogel biti podlaga za dobroverno pridobitev lastninske pravice, še manj sta to lahko bili (kasneje) kot nični ugotovljeni odločbi Okrajnega ljudskega odbora R. št. 03-603/59 s 15. 6. 1959 in Skupščine občine R. št. 03-603/59 s 27. 2. 1965.

17Navedbe prve toženke o „dovolj dolgem obdobju dobre vere za pridobitev pravic“ so tudi sicer povsem brezpredmetne. Pravni prednici tožene stranke sta bili subjekta družbenega prava, sporni nepremični pa (v času, ko sta z njima upravljali pravni prednici tožene stranke) splošno ljudsko premoženje. Na kakšno pridobitev pravic zaradi poteka časa pritožnica v takšni situaciji misli, je težko ugotoviti. Kolikor je mogoče na navedbe prve toženke odgovoriti, je bilo več kot korektno odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (62. do 67. točka obrazložitve). Pritožba, ki konkretnih, izčrpnih in pravilnih razlogov sodbe sploh ne napada, dodatnega odgovora v tem delu ne terja.

18Nazadnje pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 4. točko 3. odstavka 243. člena ZZK-1. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpust ničnosti med izrednimi sredstvi, naštetimi v drugi alineji 4. točke 3. odstavka 243. člena ZZK-1, predstavlja nehoteno pravno praznino. Ker je izrek ničnosti posledica najhujših kršitev v postopku¹²; če se odločba odpravi ali izreče za nično, pa se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (1. odstavek 281. člena ZUP), bi bila drugačna razlaga nesprejemljiva.

O zahtevku zoper drugega toženca (o pritožbah drugega toženca in prve toženka)

19Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, položaj tožencev glede zahtevka zoper prvo toženko ni položaj sospornikov iz 196. člena ZPP ali celo nujnih sospornikov v smislu 4. odstavka 243. člena ZZK-1, ampak položaj sospornikov iz 195. člena ZPP, za katere velja, da je vsak samostojna stranka. Ker je tako, pritožbenih trditev drugega toženca, kolikor se nanašajo na zahtevek zoper prvo toženko, višje sodišče ni obravnavalo.

20Drugače je, kot je bilo tudi že pojasnjeno, glede zahtevka zoper drugega toženca - v tem delu sta toženca nujna sospornika v smislu določbe 4. odstavka 243. člena ZZK-1, tako da se bo višje sodišče v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do pritožbenih trditev obeh tožencev zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje.

21Ker je drugi toženec uspel na javni dražbi 25. 9. 1991, se v pritožbi zavzema za uporabo tedaj veljavnih predpisov o kmetijskih zemljiščih.¹³ Takšno zavzemanje je neutemeljeno. V skladu s prehodno določbo 113. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ)¹⁴ se po prejšnjem zakonu v zemljiško knjigo vpišejo le tiste pogodbe o pravnem prometu in zakupu kmetijskih zemljišč, ki so bile sklenjene in so bili podpisi na njih overjeni po prejšnjem zakonu. Pogodba med toženkama je bila sklenjena šele v poravnavi z 12. 7. 2006, zato podlage za uporabo prejšnjih predpisov ni. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno uporabilo v času podpisa pogodbe oziroma sklenitve poravnave veljavni ZKZ.

22Prva toženka meni, da je sodišče prve stopnje glede možnosti uporabe inštituta izbrisne tožbe s strani tretjih oseb določbo 243. člena ZZK-1 tolmačilo preširoko. Ta pritožbena navedba ni jasna, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti v kakšnem smislu oziroma v katerem delu se zdi tolmačenje sodišča prve stopnje prvi toženki preširoko in kaj ima v mislih, ko govori o izbrisni tožbi, vloženi s strani tretjih oseb. Višje sodišče pa v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pojasnjuje, da v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, ki je vknjižbo, temelječo na sodni odločbi, ki nadomešča izjavo volje, obravnavalo kot vknjižbo, ki temelji na pravnem poslu, torej po 1. odstavku 243. člena ZZK-1¹⁵. Takšno stališče ni materialnopravno napačno. Sprejelo ga je tudi že Vrhovno sodišče RS¹⁶ in nekatera višja sodišča.¹⁷ Pritožnicama se sicer zdi, da obravnavana situacija ni izjemen primer zlorabe postopka, kot tisti v zadevi II Ips 180/2015, a pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje v 26. do 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v celoti sprejema.¹⁸

23Stališče, da je že javna dražba vzpostavila kupoprodajno razmerje, je zgrešeno. Drugi toženec v pritožbi izrecno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka overitve svojega podpisa na sodni poravnavi brez odobritve pravnega posla ni mogla doseči. Zaključek sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da na podlagi te zasebne listine ni moglo priti do vknjižbe lastninske pravice na drugega toženca, je torej materialnopravno povsem pravilen. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da si je v takšni situaciji drugi toženec „prizadeval urediti razmerja po sklenjeni javni dražbi“, kot to poimenuje v pritožbi. Način, na katerega je uredil razmerja, pa ni nič drugega kot izigravanje sodnega postopka, čeprav pritožnik meni drugače. Njegovo prizadevanje pridobiti zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi mu vendarle omogočilo vpis v zemljiško knjigo v sodnem postopku, sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenjuje kot zlorabo civilnega postopka, s katero sta toženki zaobšli kogentna pravila ZKZ in ZZK-1.

24K razlogom v 30. točki (ki jih pritožnika sicer niti ne napadata, pritožbeno sodišče pa mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti) je treba pojasniti, da ima sodišče prve stopnje prav, da v tej zadevi ni pravno pomembno, ali je bilo tožencu znano, da prva toženka nima razpolagalne sposobnosti. Tako pa je zato, ker je vpis, s katerim je pridobil lastninsko pravico, materialnopravno neveljaven (še) zaradi drugega razloga. Kasnejšega pridobitelja sicer res varuje konkretizacija načela zaupanja v zemljiško knjigo iz 3. odstavka 244. člena ZZK-1, a za presojo, kdo je kasnejši pridobitelj v smislu 3. odstavka 244. člena ZZK-1 ni odločilno, ali gre za več poslov ali prenosov v vrsti. Bistveno je, ali se materialnopravna hiba nanaša zgolj na vprašanje razpolagalne sposobnosti ali pa je nadaljnji posel materialnopravno neveljaven še iz kakšnih drugih razlogov. Le če se materialnopravna neveljavnost nadaljnjih prenosov nanaša na problem pomanjkljive razpolagalne sposobnosti, ima pridobitelj položaj osebe iz 3. odstavka 244. člena ZZK-1. Če pa je posel ničen sam po sebi, gre v resnici za položaj iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1. Takšnega kasnejšega pridobitelja (in prav tak je drugi toženec) morebitna dobra vera v razpolagalno sposobnost odsvojitelja pred izbrisno tožbo ne varuje.¹⁹

25Pritožbeno prepričanje drugega toženca, da tožba ni sklepčna, ker tožnice niso zahtevale izbrisov vpisov na Kmetijsko zadrugo J. in M. (prim. razloge sodišča prve stopnje v 68. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek za vpis tožnic v zemljiško knjigo²⁰), ni pravilno. Ker prvi pridobitelj in osebe, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo kasneje vknjižena lastninska pravica, niso nujni sosporniki na pasivni strani, je povsem jasno, da hkratno uveljavljanje izbrisov vseh vknjižb ni pogoj za sklepčnost tožbenega zahtevka.²¹ Razlogi izpodbijane sodbe zoper pravno naslednico prve toženke pa vsebujejo tudi razloge za neveljavnost vknjižb njenih pravnih prednic.

26Nazadnje pritožbeno sodišče odgovarja še na v pritožbah izraženo stališče, da odločitev sodišča prve stopnje posega v ustavno zavarovano pravico tožencev do zasebne lastnine. Kot je razvidno že iz uvodnega pojasnila, je razmerje med pravdnima strankama kompleksno - deloma že zato, ker izvira iz pogodbe, sklenjene pred skoraj sedemdesetimi leti, v katero je bilo poseženo (s kasneje za nične razglašenima) odločbama; vmes pa je prišlo še do pravnega prometa z nepremičninama. Na obeh straneh nastopata stranki, v katerih lastninsko pravico je (bilo) poseženo (ali pravni nasledniki teh). Položaj prve toženke si ne zasluži posebnega varstva že zaradi določbe 1. odstavka 281. člena ZUP - če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ničnost sicer ne bi imela nobenega smisla. Drugi toženec pa je do svojega položaja prišel z zlorabo pravdnega postopka. Razloga, da bi užival večje varstvo kot tožnice, pravne naslednice lastnika, ki je pred skoraj sedemdesetimi leti zaradi ustanovitve gozdne drevesnice za 30 let odstopil del svojega zemljišča, pritožbeno sodišče ne najde.

27Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni; niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

28Ker toženki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožečo stranko, saj stroškov njenega odgovora na pritožbo ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

¹ Nobena od ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v tej točki obrazložitve, ni izpodbijana v pritožbenem postopku.
² Čeprav sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje, da je spremembo tožbe dopustilo, višje sodišče v spisu sklepa o tem ni našlo.
³ Besedilo v zadnjem odstavku na drugi strani vloge in tretji strani vloge: „Prvotožena stranka nasprotuje podrejeno postavljenemu zahtevku tožeče stranke v vlogi z dne 4. 1. 2016 in opozarja na dejstvo, da je tako postavljen tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen ...“
⁴ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 451/2002, II Cp 4015/2009, I Cp 383/2010, II Cp 1241/2017, I Cpg 161/2016 in II Cp 2166/2018.
⁵ Za ugoditev zahtevku je morala tožeča stranka izkazati drugačne predpostavke kot pri zahtevku zoper drugega toženca; za situacijo, ko bi bilo mogoče o zahtevku zoper prvo toženko odločiti le na enak način za vse sospornike, ne gre.
⁶ Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1756/2016.
⁷ V izpodbijani sodbi je očitno pomotoma navedeno F. L.
⁸ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 212/2012.
⁹ Primerjaj Zobec, J. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 359.
¹⁰ Razen z napačnim stališčem, da je izjava N. L. neupoštevna.
¹¹ Ius utendi, fruendi et abutendi re sua.
¹² Primerjaj 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
¹³ Zmotno sicer meni, da je veljal Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, veljal je Zakon o kmetijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS, št. 17/86 s sprem. in dop.).
¹⁴ Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami.
¹⁵ Morda ima pritožnica v mislih ta vidik.
¹⁶ Sklep II Ips 180/2015.
¹⁷ VSL sodba II Cp 2160/2016, sodba in sklep II Cp 2110/2017, VSC sodba Cp 328/2017.
¹⁸ Dodatno izpostavlja ugotovitev v drugi alineji 26. točke na 17. strani izpodbijane sodbe - drugi toženec ni vedel le tega, da vpisa svoje lastninske pravice ne more urediti, ker prva toženka overitve svojega podpisa na sodni poravnavi brez odobritve pravnega posla ni mogla doseči, ampak tudi to, da ena od tožnica prvi toženki lastninsko pravico osporava.
¹⁹ Tako: Pavčnik, T., Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, 1/2012, stran 167 in tam citirani odločbi VSL II Cp 3683/2009 ter VSM I Cp 1465/2008 ter kasnejši odločbi VSL I Cpg 778/2011 .
²⁰ Ta del izpodbijane sodbe ni predmet pritožbenega preizkusa. Višje sodišče pa vseeno pojasnjuje, da razlogi v tem delu nasprotujejo pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v 48. točki obrazložitve na 25. strani izpodbijane sodbe o pravnem nasledstvu prve toženke in dodaja, da se glede na to razlogi izpodbijane sodbe nanašajo tudi na pravni prednici prve toženke.
²¹ Primerjaj razloge v sklepu VSL II Cp 1756/2016, tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 309/2015.